Ljudje prizadenemo
drug drugega, neizogibno.
Žalost se v curku steka
med lopatice,
postane roževina,
grčasti deli bolijo,
dokler se glagoli
ne razdrobijo na sveže,
zlezejo skozi ovoje —
rdeči popki na grmu
nastavljajo pomladi svoja lica
zadržano, v krču spomina.
Zakaj previdnost, se sprašujem.
Z dovoljenjem sonca ali brez,
se bodo cvetovi odprli.
Zakaj ponižnost, saj
kaj je popek
kakor življenje, ki se je
prebilo skozi
zimo?
Dodaj odgovor