V šumeči krošnji gnezdim.
Posedam po vejah
in v liste zavijam vsakdanjik.
Noge bingljajo.
Veje jim pijano sledijo.
Videti je, da se zabavajo.
Pod menoj se ziba
odpičen after party.
Tudi jaz se zibljem.
Tako brezskrbno tjavendan.
Nebo se stara,
Pade mrak.
Tudi jaz padem,
v kanto samoočitkov.
Mar se jutri ne bo zdanilo?
Dodaj odgovor