Kategorija: poezijapril 2024

Poezijapril 2024

II. Simpozij Pisane Besede

I. Simpozij Pisane Besede

Nagrada Pisalni stroj 2021

skozi kovinske rešetke
vedno sije sonce
sam sebi odvečen
le dihaj, le dihaj

prispodoba za moj luknjast spomin
v kotu sobe je včasih sijala
a kdo sploh opazi
pol tisočletja pedantnih mrličev

v svoji mali nepremični deželi
poln zaničevanja
štel sem ure v dnevu
in v sapo se sili krohot

sedanjost edina je v našem dosegu
in čakaš, da mine
nehaj že enkrat
včeraj je zdaj že nejasen

bister in jasen se zdi
na modri gladini noči
kjer zdaj stojiš, na tem črnem puščavju
vztrajaj in prišla bo resnica

tekoča in trdna kot živo srebro
ki me pozdravlja
in varno pod ključem
čas ne zbeži

v tem nesmiselnem vesolju
včeraj je vesolje stran
z drugega konca sobe
zares na dolgo zazvoni

čutim tesnobo
ne čutim je več

Mehurčki v pijači.

Žgoči led.

Miška v kači.

Vrstni red.

Leden dež v maju.

Sladoled.

Pomlad, skupaj v raju.

Črn konfet.

Danes nisem za ta svet.

Jutri povsem nov obet.

Kreda, prašnati zgled.

Jeger grize mi led.

Pustinja,
čista pustinja.
Daljnosežna.
Na vseh koncih pada čez rob.
Tudi to je dobro!
Ni škode. Nikoli ni škode.
Kakorkoli obrneš, je ni.

Čakam, da zamrzne.
Ta neskončna pustinja.
Kot je mraz sredi rožnatega poletja.
Mraz v glavi, mraz v prsih.
Srce ledeni!
Tako želim, da otrpne zamrznjena
v stoletnem prekletstvu.
In sredi nje sedim jaz na enem in edinem kamnu.
Sedim in se lepim v celoto.
Vsak okrušen košček precizno
postavljam na svoje mesto.
Ko mi uspe, postanem del
stoletne zmrzali.
In čakam.

Poljuba tudi danes ne bo.
Približuje se polnoč.

Nič ni enostavno,
takole ena na ena,
kako šele je težko,
ko moraš ena na sto
dokazovati neprestano
se v spuščanju zmajev,
da slehernik bi videl,
koliko si težek, vreden
in prislužiti sposoben
za  druge denarcev.

Ti raje svojega zmaja
skrivaš pod svojo mehko
kosmato in potno pazduho,
z njim ujet tečeš na samo,
v nepredirne temne gozdove,
kjer med divjimi praprotmi
in visokimi gostimi krošnjami,
v prostoru med vitkimi debli
bivata radost in svoboda
breztežnostnega lebdenja.

Sedim na terasi,
gledam bezeg,
ki se pripravlja k cvetenju.
Skoraj ga že voham.
Sem kot čebela.
V pričakovanju.

Želim si, da bi živela,
kakor plešem –
divje,
z razpuščenimi lasmi,
v obleki na pike,
bosa,
s kozarcem viskija
med grickanjem slanih ribic
in zvoki strun.
Želim si, da bi se na koncu dneva
skrila tja
pod tvojo srajco.
In tako kot bi zaspala na divjem zahodu
s kosmiči čilija v laseh,
tako bi se zjutraj zbudila na orientu –
med cvetovi topline osmukane žafranike.

Krivim se,
ker je morda današnje bombardiranje
posledica včerajšnjega snega pred spanjem.
In se tolažim:
Kaj zato, že dolgo sem
na bojnem polju,
vajena brzostrelk,
granat, skrivanja,
bliskanja,
kričanja in solz.

Navajena sem, se tolažim.
Kaj pa vsi drugi?

Čutim tesnobo.
Pogledam jo od blizu.
Ne čutim je več.

Moram se zlit v vrstico,
moram se zlit v vas,
vi se zlivate vame,
od vsakega vidim obraz.

Zlili smo se v eno,
skozi spletno nit,
zliti ostali bomo
za vedno, ena bit.

Nikoli si nisem predstavljal,
kako človeka skoz pesem spoznaš,
od vsakega nekaj prejmeš,
vsakemu nekaj daš.

Sestradan krožim v areni
brezzobih pokvek v otroških kravatah.
Oči iščejo aplavz,
usta hrepenijo po potrditvi.
Koraki obteženi z desetletji prilagajanj,
utapljam se v morju smeha,
plešem med žaljivkami.
Žongliram s solzami,
tečem po vrvi napeti med ušesoma,
medtem, ko me opazke bičajo po hrbtu,
krvavim iz klobuka.
Preveliki čevlji,
pisane hlačnice,
razmazana šminka
a vam še ni dovolj, otroci?
Kaj bi vas zadovoljilo?
Želite, da pokam balone,
padam s kolesom?
Da bruham ogenj?
Sram me je, da ste na moji predstavi.

Skozi vsa mesta

nas z glasbo v očeh vodi

staccato cesta.

Več kot je ljudi
okoli mene na ulici,
manj sem lahko sama
s svojimi mislimi.
Prepustim se toku navzgor.
Lily nataka mi dišečo hmeljevo omamo,
me vabi v deželo neznano.
General Rudolf me dvigne visoko v nebo,
da lebdim nad trdno zemljo,
dokler me rdeča rosna vrtnica
ne posrka med svoje dišeče lističe,
kjer opajam se z njenimi
čarobnimi vonjavami.
Proti polnoči me navdušeno izpljune
visoko v nebo, med radovedne zvezde,
ki z lesketavo polno luno
na skrivaj me obrekujejo.
Zjutraj me Ivan zbuja z dišečo
skodelico črne kave.
Veš, mi pravi, najboljša je takšna,
črna, vroča in brez vsega.
Tako kot ženska, mi pomežikne,
z velikimi črnimi brki potrese krohot
v jutranje sončne meglice
in jaz mu odgovarjam
z nasmehom Mone Lize.

V šumeči krošnji gnezdim.
Posedam po vejah
in v liste zavijam vsakdanjik.

Noge bingljajo.
Veje jim pijano sledijo.
Videti je, da se zabavajo.
Pod menoj se ziba
odpičen after party.
Tudi jaz se zibljem.
Tako brezskrbno tjavendan.

Nebo se stara,
Pade mrak.
Tudi jaz padem,
v kanto samoočitkov.

Mar se jutri ne bo zdanilo?

Svet uzremo le enkrat, v otroštvu.
Vse drugo je spomin.
            – iz pesmi Nostos Louise Glück

Park. Med dvema gričema, pobočja
z vinsko trto, počesana na prečko.
Ogromna drevesa vstajajo iz tal,
posajena pred mano, daleč nazaj.
Magnolija je zacvetela v svilo,
forzicija z rumeno.
Forma viva, za njo paviljon.
Vrvež mestnih sprehajalcev.
Med njimi deklica,
drobna, pepelnatega obraza, dolgih las,
valovi žerjavice jih držijo na mestu.
Med prsti stiska vrvico,
nekaj je pripeto nanjo. Ni igrača,
ker je ne vleče po tleh niti ni balon,
čeprav se vzpenja v nebo,
kot bi želelo leteti.

Ustavim se, jo opazujem. Zdi se mi znana,
a ne vem, kam bi jo dala. Mogoče ni tista,
ali pa se je spremenila, medtem
ko se nisem premikala v času.

Toda zdaj mi je, kot bi si v deklici,
skozi pobliske, ogledovala strah,
prezrtost, dvom vase, nikoli sprejemanje,
sram, večna vprašanja,
sanje o tem in onem, nikoli o tukaj,
nikoli sedaj –
kruta nepovezanost, neznosen
občutek teže okoli srca,
znano breme, hromeč pritisk k tlom –

Moje zaznave se na lepem zbistrijo
in na koncu vrvice uzrem lebdečo stvar,
ki je pravzaprav
njeno srce,
iztrgano iz prsi, zvezano z zapestjem.

Stopim bližje. Počepnem, zmanjšam razliko.
Majhna deklica, papirnatega videza.
Le zakaj ne pustiš svojemu srcu leteti?

Vame strmijo okrogle oči, čiste kot izvir,
globoke kot tolmun, gledajo nekam skozi,
daleč v otožnost. Pravzaprav
ne traja dolgo,
da v njih zagledam
sebe.

Na vratih zazvoni.
Sestra je pri sosedi nad nami.
Koga bi oni sploh radi?
H komu so prišli?

Na levi je oče
v svojem kraljestvu,
kjer se komentator
s hripavim glasom
zgraža nad menjavo
napadalca in
napako, ki nas bo
stala prvenstva.
‘Dragi gledalci,
še vedno smo v igri,’
se dere zaslon
in zvok se odbija
od sten dnevne sobe
in duši glasnost
očetove tihe žalosti.

Znova pozvoni.

Na desni je mama
v svojem kraljestvu,
kjer njen stroj brni
in v ritmu obrača sladko maso.
Kot kak mešalec na gradbišču,
ki premetava sivo malto.
Zlila bo to svojo zmes
ljubezni in krivde
po naših nemočnih goltancih,
kot kakšen mafijec iz filma.
‘Cosa nostra,’ bo pela
ob brnenju naprav
in preglasila tisti glas,
ki ji grozi,
da ostala bo sama.

Znova pozvoni.

Jaz sedim na sredi
v svojem kraljestvu.
Ni to moja soba,
ampak predsoba,
kjer vse diši po čevljih in jaknah.
Tam je moje bež kraljestvo.
Za bež tipkovnico in bež zaslonom
se skriva moje pribežališče.
Tja pobegnem vsak dan.
Tam si gradim večne svetove,
kraljestva iz sanj
in utišam
tisti glas,
ki pravi,
da nisem dovolj.

Zares dolgo zazvoni.
Nekdo prav po otročje
vztraja.

Oče se oglasi iz svojega kraljestva,
da nekdo zvoni pri vratih.
Mama prikoraka iz svojega kraljestva:
spet ona vse dela.

Gre mimo
in me
predrami
iz mojega
kraljestva.

‘A se lahko pride Rok ven igrat?’

Nočem, rečem mami,
in ona jih prijazno zavrne,
medtem ko se skrivam
za svojim ekranom.
Kaj me briga, če je zunaj sonce.
Jaz moram končati tole misijo.

Danes me je žena vprašala,
če bi šel ven na sonce,
jaz pa sem raje spet igral svoje igrice.

Ampak čez pol ure mi je poslala sporočilo.
Če ne bi vseeno prišel malo na sončka…
Pa sem shranil igro in šel ven,
ker čeprav imam svoje kraljestvo,
sem zdaj rad tudi v sončevem.

Letos je prišla zahrbtno,
skrita za poletno vročino,
takrat, ko vse se je sprostilo,
nebrzdano in silno lačno
cvetove in srca odprlo.

Hladnokrvno so dolgi noži
v mehko misel zarezali,
v dušo vsega, kar obstaja,
raste, cveti in se smeji,
na zemljo spustili kri.

Vsem ljudem so do večera
zaledenele prijazne misli,
pogledi nežni ostekleneli,
zamrznila srca radodarna.
Letos obeta se velika lakota.

Zatohla misel,
svinčen korak
v prsih gost,
pomrznjen zrak.

Le dotik drobne,
drobne dlani
vse zlo stali,
srce stopi.

V skladu z napisanim med vrsticami,
smo v lokalih samo moški,
kar najbrž pomeni, da ženske pijejo doma.
V vaški beznici sedimo
sami uspešni možje,
polni znanja,
povsod smo že bili
in politiko imamo v malem prstu.
Vsi imamo srečne družine,
zato ni popolnoma nobenega razloga,
da ne naročimo še ene runde.

AI napiši mi pesem,
pesem kako se danes počutim,
da sem se polomljen zbudil,
od včerajšnjega dela,
da sem med umivanjem zob ugotovil,
da sem siv,
ne še star,
ampak starikav,
da preveč kadim,
premalo spim,
občasno se napijem,
ali zakadim.
Imam pa lepo družino
in na splošno dobro živim.
Pa naj bo petnajst vrstic dolga.

ChatGPT je napisal:
Vstanem, a kot da sem že polomljen,
od včerajšnjih naporov prežet.
Med umivanjem zob se zrcalim,
in opazim, da siv sem, že precej.

Ne star, a včasih že malo starikav,
od preveč dima, premalo spanca v tem tavženju.
Včasih se napijem ali pa zakadim,
v mislih skriti, iz sebe iztisnem.

A družina mi lepo daje moč,
in življenje teče, čeprav včasih nežno,
s svojimi vzponi, padci, s trakom sivine,
a na koncu vendarle z lučjo v očeh, nežno.

Čeprav je včasih vsak dan boj,
in se mi včasih vse zazdi le za nič,
vem, da imam svoje srce, svojo pot,
in s svojo družino, svojim svetom, sem bogat.

April se bo kmalu prelomil v maj.
Cvetovi se umikajo zelenju,
zapirajo se, ustvarili bodo plod.
Led se tali in sneg z vrhov
se v dolini spreminja v vodo.
Le moje telo ostaja v oklepu,
nemo,
kakor bi spalo, a v bistvu bedi.

Bila je povsem običajna sobota, pozno popoldan,
ko se je na telefonu izpisalo, Jimmyjev kot, 44. ulica, okoli devetih.
Nisem imel posebnih planov, in Al me redkokdaj pokliče.
Nič posebnega ne oblečem za tisto beznico,
tam me že čaka Al Pacino,
objem, danes imam posebna gosta, mi navrže.
Zavlečeva se v temačen kot,
vase vlijeva vrček piva,
ko prisedeta,
rahlo okajena,
od nekod sta mi znana,
Robert de Niro in Meryl Streep, da sta,
naročimo Chivasa,
in govorimo o jeseni v New Yorku,
o prihajajočih volitvah,
spijemo še en zvarek piva,
Robert nam prinese brezplačne hotdoge,
rahlo se dolgočasim,
ogledujem si cigareto v roki,
Al razlaga o obrezovanju dreves,
Meryl o jabolčni piti,
Robert pa samo kima.
Doma sem si odprl buteljko vina.

Zdi se mi,
da se je čas,
namenjen meni,
ob mojem rojstvu prijavil
na triatlon in se na vse kriplje trudi postaviti svetovni rekord.
Neustavljivo plava,
kolesari in teče.
Plavanje ima najraje, bi rekla,
ker ko sem na morju
in brez službe, brez obveznosti,
ko pijem sproščenost, diham užitek,
se zaljubljam v zvezdne utrinke,
takrat se moj čas še posebej trudi,
trenira kot zmešan, da zmaguje
in podira rekorde,
jaz pa se zmeraj z občutkom
ne do kraja doživetega podajam
v nove dogodivščine.
Občutki obvisijo nekje
kot listi na veji.
Spomini se krhajo in
razjeda jih površno odtisnjen vtis.
Ima me, da bi s skakalnice skočila v objem
pretakajočemu se balzamičnemu času,
ki bi bil podoben naročju,
ko ziblje dete, da bi zaspalo.
Počasi in nežno.
Ponavljajoče in nenehno,
dokler se svetle očke ne umirijo
in se tiho izgubljajo v sanjah.

V nedrjih uspavanke bi tako lahko
živela, spala, jokala in ljubila
brez slabe vesti in z občutkom,
da traja.

V enem kotu stari kavči
okoli kavne mize.
Na njej gnezdo
čikov in kozarčkov
in plastenke vina
in koka kole.
V napol spitih kozarčkih
se mešata vino in kola
in se treseta ob vibracij
z drugega konca sobe.
Tam pet fantov ustvarja hrup.
Zvočniki, iz njih kablovje,
kitare, iz njih akordi
bobni, iz njih ropot,
mikrofon, iz njega bes.

Cel svet se je rodil
na tistem starem odru.
Sanje so lahko divjale
strahovi so pa oglušeli.
Cel svet je bil
na tistem starem odru.

A ste vedeli,
da je zvok kitare,
ki jo priklopiš
na feršteker,
tisti zvok,
ki se počasi
nabira
in iz nežnega
brnenja spreminja
v tuljenje
in cviljenje,
ker kitarist
še ni udaril
na struno,
tisto piskanje,
ki se mu reče
feedback,
a ste vedeli,
da je tisti zvok
samo zvok kitare, ki joče,
ker ne opravlja svoje naloge,
ki je celjenje duš,
ki rabijo jezno glasbo,
da se zacelijo.

Pravijo, da eno celo življenje
lahko se strne v nekaj kratkih besed.
V eno samo kratko pesem.
Težko mi je to razumeti,
a tolažim se, da je to pač tako
zaradi moje zanemarljive majhnosti,
ki izhaja iz vesolja širnega
črne perspektive
in odmerja vso nepomembnost mojo,
ki žuga mi, naj si ne domišljam,
da v tem svetu nekaj sem
in da lahko pustim pečat,
ki ostal bo viden
dlje kot madež razmazane mušice
na vetrobranskem steklu.
Vendarle nisem dinozaver,
da gnetla bi zemljo
s svojimi težkimi stopinjami
in za sabo puščala nerazgradljive kosti
in nisem tista skrivna sila,
ki je svetovna čudesa gradila.
Jaz le šepetam v veter,
ki razmetava besede moje
v črni nič vesoljske iluzije,
hitro, dosledno in sproti,
da niti papirja ne utegnejo se oprijeti.
In vendar se upiram tej črnini,
besede na mojem ekranu so bele
in smejim se usodi z belimi zobmi.

Kravate, kravate,
modre za demokrate,
rdeče za komuniste,
rumene za kristjane,
črne za pogreb.

Kravate, kravate,
obvezne za diplomate,
razvezane za pijane svate,
zategnjena okrog vratu,
ko ne najdeš več miru.

Kravate, kravate,
že dolgo dušijo ljudi,
najbolj čuden okrasek
današnjih dni,
kravate, kravate.

Imam svinčnik in papir.
Vdihnem in pričnem.
Moja roka za seboj pušča črno sled.
Z vsakim potegom onečedim belino.
Občasno močno pritisnem, da konica
prši grafit in kakor regratova lučka
trosi svoja semena.
Ko drsim čez te razmetane spore,
z dlanjo senčim prazne predele, mimogrede
skrivim ravne
linije
prekrijem s črnim pajčolanom.

Medtem ko rišem, se sence podaljšajo in oblaki
postanejo rožnatosivi.
Zagledam se v obzorje, v tisoče točk,
kjer se ozračje stika z zemljo.
Prileganje delov narave je tako popolno,
da se zdi neresnično.

Nato risbo,
ki je skica mojega življenja,
pripnem na obzorje in si jo ogledujem,
kakor sliko v galeriji.
Nagibam glavo v levo in desno,
stopim korak nazaj ali vstran,
občasno zamižim na eno oko,
pridržim svinčnik v zraku ter se pretvarjam,
da merim proporce.

Imam nejasen občutek, da vse skupaj ni prav,
a ne vem točno kaj ali kje se zatika.
Morda so krive samo moje utrujene oči.
Pomanem jih, nato pa med vozli črt,
prepredenem zemljevidu vseh mojih poti,
zagledam laboda.
Poveša vitek vrat
in se ogleduje v ledenem jezeru.
In ko se v tistem hipu oglasijo zvonovi,
ki z donenjem zatresejo obzorje,
v peresnici z veliko naglico poiščem radirko
in drgnem tako dolgo,
da je list popolnoma izpraznjen vseh sledi črne.

Potem pograbim svinčnik in začnem znova.

Zobna ščetka lahko
odstrani vse obloge
in ustvari iluzijo
svežega poljuba
lahko zdrgne
vse zlobne misli
s tvojega jezika
ne more pa odstraniti
subtilnega pookusa
in utišati
odmeva v moji glavi

Danes je moj zadnji dan.
Jutri me več ni.
Včeraj je vesolje stran,
ko se še dani.

Ko ta jutri bo vzšel,
jaz več jaz ne bom.
Tudi če bom ure štel,
zjutraj bom fantom.

Le za danes se živi,
jutri nisem živ.
Ni nobenih drugih dni,
ne bom in nisem bil.

Ko utripnejo oči,
vse se spremeni.
Neizprosno čas drči
in telo veni.

Ampak nisem jaz telo
in duša je povest.
V meni je vesolje vso
jaz sem vsa zavest.

Danes je edini dan.
Nobenih drugih ni.
Ni ta misel kar tjavdan,
kdor to ne vidi spi.

Žgano v kozarcu,

žgan prenaiven namen,

zažgana je vest.

Zadnje besede bo strumni veter šepetal
golim mrzlim skalam tik pod nebom.
Odgovarjali mu bodo skuštrani oblaki,
ki bodo skisano šmarnico zlivali rekam.

Zadnje besede bo morje šumelo
opustelim obalam odetih v plastiko.
Prazno klasje bo v pantomimi rose
črni zemlji pripovedovalo zgodbe.

Zadnje besede bodo krošnje rjovele,
ko se bodo praprotim priklanjale,
njihove močne korenine bodo oklepale
skrivnosti in zadnje besede zamolčale.

Pogledal si svoj falus
in začutil si življenje,
začutil si ščemenje
po dokazovanju,
modrovanju,
zmagovanju,
nadzoru
in po krvi.
Začutil si kri,
zažejalo te je po krvi.
Ker si pravi moški,
tak, ki pogleda v oči
in ustreli,
tak, ki pogleda v oči
in te položi,
vso hromo,
na posteljo iz žebljev.

V pričakovanju belega viteza,
dobiš pijanega kretena.
Raje poj Om Namo Šivaja.

Ne znajdem se za štirimi zidovi,
nekako ne sodim sem, si mislim,
med vse mišičnjake, potetovirane s svojimi travmami.
Prostor, kjer se pogovarjajo s pestmi, ni zame.
Razmišljam o vseh tistih, ki so me nategnili.
Zlahka bi iz njih sestavil nogometno moštvo.
V vrata bi postavil bratranca, ki mi je garažna vrata računal, kot da so zlata.
V obrambo bi dal skupino odvetnikov, ki so me oželi vse do pešk.
Sredino terena bi kontrolirali najboljši prijatelji,
Aleš, ki je tako lepo skrbel za mojo bivšo, celo na poročno noč,
Miha, ki je ponaredil moj podpis na prodajni pogodbi za edino nepremičnino,
ki mi je še ostala,
ter Blaž, ki me je odpustil iz službe, čeprav sem podjetje nekoč ustanovil sam.
V napadu pa je mesto rezervirano za očeta, ki me od otroštva dalje napada, da sem kriv za vse njegove tegobe,
ter sina, ki me napada, da sem ubil njegovo mater.

Danes se podiram.
Ne kakor domine ali hiša iz kart.
Bolj sem podobna stavbi,
polni razstreliva,
ki se seseda sama vase,
potem ko se je v kleti vžgala iskra
in me razgnala na koščke.

Zdaj sem izstreljena med ljudi
ki se zaletavajo vame,
kakor ne bi obstajala.
Kako vendar ne vidijo,
da potujem kot raketa?

Danes mi še frizura ne stoji prav.
Ne glej me tako poševno,
vsa sem štrenasta in sploh
ne veš, kako je biti
ujet v obliko moje glave,
zataknjeno na vrat,
spravljeno med ušesi.

Če bi te zanimalo, bi stopil bliže,
tako blizu,
da bi lahko pod mojimi lasmi
zaslišal šumenje predstav,
večno večpasovnico,
ki pelje do zmešnjav in norosti.

Če bi te zares zanimalo, bi videl,
kako se vžigajo in ugašajo žarometi idej,
kakor kresničke v poletni noči.

Če bi te zares zares zanimalo, bi začutil,
premik v mojih prsih, kadar naletim na
nekaj novega, na videz nepomembnega,
kakšno vznemirljivo besedo, kot je mrščavica ali
sočivje ali ohomotanost.
Takrat se v meni zgane modra koala.
ki se zapodi za kometom,
da se planeti začnejo hitreje vrteti.

Če bi te po vsem tem,
še zmeraj zares zares zares
zanimalo, bi ti rekla:
daj, pridi zraven, v ta moj svet,
bova skupaj hodila po stranpoteh
in z laterno v temi iskala novo sled.

Zaprta usta molčijo.
Ne jejo.
Ne ljubijo.
Trpijo.
V zakleti usodi
goltajo mrak.
Žvečijo grenak pelin,
bljuvajo trpek žolč,
črno kri.
Zaprta usta
stisnjenih ustnic
čakajo, da mine.

Stavbe so črne,
golobi slepi
in morje povsem mirno,
ko se sprehodi proti trgu.
S tišino v roki tlakuje ulice
in s kitkami plete prihodnost.
Prvi žarki jo predramijo.
Za seboj že vidi žugajoče prste
in grabežljive poglede.
Pljunke spravlja v žep.
Obtožbe ji skušajo spodnesti korak,
sovraštvo ji kuštra lase.
Pokončno se prebije skozi gručo ljudi,
se sama povzpne na grmado
in zavpije Jebite se.

gledaš me
v črnobelih slikah
govoriš
brez črk
dotik imaš leden
neznanec sem
vem
da smrt pleza po oknu
čutim jo vonjam jo
dobro da si v tretjem nadstropju

pokrijem te
odnesem v drugo sobo
kot zmešan kličem sestre

na steni ni več slike
ura ne tiktaka

pogledaš me
s krvavimi očmi
in rečeš
odpri okno

V srcu pomladi,
ko cvetlice plešejo v kratkih rokavih
in žarki žgečkajo poganjke po podplatih,
na vrata potrka snežinka.
Bela, v igri s poletjem.
Zaziba me v nežen dotik,
čudež narave,
snežna igra vil.

Kje si, prijatelj moj dragi,
čarobni Gaugin?
Ne puščaj me samega s seboj,
vrane mi kljuvajo možgane.
Ne utapljaj me v rumena in vijolična morja
Dušim se v zlatih žitnih poljih,
padam po strmih ravnicah.
Pridi v kavarno, popijva absint,
kadiva svoje misli,
objemi me.
Kje si?
Zakaj moram risati s svojim ušesom?
Poglej, sončnice plešejo na platnu,
podaj mi čopič,
namoči ga v krompir.
O, moj Gaugin.

Če so žirafe
skozi stoletja lahko
podaljšale svoj vrat
kaj brani ljudem
da bi naredili
majhne premike
v lepšo prihodnost

Luknja devet milimetrov v glavi,
samo devet milimetrov je treba,
da ti odpihne možgane.
Ustavi sto kil žive teže,
ki postane mrtva teža,
ki je še težja,
zaradi dodatnih deset gramov svinca.

Danes dežuje svinec,
svinčene nevihte po celem planetu.
To ni globalno segrevanje,
ampak ohlajevanje.

Hladni ljudje sejejo smrt po pregretem planetu.

Nisi naredila prav,
je odmev v lobanji,
ki se zažira v tkiva srca.
Spraskana duša,
ki jo je izsesal
vakuum šibkosti,
niti malo šibak,
se nevarno upogiba
pod bremenom vesti.
Nešteto mikroskopskih ježkov
se kontinuirno zaganja
na vedno ista mesta
v pljučih.
Spet in spet in spet in spet,
da ta začnejo krvaveti
in vdih postane hropeč,
hlastajoč, proseč,
kot bi umirajoča ležala
v goreči kolibi
in bi jih ogenj
lakomno prikrajšal
za kisik.
Odmev,
vakuum,
praske
in iglice
me zdaj definirajo.
Popačene okončine,
počečkan um,
ireverzibilno deformirana
duša.

Čas za ponastavitev podatkov.

Ne skrbi me več
moja lastna smrt,
ta bila je na recept predpisana
že ob mojem rojstvu;
za povrh življenje imam lepo.
Ne skrbi me več
niti moj sebični gen,
ta potuje iz mongolskih step
na obale južnega morja;
spotoma sem zanj opravila
svoje po pogodbi naključja.

Kar me skrbi, je to,
da naključje ni,
da postajam, tako kot vsi,
mrtva igrača v brezobzirnih rokah
starih gluhih fantov,
ki na poti nazaj v plenice
pozabljajo nalašč,
da nekoč
jih dojila je ljubezen.
Tudi ni naključje,
da jim še nihče
iz rok ni spulil palice
za brezglavo pretepanje.
To resnično me skrbi,
medtem ko pogled upiram
naravnost v vodeno sonce.

Upam, da kmalu se stalim.

Smisel je
nasmešek na obrazu,
ko nekdo prdne v dvigalu.
Smisel je
najljubša pesem,
ko brskaš po avtoradiu.
Smisel je
vonj kave,
ki se prikrade pod tople odeje.
Smisel je
glasen odmev
pod vrhom visokega hriba.
Smisel je
smejati se.
Smisel je
jokati se.
Smisel je
sovražiti vse
in ljubiti vse.

Smisel je
iskanje smisla
v tem nesmiselnem vesolju.

Kantina. Na steni vitraž:
antični steber, slog verjetno dorski,
ni jasno, ker se okoli kapitela
razraščajo veje. Listi bi lahko bili lipovi.

Ob straneh stebra
stojita mladi devici,
dva mila obraza,
vsaka v svojem opravilu.
V popolnem trenutku negibnosti
ostajata nepremični, ujeti.

Lahko bi bili vestalki,
zaobljubljeni večnemu ognju,
ki si krajšata čas pred nočno stražo.

Ni jasno. Katera bo ostala zvesta
templju svečenice Veste.
Stavim, da nobena.

Ena izmed njiju, najbrž tista na levi,
jo bo prelomila, ker bo bolj kot ogenj
ljubila moškega, izneverila se bo pravilom
edine zvestobe, vdala vzgibom,
prepustila utripanju mesa.

Druga ga bo zadušila – ne moškega
ne ogenj v templju – ampak plamen,
ki jo žge v prsih. Sila gorečnosti je strašna,
zahteva podreditev.
Sramuje se – sebe,
zato se skriva pod togo,
ki je samostalnik.
Tako dolgo s steklenim pokrovom
pokriva svoj ogenj, mu jemlje kisik,
da je postala toga,
ki je pridevnik.

Dva obraza, dve prevari.
In samo ena izgnana iz templja,
živa zakopana. Toda katera bolj kaznovana?

In ti, ki to bereš,
ko pri enih vratih vstopiš kot dekle,
in pri drugih izstopiš kot ženska,
kaj izbereš?

Spomin na besedo
mi odzvanja v glavi.
Kako se že reče?
Počasi? Počasi? Počasi
se rojeva razumevanje,
da vedno zmanjka časa,
ne glede na brzino
in ko hitiš in divjaš,
kolo časa samo hitreje
obračaš. A nič hitreje
se ne premikaš,
ker v peti prestavi
še nihče ni zlezel
iz blata.

Dihaj, Rok, dihaj.
Vzemi si bitje počasi.
Živeti se učiš vse življenje.
Ne rabiš vsega že znati.
Piši počasi.
Jej počasi.
Vozi počasi.
Dihaj počasi.
Joči počasi.
Ljubi počasi.

Čas ne zbeži,
če ga šteješ
počasi.

Žgoče poletje
v nosnicah tli
brancin na žaru
opečene polti
pikasti jastog
na morskih poteh
borova smola
v mokrih laseh.

Ozka ulica
tlakovane poti
mivka v žepu
slane dlani
stopljena lučka
z brade curlja
na moji brisači
prostor za dva.

Sonca zaton
je lune vznik
gost mrak prereže
galebji krik
sama na plaži
sredi noči
še mesečina
in tvoje oči.

Jaz sem vesoljc,
zemljan,
galaktični kormoran.

Kaj pa je sto let?

Danes tu, jutri tam,
tam na tisti zvezdi,
ali na kometu.

Kaj pa je sto let?

Agregatno stanje duha
približa te planetu.

Moraš dobro vedet
kam se boš zaletu.

Ker kaj pa je sto let?

Makadamska cesta
Za mano razvlečen val gostega prahu.
Popolnoma zabrisano ozadje.
Kulisa, ki ječi pod težo gostega oblaka prašne megle.
Ko se ozrem, vidim le zamegljene obrise do neprepoznavnosti ovite v haljo minevanja.
Rinem naprej.
Nočem vrnitve.
Življenje, ki klone in mora nazaj, ima usta polna suhega prahu, na debelo obloženi zobje se grizejo skozi čas.
Potno čelo je lepljenka Sahare.
Nočem vrnitve in popravkov in krpanja.
Rinem v neznano,
v strah,
v nevarnost,
v negotovost,
ker nosim cilj v srcu
in pot je ključ vseh spoznanj.

Gleda golobe, ki mirno
stopicljajo po ulici
njihova pozibajoča hoja
ga rahlo spominja
na enakomerno valovanje
njegovih misli
nekoč v preteklosti
spravljajo ga ob živce
s svojo nonšalantnostjo
tako v nasprotju s tem
kar se dogaja v njem
Iz nahrbtnika vzame
zadnjo žemljico
morala bi mu zadostovati še za jutri
odtrga en kos in ga zaluča na tla
desetero kljunov
hkrati seže
zaletavajo se, prerivajo
prhutajo
prav tako kot njegove misli
Počuti se manj samega

Dviga se pero,
kriči ostro
in glasno,
visoko v nebo
zabada zašiljeno konico,
reže v krvavo zarjo,
izpisuje v oblake jasno govorico,
zavrača prestižno nagrado,
v zameno
zahteva odločno
nujno svobodo
za porušeno mesto,
za polje prepojeno
z otroško krvjo,
za upanje skoraj ugaslo,
za mrtvih dostojanstvo.

Glas dviga pero
pisateljsko
za sveta popravilo,
oglaša se pero
pesniško
za ljubezen v prvo vrsto,
kriči pero v tišino
za kompasa spremembo.

Kako dolgo
še se bo pretvarjalo
širnega sveta uho,
da je nepopravljivo gluho?
Kako dolgo bo
še lahko mižalo
pred mrtvih tožbo
in živih srhljivo tišino?

Morda odgovor ve pero.

In mi? Upamo.
Si upamo?

Danes sem šla k tebi
po pomoč. V tvojih nedrjih
sem iskala pesem. Povita v šal,
s tekaškim krilom čez pajkice.
Potrebujem jo.

            Pesem?

Ne, krilo.

            Smešna si. Zakaj?

Zaradi žepov. Da te zbašem tja
in te doma skrivoma vlečem iz njih;
vso tvojo žaltavost, sočnost, humor,
besedo za besedo.
Skoraj čudovita si, gratia plena.

            Govori, kar hočeš. Ne poslušam te.

Všeč mi je tvoja zaničljivost. Ko konec aprila
iz cvetočih brez ustvariš povešave cedre.
Umetnica si. Z vzvišenostjo bogov. Samosvoja.
Zabavam se v tvoji družbi. L, moja sodelavka,
je zanimiva iz istega razloga.
Poleg tega je tudi umetnica, zato je verjetno
ne bo motilo, ker jo omenjam v pesmi.
Všeč mi je, kako zna pljuniti na življenje.
Pogleda naravnost v njegovo porogljivost
in skozi zobe
na lopova precedi enega mastnega.
Občudujem to, da se kot ženska
ne sramuje svojih izločkov.
Tako kot ti, ki pljuvaš, ščiješ, serješ na nas.
Skoraj čudovita si, gratia plena.

            Dolgočasiš me.

Glej, kaj si naredila danes z mano.
V lase si mi nasula bleščice stopljenega snega,
me ščipala v lica, da sem se razcvetela v nagelj.
Skoraj čudovita sem. Zaradi tebe, gratia plena,
ki se vzpenjaš nad nebo
in spuščaš v podzemlje. Del tebe
sem, gratia plena. Del tebe ostanem.
Nunc et in hora mortis meae.

V NUKu obstaja omara,
ki se ji reče P+B.
V njej hranijo gradivo
o partizanih in o belogardistih.
Ko so zaprli v isto omaro
vse parole in časopisje,
vse krvave sezname,
vse obtožbe in vso krivdo,
da se prepir nadaljuje
ujet na police arhiva pod ključem,
so, vsaj v NUKu,
poskrbeli
za vsaj zasilno
spravo.

Okrušeno dihajo stene plesnive.
V zanikrnih kotih se potika pridušeno ječanje.
V enem ogorki,
v drugem scanje,
v tretjem izpraznjene igle,
 v četrtem, pa tudi naslednjem, 
in naslednjem, …
razbite črepinje pijanih zadahov
in razvlečena gola telesa
strpana v akte, ki silijo na kozlanje.
Naježeni kuščarji razmazani v strupene freske
in vlažna razjeda, ki se pne vse do stropa.

Glamurozen lestenec bi rad svetil,
a mu ni dano.
Njegov pretekli blišč in razkošje
je zadušil pepel ožganega zavidanja
in vnela se je nevoščljivost, 
ki potrto praska po stenah
tvoje notranjosti, (človek).

V tej grčavi, priliznjeno zlepljeni vsebini
skominaste notranjosti,
ki je privesek lepotnih popravkov na fasadi
se z bisernim nasmeškom nastavljaš za apdejtan selfi
in se zadovoljno občuduješ v ogledalu, revež.

V sobi midva,
zunaj svet.
Pustiš priprta vrata.

S težo telesa
jih zaprem.
Želim te zase,
to bo najino varno vesolje.

Vrata pripreš,
ob vsakem šumu te nese
k razporku.

Zakaj te tako srka
varljivost svobode,
če v zavetju ti slikam
prostranost neba?

Ne vidiš lepote
dvojine,
trmasto siliš stran,
pa ne gre.
Zabubiš se v kokon.

Srečna sem, praviš
s solzo v očeh.
Kaplja, ki je skalila
neoporečnost mlade duše.

Precej časa ždiš,
zabubljena.
Počasi izvlečeš krila,
se pretegneš.

Nato brez besed odletiš
skozi priprta vrata.

Boš zdaj srečna?

Cel dan je lahko
divji
naporen
poln hitenja
brez trenutka za vdih
prenasičen z dražljaji
počutim se kot da sem povsod
in hkrati nikjer
do trenutka ko se uležem v posteljo
slišim umirjeno dihanje
čutim tvojo toploto
Takrat vem, da sem
doma

Zapiram oči od utrujenosti
in nerazumnega sramu,
ko gledam okoli sebe,
nejeverno preštevam
zlato zloščene stole,
ki prazni strmijo na oder.

Nemoč množico priklicati
gluho od elektronskih smeti,
ljudem končno  dopovedati,
naj vendar odprejo oči,
napojijo prazne duše si
s svežimi cvetlicami;
ta okovana nemoč
je neskončna in hrani
se s tišino zaprtih src,
ki so v trdoti prenehala biti.

Duša secirana leži
na prosekturi režije
in samo osameli čudaki
z radovednimi prsti
brodimo po njeni krvi
srkamo trpljenje tuje,
da z njim bi zrasli
daleč preko sebe
in ponoči lažje v sanjah
v neznano potovali.

Aplavz upira se nemoči,
a vendar se mi zdi,
da odtehtati ne more
praznine v dvorani
in da danes blagajna ne poplača
niti razvrščanja stolov.
Morda bi pomagal iskren objem
privzdigniti zanos tistega,
ki se vedno ves razda,
pa čeprav za enega gledalca,
a preden razmislim,
če se to sploh spodobi,
me na ulico spodijo luči,
ki za nocoj ugasnejo iluzijo odra.

Pripravljena si na poljub,
še malo bom gledal
tvoje buhteče ustnice,
še malo si bom samo predstavljal.

Jaz poln sem obljub,
a izzvenijo,
ujeta sva v tem trenutku,
tišine, pričakovanj.

Prvi poljub,
je univerzum zase,
le zate in zame ustvarjen,
nama podarjen.

Za vedno.

Veš tisto, ko imaš povsem običajen dan
in si sred čisto vsakdanjega opravila,
kot je okopavanje gredice, čiščenje avta,
košnja trave, kuhanje ali branje poezije.

Torej, ko si čisto zatopljen v karkoli pač že
počneš, da ne slišiš ne donenja zvonov,
tiktakanja ure ali laježa sosedovega psa.

In potem te prestreli. Nekaj
te posrka iz opravila. Misel,
ki se začne kot pritisk nekje za prsnico.

Narašča in narašča, vse dokler ne dvigneš glave
in pogledaš v modro nebo
ali liste platane,
v katerih je nekaj znanega,
skoraj otipljiva varnost širine,
in takrat jo zaslišiš, to misel, katerokoli pač.

In potem začnejo v svetlobi poskakovati vprašanja:
kaj to pomeni ali kaj bi to lahko pomenilo,
ali se motim, je to sploh res
in podobne traparije razvezanih predstav,
in ti onemiš v trenutku, ki se zdi enako nepremičen,
kakor si sam,
čeprav opazuješ pregibe v krivuljah
svetlobe, kjer se izrisuje meja med krošnjami in nebom
in se čudiš neskončnosti višine.

Toda ta negibni trenutek se ne konča z odgovori,
zato se kmalu vrneš nazaj k tistemu opravilu,
povsem vsakdanjemu,
ki si ga prekinil, ker te je nekaj požgečkalo v prsih.

In ali kdaj pomisliš na to, katera težnja
v naravi je tako privlačna? Katera sila
te lahko neslišno, neoprijemljivo,
a hkrati tako enostavno potegne iz trenutka
in pokliče k vprašanjem brez odgovorov?

Poslušam dežne kaplje
po pločevinasti strehi bi škrebljale
pa ni strehe
vsaj ne iz pločevine
kako opisati zvok dežja
ki pada na asfalt
ali prši izpod koles avtomobilov
kako opisati zvok dežja
ki moči fanta brez dežnika
ki ga je ravnokar zapustilo dekle
kako zapisati tiho mehkobo snežink
ki prekrijejo ceste
in pločnike
in razcvetele češnjeve cvetove
kako pojasniti otroku
da so letos češnje predrage
in si lahko privoščimo
samo jabolka

Stopam po hodniku.
Še par stopinj do vrat.
Potovalka mi z rame binglja.
S komolcem povlečem za kljuko.
Vrata se odprejo na stežaj.
Iz globin toplina in sladek glas,
ki me pozdravlja
nazaj domov.

S konico nohta
greš skoz lase,
do tilnika,
zaokrožiš do ustnic,
kjer se ugrizneš.

S konico nohta
se po vratu
spustiš do bradavice
in do druge,
do začetka pravljice.

S konico nohta
napišeš po trebuhu
črke ljubezni,
ki se skozi kožo prevedejo
do centrov užitka.

S konico nohta
narediš vse
kar je treba,
da končaš objeta
v toplo rjuho.

Nad jezerom, ki se
pravkar namaka v medeni mesečini
je vzbrstela kresnička.

                   Tolažim se s pljuski vetra
                   in sušim solze s tuhtanjem.
                   Pohitrim korake 
                   in stopim vštric s časom, 
                   da bi se vse potopilo v tej svetli noči.

                   In jaz sem potapljač.
                   Skrivam se v mraku
                   in se lovim s preteklostjo.
                   Moje srce galopira in glasno rezgeta.
                   Zategnem uzdo,
                   a se ne umiri.
                   Srce in jaz.
                   Ne ustaviva se pred prepadom,
                   A vendar uideva smrti.
                   Rezgeta ponorelo.
                   Počutim se kot hlap.
                   In zagledam svetilnik v meglici.
                   Koprenasta noč me nosi

nad jezerom, ki se
pravkar namaka v medeni mesečini.

                   Nasmej me z objemom!

Na dvorišču poleg bloka
pet smetiščnih kant stoji,
vsaka kar po šivih poka
in si svoj pokrov lasti.

Ta z rumeno je frizuro
 tista, ki najraje jé
lončke jogurta z glazuro,
le užitnega ne sme.

Zelena kanta (kdaj kje bela)
golta steklo kot znorela,
ves karton pa se iz vreče
vsuje v modre (ali rdeče).

Rjava res je barva kakca,
a premore za dva vlakca
migotanja in življenja
 z  jabolk, zelja in korenja.

Siva kanta ne zmrduje se,
ko se balast v njo vsuje,
si privošči, kar ostane
vse od čevljev pa do hrane.

voda iz pradavnega izvira
umila je sledi najinih dotikov
brezbrižno sonce posušilo
poljube zaprisežene lepote
izgubljena v spominih vetra
v prazni dvojini hrepeniva
zaslepljena voljno pozabiva
mali nevidni bozon strasti
se z nama neusmiljeno lovi
v krogu zmagovalno goni
prepoteni izmučeni telesi
brez sape padava v globine
svilnato krvave gugalnice
na skrivaj prisluškujeva
tatinskim nočnim klicem
prevaranega žetona sreče
zataknjenega na pol poti
kožo nastavlja mi lačnim
očem in žejnim rokam
ubita na verandi čakam
da ledenega srca zgorim

Najdražji,
vsak dan znova se učim.
Stopicljam po ulici,
delam korake v eno smer,
nadomeščam, kar se je izgubilo
skupaj s prejemnikom tega pisma.
In živim povsem običajno.
Torej, zategujem vezi,
ki držijo vse moje dele
povezane v snop, medtem ko čakam,
kdaj se bodo raztreščili po tleh
kakor paličice mikada.

A vsak dan znova se pojavi –  
odpadel košček, ki te pogreša.
Ne kaže, da se bo kdaj razpletel. Bedak
se je navezal.
Sploh veš, o čem blebetam?
Kakorkoli. Kliče te, išče v prostorih,
pesmih, caplja med ljudmi,
kakor nebogljeno dete tava po ulici
v napačno smer,
smrka in si briše solze v razvlečen rokav.
Vsakokrat opazujem, kako
po tlaku vleče umazano ninico,
jo stiska v objem.
Sirota bo večno lačna topline.
Kakorkoli. Ob tem se nekaj v meni prelomi.

Obrnem se stran, zaklenem vrata.
Nimam mu kaj dati, od nikoder vzeti,
prazna sem.
Mogoče, ko si naberem dovolj moči,
postanem trdna in ponovno zanesljiva,
tega otroka povabim na sladoled,
mu obrišem zmečkan obraz,
ga močno stisnem k sebi.
Mogoče.

Mogoče bom lahko takrat
ta odkrušek ponovno vpela na mesto
v prsih. Mogoče bo to dovolj.
Mogoče potem ne bo več taka cvileča,
cmerava nadloga.
Mogoče.

Toda ne danes,
ne že zdaj, ne še.

Več kot pol stoletja si imela čas,
da spleteš te mrežaste smeri.
Te ulice, ceste, brvi in mostičke,
ki mesto spreminjajo v star labirint.

Tekoča in trdna kot živo srebro,
ki je včasih pršilo iz jaškov, cevi in peči
in našlo poti v vse pore okraja in družbe
in sedlo na pljuča, živčevje in kri.

Zdaj si očiščena tega prahu, a ponosna
na vse kar je zraslo zaradi potu,
ki je tu tekel po vodnih kanalih
v žile tvojih srčnih ljudi.

Hvala ti, da si me sprejela,
ko pisal sem v temačni sobi
blizu globokega rova
neke izmišljene stvari.

Pikice in luknjice
enakomerno in premišljeno
narazen
ena nalega na drugo
druga na tretjo
in tako naprej
sestavljaš, gradiš, ustvarjaš
Če bi obstajala tudi za življenje
enaka navodila kot za lego kocke
bi bilo enostavno ali vsaj enostavneje
Tako pa mi ostanejo
iskrice v očeh
in najširši nasmeh
ko se lahko
za uro ali dve potopim
nazaj v svoje otroštvo
ko je vse izgledalo
tako zabavno in preprosto

S keksi popivnam
obup sram jezo žalost
s pivom jih sperem.

Balkoni so brezplačni odri
tihih in glasnih,
razburkanih in mirnih
življenj v zaodrju.

Na teh odrih ima zakulisje
več zgodbe kot igra na njih.

Za zaodrjem posajenih dišečih lončnic
se skriva sivolasa babica,
ki plete puloverje.

Za polnim pepelnikom prekajena računovodkinja
S popoldanski espejem.

Za vrvico polno dišečega opranega perila
sta dedek in babica,
ki imata na počitnicah vnuke.

Za zelišči v lončkih
in lovilci sanj
gibčna balerina.

Za kramo starega pohištva, razcvetelega jogija in fotelja,
za staro žogo in strganim loparjem za tenis
zapita mož in žena, ki jima je pravkar
zmanjkala zadnja kapljica sadjevca.

Opazujem balkone, njih nabrane volančke,
in zalivam rože na njih.

Radovedno se ogledujejo,
si poklanjajo hrepeneče poglede
in se ljubijo na daljavo.

Brez da bi se v resnici poznali.

Jutro je sveže,
prebuja ga z vzhoda zlato.
Pred službo
zavijem na črpalko,
natakam v avto
tisto drugo, črno zlato,
da me ogreje, mežikam v rumeno.
Vmes čistim steklo
razmazanih mušic z umazano vodo,
brez detergenta gre težko.
Nato pograbim torbico
in hitim na blagajno;
gospodu sivih las povem številko.
Za trenutek gleda me tiho.
Ste že natočili gorivo,
me vpraša vljudno.
Seveda, odvrnem začudeno.
(Ni se mu to prvič zgodilo,
razmišljam o tem šele kasneje.)

Molče zavije okoli pulta,
do mojega avta.
Pomislim, da se je števec zataknil;
le kako bo zdaj številko pravo nastavil?
Vendarle stopim za njim,
izza hrbta ga ogovorim:
Kaj pa je narobe, gospod?
Ja, ročko ste pustili not,
odvrne, ko stresa zadnje kaplje goriva,
celo obriše s papirjem okrog polito nafto,
točno tako kot bi tudi sama jo –
če ne bi pozabila.

Na blagajni plačujem
in se mu opravičujem,
na hitenje in službo se izgovarjam.
Ne smeji se mi,
celo nerodno me tolaži.
(Ne, njemu to gotovo ni prvič,
skrušeno pomislim.)
Za volan se usedem,
nekaj metrov naprej ustavim,
da tlak izmerim.
Aktiviram kompresor.
Se tako začne? pomislim.
Niso gume prazne, a še kar čepim.
Samo rabim čas, da razmislim,
preden spet na cesto zavijem.
Le kje ima moja glava ventil
in kako naj ga zaprem?

Vrtnico sem utrgal v slaščičarni,
tisti, na sredi prepada
in jo zalil s solzami,
po mavrici stekel na nebo
in zaplaval skozi oblake,
na soncu zajadral,
veter pa mi je bral tvojo najljubšo pesem.
Zazeblo me je,
oblekel sem se v luno
in si v črni luknji skuhal čaj,
zgrešil pot pri Jupitru,
se vrnil malo nazaj, hvala streli za napotke,
in končno splezal na pokopališče.

Saj razumeš?

dolgočasim se
odtrgam roko in jo vržem skozi okno
živimo v štirinajstem nadstropju
čakam
še vedno čakam
premislim si
tečem po stopnicah
roko najdem na gredici gospe Marije
prepričam se, da me nihče ne gleda
stopim na vrtnice in poberem roko
tečem mimo knjižnice in zapuščene tovarne
za pekarno zavijem levo
z odtrgano roko pomaham bivšemu sošolcu
zdi se mi imenitno
pridem do košarkaškega igrišča
postavim se za črto za tri točke
in z roko vržem roko

Ležim in berem stare pesmi,
pokrit z odejo pričakovanj.
Miza in stol lajata name,
sam pa obračam verze.

Ne vem več,
kaj hočejo od mene.
Vstanem in poletim.
Morda je konec drugačen.

Tišina,
poslušam svoj glas,
slišim le odmeve,
nerazločne.
Raje bom ptice poslušal,
raje bom vse drugo poslušal.
Ne!
Moram slišat svoj glas,
tako bom slišal tvoj glas,
tako bom poslušal.

Težko je ne slišat joka,
stoka ranjenih,
ampak verjetno se lahko natreniraš.
Drill, drill,
zato obstaja drill.

Da postaneš skala.

Torej se spet srečava.
Zdi se, kot bi med nama obstajal ocean,
praznina časa in prostora.
Ne glej me tako.
Izpusti očitke.
Vedno sem bila iskrena.
V tej dvojini je bila neodločenost
tvoja posebnost. In načelnost.
Tudi zase nisi upognil nobenega
izmed vretenc.

Jaz pa…
Jaz sem bolj podobna belemu blagu,
ki se hitro umaže.
Tudi zdaj bi lahko v hipu,
brez sramu, krivde in obtoževanja,
zlepila svoje ustnice s tvojimi,
če…

Če bi v tvojem pogledu
obstajal vsaj kakšen znak gotovosti,
izraz želje.
Če bi zagledala tisti droben premik,
trzljaj plamena,
ki zaplapola v očeh otroka
tik preden se požene iz hiše
na prvi zapadel sneg.

Toda nič v tebi se ne zgane.
Ostajaš kakor kip,
spomenik razumu
na lastnem trgu zmage.
Strmiš vame s pogledom,
ki je še nekoliko bolj bež.

Zato, ne glej me tako.
Vem, da le sanjam.
Od naju ni ostalo nič,
samo še ta bleda zaplata,
sneg na koncu zime,
ki vedno prehitro skopni.

Včasih se sprašujem
če bi mi lahko pesem napisala
umetna inteligenca
mogoče bi bila boljša
bolj spevna
z več rimami
mogoče bi imela celo podtone
ki bi jih drugi razumeli
in jaz ne
mogoče bi imela dvojne pomene
za pisca nenamenske
za bralca premišljene
Pesem se ne konča
ko je napisana
ampak šele ko jo nekdo prebere
ko odzvanja
in ne gre iz glave

V tihem grobu trdno spim.
Moja platnena koža je preperela.
Potetovirana z vojno, prvo in drugo, se je koprenasto
posedla na kosti.

Po kostnih hodnikih se sprehajajo črvi
in obujajo spomine na mojo skromno hiško
s cvetličnim vrtom.
Na lonček kave,
kamor sem, hvaležna, pomakala
skorjo belega kruha.

Povoščena lutka na postelji,
obljubljeno darilo tebi,
ko bom umrla.

Karirast predpasnik za vsak dan,
kvačkana ruta za k maši.
Prepognjeni bankovci v šparovčku.
Zamenjane valute.
Sveti trije kralji in
poscana Zofka.
Ponarejeni nasmeški,
grablje in vilice
in pozabljena igra, ki
je obvisela na drevju.

V tihem grobu trdno spim.

Globoke udrtine zazrte v Nikamor.
Dih, ki ne diha.
Lobanja izgubljene preteklosti,
truplo – strohnjen odtis življenja.
Mojega.

V tihem grobu trdno spim
prepričana, da sem živela edinstveno.

Roj mušic roji
kolektivno lebdijo
čas je za spanje

Vztrajaj!
Zdrži!
Nikar ne odnehaj!
To, kar čutiš,
ko prsti nesigurno lebdijo
v belini prazne vrstice,
ta upor je vesolje,
ki škripa od raztezanja,
ker si blizu
(mogoče preblizu)
resnice.

Če boš zdržal le še nekaj trenutkov,
nohte zaril v vse tisto kar hoče spolzeti
če boš še malo vztrajal,
še čisto malo dlje tipkal,
se bo zgodilo.

Razparal boš stvarstvo
z neizprosnostjo črk in ločil
in iz brazde se bo usulo
vse kar je resnično,
vse kar je iskreno,
vse kar boli
in vse kar se smeje.

Le malo še zdrži
in bruhnilo bo
iz neskončne vrzeli
kot počen hidrant
ali prežgana turška kava
ali voda za testenine,
če za trenutek umakneš pogled.

Če boš dovolj pogumen,
ravno prav trmast
in pretirano naiven
se bodo besede
razlile po pultu tvoje zavesti,
da boš komaj dohajal poplavo,
ki bo polnila prostor,
in videl boš dvom,
kako se ziba na površju,
kako se grabi za kos naplavine,
da se ne utopi ob valovih,
ki pljuskajo ob tvoje brežine.

Vztrajaj in prišla bo resnica
ki rada se skriva vsem tistim,
ki prvi zbežijo.

Lahko je zelo smooth
in ziblje v nirvano,
lahko je tudi v neopisljivi
freestyle razmetan,
razglašen, da bolijo kosti,
odklaplja mi misli
in me pusti,
da odtavam
med tuje dotike.

Njen Ariel je
posoda, ki hrani trpljenje,
s katerim se op(l)ajam.
Moj Ariel
pere perilo
namesto mojih rok,
da z njimi tačas lahko
tehtam skrbno
vso praznino smrti,
ki jo že davno
je odmeril
prestreljeni divji ptič
kanjuh,
ji verjel in pel,
da če mogel bi,
umrl bi še enkrat.

Danes iz trpljenja
nastajajo
novi prašni oceani,
kjer umreti še enkrat
ni več želja
ampak nuja,
iz povsem drugih razlogov.

A čisto na koncu,
takole pod črto,
da boli od absurda,
vse je naprodaj.

če bi se tistega hladnega novembrskega večera
odločila drugače
za ne namesto za ja
bi danes sedela enako
s hrbtom naslonjenim na beton
z glavo v tornadu
in nogama na razmajanih tleh?
bi tako kot sedaj vsako jutro
lovila ravnotežje
v vrtoglavosti nevronskih gugalnic
in iztirjanju aritmičnih vrtiljakov?

vedela sem
da se bo refren
ki si mi ga tiste noči zapisal na popek
neslišno nalepil na kazalce časa
vedela sem
pa sem ti vseeno pomagala držati črnilo
uničila sem si konice
sveže nalakiranih nohtov
rdečih samo da bi me opazil
da bi ga spraskala stran
ta refren
ki ga slišim še ponoči
ko me zbudi iztirjanje vrtiljakov
njegova trdovratnost izčiščuje dokončnost
njegova izpetost prižiga luč

lepa si želim si te privlačiš me

kreten si

Postaja popoldanske službe staršev
kurirjev, voznikov raznih gospodičen
po imenu Daisy.
Čakam. Prihaja čez most,
ena teh marjetic,
napolnjena je z glasbo.
Verjetno jo še posluša, skozi slušalke,
ki so zvezane z njenim srcem,
ker sede brez besed.
Klik varnostnega pasu.
Potujeva. Nato rdeča luč.
T reče: »lačna sem pa še umrla bom.«
Nekaj preroškega je na tem,
ko o smrti spregovori še ne osemletni otrok.
Takrat v zraku nekaj utihne,
kakor da bi se mehanizem za hip zaskočil,
ker bi se med zobniki časa znašla smet.
Zadržujem smeh.
»Kaj če bi šla po vrstnem redu,
najprej rešila lakoto,
potem ti morda ne bo treba umret?«
Obrnem glavo, toliko da preverim,
če glasba v njenem srcu še zmeraj igra.
Potem zelena luč.
»Ja bom, ampak kosti pa ne morem zamenjat.«
Prasketajoč smeh. Ona, jaz.
Touché otrok moj, touché.
Kosti ostanejo in glasbe še ne bo konec.

Kjer zdaj stojiš, na tem črnem puščavju
včasih sta stala dva stebra moči.
Nad njima obok je v zlatem pozdravljal:
Stopaš v zlato neskončno kraljestvo,
kjer Ozejman, kralj naš, za večno živi.
Nič ni ostalo od tega oboka,
niti od zlatih pozdravnih besed.
Le še en steber štrli iz peskovja
in priča o časih, ki jih več ne bo.
Nekoč tu je stalo kraljevo mesto,
a nič ni ostalo od večne moči.
Veter zdaj reže okrušeno zemljo
in reke jo spirajo v prazen spomin.

Drživa se za roke
in hodiva po vročem pesku razblinjenih sanj.
Božava spomine na krilih srebrnih ptic
in s solzami pereva tiste iz plinskih jeklenk.
Drgetava nežno objeta pred strahom
v klobčič zvita in umaknjena od težkih oblakov črnega dežja.
Globoko in globlje zajemava sapo
pred vzponom v naslednjo steno s hinavsko narejenim nasmehom dobrodošlice
in trpkim odmevom v doline.
Zazrta drug drugemu globoko v oči iščeva tolažbo in pogum.
Včasih težka,
včasih peresno lahka,
zmeraj ranljiva in preplašena
se stiskava v nepremagljivo celoto dvojine.

Tekam skozi tedne
kot hrček na kolesu
ponedeljek
torek
sreda
vsakič znova
se znajdem na dnu
gravitacija dela svoje
čeprav ležaji škripajo
stečem
proti petku po krivini
kolikor me nesejo noge
navzgor do točke preloma
nedelja zvečer
vrže me nazaj
na hrbet priletim
naravnost v ponedeljek

Muhast nočni škrat Nespat
prihaja Eio obiskovat
in vestno vsakič poskrbi,
da punca dolgo ne zaspi.
 
Rad si namreč krajša čas,
da gnezdo dela ji iz las
in če mu reče: je dovolj!
nagaja ji samo še bolj.

Po stvareh za šolo šari,
koš z igračami mrcvari,
s kockami sestavlja rove,
iz njenih lutk gradi mostove.

Ohlaja toplo ji odejo,
rad pričara silno žejo,
blazno pači se, prdi,
da Eio od smeha vse boli.

Lahko bi vse do jutra pisk
in pok ustvarjal ta obisk,
pa mami s cmokom lice zmoči,
Nespat kakor mehurček poči.

Začelo se je z lastno sobo,
z višanjem standarda
postala je lastno stanovanje,
na koncu velika lastna hiša,
tako velika in prostrana,
da v njej se je izgubila
moja lepa lastna glava.

Ukradle so jo čarovnice,
ki hočejo imeti lastno
nogometno prvenstvo.
Med množico krikov
navijam za vile potiho,
opazujem jih zaljubljeno
skozi belo izložbeno okno.

Ko se zasmejem glasno,
žoga razbije motno steklo.

Počen živec,
sam si krivec,
pokvarjen človek,
reklamiran.

Jok je tuj, le igra hormonov,
smeh je yoga,
sočutje je,
lahko ga ni.

Garancija ti je potekla,
kar te mama naučila je,
se je prijelo,
ali ne.

Vse očetove klofute
prebavljaš še danes,
takrat jih nisi razumel,
ne razumeš jih danes.

Pa razumi samega sebe,
svoje nerazumnosti,
svoje serijske napake,
vse neumnosti.

dim se zvija v trikotnik
oplazi me v šepetu
nagelj
brez tebe je votlo
nepremičnost med drevesi
je trepetanje mojih živcev

gledam tvoje prste
kako molčijo na mojih licih
svetloba
se ne premika ko hodim za seboj
trosim cimet in skorjo muškata
uščipnem sram v ustnicah
redka kri
opoj strupenih vrtnic

zaspala bi na mahu
med rdečimi kapljami in belimi cvetovi
žarim v hladu
trenutek dolge večnosti

razpoke na koži
v Ariel Sylvia trpi
nepredelana resnica
razprtih rok

kar je votlo se iz praznine prelije v polnost
gori
gori
zgori
kot siddharta
ki se dviga iz tišine
dviga in spušča med drevesa

dim se upogiba v trikotniku
zvija v meglicah
izginja v krčih
razklano nebo

Vsak dan ista
avtocesta
visoke hitrosti
avtomobili, kamioni
okolica, ki je ne zaznaš več
in upanje, da tudi danes
ne bo nikogar
ki bi peljal
v napačno smer

S pogledom predse se sprehodiš čez sadovnjak.
Ker ti si tak. Vedno gledaš predse.
Krožiš med jablanami, zadržiš se pri češnji,
vendar te vztrajno vleče k nektarinam,
kjer se ustaviš.
Nad tabo jih je vsaj petdeset,
sočnih, slastnih nektarin.
Vsaj petdeset, pa med njimi takoj opaziš tisto,
ki bi jo rad pojedel.
Visoko v krošnji je, vendar ne umakneš pogleda.
Ne zadovoljiš se z najbližjo,
čeprav ti lahkotno binglja pred nosom.
Tak pač si, vedno iščeš težjo pot.

Ko je prava nektarina v tvojih rokah,
se notranjost ust v hipu navlaži.
Z rokama jo razpoloviš,
da se njeno voljno meso vda pod tvojim prsti.
Pogladiš jo ob straneh
in všeč ti je njena gladkost.
Lačno zagrizeš vanjo.
Njen olup nabrekne, samo za hip,
preden ga z zobmi predreš
in se iz nje obilno pocedijo slastni sokovi.
Žejno jih sesaš.
Koščico, ki ostane,
odvržeš v rodovitno zemljo, nonšalantno.

Takšen pač si.

Ne, to ni nobena erotika
niti kakšna posebna retorika,
je le nepotrebna šlamastika.

Niti to ni nobena politika
ali posebej prebrisana taktika,
zgolj preračunljiva matematika.

Je le kazanje atomskih falusov,
barbarsko opletanje jezikov.
Je le merjenje najdaljših dometov
na nočnem nebu vojaških spermijev.
Je golo pobijanje navadnih kmetov,
ko v sivem jutru princeska sili domov.

Ročna zavora je danes tabu,
gumb za reset pride na koncu.
Vmes pa nerganje, moledovanje,
jokanje, kričanje in sprenevedanje.

Kdo sploh si želi takšno telečjo obaro?

ko se pogledaš v ogledalu
in vate zrejo našemljeni obrazi s televizije
ti pa se zavedaš da boš moral kupiti zobno pasto

kaj pa to ko imaš pred sabo list papirja
prazen
veš da moraš nekaj napisati
v roki pa držiš Kip svobode

kaj pa to ko se sprehajaš po Manhattnu
izložbe ti govorijo o vodostaju rek
računalnik pa se noče prižgati

kaj pa to ko ti na roki pristane čebela
dolge petke nabrano krilo in črna kravata
za kosilo pa si naročil morsko pico

kaj pa to ko pozvoni telefon
ti pa čakaš na poletje
in ne veš ali je prosinec aprila ali maja

kaj pa to ko odpreš nabiralnik
in v njem najdeš ljubezen
kaj boš z njo
jo boš odprl in prebral
ali preprosto zabrisal v smeti

no kaj pa to

Lepo?
Ni nujno.
Lepota grdega, ali iskanje absolutno lepega.
Uporabno?
Malo že.
Žarnica in okoli nje ogromno kiča.
Poceni?
Nikakor ne.
Etiketa z imenom je najdražja stvar.
Drugačno?
Definitivno.
Konstantna šok terapija.

Bog se verjetno obrača v grobu.

zelena džungla
tropi male terase
monstera molči
danes sem brez navdiha
z bff sva skregani

Danes se počutim kot april;
Zdaj smešna in otročje nasmejana,
hip za tem bi kot mlinsko kolo zajemala žalost
iz potopljenega srca.
Trenutek kasneje žanjem uteho po sončni planjavi,
srkam grenčico trpkega vsakdana in
se gugam na lokvanjih lahkomiselnosti.
Zdaj se mi zdi vsaka naloga peresno lahka
in včasih kar hkrati nepremagljiva.
Gosti oblaki tarejo črnogledost in kopljejo
globoke globeli. Sanjavi pogledi brskajo po
daljavi neuresničenih želja.
Želja dragocena, dokler ostaja želja,
spet drugič me neuresničena tlači k tlom,
me vakuumsko zapakira, da ne morem več ven.
Iz filma permanentne depresije.
Daj, april, opravi svoje in se umakni
cvetoče nasmejanemu maju!

Jutri blešči se v daljavi
na modri gladini noči.
Dviga in spušča svoj trup
ta val, ki kot kit se krepi
na oseki in plimi
bodočih smeri.

Danes je skoraj enoten
ko pljuska v ostre čeri.
Bister in jasen se zdi,
ko mirno tam v zraku lebdi
ta galeb, ki počiva na vetru
današnjih poti.

Včeraj je zdaj že nejasen
z nabrežja današnjih kali.
V meglicah je neprepoznaven
mornar, ki je plul prejšnje dni.
Sence noči so ga skrile.
Njega več ni.

Včasih do konca dneva
porabiš vse besede
in v glavi plavajo misli
ki čakajo na jutri
ko bodo morda dobile obliko
ali pa bodo ostale
neizrečene
kot opravičilo med dvema
nekdanjima prijateljema

Mah na obleki.
Izpostavljena vlagi,
odkar te poznam.

Hardcore utrinki iz sanj,
temačnih, mokrih igranj.

Fuck vse skupaj,
naj gre v rit ta svet,
ki od mene pričakuje
hitenja, hotenja, norenja.

Fuck ta svet,
spremenil se je v moro,
sluzasto stvar, ki pore razžira,
v meni umira, kot goba ob suši.

Fuck takšno življenje,
ki od mene pričakuje
optimizem, srečo, hrepenenje.

Fuck ti ljudje okrog mene,
zasejali v meni so seme,
sebično in tuje.

Oba veva, da čas se nama izteka,
a vendar se o tem ne pogovarjava.
Jaz ne vprašam te, če te je strah,
ker ti meni ne rečeš, da si slab,
ne zaupaš mi, da najbrž umiraš.

Raje se delaš heroja, ki rešuje svet,
in kar govoriš o vsakdanjih stvareh.
Preklinjaš hinavsko politiko in zdravstvo
(tisto, ki ti je že vrnilo devet življenj),
za vse kriviš  inflacijo in (i)lustracijo
(včasih ne govoriš več razločno).
Vse je en sam ponaredek, kričiš,
verjameš več nikomur, praviš,
se mi zdi, da danes še meni ne.

Kaj pa ljubezen?
O njej ne govoriš nikoli.
To me boli, tako na skrivaj,
(vem, da si jo že davno pokopal),
še bolj bo bolelo me potem,
ko mrtev bo tvoj telefon.
Ljubezen bo tulila v prazno.

dežna kaplja
ki pade
kot trenutek

iztegneš dlan
in čakaš

leta minevajo
shladi se
spreminjaš se v snežinko

padeš

dežni kaplji

v dlan

Končno sem našel prostor. Samo moj.

Kot otrok sem se skrival v omari. Za oblekami sem sanjal o kavbojcih in indijancih.
Potem sem se zavlekel na podstreho in v prahu požiral alpinistične knjige.
Nato sem dobil službo in pisarno. V njej sem vrsto let zaklenjen prebiral svetovne klasike in z njimi osvajal svet.
Tam me je zmotila šefica.
Znorela je, jaz še bolj, in sedaj sem tu, sam v svojem prostoru.
Vsaj dvajset let bom imel zagotovo mir.

Ne verujem,
in ne berem verskih stripov.
Saj, slišal sem za Koran in Biblijo,
in malce se mi sanja,
ampak ali je Buda Bog in Alah Bog,
ali sta se ga Bog in Alah kdaj napila
kdo je stvarnik in vernik,
kdo je doma v džamiji in kdo v cerkvi,
za katero ekipo je igral Amor,
s kom je Marija plesala v tretjem razredu,
ter kam moram bos in kam nesti jajca,
o tem pa nimam pojma.
Niti ne vem ali jehove priče še veslajo
ali uporabljajo motorne čolne,
niti zakaj Hare krišne kupujejo v isti trgovini
in imajo istega frizerja.
Res, težko se odločim v koga od vsaj tisoč Bogov bi verjel.

kje se mi bo ustavilo srce
kdaj se bodo spustili zastori nad mojimi očmi
in kateri črki bo pripadla čast
da bo kot zadnja stala v vrsti

bo to zjutraj ali zvečer
morda ponoči sredi najlepših poljan
bo padal dež ali se bom basal s torto
upam da ne med nogometno tekmo

bi lahko izbral sončni zahod
nekje visoko nad mlakužo krokodilov
obdan z vrhovi ovitimi v sladkorno peno
s smučmi ki bi jih odnesel s sabo

ne bi rad umrl na železniški ploščadi pod tisto morečo uro
niti ne v službi s spenjačem v roki
ali celo v nakupovalnem središču
med pogovorom s kvazi znancem

rad bi vedel kdaj bom umrl

in o tem napisal pesem

Pokrit z bolečino
ležim na umazanih dvomih,
glava tone v iztrebkih zmot.
Preteklost skače po prsih
in dolbe strugo v moje telo.

Zaprte oči slišijo preveč,
čutim gosenice, ki drobijo kosti,
kremplji mrliča režejo brazde po obrazu,
pajki pletejo mrežo iz sivih las.

Črna šminka postaja krvava,
ustnice pobiram s tal.

Ne zdržim več.
Odrežem oči.
Skozi reže rjove tema.
Zaliva me vroč dež,
zebe me.

Resnica je žrtev notranjih strahov
in neorganiziranih previdnosti.

Najpogosteje prežvečena, bi rekla,
pogoltnjena, izbljuvana ali izločena.

Grenko-kisla in sladka,
Trdo-trpka in mehka,
Sveže mlada in starikavo nagubana.

Ljubim resnico.
Prav vse mi lahko poveš. Rečeš.
A ne tako, kot nočem slišati.

ti in jaz
popolna
začetnika v tišini
brez hlastanja po podaljških
neznan občutek
(ostati brez besed)
dobrodošel
ker imava ves čas na svetu
vse ostalo lahko gre v k …
torej prav gotovo
najprej ti
in jaz
sred tišine
šele potem
prvo vprašanje

Topol nikoli ne raste sam,
vedno olista se v paru.
Boža z listi bližnjega,
mu v vetru tiho šepeta,
z njegovimi koreninami
prepleta se v neločljivo
krvožilje večnih radosti.

Včasih raste v drevoredu,
v dolgi ravni dvojni vrsti.
Takrat na skrivaj z vsemi
pod zemljo se poljublja,
z debli vitkimi se spogleduje
šelesti v krošnjah nežno
najlepših barv himno.

Če pa kdaj se le zgodi,
da raste čisto čisto sam,
ga poišče svetla strela,
s svojo strastjo ognjeno
ga vžge vse do korenin.
Takšne silovite ljubezni
nikoli ne more pozabiti
in če spet ga ne obišče,
kmalu v hrepenenju silnem
odvrže liste vse in izdihne.

Kadar s poslednjim plamenom
v kaminu zagori veličastno,
se z lahkim svetlim dimom
odpravi v nebo neskončno
iskat svojo vražjo ljubico.

Spomladanski dnevi
kot prvi zmenek
topli, brezskrbni,
vohaš prve cvetove
češenj
ptički ti božajo bobniče
najdeš štiriperesno deteljico
nežen veter kuštra marjetice
Že naslednji dan preobrat
mraz ubije upanje češnjevih cvetov
pada ledeni dež
celo sodra
ki deteljici potrga listke
divji veter oskubi marjetico
ostane sodo število belih peresc
ljubi, ne ljubi

Nisva vedela za vse to,
sedaj je jasnejše nebo,
dozorelo v letih,
dozorelo v čustvih,
nisva vedela za vse to.

Vedela sva za kompromis,
da srečujeva se nekje vmes,
med potrebami in željami,
med strastmi in ležanji,
vedela sva za kompromis.

Skozi ključavnico ujeta slika
toplih barv.
Siva od strani?
Tih privid iz otroštva.
Nasmejana sreča v daljini.

Otožen spomin me pahne skozi duri.
Obstanem sredi sobe, prazne,
v njej me zmrazi ostrina.
Slišim le, kako sopiha dete,
ki se lovi z življenjem.

Poljubila bi ga. Zadnjič.
Pobožala bi suha lička.
Umirila bi praznino z žaluzijo
in umila bolečino z rožmarinom.

okostje v jami
dinozavri so mrtvi
ti nisi fosil

Besede iz črk
in stavki iz besed
so lahko karkoli
in hkrati nič posebnega.
Zven in ton in melodija
so tisti ki jim dajejo barve
in pomen
Izrečene v pravem trenutku
so gradniki stopnic
ali zaklonišča
in v napačnem kot bomba
katere pok
odzvanja v tišini

Zakaj me nimaš rada,
ko sem nesramen,
nestrpen, nervozen?
Zakaj me nimaš rada,
ko sem razburjen,
razdražen, razjarjen?
Zakaj … me … imaš rada
čeprav sem včasih tak?
Trudim se dokazati sam sebi,
da imam prav, ko si mislim,
da me nihče ne mara,
in ti mi nesramno kvariš načrte.
Nehaj že enkrat!

Sanjal sem vse nage ljudi,
nismo se gledali v riti,
ampak v oči.
Sanjal sem poglede iskrene,
roke objemajoče,
noge v transu plesoče.

Sanjal sem, ja, samo sanjal.
Ko oči odprem,
me žalost in strah prevzame.
Gonja je nuja,
namesto ptic,
budilka me zbuja.

Flower power is the only recover!

privlečem na plano vedno
ko ne morem več
gledati samovšečnih bedakov
ko ne morem več
poslušati cirkuških teatrov
ko ne morem več
okušati slabih ponaredkov
ko ne morem več
božati ostrih komolcev
ko ne morem več
vonjati zatohlih zločinov

samo zaprem oči in se delam,
da sem metulj nad zelenimi
travniki, polnimi medenega cvetja

metulj, ki svobodno lahko izbira
čeprav vem, da v resnici se utapljam
v gostem medu, sanjam še naprej

le sanje so edino moje
vanje nikogar ne spustim
z njimi vedno lahko letim.

Goltam žgoča zelišča,
težko, sapnik je smirkov papir,
posut z žagovino.
Predlagaš mi analgetik,
v zameno dobiš srep pogled.

Po sobi hodim v meglicah,
oblečena v jopo z žepi,
kamor tiščim robčke.
Čiste v lev žep,
napol polne v desni,
polne v koš.
Vsa ceremonija nima veze s politiko.
Leva je vedno začetek in desna konec.

Usedem se in pišem.
V prsih mi brbota
neizrečeno,
stene moje notranjosti
se zlepljajo,
zrkla žarijo
rdeče,
besede se s težavo rojevajo
in so odete v sluz.

Žaluzije vibrirajo,
stene sobe se zlagajo vame.
Ukalupljam se v
samopomilovanje.

Skozi okno žari
svet v rumeni.
Vse cveti,
vse brsti,
vse mrgoli

brez mene.

Tam zgoraj

Ali tudi mrtvi umirajo?
Enkrat, ko so tam visoko v nebesih,
ali v vicah, ali v peklu?

Ali nesmrtni štejejo rojstva zvezd,
razvozlavajo pajčevine mlečnih cest,
pometajo zvezdni prah?

Na visokih statvah tkejo uvele duše
v trpežno pokrivalo izbljuvanih grehov?

A ti mrtvi slišijo z gluhimi ušesi,
govorijo z nemimi usti,
čutijo z okamenelimi čustvi?

Skovik para noč
in mrtvih se bojim,
toda ne bolj kot živih.

Sigmundu F
– v analizo

Tvoja temà je težka.
Moja je lažja –
njene sence so krajše.
Prihajajo kakor pobliski,
hipni vzgibi mojega jedra:

v ovinku spustiti volan,
da avto zdrvi v jarek ali zadene drevo.
Občutek, ko opoj lahkosti prevzame roke,
v njih zajame enostavnost bivanja,
slutnja sladkosti.
Izgoreti, da,
nikoli zbledeti. Vedno
uničiti, izničiti, do edinega konca;

se nagniti čez balkon,
zevati nad breznom,
spustiti ograjo,
začutiti popolnost predaje.
Padanje,
kakor nevesta v poročni obleki,
ki se očisti med atomi zraka
in se na tleh raztrešči kot lutka.
Brez upora, olajšana prtljage;

zaplavati v valove, divje kremplje vode,
se potopiti, predati srdu,
porezati lovke, otopeti v globinah.
Ekstaza pozabe.

Kot pero, ki je skoraj brez teže,
tako znano je plahnenje odpora.
Volja popušča. Tanatos.
Zmaguje, zmaguje, seka korenine.

Le s kakšno silo trenutki do večnosti
zvijajo moč značaja,
da končno krikne: ne,
vselej prijeti, zgrabiti vse,
zadržati, stiskati k sebi. Eros.
Odločen in trden.
Moja temà je lažja.

Tako se rodi tesnoba.
Ko tlačiš pod površje.
da se tlak stalno veča.
Da napetost narašča,
ko se grbanči
neizrečena misel
v jedek strah.

Tako se rodi tesnoba.
Ko stran pogledaš
in čakaš, da mine.
Negotovost kopičiš
in goltaš boleče besede
v prid mirnega zraka,
da ne znaš priti do sape.

Tako se rodi tesnoba.
Ko rani odvzameš kisik,
da se gnoj v njej nabira.
Ko prostovoljno se daviš
v nepogoltnjeni slini,
ki se zgoščena ustavlja
na robu zadavljenih čustev.

Tako se rodi tesnoba.
Tako se goji.
Tako se gnoji.
Tako se poskrbi,
da nikoli ne izgine.

Vse poti vodijo
nekam
ne nujno do cilja
ali mogoče, ampak
v tistem trenutku
še nisi zmožen
stopiti po njih
mogoče imajo oznako
ali pa so poti
po katerih ne hodijo mnogi
Lahko se vseeno podaš nanje
vedoč
da obstaja možnost
da boš moral nazaj
lahko pa te prav te poti
obogatijo z izkušnjami
ki jih ne bi dobil
če bi se držal
samo vnaprej označenih poti

Ljudje, ki jih poznam,
živijo veselo kot čebele
v majhnih kletkah
z malimi okni.
Vsak dan
odhajajo
na dišeče poljane,
na travnike širne
in v temne skrivnostne gozdove.

Jaz ne živim
v majhni kletki,
moja hiša je velika
in prostrana,
iz samih svetlih oken grajena.
Skoznje jasno vidim
cvetove barvitih poljan,
valovanje zelenih travnih bilk
in lenobno zibanje gozdov.

Nikoli moja noga
ne stopi onkraj oken,
ne poboža roka moja cvetja,
nos ne vdihne zelenih pelodov trav
in jezik ne okuša gozdnih smol.
Nikoli, nikdar.

Nihče ne vidi mojih okov.
Nihče ne sliši mojih koprnečih vzdihov:
domov,
domov,
samo domov.
A le kje sem zdaj doma?

Zrelo je žito
sovražim zvok kombajna
srna mirno spi

Kaj je tako privlačnega v ponavljanju napak?
Zakaj ubirati trnovo pot, vedno znova?

Kaj je tako dolgočasnega v mirnosti življenja?
Zakaj iskati drobne pobege, vedno znova?

Kot otroke so nas učili,
da se življenje zaključi,
ko prideš do izobrazbe, službe, poroke in otrok.
Če je mogoče, v tem vrstnem redu.
Potem si dosegel svoje,
lahko predaš štafeto
in se počasi spokaš.

Pozabili so povedati,
da se takrat življenje v resnici šele začne.
Vse to, ali vsaj nekaj od tega –
izobrazbe, službe, poroke, otrok,
to je samo osnova,
varno zavetje,
h kateremu se ob vzponih in padcih
vračaš, vedno znova.

Smisel življenja,
tisti vsakodnevni notranji vzgib
pa je treba najti drugje,
zunaj zanesljivosti gnezda.
Najdeš ga v hoji proti vetru
in plavanju proti toku.
Najdeš ga vpet v strmo gorovje,
nevarno viseč z roba stene.
Skrit je v prestopanju meje
z ene ali druge strani.
V kričanju v nevihto,
ko te življenje meče ob steno.
Včasih ga zaznaš v tišini gozda,
v potrkavanju žolne,
v pokljanju vejic
in šumenju otave.
Takrat ga zavonjaš na jasi,
ko se sprehajaš vzdolž uhojene poti.
Okusiš ga v požirku hladne vode
na vroč poletni dan.
In skrit je v tvojem poljubu,
ko razdalja med nama zbledi.

Lahko bi šla v kino,
če ne bi plula mimo mest,
ki niso bila zgrajena zate.

Lahko bi se sprehajala,
če ne bi vsega odvrgla
v zatemnjen odsev sonca.

Lahko bi pisala,
če bi namesto klicajev
uporabljala vprašaje.

Veš, tudi ljubezen je na svetlobi brez čopiča.

Nekaj me praska
in pravi, da nisem slikar,
da ne slišim barv,
ne čutim oblik,
ne vonjam karakterjev
in ne znam slikati nasmeškov.

Vzamem čopič,
pomočim ščetine v rumeno
in narišem noč.

Strah. Mene je strah.
Ti nisi. Ti nisi. Sonce

na nebu. Strašno je vse
to migetanje.

Imam polna usta
presušene trave. Okus zraka

je čuden. Vročina je žaltava.
Smrdi. Po razparanem trebuhu

se mi valjajo kamni. Vsepovsod
zgolj bele kosti.

Po tleh ležijo izkljuvane
lobanje. Odtenek krede

razmazan na vratu. Jastreb
je potrpežljiv.

Ti nisi. Ti nisi. Koža
vlažna od srha.

Ti nisi. Ti nisi. Spoznanje.
Ti nisi. Ti nisi mirno spanje.

Prihodnost je motna, preteklost je bleda,
sedanjost pa nagla kot košček utripa.
Ko konec je, zlahka uvidiš začetek.
Z začetka pa virom ni konca ne kraja.
Usodni trenutki se, zgleda, vrstijo,
a kaj bo dogodek, ki svet bo zasukal?
Kaj bo naš mrtev prestolonaslednik,
kaj naš Černobil, kaj zrušena dvojčka?
Prihodnost je bleda, preteklost pa motna.
Dve sestri časa – zelo raznoliki.
Podobni le v tem, da sta nepremični.
Sedanjost edina je v našem dosegu,
a zapravljamo čas v spominih in sanjah,
medtem ko trenutki polzijo med prsti,
ki jih držimo razprte,
ko pomagamo dvigati preteklost
čez pregrado, da nagaja
svoji sestri prihodnosti.

Roža v loku
vržena na grob odprt
še vedno cveti.

Včasih dan podaljšaš
tako da greš pozno spat
drugič ga preprosto
nadaljuješ v sanjah

Izgubljeni poljubi

Prijazne besede se krušijo v prepade.
Drgnejo ob stene in tolčejo v odmeve.
Od skale do skale.
V nič.
Oči so izrezane luknje v lobanjah,
ki gledajo v prazno.
Gledajo skozi telo, skozi glavo.
V prsih je luknja, srce izžgano.
Usta so suha in nema, se mi zdi,
kričijo po poljubu, ki je prilepljen drugje.

ne bodi preveč radoveden
samo in izključno brigaj se zase
žvižgačasanž

ne drezaj preveč v sosedove hlače
le tam se praskaj kjer res žuli te
žvižgačasanž

ne drsaj po tipkah cele noči
rajši pojej tableto in sladko zaspi
žvižgačasanž

ne govori preveč o pomembnih rečeh
še o svojih ne razlagaj nikomur
žvižgačasanž

ne razkrivaj preveč tujih namenov
niti svojih predrznih dejanj
žvižgačasanž

ne delaj preveč nam problemov
sicer hude težave imel boš še sam
žvižgačasanž

in ti, slišiš, ti
nikar ne bodi preveč pogumen
nikar ne bodi kot tisti
žvižgačasanž

ker mi ne bomo mamica ti mila.

Bela gmota iznad morja,
izboklina sred obzorja,
trmasto premnoga leta
vztraja gola, izvzeta.

Zmerno vitka in prevzetna,
vendar nično bogokletna,
čisto stvárjenje narave
in umirjene pojave.

Res ledena, a ognjena,
snubcem malone strupena,
sánjava, nedotakljiva,
a nevarna in lomljiva.

V tem opisu je škrbina –
njena vitkost pač zavaja,
poglavitna se krivina
pod gladino nje nahaja.

Varnostni pasovi klikajo in železna veriga žvenketa.
Okoli tebe glasovi, ki jih ne slišiš.
Dvigneš se v višino, a pozabiš razgled.
V gneči si, a sam in v družbi strahu.
Čakaš na vrhu. Dolgo. Predolgo.
Zgodi se droben premik.
Nabira se. Raste v drvenje.
V spust proti tlom.
Drviš!
Padaš!
Z ostrimi čuti zaznavaš stotinke.
V trenutku ravno pred smrtjo
zgodi se obrat.
Znova te nese v višine. Telo se ti zmede.
Kje so tla, kje je zrak?
Strah te prevzema.
Panika grabi.
Nič ni pod tvojim nadzorom.
Divje kričiš,
krčevito se grabiš,
ko smrt se ti bliža in umika.
Najprej v levo, nato greš navzgor,
v desno, v desno, nato spet na glavo.
V tebi se mešata strah in užitek.
Ko se sprijazniš, da od zdaj v neskončnost
boš umiral v kosih,
se vožnja ustavi.
Srce se ti umirja
in v sapo se sili krohot.
Preživel si.
Zadet od veselja
stopiš na zemljo
in že si v iskanju
novega smrtnega užitka.

Si že opazil, da se stvari
spreminjajo neslišno,
kakor da bi čas hodil po prstih,
preoblečen v norčka?

Si se kdaj ustavil ob potoku,
bistrem, žuborečem,
ki se kotali čez kamenje?
In spremljal vodo in drugo vodo,
nikoli isto, ker se menja s tokom?
In se spraševal, kakšna sila
je v vodi, v pretakajoči
vztrajnosti časa,
da spreminja obliko kamnov,
kakor da ima tudi življenje brus,
s katerim nama gladi robove,
da vse bolj izgubljava ostrino
za pomembne svari.

Si kdaj postal kjerkoli,
samo obstajal v trenutku,
se na široko zazrl svetu
v okrogel obraz
in se čudil razlikam
enega in drugega dneva,
nikoli istega,
ker ju ločijo ure noči?

Ali si obupal nad kamni,
se odrekel čudenju,
žrtvoval radovednost,
se skrhal in vdal hitenju,
medtem ko sem stala ob potoku?
Ali si le neslišno zamenjal obliko?

Vsa koruzna zrna
so si podobna
dokler jim ne postane
pretoplo
ko se oklep razpoči
in se pokaže
njihovo bistvo
je vsaka kokica
unikatna

Začne se že navsezgodaj zjutraj.
Vsakdo, ki pride mimo,
odgrizne mi košček miru.
Še radio v avtu na poti v službo
gloda moje zaspane možgane.
Potem je kot v čebelnjaku,
včasih kot v zverinjaku,
tu in tam kot v svinjaku;
v eksotičnem termitnjaku
postajam podobna okostnjaku.
Komaj čakam spet na radio,
in resignirano upam,
da zradira s svojo monotonijo
mojo celodnevno kakofonijo.
Doma je presenetljivo tišina,
brez valovanj, prazna kot vakuum,
ki vleče iz glave mi celodnevni hrup,
da besede kot roji pijanih mušic
zaletavajo se v stene lobanje.
Nič ne pomaga tableta
in čez glavo blazina.
Drevenim na robu zavesti
in čakam vstajenje duha,
ki v malih možganih kalkulira
vse do sončnega zahoda.
Na koncu dneva mi ostane
prazna posoda obglodanih idej;
postrgam revne drobtine,
zaskrbljeno jih preštevam.
Ne vem, če bo za eno
pesem jih dovolj.

Lenobno se po rumenilu
na polju oljčne repice
preteguje bombažasta odeja, kremasto bela.

Z na dolgo pretegnjenimi potezami v mačjem stilu
boža polje
preden zapusti mehko posteljo noči.

Vstaja kakor jaz – ovel cvet pod snegom.
Oziram se za svežo zarjo.
Drgetaje, šklepetajočih zob se hitim obleči,
si nadenem uhane, ogrlico in nasmešek.

Odvihram molčečemu lesketanju naproti
in te srečam.
S staro žerjavico v prsih.
Ne ugasne, nikakor ne ugasne,
čeprav je želja po odrešitvi premočna,
ugasniti noče.
Okamenelo molči in peklensko žge.
Prašna bolečina.

Ozrem se v dolino.
Penasta meglica, mehka,
se je dvignila in zapustila posteljo.
Kakor na modrih krilih se je
prilepila na podplate oblakov.

Moram delat,
nekaj prčkat,
nekaj ustvarjat,
se nekaj igrat.

Moram ležat,
gledat nebo,
iskati sebstvo,
dobro ali slabo.

Moram spat,
izventelesno iskušat,
vloge igrat,
o tem pisat.

Kaj vse moram?
Nič. Vse.

S seboj prenašam tovor.
V moji glavi je, kamorkoli grem.

Vse slabe izkušnje.
Vse dobre izkušnje.

Zmage.
Pohvale.
Odobravanje.
Posmeh.
Graja.
Balast.
Prijateljstva.
Ljubezni.
Sovraštva.
Zamere.
Obup.
Hvaležnost.

List, ki je slepeče gol
pospremil bitje na svet,
je že precej popisan.
Umazan.
Pomečkan.
Prepognjen, večkrat.
Ponovno poravnan.
Spet prepognjen.
Poravnan.

Zdelan.

Dejstvom navkljub se sprašujem,
kaj je bolj živo,
bolj toplo,
bolj pristno,

prazna beležnica
ali knjiga, polna dogodivščin?

Najlepši ljudje so zvezde
in luna, ki sije.
Najlepši ljudje so svetli,
kakor cirkoni med mesečevim ščipom.

Najlepši ljudje imajo tatuje,
črnilo bisernate barve,
ki so šivi,
ker jih para utripalka
večno lačnih kljunov.

Najlepši ljudje so popotniki
s culo,
ki je duša,
kakor cedilo – naluknjana.
Z njo lovijo sonce,
skozi cevke precejajo žarke.

Najlepši ljudje imajo brazgotine
in skljuvano dušo.
Najlepši ljudje poznajo trpljenje.

Včasih smo imeli fička
tudi za na morje
vanj smo stlačili vse
očeta, mamo, dva otroka
mačko, psa
napihljivo blazino, rokavčke, sončno kremo
preden je postala škodljiva
vložene paprike, suho salamo, paradižnike
veliko ljubezni
in štiri sendviče
za na trajekt, jasno

Zdaj imamo avto
ki zasede dve parkirni mesti
in prikolico
dovolj prostora
za mobitele in tablice in polnilce
in prenosni računalnik in vse ostale
motilce pozornosti
samo bližina
je ostala doma

Cel dan so me skrbeli
zamujeni termini
in natrpani urniki.

Štel sem ure v dnevu,
dneve v tednu
in tedne v življenju.

Ona je pa mirno bdela na nebu
in čakala, da se ustavim
in postojim ob njej.

Danes zvečer sem videl Luno.
Skozi teleskop sem vanjo zrl
na tihem ljubljanskem griču.

Videl sem njena suha morja,
njena razbrazdana gorovja
in črnino v kateri je lebdela.

Nikamor se ji ni mudilo.
Čakala je tam na nebu,
navidezno nepremična.

Skupaj sva obstala.
Dve točki na nebu.
Drvela čez prazni vsemir.

Življenje je tam, kjer lahko jo doseže.
Sama se zase na barve ne rima,
pa jaso obarva, ko nanjo se uleže
in v belo se odene, ko pride zima.

Rada si barve tudi sposodi –
od morskega dna in od rečne struge,
olepša jo prod, ko se čezenj sprehodi
in ona prijazno jim vrača usluge.

Vsakič sposodi si tudi obliko.
Dláni ukrade obliko dlaní,
v posodo nalita spremeni sliko,
čaša po svoje jo ukroji.

Poplava vode neizprosno potuje,
riše valove, podira bregove,
globoko pod zemljo jame oblikuje
in vodnim živalim nudi domove.

V hudem se mrazu pretvori v led,
po njem v drsalkah drvim kot le kaj,
ko me zazebe, pa grem se ogret –
takrat jo zavrem in začaram v čaj.

Sin je sinji galeb,
hči je čer na obali,
deda se hvali z medaljo,
baka našla je vrt.

Foter rabi družbo,
mama rabi službo,
jaz sem kot foter in mama,
ti si kot foter in mama,

in
in
in
par generacij za nama.

Prav nihče ne ve,
kdaj in kako se je rodila,
najbrž kot vse na tem svetu
prišla je s svojo evolucijo.
Začela je neopazno,
neboleče in očem nevidno,
preoblečena v apoptozo,
ta res nikogar ne boli.

Dandanes ji nihče očitati ne more,
da ni sposobna
velikopoteznih zamahov,
če izkaže se potreba, več tisoč naenkrat.
Nihče ne dvomi v prefinjenost
njenih skrivnostnih potez,
ki marsikdaj ne zna jih pojasniti
niti vsa izbrana znanstvena srenja.
Nešteto izvirnih načinov premore,
da resnično osupne cele množice.

Zna opraviti iznenada, hitreje
kot klik v fotoaparatu,
a tudi sila počasi,
razvlečeno in z občutkom
za patetiko in barve.
Lahko je tiha in nežna kot prva slana,
ki nedolžnost otroku ukrade.
Morda pride krvoločna, besna
in hudobna kot hudičev rabelj
na bojni fronti.
Kakorkoli že se loti svojega posla,
je vedno temeljita in precizna.
Njena orodja so raznolika,
kdaj srhljiva, drugič predvidljiva,
teatralna in osupljiva,
kot smejoča lica mladega dekleta.
Skrbno dodaja detajle na neskončno
tapiserijo žalosti in pozabe.

Nikdar se ne utrudi,
ker je perpetuum mobile
tretje vrste.

Dlan.

Mehka.

In topla.

Pajčevinasto prepredena in ženstvena.

Na hrbtni strani rahlo ohlapna koža, tu in tam pegasta

pokriva nabrekle žile.

Na zgibih nabrana in zgubana, prožna.

Polna dotikov in prijemov.

Z izkušnjo trdote, mehkobe, mraza, toplote,

vlage, prahu in lomljive suhosti.

Oplakne jo voda.

Vedno znova in znova.

Ohranja čistost,

a nikoli zares ne odstrani

vseh odtisnjenih občutij

ob dotiku, ob prijemu,

ob gretju, rahljanju, trepljanju,

ob pomirjanju …

In nikoli,

nikoli premnogih sporočil,

ko se združi v nadzemni par človeka.

dani se 

in izložbe se prebujajo

prvi avtobusi zehajo

in kruh je še vroč

za nama pa Donava

in prvi zadnji sprehod

razmišljam

in te opazujem

zdiš se srečna

in razigrana

zadovoljna

kar bi mi včasih zadostovalo

lepa si

urejena

in uspešna kot si mi večkrat navrgla

denarja imaš na pretek

rada hodiš v hribe

bereš klasike in poslušaš klasiko

si tolerantna

močna

potrpežljiva

in slišiš ter znaš poslušati

vse to verjetno drži

ampak nočem živeti v pravljici

želim si solze

strgane hlače

gube

dvom

je to dovolj

Samotna reka.
Na dnu polno hrepenenj.
Ribarim v kalnem.

Moram biti popoln,
sicer nisem vreden
ljubezni.

Rad bil bi popoln,
da ne bodo vsi name
jezni.

Če bom popoln
nezmotljiv in perfekten,
ne bom odvečen,
ranljiv in defekten.

Če bom popoln.

Ampak jaz nisem popoln
In nikoli ne bom.
Vedno bom le
ničvreden
nebodigrateba.
Poln zaničevanja
in beden.
Brezupen izmeček,
prosjak čustvovanja
ki joče kot deček.
Siromak brez ljubezni,
ki fehta sočutje,
a širi prezir,
ki ga čuti do sebe.
Poln praznega niča,
berač brez biriča.
Ostanek
razruvane
ruše.

To sem jaz.

Popoln. Popoln. Popoln.
Popoln primerek
popolnoma
ranjene
duše.

Pravijo, da se mački uležejo
tja, kjer nekaj manjka
ali kjer je kaj narobe
Kako naj si razlagam
mačko, ki vsako noč
spi na moji glavi
Mogoče dela družbo
tistemu mačku
ki ga v svojo glavo naselim
skozi slamico, s katero srkam alkohol
Mogoče moram zamenjati mačko
in vino za sok

Rad te imam od tu do neba
v vseh parkih
podzemnih jarkih
praznih žepov
brez srca
tvoje telo
rdeča lica polne lune
izpraznjeno praznino niča.

Rad te imam kot se imajo trave,
ki se strastno poljubljajo v zibanju,
sklanjajo globoko svoje glave
v znak pokorne predanosti.

Rad te imam povsod in brezčasno;
podnevi, ponoči, v zadnji in prvi minuti,
v gozdu, v avtu ali na semaforju.
Ponosno in gosto, kremno in nežno,
predano in nadvse privlačno.

Še enkrat te previdno zajamem in nesem
k ustnicam, ki komaj čakajo okus po …

Obliznem bele ostanke mlečne pene.
Mmmm, kako rad te imam.

Ob dnevih, kot je današnji,
me svet napolni čez rob.

Kipim od vseh
tistih trenutkov

sreče
smeha
dvojine
množine

utripam od vseh
spominov

nate
nanjo
na nas
in na pot

od vseh tistih pomenljivih
dialogov
od vseh naših nesmiselnih
zafrkancij

ki zdramijo drobne
nevidne ovijalke
ki nato tiho

ovijejo tvoje srce
ovijejo njegovo srce
ovijejo njeno srce

in se počasi
s pretkano nitjo
zalezejo do mojega srca
ga prepredejo
vsega
in nenadoma
brez opozorila
svoj objem
zategnejo
s takšno močjo

da mi vzame dih.

Pripadati vsem
kadar je lepo, veselo
in zaljubljeno,
je lahko.
Skupaj trpeti
hude stvari, životariti
ali celo skupaj umirati –
le če druge izbire ni.
V domišljiji svobode
se zdi, da vsakdo lahko izbira.
Izbira sebe, srečo,
varnost, ljubezen.
Zase.
Za svoje najdražje.
V resnici izbirajo drugi,
veliko bolj in veliko pogosteje,
kot iz udobja domačega kavča se vidi.
Na sprožilcu prst
potrpežljivo čaka.
Pijano se pretvarjamo, da videz vara,
se glasno smejemo,
sami sebi lažemo.
Dokler ne pridemo na vrsto.

Prva generacija plastičnih rož
je postala prva generacija mikro plastičnih rožic.
Zadnjič smo jih pod mikroskopom opazovali
kako tvorijo lepe pušelce
na pljučnih mešičkih.

Počakale bodo smrt organizma
in se pod ugodnimi pogoji
reinkarnirale v barvilo za trobentice,
kjer bodo končno spoznale
kako je biti roža.

V države sem vstopal
kot na avtobus sredi Gaze.
In še pogosteje izstopal.

Vsaka postaja je bila nekaj posebnega,
lepe spomine imam samo še na slikah,
brazde na obrazu bodo večne.

Povsod sem bil tujec.
Zakaj?

Zrastli smo na istem vrtu,
vsi pijemo vodo
in si želimo na Bahame.
Nihče ne mara Justina Biebra
in na skrivaj gleda resničnostne šove.
Vsi bi se ljubili
in bili ljubljeni.
Nihče ne mara zvoka bomb,
odtrganih udov in porušenih domov.

Rad bi se samo sprehodil po Tivoliju,
si ogledal ljubljanski grad
in si na tržnici kupil nekaj jabolk.
Šel bi v kino,
kopal bi se v Ljubljanici
in na Tromostovju opazoval mimoidoče.

Zakaj me porivate na naslednji avtobus?

Med počitnicami, mislim, da sem ravno končal sedmi razred,
mi je odpadlo eno oko.
Natančneje, levo.
Kar je, če gledaš pozitivno, boljše, ker sem desničar.

Odnesel sem ga na boljšak.
Očesa, sploh leva, nimajo dobre cene,
kar sedaj pomeni, da bi bilo bolje, če bi bil brez desnega očesa.

Na izbiro sem imel menjavo za star umivalnik
ali pa gramofon in dve plošči Beatlsov.
Skoraj desetletje sem poslušal ti dve plošči.
Ko je crknil gramofon sem moral nazaj, med ljudi.

Ima me, da bi si iztaknil še drugo oko.

Praviš, da naenkrat ne razumeš jezika svojih otrok,
da so nevedni in prazni pogledi,
da so se sanje spremenile v žgoči pekel
brez izhoda.

Tvoje srce je ostalo zakopano.
Ranjeno iz nedrja ilovice ne more vstati.
V krsti ogromni trohni skupaj s truplom.

Hrepeneče vzdihuješ za kredami
in zeleno tablo,
za otroci, ki so te poslušali in slišali.

Tvoj glas maši ušesa,
žali, graja in sili.
Ne zna potolažiti ali objeti,
niti božati ali zapeti.
Ne zna več, kar je nekoč obvladal.

Otožno čepi na obrobju obrežja,
namaka noge v vodo
in čaka na sončni zahod.

In izhoda ni!

Zvečer bi se človek najraje od vsega
razjokal. Kar tako, brez 

posebnega razloga. Morda ker je utrujen ali poln
do roba – vseh vtisov – ali

ker šele spoznava neskončnost
stvari, ki se zgodijo, nevihte

enega dneva. Tudi ti ne veš, kaj
zmoreš. Včasih kipiš

od veselja in žalosti. Izjočeš vse,
dokler ne premešaš vrste

solz, ker sol je nekaj, kar se sipa od tebe
do mene in v obratni smeri –

krogi se zlagajo drug v drugega, da nikoli
ne hodiš po eni 

krožnici. In takrat se vrtiš v obratih
sreče v neskončnost

s prevali. Ko se vrtiš, gledaš v nebo,
vedno v nebo, z žarečo toploto

se stresa po tebi
kot pesek zlata. In ti se vrtiš, vrtiš,

vrtiš in smejiš. Dokler ni drugega, samo trenutki,
kakor prevali, neskončni.

Svetloba se skrije
noč zavlada
ostaneš sam
s svojimi mislimi
zapisanimi v pisavi
ki je ne znaš prebrati

Predstaviš mi svojo družino.

Tu je pingvin Pingec,

pa njegov zelenjavni brat Česi,

mlajša sestra surikata Suri,

pa še en brat opičjak Ficko

in najstarejši brat, pes Piki.

Vprašam, kje sta mama in oče.

Jat sem oče, se nasmehne

in me pogleda z zvedavimi,

iskrenimi otroškimi očmi,

in ti si mama.

Sonce mežika skozi razposajeno vejevje
in poplesava s svojo toplino na mehki odeji.
Veter se trudi razganjati listje, dvigati prah
in nagajati zelenju v tej razgreti goščavi.
Mah se ne premakne.
Vztraja oprijet na skali, zadovoljen
v svoji mali nepremični deželi.
Ob njem stoji človek, sam, izgubljen
sredi divjine od katere je bil davno odrezan.
Časti ta mehek mah na trdi skali
in si dela skomine po njegovi mirni samoti.

Od nekdaj hotela si pesem le zase.
To je ta.
Realna in hvalna.

Brez tebe bi namreč kr taval,
taval v labirintu svojega uma,
verjetno ga bi na trenutke izgubil,
v paranoji ne sovražil, ne ljubil.
Zase držal bi najtežja bremena,
mogoče prelil jih v verze,
a nihče jih ne bi prebral,
ker jih bi zase, le zase držal.

Pa ne me narobe razumet,
saj ne da razvnemaš samo moj notranji svet.
Nekje sem pač moral začet.

Ker najprej sem videl tvoja meča in boke.
In sem videl dovolj.
Samo potrdila si mi,
ko sem zagledal tvoje svetle oči.
Razvnemaš znotraj in zunaj,
brez tebe se danes živeti ne zdi.
In nekako živiva,
nekako zdrživa.

Iskri se najina bližina,
v iskrah privlačnosti,
v iskrah drugačnosti.

Hodim po neznanih
poteh in tratah,
nanje usuli so se
rdeči darovi
starega drena.
Zajamem prgišče
drnulj, ki jih moje
hrepenenje spreminja
v velike ovalne
asiminije.
Je to prihodnost,
ki me čaka,
ali le privid
tavajočega uma
v brezdanji puščavi?

Lačna zagrizem
v sočno meso.
Okus ima po sveži krvi.

Danes se v krošnjah starega gozda lovi veter.

Nagajivo se muza med mladim listjem in kodra košate glave.

Sončni žarki fenajo modne pričeske pod oblaki.

In listje sladko šelesti od zadovoljstva.

V sveže prezračenih gnezdijo srake.

Žolna vrta v deblo, iz veje na vejo skače veverica in se preizkuša v ravnotežju.

Krošnje polne življenja so danes enake vsem prejšnjim.

Živahne, razigrane, sončno senčne in harmonično uglašene iščejo luže, v katerih bi si rade ogledovale svoje mojstrovine na glavi.

Krošnje polne življenja so danes enake vsem prejšnjim.

… opazujejo grozljivo nasilen umor pod seboj.

Jutri je svetovni dan hrane.

In bogata kosila bodo korakala
na mize, ki se jim bodo šibile noge.

Nekateri bodo ob hrani beležili jubileje,
drugi se na skritih zmenkih spoznavali med žvečenjem.
Tretji bodo hiteli metati v lonce
in lačni v želodce.

Tu prefinjeno uživaško,
tam kar mimogrede, ker primanjkuje časa.

Nekateri krožniki bodo kradli navdušene poglede,
ki se jim bodo cedile debele sline.

Tam bo nesrečna gospodinja strgala sprijeto večerjo
in tarnala nad vonjem prismojenega.

Odlagališča bioloških odpadkov se bodo tudi jutri
dušila na monoksidu gnitja.

Vonjave in okusi se bodo zmagoslavno
sprehajali po širokih ulicah
in omajala podkupljiva telesa,
ki bodo tolažila žalost ali jezo ali gojila ljubezen.

S polja v lonec, iz lonca na krožnik.

Nabasani trebuhi si odpenjajo pasove.

Tam nekje. Nedaleč.
Je hrana v skladiščih in ne najde poti do ust.

Nekje je sploh ni.
Na tistih poljih gnijejo telesa.
Skeleti tlakujejo ceste.
Vdolbine v lobanjah objokujejo
bolečino in stiskajo zobe do škrbin.

Čez lužo bodo v istem trenutku
reševali življenje obiskovalcu McDonalda.
Med goltanjem se mu bo ustvaril cmok,
ki ga ne bo mogel potisniti v želodec.

Konec je za vse enak!

Pridejo dnevi, ko ni nič poravnano in
se vse zdi čudno

vrženo iz linije, vijugasto,
poševno, kot se nož zarije v zelje,

nato pa v prst. Potem meso utripa
močneje od srca. Potem meso skeli in duša

je težka, od vsakodnevnih stvari
neslišno kriči. Ko bo prišel tak dan,

kadarkoli – daj mi nek znak:
me dregni v rebra, pocukaj za rokav –

karkoli. Da pristavim vodo,
skuham kavo in potem bova skupaj

sedla na klop, v travo,
kamorkoli – nekam, kjer je ravno,

da boš brez ovir
pripovedoval. O ljudeh in zadevah,

skrbeh in drugih rečeh, ki tesnijo, v tišini
bolijo. In jaz bom poslušala. In rekla bom

hvala. In rekla bom: daj,
spusti, ne hodi po prstih,

ne pomaga, če molčiš in pestuješ vsa
tiha bremena.

Danes sem slišal za neko družino,
ki že od leta tisoč petsto devet
daje prvim sinovom čisto enako ime.

Če bi se jaz rodil v to družino,
(torej bi mi bilo ime Janez)
bi sinu nalašč dal drugačno ime.

Pol tisočletja pedantnih mrličev
bi se premetavalo v svojih grobovih,
ko bi po hodnikih posmrtnega stvarstva
odmevalo:

Janez, Janez, Janez,
Janez, Janez, Janez,
Janez, Janez, Jonas.

ugasnem televizor in stopim v kuhinjo
potiho, čeprav sem že dvajset let sam
nekaj bi, za tolažbo
za pivo je prezgodaj, jedel sem uro nazaj
brskam po omarah, počutim se kot junkie
nič ni, razen če grem lizat sladkor
prestavim se na kavč
in se igram z daljincem
sesalci po bloku so končno pocrkali
otroci že dvajset let ne smejo na dvorišče
tišina, ki mi tuli v glavi
gledam po sobi
priznam, da nimam ravno rožnate situacije
dolgčas si želijo samo tisti, ki ga nimajo
drek, pomislim kdaj bo že služba
za vsak slučaj še enkrat stopim v kuhinjo
in nazaj na kavč
upam, da me nihče ne vidi
okoli govorim kako lepo življenje imam
z omare mi maha Zlata beseda
izhod iz sile
ni še tako hudo
naslednji dve uri gledam skozi televizor
nato pa stopim do omare
izberem Zločin in kazen
in nanjo postavim pivo

Po cesti drvim, ki me pelje na jug,
po tvegani poti svobode,
ob divjih nevihtah me ščiti klobuk
pred ostrimi kapljami vode.

Nevarna je cesta, promet pa na njej
drvi povsem brez pravil.
Iz varnega gnezda v neznano naprej
s tokom nevidnih sil.

Zgrbančene roke nemirno
počivajo v uvelem naročju,
nežnosti dolgo več ne lovijo;
debele sive žile jih prepredajo
in velike umazano rjave lise
v strgano čipko jih odevajo.
Prsti že dolgo spominjajo
na toge kremplje stare ujede,
komaj da še nerodno ponesejo
k ustom skodelico šipkovega čaja.
Sprehod po zaraščenih zelenicah
opraviš vsako jutro skozi okna
le s pogledom žalobno bolečim,
ki samote solza vedno znova
ga skali, da lahko vidiš le nazaj.
V prsih čutiš, da trde grude zemlje
pogrešajo dotik tvojih toplih rok.
Gledaš, kako divja zel ovija ograjo,
kako rumeni regrat sili na travo.
Nasmehneš se, ker bele češnje
in pod njimi ognjeni tulipani
vsemu navkljub znova cvetijo.

Zveniš kot da ti gre za življenje.

Ah, saj res, saj ti res gre za življenje.

Pa ti? Ti zveniš, kot da ti ni mar.

Ja, tebi res ni mar.

Pravzaprav ti je mar

– zate in za tvoj užitek,

zate in za tvoj prav.

In ti? Ti zveniš, kot da želiš …,

kot da želiš …

Hm, ničesar si ne želiš. 

Tako zveniš.

Ne živiš.

Životaruješ.

Čakaš, da pride kak sunek.

Da pride kaka barva, gib, oblika,

kak krik, smeh ali jok,

ki te za hipec zbudi

iz mrtvoudnosti.

A vendar te noben gib,

nobena oblika in nobena barva,

še najmanj pa jok,

ne obudi več.

Pozabil si, kaj je dih,

kaj je solza,

kaj je smeh.

Čakaš na svojo vozovnico tja čez,

pa niti ne veš, da sediš na postaji.

Umetnost oblačenja je umetnost slačenja,
zapeljevenje se začne z najlepšo perjanico.
Privlačnost poljuba je lepota ustnic,
poljub se začne s poljubljanjem govora.
Privlačnost dotika je elektrika bližine,
dotik se začne s kretnjo po zraku.
Privlačnost oči je privlačnost duše,
to dobro opaziš, če gledaš v oči.
Vse se začne, ko gledaš v oči.

Temno črna se preliva
v sivo modro
vanjo se zajedajo
pastelni odtenki
rožnate in oranžne in rumeno modre
še dva ovinka in nekaj minut
Slepeča živo oranžna krogla
ki to še ni
samo krožni lok oživlja barve
iz pastelnih odtenkov postajajo močne
prebujajo se, tako kot dan

Noč je izgubila svojo moč

Čas vse uniči. Vedno.
Zaradi njega
popustijo vzmeti,
se obrabijo stroji,
bledi čipka,
veni ljubezen,
popokajo zidovi,
zrela jabolka gnijejo na ruši –
potem jih grizejo črvi in
začetki postanejo konci –,
gredo poti narazen,
se koža zguba v relief,
ogenj spremeni v pepel in
pesem izteče v molk.
Čas ničesar ne popravi. Nikoli.
Zakaj ne upogne skrbi?
Ali odpihne sovraštvo?
Ali polomi nesreči kosti?
Čas je špilferderber.

Včasih pride dan
ki samo je
obstaja
dokler ne mine
in ne obstaja več
samo še v spominih tistih
ki niso pustili
da bi dan samo zletel
mimo njih

Danes je bilo res toplo.
Mogoče malo pretoplo?
Na obzorju sem videl gore.
Niso bile bele, ampak rjavo zelene.
Nosim kratke hlače v zgodnjem aprilu.
Iščem senco, da ubežim tej vročini.
Navajam se. Normaliziram.
Pozabljam.

Podajamo si točke in obljube.
Računamo ogljične odtise.
Pomirjeni v vedenju,
da nekdo nekje že mora
nekaj prav početi.

A kdo sploh opazi,
da v tem loncu brbota?
Smo res preblizu?
Ker uživamo sončne dni
na pragu prihajajočega pekla?

Danes je bilo pretoplo.
Prosim, nehajte se prevarjati,
da to je nekaj dobrega.

Mesec cvetočih češenj
slavil je tvoj pristanek
med zlagano mehkobo
krempljastih objemov.
Prevelika pričakovanja
celo življenje spotikala
so tvoje drzne korake
in čakala na tla zalita
s tvojo hlepečo krvjo,
da poženejo, da rodijo.
Živeti zares veličastno
bil je tvoj stalni načrt,
ki se vztrajno je rušil
kot vegasti stolp kock,
ki mu roke male niso kos.
Vse prav si naredil,
a na koncu se zdi,
da je narobe vse.
Globoko v gubah
razočaranja nad sabo
vendarle veš zagotovo,
da kljub vsemu nekdo
te vedno imel je rad.

Words, full of honey and exaggerated sounds,
rainbow biscuits, chocolate candy, lolipops,
behind your blue eyes there was hidden greed,
you covered me with sticky sugar drops.

You only wanted seeing me by moonlight,
that was proof enough of your intentions.
Me, so determined to accept your bite,
I blurred your red flags to soft pink polite.

plavam po lužah
z dreves obiram krofe
plešem z baloni

nato zavijem levo

in se zaljubim
žvižgam
pozdravljam metulje
poljubljam mavrico

zopet zavijem levo

plača
nov telefon nove hlače nov avto
ves svet je moj
najlepša otroka
dnevi so brez oblačka

potem zavijem desno

zamere kreg
prve solze
noči postajajo krajše
dež vsi mi gredo na kurac
ponošene hlače

še enkrat zavijem desno
ležim in sanjam o morju
medicinsko sestro prosim za krofe
vsaj še enkrat bi rad občutil dež
kateter se je premaknil

ne vem kaj mislite
bi moral tam zaviti levo

Po mestu hodim s kralji ulice. Tu in tam izmaknem malenkost ali dve. Nič takega. Ravno toliko se nabere, da zvečer k staremu kruhu – pek mi pri zadnjem izhodu stisne kak suh ostanek – dodam še svež maslen rogljiček in flašo rdečega.

Zlezem pod most, pod najin obok, kjer je vedno suha zaplata. Veter naju premetava, a če se stisneva, če dobro zastaviva kartonsko škatlo (nekdo v visokem oranžnem bloku, mimo katerega se vračam z Mestnega trga, eno ulico pred parkom, se je pred kakšnim dobrim mesecem razveselil novega hladilnika – moral je biti ogromen, v škatli je dovolj prostora za dva), ki je že nekaj tednov najina dnevna soba in najina spalnica, nama je skoraj toplo.

Ona je še vedno tam. Zadnje čase skorajda ne vstane. Zjutraj jo vprašam, če gre žicat. Niti zagodrnja ne več. Odkar imava nov dom, se sicer potrudi – to ji že moram priznati – in gre scat dol k reki.

Ko zlezem v škatlo, obrne glavo. Ujamem njen motni pogled. Pomaham ji z vrečko, rogljiček zadiši. Tako ga ima rada. Njena razvada. Kot otrok je. Kadar ji ga prinesem, njeno veselje za nekaj hipov prelije barve čez najin svet.

Čakam. Čakam, da se ji obraz razleze v nasmešek. A tokrat se ne razveseli. Odvrne pogled. Gleda nekam skozi obok. Ležem in ji obrnem hrbet. Nocoj se je v najin dom zalezel mraz.

zven pločevinke
omama odnaša smeh
z ledenim vetrom

Gledajo naju tvoje oči.
Kot bi srebale strast prepletajočih se teles.
Ljubosumne pripete na ustnice, priprte veke in prepletene prste.
Tiho in mirno gledajo in se zibljejo v ritmu kolkov.
Bušneva v smeh. V glasen krohot.
Še naju gledajo tvoje oči.
Čakajo na premirje?
Na zatišje?
Na molk med tihim ječanjem?
Na obnemoglo ihtenje, ki hlasta po zraku?
Na iskanje drug drugega?
Na pregreh kesanje?
Na bedo ali na razočaranje?

Smejeva se ti.

Seveda je nisem smel gledat v oči,
če hočeš nekoga ubit, ga ne gledaš v oči.

Seveda sem ji poskusil pregriznit vrat,
pa so bili čekani premajhni in pretrd njen vrat.

Seveda sem poskušal drugače,
ampak razparat trebuh ni, kot razparat hlače.

Zato sem jo nazaj v gozd spustil,
si nabral lešnikov in jih z lahkoto použil.

Trčila sva.
Povsem nepričakovano.
Vsak na svoji poti
od točke R do točke S
med plovbo po galaksiji.

Ljudje pridejo in grejo – menda.
Pravijo, da se vse zgodi z razlogom.
A jaz ga ne vidim. Priznam pa,
da me ne zebe, ko slačiš vse
moje sloje.

Mislim, da sem udomačena.
Verjetno je to razlog.
Ker mi postaja jasno,
da bi te rada le
obdržala,
obdržala,
obdržala.

Čakam
sekundni kazalec teče zadnji krog
pride do cilja, a nič ni drugače
zavzdihnil bi, če bi lahko
a ker ne more, teče še en krog
Štejem vdihe
manj jih je kot sekund
štejem utripe
njih je mnogo več
Prideš
vdihov ni več
utrip podivja

Na fotelj namestim zadnjico.
Na fotelj odložim noge.
Na fotelj odložim glavo, na vzglavnik.
Nazadnje odložim še skrbi, na fotelj.
Zdaj lahko v miru zaspim.

V kotu sobe je včasih sijala
modrina katodne ljubezni.
Trikotne smreke, pravokotni oblaki,
šklopot plastičnih tipk in škrtanje miške.
Moj svet? Tam notri. V drugi dimenziji,
ki mi je bila prijatelj, učitelj, vrač in skrbnik.
Ko tukaj nisem zmogel, sem zbežal tja.
Nek programer na drugem koncu sveta
je nevede zame zgradil dom,
ko sem ga najbolj krčevito potreboval.
Ta neznani nekdo me ni poznal in ni vedel,
da pod njegovo digitalno streho
vsak dan vedrim, si celim rane spomina
in globoko v oči tetoviram
ta plavi svet kjer lahko cvetim.

Zdaj sem jaz na vrsti.
Gradim nove kotičke varne ljubezni
za tiste, ki ne zmorejo; ki drugega ne poznajo.
Ustvarjam magične svetove
za nepoznane žalostne otroke.
Niso več v igri katode. Zdaj so tekoči kristali.
Ampak modrina še vedno ostaja
v svojih večkotnih oblikah.
Še vedno je varna.
Še vedno sigurna.
Ona te ne razočara,
kot zna to početi resnični svet.

Hvala ti, neznani programer.
Nadaljujem tvoje tiho poslanstvo.

oblak v ostenju
krik reže zgodnje jutro
korak v praznino

Novembrska megla
poljublja oljnato
gladino sivega morja,
tako gosta, da obzorja
ni moč določiti,
komaj da vidi se
čolne sosednje,
skupaj in vsak zase
namakate pušče in upate
na dober ulov;
namesto lignjev in sip
prazni potegi
drug za drugim,
enkrat le
zadeneš lačno lastovico,
petelin za petelina,
kakršen si hotel biti
navzven, da zakril bi
pred drugimi
in posebej
pred sabo
svoje
obtolčeno
srce.
Takšne težke megle
po tistem še dolgo
ni bilo nazaj,
vmes odpadali so čolni
drug za drugim, da ostal si
na sivi gladini
v gosti megli
s čolnom in puščo sam,
zadnji peškador.
Novembra bo spet prišla,
saj veš, da bo,
terjat
za tistega petelina
prerani dolg,
neusmiljena rubit
srce za srce.
Nikoli ne izvem,
kako zelo te je
strah bilo,
ko je meglo
z morjem zvezal
tvoj pepel.

Čao Tao,
krivulja,
Fibonači,
cvet,
šola pod mostom.

Čao Tao,
vibracija,
vibrirajva skupaj,
del naju naj ostane priseben.

Čao Tao,
brezspolna energija,
skoraj sem te ujel.

Čao Tao.

(pesem v prozi)

Veš, kako te nekatere hiše kar posrkajo vase?
Morda zaradi načina, kako se z okenskih okvirjev
lušči njihov prvi lak ali popuščajo žeblji v napušču,
ali ker je nekaj podobnega uganki v vegavosti take hiše,
ki je varuh časa
in te v hipu vznemiri,
ker se njena notranjost
prilega tvoji.
In morda je to zaradi vrta pred njo,
vihravega rastlinja, razmršenega
po poti do plota,
ali ker rad posedaš na klopci sred te divjine
in opazuješ krošnje dreves, ki valovijo z vetrom,
medtem ko listi pripovedujejo zgodbe v neznanem jeziku.

Toda obiskuješ tudi druge hiše,
tiste novejše, bolj moderne,
svetle, snažne in ravno prav prezračene.
In so obdobja, ko se v njih dobro počutiš, poleg tega
rad posedaš na njihovih vrtovih urejenih v kvadrat.
In to traja dokler ne začneš pogrešati pajčevin in plasti prahu
in potem prisluškuješ korakom,
ker čakaš, da bodo zaškripale podnice.
In vse te hiše primerjaš s tisto eno,
v njih iščeš podobnosti, a brez uspeha.
In postajaš napet,
ker v tebi trepeta delček, ki se ne umiri dokler
se ne vrneš spet v tisto hišo,
ki polni tvojo domišljijo.

Najbrž še nikoli nisi primerjal hiše
in ljudi. Vendar če bi jih,
bi lahko opazil, kako nekdo poseben
nepričakovano vzdrami tvoje globine,
jih napolni do roba
ter jih istočasno obdrži v njihovi posodi.
In ko enkrat spoznaš takega človeka,
s posebno barvo glasu,
oprezaš za načinom smehljanja,
ker tam vedno najdeš srečo.
In ker vse to zaman iščeš v drugih,
postajaš vznemirjen
in v tvojem jedru vre dokler nisi spet
v bližini takega človeka,
ki je na ta načina tista tvoja hiša.

Nikoli ji nisem odpustil, da je umrla v petek, na sončen dan sredi poletja in to ob enajstih, ko so se prijatelji ravno odpravljali na bazen, sam pa sem v parku med stavbo D in C sedel na edini klopci, ki ni bila preveč posrana od golobov in se spraševal, kako fino bi bilo, če bi mi sporočili, da ji je bolje, in da grem lahko v bazen, po drugi strani pa ali se spodobi iti po sladoled ali coca colo, čeravno umira?

Sorodniki so hodili mimo mene, kot da me ne poznajo. 

Verjetno so določili primarija, da mi pove. V beli obleki in rjavih coklih mi je od daleč pomahal, potem pa se po potki iz grobega belega peska, po katerem jih je ogromno naredilo zadnje korake, počasi bližal. Prisedel je k meni, in me objel okoli ramen. Kot v filmu, mi je pogledal v oči, in z narejenim glasom dejal, odšla je. 

Kam? sem najprej pomislil, potem pa zajokal, predvsem, ker so me tako učili. Spodobi se, še posebej, če ti umre bližnji, kar mati vsekakor je. 

Greva na sladoled? me je še vprašal in mi v roke potisnil njeno sliko.

Dal sem jo v škatlo in jo porinil globoko pod posteljo. Tako daleč, da nikoli ne bi mogel do nje, tudi če bi si tako želel. 

Ponoči me je večkrat prosila, naj jo spustim ven. Ne, prasica! sem bil odločen.

Danes, po štiridesetih letih, sem jo vzel ven. Vame je gledala s tistimi rjavimi očmi. Kostanjevi lasje niso bili njeni. Lasuljo je imela. In isti nasmeh. Najlepši. Še zadnjič sem jo pogledal 

                                                                in jo strgal, prasico.

Dan se ne konča
dokler ne zaprem oči
Življenje se ne konča
dokler imam sanje
in želje
in strast
Trenutek se ne konča
dokler ti zrem v oči

Kaj je sploh pajčolan?
A to je tisto belo na porokah?
Ali je to tisto črno na pogrebih?
Mogoče je pa to samo
prispodoba za moj luknjast spomin,
ki zgrižen od moljev čaka zložen v omari,
da se sploh ne zavedam
kako nepopoln je in kako je pomanjkljiv.
Šele ko ga bom na nek pomemben dan
razgrnil čez domačo mizo,
da bo zaplapolal, ta moj luknjast sram,
in se oprijel robov mize ter dvignil nesiguren piš,
ki se bo širil v obe smeri urinega kazalca:
nazaj do prvega moljastega ugriza
in naprej po nitih generacijskega tkiva,
da bodo vsi pajčolani omaloževani
z mojimi bledimi spomini
in bodo vse bodoče poroke
in vsi prihajajoči pogrebi
bdeli pod razbrazdano senco
mojega pajčolana pretežkih spominov,
šele takrat bo mogoče nekdo drug
razumel kar jaz sem pozabil.

Na steno jo pribiješ da tiktaka
In te priganja vsak trenutek dneva
Hitiš in predeš mreže brez postanka
Nič več ne vidiš bledosti v odsevu

Ne veš kod stopaš kam si se podala
Nikamor več ne pojdeš brez biričev
Priženejo te skoraj do prepada
Ki v slepih je očeh še ves naličen

Le kdaj pa kdaj te spreleti resnica
Da vedno znova se odrekaš bistvu
Počakaš če požene kri ti v lica
A čas koraka vedno v istem ritmu

Od včeraj v jutri se podajaš v sliko
Ki jo je čas zarisal v belo platno

Gosto nebo kot pokrovka
sivega ekonomskega lonca
pritiska na krhko obzorje.
S svojimi vodenimi robovi
naslanja se na griče življenja,
jih tlači v temna jezera obupa,
hladno tre njih dostojanstvo.
Vmes tanka reža svetlobe
upa na odrešilni dež milosti.

Usta imam polna jedkega peska,
ki se vali iz razdejane puščave.
Skupaj z griči čakam na prho,
da mi splakne zaprašeno grlo,
ki bo končno glasno zakričalo,
v barvah vse strahote zapisalo.
Prej sploh nočem vedeti, kako
bridka šele so njih peščena usta.
Se z njimi sploh še da jokati?