S pogledom predse se sprehodiš čez sadovnjak.
Ker ti si tak. Vedno gledaš predse.
Krožiš med jablanami, zadržiš se pri češnji,
vendar te vztrajno vleče k nektarinam,
kjer se ustaviš.
Nad tabo jih je vsaj petdeset,
sočnih, slastnih nektarin.
Vsaj petdeset, pa med njimi takoj opaziš tisto,
ki bi jo rad pojedel.
Visoko v krošnji je, vendar ne umakneš pogleda.
Ne zadovoljiš se z najbližjo,
čeprav ti lahkotno binglja pred nosom.
Tak pač si, vedno iščeš težjo pot.
Ko je prava nektarina v tvojih rokah,
se notranjost ust v hipu navlaži.
Z rokama jo razpoloviš,
da se njeno voljno meso vda pod tvojim prsti.
Pogladiš jo ob straneh
in všeč ti je njena gladkost.
Lačno zagrizeš vanjo.
Njen olup nabrekne, samo za hip,
preden ga z zobmi predreš
in se iz nje obilno pocedijo slastni sokovi.
Žejno jih sesaš.
Koščico, ki ostane,
odvržeš v rodovitno zemljo, nonšalantno.
Takšen pač si.
Nektarine
by
Tags:
Dodaj odgovor