Prometejska krila tvoje notranjosti
silijo na svobodo.
Zasuta s pepelom in zalita s svinčenimi solzami
pomešanimi z gosto krvjo
ne morejo kvišku.
Zlomljena padajo pod težo sprijete gnusobe.
Morala bi se dvigniti,
če nočejo pogoreti
in ostati ožgana
v železni kletki
lastnih prepričanj,
strahu, sramu in
nesamozavestnega objokovanja.
Izpusti vendar krilatega zmaja!
Ves je v plamenih
in sedmeroglavo bruha kričanje.
Dodaj odgovor