Analfabet

Stil: rap komad

ljubezen do besede odkril sem po pomoti
čisti zmoti, ko sem mislil, da sem znašel se na temni poti
poln zmede, skril pred bistvom sem kr samga sebe
tolk se skrival, da na drugi strani sem kr ven pogledal

nisem mogel več zakrit resnice,
da v meni klijejo besedne klice,
ki se množijo in mojo rast samo globijo,
hrepenijo, da bi zrasle v krilate ptice

same krilatice se vrstijo v meni
rabim spucat ves ta rek krašeni
rakav stavek menjam raj za zalo rimo
mikroklimo boljšam z mojo štimo.

v meni raste namreč temna misel
pazte se, krast se sme, če ma svoj smisel
Niko Grafič rekel je, da pedenjped
sam gor rastel je v ta širni svet

ampak kradeš lahk sam misli, slike,
ne mi krast zaključene oblike
v pesmih, zgodbah, igrah vse se sme
dokler cilj je da modrost se zve

čudno da tak dolg sem rabu, da odkril sem
da me kliče stavek, zgodba, pesem
če kot fant sem bil ves čas med listi
risal stripe, bral romane, tak kot danes, isti!

v šoli nisem ravno prav blestel
odličen, dober .. prav … na konc letel.
spomnim se da že takrat sem pisal
a za fukse važn blo je da sm šprical

če imel bi pravga mentorja, bi zdaj že znal
tako pa vedno bom mal zaostal
zdaj drugim kažem, ker men ni noben
men nikol ne bo za njih vseen.

Jaz sem pedenjped,
jaz sem lirični analfabet
sam se češem, sam se brijem,
modre misli s čepico zakrijem

jaz sem pedenjped,
analitični sem ostrogled
ki sam se oblači, sam krtači,
moj jezik hujši je kot tisti v kači

Spomnim se ko prvič sem na oder stopu
se mi je zdelo kot da sem se stopu
drug človk sestopu, gledališče vzljubu
teater v seb vklopu, iščem nč ker zdej vse sm dubu.

ampak jaz sem pedenjped, na svoji strani
stran od tistih ki okrog so znani,
okronani biriči, znalci modrih ved
poznavalci, kjer jaz kronan sem analfabet

ker nimam šole, ki so jo oni izbrali
nekateri bi najraj zatrel me v kali,
češ kaj bodo znali tam na otoku na zahodu
kjer se jezik jim je čist izrodu

kaj tam vejo kaj je oder, slika,
kaj tam vejo kaj je čista oblika,
kjer se stika misel in se duša izmika
to ve sam naša ljubljanska klika.

Ni poznana na zahodu gledališka šega
tam ne vejo da je fajn občinstvo zbegat,
da na roke šteješ vse te stare tigre
ki iz dvorane grejo in povejo o čem se grejo te vrhunske igre

o čem je govorila ta predstava bistra?
V srcu nič ne stiska, enoznačna, ista
kot vse druge, ki sem jih že letos vidu,
skor nobene ni, ki bi jo rad dvakrat gledu

ampak kaj jaz vem, ko se grem,
svoje gledališče brez da smem,
ki sem si drznu stopt iz aviona
učen iz črk, od barda iz Avona

kdo pa si, da sred slovenkantona
šel bi igre se izven bontona
saj ti bo še zrasla krona, bemtiboga
res si tečen, ker ne greš, nadloga!

Jaz sem pedenjped,
jaz sem lirični analfabet
sam se češem, sam se brijem,
modre misli s čepico zakrijem

jaz sem pedenjped,
analitični sem ostrogled
ki sam se oblači, rad se pači,
moj jezik hujši je kot tisti v kači

jaz sem pedenjped
en anglistični analfabet
sam se oblačim, sam krtačim,
tu, da vaš zatohel zrak prezračim.