BABI

Mlečne meglice se zaspano vlečejo iz struge potoka,
ki se tu po vsej širini lenobno,
tam ozko, igrivo in glasno pretaka pa zeleni planjavi.

Šepetaje in nežno, počasi razvlečene objemajo vrbe
in jih ovijajo v smogast šal drevesnega podnožja.

Lenobno kot polž v svoji najvišji starosti,
kot čas, ki čaka na veliko pričakovanje,
kot gosta kremna juha, ki jo babica ob nedeljah postavi na mizo,
samo zato, ker ve, da jo imam rada.

In ko odloži lonec, reče: zate, mala.
In jaz jo vprašam, iz česa?
Iz čemaža, reče zlata babica.
Nabrala sem ga v jutranji megli.
Še doda moja zlata babica,
Ki je čemaževo juho zadnjič kuhala lani.