Gratia plena

Danes sem šla k tebi
po pomoč. V tvojih nedrjih
sem iskala pesem. Povita v šal,
s tekaškim krilom čez pajkice.
Potrebujem jo.

            Pesem?

Ne, krilo.

            Smešna si. Zakaj?

Zaradi žepov. Da te zbašem tja
in te doma skrivoma vlečem iz njih;
vso tvojo žaltavost, sočnost, humor,
besedo za besedo.
Skoraj čudovita si, gratia plena.

            Govori, kar hočeš. Ne poslušam te.

Všeč mi je tvoja zaničljivost. Ko konec aprila
iz cvetočih brez ustvariš povešave cedre.
Umetnica si. Z vzvišenostjo bogov. Samosvoja.
Zabavam se v tvoji družbi. L, moja sodelavka,
je zanimiva iz istega razloga.
Poleg tega je tudi umetnica, zato je verjetno
ne bo motilo, ker jo omenjam v pesmi.
Všeč mi je, kako zna pljuniti na življenje.
Pogleda naravnost v njegovo porogljivost
in skozi zobe
na lopova precedi enega mastnega.
Občudujem to, da se kot ženska
ne sramuje svojih izločkov.
Tako kot ti, ki pljuvaš, ščiješ, serješ na nas.
Skoraj čudovita si, gratia plena.

            Dolgočasiš me.

Glej, kaj si naredila danes z mano.
V lase si mi nasula bleščice stopljenega snega,
me ščipala v lica, da sem se razcvetela v nagelj.
Skoraj čudovita sem. Zaradi tebe, gratia plena,
ki se vzpenjaš nad nebo
in spuščaš v podzemlje. Del tebe
sem, gratia plena. Del tebe ostanem.
Nunc et in hora mortis meae.


Posted

in

Tags:

Comments

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja