Stil: rap komad
Mali dojenček se dere v kotu, nobeden ne sliši njegovega dretja,
ne pali, da kliče, da joče, da hoče objem, da bi rad samo malo sprejetja.
Ni on kriv, da se v tem svetu je znajdu, ni hotu rodit se, postat, zaživet
noben ga ni vprašal, kaj hoče, ko joče, zato če težko je se dere za umret
Kaj on spet hoče, se mama sprašuje, kadi cigaret in minute prešteva
svoj lajf obžaluje, ujeta objokuje, izmučena je od predolgega dneva
je delala, kuhala, pucala, jokala, zdaj zre v krožnik z večerjo čist hladno
ki čaka na robu omizja od mraka na tistega, ki zdajle odklepa si vrata
pade mu ključ, ga pobere nerodno, končno odklene in v prostor zaziba
tipa za luč, se zadere v prazno, kaj spet zaklepaš!? se obraz mu upogiba
nabere spet sapo, sem tujec v tej bajti!? vpraša v temo tisto kar sluti
ujet v tem življenju, priklenjen k tej hiši, sam sebi se gnusi in pije, da čuti
zareže iz sobe otrokovo dretje, ona in on pa ne zmoreta slišat,
da lahko zdržita s tem krikom otroka, hitro oba gresta svoj glas povišat
in stene drhtijo od krika, kot reka drvita mim malega se obmetavata
otrok pa veka in vika, in pljuča skup stiska, in upa, da ga ne pozabita!
kot da bi gledal skoz šipo spomina
čutim ta klic neutolaženga sina
ki kliče iz teme in joče mi v breme
ker nočem ga slišat, ko joče čez mene
tam iz temine me kliče in hoče
da ga objamem kadar se joče
jaz ga pa nočem, ga raje odženem
kaj bom objemal, kdo je pa mene?
Dodaj odgovor