zdaj svojo ima sobo na koncu hodnika, tam riše svetove, bregove premika,
umaknil se raje je v varno zavetje in novo vesolje si s svinčnikom slika
v zgodbah se skriva, ker tam se ne rabi lagati, da so popolna družina
kjer vsi so presrečni in zdravi, tak fina, brez čustev, vzeta iz naftalina
On riše in piše, ker rad bi pokazal, da poln je lukenj, da so ga razžrli
ti molji spomina, a druge je strah, da omaro bi odprli, ker ven bi prodrli
skeleti resnice in bi se tišina te lažne ideje sprevrgla v odmevanje bridko
zato fant se obleče v barve kričeče, da vsak lahko vidi to pisano—
—kletko, ki so si jo zgradili, eden za drugim jo okrepili,
da ven se vidi le sijaj, notri pa žalosten direndaj
on to ne zna početi, raje se gre mal zadeti,
ker risat je zdej že pozabu, in s tem tud mal sam sebe zgubu
ni on edini, ki v takem je dreku, vsi drugi z njim zbrani so isto trpeli
zdaj skup si ustvarjajo nove svetove, bežijo, da lahko bi mal zaživeli
obupani upi prihodnjega časa se skupaj izgubljajo v sladki omami
fant tam med njimi, zadet in pozabljen, joče za mami.
Kot da bi gledal skoz šipo spomina,
čutim ta klic neutolaženga sina,
ki kliče iz teme in joče mi v breme,
ker nočem ga slišat, ko joče čez mene.
tam iz temine me kliče in hoče,
da ga objamem kadar se joče.
Jaz ga pa nočem, ga raje odženem.
Kaj bom objemal? Kdo je pa mene?
Dodaj odgovor