Jutri je svetovni dan hrane.
In bogata kosila bodo korakala
na mize, ki se jim bodo šibile noge.
Nekateri bodo ob hrani beležili jubileje,
drugi se na skritih zmenkih spoznavali med žvečenjem.
Tretji bodo hiteli metati v lonce
in lačni v želodce.
Tu prefinjeno uživaško,
tam kar mimogrede, ker primanjkuje časa.
Nekateri krožniki bodo kradli navdušene poglede,
ki se jim bodo cedile debele sline.
Tam bo nesrečna gospodinja strgala sprijeto večerjo
in tarnala nad vonjem prismojenega.
Odlagališča bioloških odpadkov se bodo tudi jutri
dušila na monoksidu gnitja.
Vonjave in okusi se bodo zmagoslavno
sprehajali po širokih ulicah
in omajala podkupljiva telesa,
ki bodo tolažila žalost ali jezo ali gojila ljubezen.
S polja v lonec, iz lonca na krožnik.
Nabasani trebuhi si odpenjajo pasove.
Tam nekje. Nedaleč.
Je hrana v skladiščih in ne najde poti do ust.
Nekje je sploh ni.
Na tistih poljih gnijejo telesa.
Skeleti tlakujejo ceste.
Vdolbine v lobanjah objokujejo
bolečino in stiskajo zobe do škrbin.
Čez lužo bodo v istem trenutku
reševali življenje obiskovalcu McDonalda.
Med goltanjem se mu bo ustvaril cmok,
ki ga ne bo mogel potisniti v želodec.
Konec je za vse enak!
Dodaj odgovor