Ko se noči

Imam svinčnik in papir.
Vdihnem in pričnem.
Moja roka za seboj pušča črno sled.
Z vsakim potegom onečedim belino.
Občasno močno pritisnem, da konica
prši grafit in kakor regratova lučka
trosi svoja semena.
Ko drsim čez te razmetane spore,
z dlanjo senčim prazne predele, mimogrede
skrivim ravne
linije
prekrijem s črnim pajčolanom.

Medtem ko rišem, se sence podaljšajo in oblaki
postanejo rožnatosivi.
Zagledam se v obzorje, v tisoče točk,
kjer se ozračje stika z zemljo.
Prileganje delov narave je tako popolno,
da se zdi neresnično.

Nato risbo,
ki je skica mojega življenja,
pripnem na obzorje in si jo ogledujem,
kakor sliko v galeriji.
Nagibam glavo v levo in desno,
stopim korak nazaj ali vstran,
občasno zamižim na eno oko,
pridržim svinčnik v zraku ter se pretvarjam,
da merim proporce.

Imam nejasen občutek, da vse skupaj ni prav,
a ne vem točno kaj ali kje se zatika.
Morda so krive samo moje utrujene oči.
Pomanem jih, nato pa med vozli črt,
prepredenem zemljevidu vseh mojih poti,
zagledam laboda.
Poveša vitek vrat
in se ogleduje v ledenem jezeru.
In ko se v tistem hipu oglasijo zvonovi,
ki z donenjem zatresejo obzorje,
v peresnici z veliko naglico poiščem radirko
in drgnem tako dolgo,
da je list popolnoma izpraznjen vseh sledi črne.

Potem pograbim svinčnik in začnem znova.