Utrujena od težkega dneva
omahnem v kavarniški stol.
Končno.
Sence na promenadi postajajo vse daljše.
Sončna očala odložim na mizo,
ne potrebujem jih več.
Večerno mesto se prebuja.
Po ulici zaplava vonj japonskih začimb.
Ramen.
Mestni hrup se stopnjuje.
Vzdolž ulice se prepleta
paleta intonacij.
S ceste v bližini, nekje v ozadju,
zvok hupe prereže zrak.
Lahkoten smeh študentk
za sosednjo mizo
nesmiselno sovpada
s krčevitim otroškim jokom
pri mizi poleg.
Zapiha blag veter.
Morje je čisto blizu.
Zbudi me natakar z vprašanjem,
kaj mi lahko postreže.
Zaželim si viski.
Naročim kavo.
Tudi kava bo v redu.
Dobro je imeti stvari pod nadzorom.
Stol je tako udoben.
Kdaj bo prišla kava?
Ptiči nekam živahno žvrgolijo.
Poljubim cigareto in
v nebo pošljem dimne obročke.
V zraku se izmaličijo.
Preveč svobode škodi,
tudi dimnim obročkom.
Kava z veliko pene,
ki jo dobim predse malo za tem,
tolažeče osmisli težek dan.
Dodaj odgovor