V zavetju megle

Novembrska megla
poljublja oljnato
gladino sivega morja,
tako gosta, da obzorja
ni moč določiti,
komaj da vidi se
čolne sosednje,
skupaj in vsak zase
namakate pušče in upate
na dober ulov;
namesto lignjev in sip
prazni potegi
drug za drugim,
enkrat le
zadeneš lačno lastovico,
petelin za petelina,
kakršen si hotel biti
navzven, da zakril bi
pred drugimi
in posebej
pred sabo
svoje
obtolčeno
srce.
Takšne težke megle
po tistem še dolgo
ni bilo nazaj,
vmes odpadali so čolni
drug za drugim, da ostal si
na sivi gladini
v gosti megli
s čolnom in puščo sam,
zadnji peškador.
Novembra bo spet prišla,
saj veš, da bo,
terjat
za tistega petelina
prerani dolg,
neusmiljena rubit
srce za srce.
Nikoli ne izvem,
kako zelo te je
strah bilo,
ko je meglo
z morjem zvezal
tvoj pepel.


Posted

in

Tags:

Comments

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja