Hiše

(pesem v prozi)

Veš, kako te nekatere hiše kar posrkajo vase?
Morda zaradi načina, kako se z okenskih okvirjev
lušči njihov prvi lak ali popuščajo žeblji v napušču,
ali ker je nekaj podobnega uganki v vegavosti take hiše,
ki je varuh časa
in te v hipu vznemiri,
ker se njena notranjost
prilega tvoji.
In morda je to zaradi vrta pred njo,
vihravega rastlinja, razmršenega
po poti do plota,
ali ker rad posedaš na klopci sred te divjine
in opazuješ krošnje dreves, ki valovijo z vetrom,
medtem ko listi pripovedujejo zgodbe v neznanem jeziku.

Toda obiskuješ tudi druge hiše,
tiste novejše, bolj moderne,
svetle, snažne in ravno prav prezračene.
In so obdobja, ko se v njih dobro počutiš, poleg tega
rad posedaš na njihovih vrtovih urejenih v kvadrat.
In to traja dokler ne začneš pogrešati pajčevin in plasti prahu
in potem prisluškuješ korakom,
ker čakaš, da bodo zaškripale podnice.
In vse te hiše primerjaš s tisto eno,
v njih iščeš podobnosti, a brez uspeha.
In postajaš napet,
ker v tebi trepeta delček, ki se ne umiri dokler
se ne vrneš spet v tisto hišo,
ki polni tvojo domišljijo.

Najbrž še nikoli nisi primerjal hiše
in ljudi. Vendar če bi jih,
bi lahko opazil, kako nekdo poseben
nepričakovano vzdrami tvoje globine,
jih napolni do roba
ter jih istočasno obdrži v njihovi posodi.
In ko enkrat spoznaš takega človeka,
s posebno barvo glasu,
oprezaš za načinom smehljanja,
ker tam vedno najdeš srečo.
In ker vse to zaman iščeš v drugih,
postajaš vznemirjen
in v tvojem jedru vre dokler nisi spet
v bližini takega človeka,
ki je na ta načina tista tvoja hiša.