Ljudje prizadenemo
drug drugega, neizogibno.
Žalost se v curku steka
med lopatice,
postane roževina,
grčasti deli bolijo,
dokler se glagoli
ne razdrobijo na sveže,
zlezejo skozi ovoje —
rdeči popki na grmu
nastavljajo pomladi svoja lica
zadržano, v krču spomina.
Zakaj previdnost, se sprašujem.
Z dovoljenjem sonca ali brez,
se bodo cvetovi odprli.
Zakaj ponižnost, saj
kaj je popek
kakor življenje, ki se je
prebilo skozi
zimo?
oblečen v črno
poskakuje med zeleno
diha v modro
teče v rdečem
trepljaj po rami
stisk roke
objem, poljub
dvakrat, trikrat
kanon skupnega jezika
na severu toplino
delijo
z nosovi
moj je zamrznil na letalu
hej kolega a si uredu? a si uredu?
dej poglej ga, sej si bo še kej naredu
hej, vse bo uredu, ej, vse bo uredu,
prid mal sem, se boš malo usedu
dej mi povej, si kej tazga pojedu?
sej ni kej groznga, sam rad bi pač vedu
kaj spil si, kaj vzel si, as kej takšnga snedu?
tabletke? pijačka? no, boš kej povedu?
nekaj vzel je, drgač neb tak gledu!
kaj on momlja to? ja, kak nej bi jst vedu?
pejd po zdravnika, da ga bo pregledu.
jst bom pa z njim, če bom kej več izvedu
kolega, poslušaj, vse bo uredu,
sam mal boš tukaj z mano posedu
še mal pa se boš spet vse zavedu
mal še posedma, pa spet boš uredu
trk kavne skodelice
ob porcelan
na kavču z vzorci
zlaganje v drobec
na pol in še enkrat na pol
pod širokimi rameni
odtekanje vode
v lenih pljuskih
po belih porcelanastih kanjonih
kakofonija mrmrajočih
domačnosti
postati dan
ki vate vodi
mravlje
oblivati se
s svetlobo
v prebitku
biti stičišče
redkih srečanj
napajati se
z odtenki
pričakovanj
Včeraj je mimo,
jutri prinaša obljubo,
danes
lovi prihodnost,
njene priložnosti
ščiti pred grozo
neizbežne
preteklosti.
STIL: rap komad
meseci minili so, ti jokal si v tišini
tresel si se, zrl v nebo in stokal v praznini
nič jih rešilo ne bo, za večno si jih izgubil
maščeval jih bom s krvjo si si zaobljubil
zdaj potuješ v kombiju na puško se naslanjaš
da bo tujec bil premagan je edino kar še sanjaš
nimaš nič več drugega kot vojno to brezkrajno
skupaj zdaj se vozite na misijo tajno
kombi se ustavi in stopite v zarjo svetlo
nihče ne ve načrta, kako se bo to zdaj razpletlo
za tvojim hrbtom krvavo rdeče sonce vzhaja
v tvojih rokah puška trese se in te izdaja
če premagal boš sovraga, vsaj ne boš več bil razklan
neprespan in poln srda, le še boju si predan
zapeljan v ta klan, kjer boš klal vso pomlad
vse zato, sam da boš lahko bil svoj džihad
moja zemlja tvoja ni, za to bom dal vso svojo kri
na to pripravljeni smo vsi, vojna luč nam zdaj žari,
ne priznam da ta nesnaga lahko tukaj biva
nikol ne bom pozabil, da za smrt je mojih kriva
v tebi raste ogenj, ki zažiga vse okoli sebe
divji plamen jeze bruha ven iz tebe
brez družine si ostal, zato boš vse zažgal
ni miline za te tujce, vse jih boš poklal
v jezi bi v nebo zarjul
vprašal gor, zakaj, čemu
če je prav popuščat zlu
ko se ubija brez sramu
dvigne se oblak prahu
ni več mesta ne mostu
svet se nam je čist sesul
svet je pa kar brez glasu
čisto cel svet ti gori
ko cel svet samo molči
Težko je verjet v boga,
ko trpiš ta molk sveta.
ker je pač zlo težko
videt jasno skoz temo.
svet se nam je čist sesul
svet je pa kar brez glasu
svet se je čist sesul
svet je pa brez glasu
Pesmi ne moreš tako pisati,
da letaš v roju in se nehaš igrati,
da si graditelj, hodiš vzvratno
in slikaš svet na popolno platno.
Pesem se kar sama spiše,
ko pade mrak in povsod je tišje,
odblesk vesolja se vtisne vate,
misel vpneš v jedro jate.
Zadnji dan.
Na nebo pripenjam vtise.
Domov me spremljajo zvezde.
šubidubi
se ne zljubi
šubidubi
ob pogubi
šubidubi
ta preljubi
šubidubi
ni na izgubi
džamigami
kar na slami
džamigami
tudi sami
džamigami
sam v pižami
džamigami
kot v reklami
hopacopa
tam je lopa
hopacopa
nimaš vstopa
hopacopa
lepa jopa
hopacopa
kdo te ropa
meni se bo čist zmešalo
v glavi se mi je zbrkljalo
jaz sem tu le še za šalo
saj me bo še čisto spralo
pišem glupe rimešime
same izmišljene maksime
kaj me šine sploh še brati
kar mašina ne zna stkati
džimbodžambo sem napisal
in v obrambo vse pobrisal
džimbodžambo, mambo fambo
blimboblambo, plešem sambo.
eno uro to sem pisal
sam zato, da zdaj bom brisal
tolčem po mašini smisla
da mi je že glava kisla
šubidubi maček lubi
džamigami kdo gre z nami
hopacopa brez izklopa
džimbodžambo v obrambo
(nova vrsta rime, primer spodaj)
skisali so se možgani
skisali so se možgani
skisali so se možgani
skisali so se možgani
(ko se vse rima tako močno, da že kar boli)
gremo zdaj skupaj rimati
gremo zdaj skupaj rimati
gremo zdaj skupaj rimati
gremo zdaj skupaj rimati
rima na rima en dva tri
rima na rima en dva tri
rima na rima en dva tri
rima na rima en dva tri
Nič bolj ne prija
kot lahno vkrcanje
v petkov mehurček.
Kaj preostane pesniku,
ali v tem primeru
pesnici,
ko nima navdiha?
Cel dan je porabila
za raziskovanje
biodiverzitete
človeških značajev —
pravzaprav je bila
pestrost
okrnjena na
en,
Simonein* drugi,
spol —
vse posebne, vse
drugačne, vse prismuknjene
na ravno prav začinjen
način.
Do sitega se je najedla
piškotov.
*Simone de Beauvoir
Zebe me.
Glavo potopim pod toplo vodo. Lasje so jegulje.
Deja vu.
Izgubim se v zamolklo šumeči vzporednosti. Se tako počuti dojenček?
Lebdim.
Še malo.
Hlastnem za zrakom.
Ni čudno, da dojenčki po rojstvu jokajo. Iz udobja sanj so izvrženi v hladen, grob, surov svet.
Ni čudno.
Banjo imam zato, da se v zimskih mesecih grejem.
V mrazu zakrknem. Ravno obratno kot jajce, ki zakrkne na toploti.
Če živiš v toplih krajih, imaš menda manj težav z bolečinami v mišicah.
Razmišljam o selitvi v tople kraje, ampak imam rada svojo banjo. Všeč mi je občutek lebdenja v maternici.
Včasih bi bila spet dojenček.
Najraje takrat, ko je zunaj mrzlo.
Čas zamrzne sredi trenutka,
tik pred mejo.
Si zamišljaš linijo
debeline lasu
ali širok trak bele
na prehodu za pešce —
Ustaviš se pred njenimi vrati,
smukaš pod oknom,
čakaš povabilo,
da prestopiš njen prag.
Kaj loči to stran od tiste: tvoja
radovednost,
neumnost —
Kakorkoli, jo čutiš,
kako se ti vrašča v kosti,
čez katere se pnejo vezi?
Danes je eden tistih dni,
ko se melanholija povabi kar sama. Pozvoni in že stoji med vrati, polna prtljage. V silnem presenečenju je nisem sposobna zavrniti. Ošine me z zaničujočim pogledom in zdrsne mimo mene v stanovanje, kjer se v hipu zaleze v vse sobe. Kmalu ni vogala, ki ga ne bi obliznila njena žaltavost.
Besno strmim v žaluzije, ki drgetajo od napetosti, čeprav za njimi vznika sonce na svod modrine.
Temoto vidim. In spomine na vsako podrobnost, ki se drži grla kot samolepljiva nalepka. Gostja se sprehodi do hladilnika in ga odpre, da se v njem prižge lučka. Čutim, da se prižge tudi v meni. S police vzamem puding in z njim obrišem žalost. Sežem po kislih kumaricah, ki uravnajo stres. S čokolado umirim tesnobo. Mrzla je še boljša. Na polici najdem kos brieja, ki hitro upogne ostre robove spominov. Na koncu se lotim še torte, ki dobro zatesni uhajanje katrana.
Potem pa me postane strah, da je pritisk prevelik.
Spet pozvoni pri vratih.
Tudi njena sestra potrebuje prenočišče.
V nočeh,
ki ti ne pustijo spati
se zagledaš v žvepleno svetlobo
na samotnem trgu —
tvoje misli so brazde
na vinilu —
obrabljena igla vztrajno preskakuje —
v nedogled poslušaš zven
pravih odgovorov
na vprašanja,
ki jih nimaš poguma
zastaviti.
nadomestljiva sem
skoraj povsod
če me v službi odpustijo
ali dam odpoved
ali umrem
bodo slej ko prej namesto mene
zaposlili novo osebo
še pridnejšo
še pametnejšo
prijatelji
bi me morda pogrešali
nekaj dni
ali tednov
spomnili bi se name na kakšni žurki
ali ko bi se zbiral denar
za darilo novega prijatelja
še zabavnejšega
še drznejšega
partner
bi bil verjetno precej na tleh
kakšno leto
mogoče dve
v skrajnem primeru tri
nekako dokler ne bi
našel zamenjave
še lepše
še boljše
en prostor pa mogoče
le obstaja
kjer sem
nenadomestljiva
najpridnejša
najpametnejša
najbolj zabavna
najdrznejša
najlepša
najboljša
to je
objem
mojih otrok
Na mestnem trgu vrvež,
polne kavarne,
za kosilo živa glasba,
čakalne vrste pred bistroji.
Ljudje so lepo oblečeni,
eni za zimo,
drugi za poletje,
sveži so, razposajeni.
Spev besed se steka
v šumečo reko,
zdaj sije sonce,
naslednji hip dežuje.
Na mestnem trgu vrvež,
sredi njega romarji
utrujeni drsijo
naprej.
včasih si preveč utrujen
da bi pesnil
včasih si preveč izžet
da bi mislil
včasih samo si
in greš spat
da te več ni
pesem dvanajst
na dan trinajst
danes še štetje trpi
naj storijo se
nujne stvari
kot so spanec
in veselje
pesem bo počakala
na nove navdihe
in močnejše želje
eno po eno vlečem iz škatle
pobarvan pramen las
karte za vlak
zapestnico s festivala
srednješolsko pisemce
prastaro sliko staršev
sliko bivšega
prazno škatlico cigaret
spominsko knjigo iz osnovke jedilnik z maturanca
neodposlano pismo simpatiji
popisan račun iz lokala
kup prepovedanih šolskih sporočilc
eno po eno pospravljam nazaj v škatlo
mladostno drznost
vihravost
naivnost
zvedavost
prijateljstva
prvo ljubezen
norčavost
lahkomiselnost
solzavost
škatlo zaprem
pospravim
toliko spominov
neverjetnih
nepozabnih
sreča
da so
preteklost
Življenje je zavita cesta.
Vsak dan te pripelje
bližje —
STIL: rap komad
Rohnenje eksplozij končno ponikne.
V tej gluhi tišini en ranjenec vikne!
Za njim slišiš druge v zboru trpljenja,
zdaj reže tihoto kdor še ma življenja.
Počasi se dvigneš nad razvaline,
z roko zagrabiš za rob pločevine.
Ozreš se okoli, če kdo kaj rabi,
pod zrušeno stavbo roka zrak grabi.
Še malo zadihaš preden se odrineš
in greš pomagat, se v rušo porineš.
Kmalu vas ducat je rok, ki odmika
kamenje, da pridete do vika krika.
Ure in ure po zadnji raketi
šele najdeš čas si mal zase vzeti.
Pod streho, ki se je od vročine ukrivila
skupaj s sosedom loviš poročila.
Zdaj te skrbi, ker si slišal, da napad je
celotno državo potisnil v brezvladje,
in tvoj domač kraj je na vrhu seznama
kjer bombe so padle si čul od imama.
Končno uspe ti poklicat v naselje –
edini telefon blizu tvojih, ki cel je.
Nekdo potrdi , da si res jih izgubil.
Ženo, otroke, vse kar si ljubil!
Kaj bom storil zdaj, ko sem brez družine?
Komu predal bom vse svoje spomine?
Kam naj bi vso svojo žalost usmeril?
Zakaj ne bi v vraga svojo puško uperil?
Oni tam čez krivi so,
da ta svet je tako
dušno prazen, da je zlo
nad zemljo zavladalo.
Svet pa le gleda to,
a ne vidi čez meglo,
ker je pač zlo težko
videt jasno skoz temo.
Življenje je nepredvidljivo.
Ko se pripravljaš na sušo,
te obdari z obiljem.
Razkošje je težko
oprtati na rame
in ga nositi po svetu.
Pomanjkanje je lahko,
a ga je muka prenašati.
ta svet
govori zase
lahko
divja grmi buči
gibi
se lomijo
vase
medtem ko
plapolam valovim prepustim
telo ritmu
silhueta
ki jo slika
melodija
se upogiba niha zvija
odmislim kaos
hrepenenje
praznujem
gibanje vrtenje
takrat
se v glasbi izgubim
le takrat
sem jaz
samota ni sramota,
čeprav je razlika
le v eni
črki
samota te
odpre ali zapre
ko te je sram,
bi se stanjšal
poradiral vse do luknje
v papirju, s kamnom brusil
rezilo ranljivosti,
omamil bolečino
ko si sam, si lahko
srečen ali osamljen
ko te je sram
se zapreš vase, utapljaš
v količini svoje osamljenosti
STIL: rap komad
Po mestu se oziraš iz svoje višine,
ko nov goreč plamen skoz nebo šine.
Udari ob stavbo dve ulici stran.
Mesto žari kot da zadnji je dan.
Čeprav včasih žalosten zreš k minaretu,
zdaj si hvaležen, da sam delaš v mestu.
Da sam si šel v mesto, v delo zagnan,
da žena, otroci res daleč so stran.
Ko to razmišljaš, spet nova hreščeča
raketa razreže nebo, besna, rdeča.
V kotu zdaj slika družine dol padla –
zatrese se – kmalu bo stavba razpadla!
Stopnišče je uničeno, treba bo plezat.
Iz tvoje višine počas dol se spuščat.
Zdaj vidiš, da nisi edini v tem sranju.
S sosedi od zgoraj in spodaj v bežanju.
Železna konstrukcija škripa in stoka,
ko se počasi vsi spuščate z bloka.
Na tleh si, na varnem, ko svet zahrumi,
ozreš se prot stavbi, ki zdaj je več ni.
Gluh si od hrupa, v očeh vse rdeče,
nekdo te na varno za avto povleče.
A varnost je kratka, vse se zdaj ruši,
telo skoraj mrtvo, zdaj moliš v duši.
Kaj se dogaja, o Bog, me kaznuješ?
Koga sem žalil, da zdaj me žrtvuješ?
Kje je pravica, da zdaj tu hiram?
Kdaj haram storjen bil, da zdaj tu umiram?
V srcu zdaj slišiš ga,
ki vse ve in vse zna,
ki neskončno rad nas ima—
al-rahman ti zaigra.
Tvoja duša se kesa,
ker je vanj kdaj dvomila.
Težko je verjet v boga,
ko trpiš ta molk sveta.
Rada bi pogladila pesem,
ki jo upogiba brleča svetloba.
Spolirala bi robove ločil,
kot brezdanja jasnost polira zatohel zrak,
ki se bohoti pod neukročenostjo navade.
Vendar ne morem.
Grenka jeza mi zakriva pogled. Črke ležijo vsenaokrog po papirju, skrivenčene in bolne. Besede so prazne, zvenijo kot neprekinjeno nabijanje žoge v steno. Tuje pametovanje mi pri tem ne pomaga. Deluje kot skupinski samomor kadilcev, katerih dim se obeša na ideje, kot bi jih želel zakriti, zamazati pred zloveščim posegom spremembe.
Ne morem več.
Odidem v gozd po svežino. Po domislice. Nekaj jih najdem na dosegu rok. Naglo jih zatlačim v hlačne žepe. Nadiham se iskrivosti, iz pljuč izpiham prah, napijem se mogočnosti gozdnega ekosistema.
Opolnomočena se vrnem.
Sem vedela, da je nekaj magičnega v naravi. Pesem se mi po tem napiše kar sama.
vsak dan znova gre
reka časa skozi vse
skale v novo noč
pot je granitna
tlakovana
z zahrbtnimi kockami
stopala mehanično udarjajo
ob tla
noge so otopele
hodulje iz evkaliptusovega lesa
smer je puščica
barva rumena
Ponoči me je motilo bleščanje tvojega meseca.
Zato sem hodila v temi, z zvezanimi očmi.
Presajala sem besede, ki si jih metal vame.
Plesala brez glasbe.
Vpila v veter.
S sebe trgala kožo in jo pošiljala po pošti. Nazaj sebi, priporočeno.
Slikala sem preveze čez oči.
Vdihovala zvezdne utrinke.
Teptala svinčene izseke dneva.
Sadila drevesa, ki so cvetela samo en dan in izgubljala liste tudi spomladi.
Iz sebe sem iztisnila zadnje kaplje duše.
Nato pa se je neko jutro pojavila Zarja.
Tvoj mesec me ne moti več.
Danes sem utrujen.
Ne bom napisal pesmi.
In to je moja pesem.
Tako. Tudi raperji lahko počivajo.
zajci so poskakali
v luknje
skupaj s piščanci
spet
izlegajo jajca
zemeljskih barv
nevede
za svojo usodo
kava na soncu diši
po žaru
in pivu
okoliški ptiči
izgubljajo
kompas
sveže kumarice v solati
z okusom južnega vetra
in žgečkanjem trave med prsti
stegujejo odtenek
aprilskega sonca
proti poletju
nočem
da me najdejo
če že
ostane le še
kavna usedlina
barve zemlje
prizemlji me
predre ovoj
poči
zakrvavi zaskeli me zbudi
ukalupljeno
med tabele
nemirni popotniki
se zaganjajo v tišino
preverjajo ostrino
roba vzdržljivosti
posteljnina iz koprene
za enkratno uporabo
spalna vreča
za večkratno
nemirni popotniki
omahnejo v postelje
se izgubijo v sebi
prah, znoj, dež, žulji
vse to pozabijo
v nočeh brez sanj
STIL: rap komad
počasi se dramiš, čeprav si čist buden,
tipaš v mraku, zaspan si in truden
kaj je bilo to kar te je zbudilo
a ni nekaj počilo, nekje se zavpilo?
nisi siguren, če sploh prav si slišal
evo, spet, krik, nekdo je glas povišal,
čist brez moči si, sploh ne veš kje si
al rabiš pomagat al da ga kdo te reši
ozreš se po sobi, iščeš streznitev
kliče te v kot kjer opravljaš molitev.
zvečer si po jedi zmolil četrtič
potem pa utrujen zaspal, boš zdaj petič
greš v kot sobe kjer moliš običajno
nekaj je čudno in nenavadno
za hip te zamoti, da tuli sirena,
potem pa le opaziš, da manjka ti stena
kjer ponavadi ponižno se sklanjaš
verno pod bogom svoj dan poklanjaš
kjer najbrž bi klečal, če ne bi prej omagu
bil bi zdaj mrtev, pri šejtanu, vragu.
stopiš do roba kjer luknja je v bloku
ozreš se po mestu, celo je v joku
kamor pogledaš, vse se kadi
v ognju in ruši, nihče več ne spi
kaj se je s tem lepim mestom zgodilo?
kdo si je drznil nad njim rabit silo?
kje je demon, ki tega je kriv?
kako je pravično, da je še živ?
Ko si čist brez moči,
sred noči, vse spi,
nad tabo nebo žari,
ne veš sploh kje si,
ves obupan iščeš ljudi
med ruševinami vsi
cel svet ti gori
ko cel svet molči
Ko dobi življenje čuden vonj
in nič ni na pravem mestu,
se je vesolje skoraj zagotovo
zarotilo proti tebi.
Takrat naredi nekaj drugače.
Prižgi svečo, izreči urok.
Na stopala potresi poper,
s polžjimi koraki se premikaj vzvratno,
med tem štej do sto,
nato nazaj do nič odštevaj
po tri.
Pograbi metlo,
zapleši okoli ognja
obenem se vrti okoli svoje osi.
Ko začneš izgubljat ravnotežje,
brez opozorila zamenjaj smer,
pretvarjaj se,
da te je spekla kopriva.
Še preden se ti bo
popolnoma zmešalo, bo
zagotovo zmedeno tudi vesolje.
Včasih na dušo še potrka krmežljavo jutro, ko se odpro vrata spalnice in razmršen, bosonog zaspano smukneš v svoje gnezdo.
Še ves topel in z drobnim telesom, ki postaja z leta v leto krepkejše,
se priviješ k meni.
Dišiš po pralnem prašku in nagajivosti.
Preplavi me mehko zadovoljstvo.
Vem, da morava vstati, a ti za trenutek prepustim kazalce časa.
Priviješ se čisto k meni in namestiš nožico čez krivuljo mojega boka, kot bi bila ta narejena posebej zate. Dobro te ohomotam v odejo in te privijem k sebi.
Želim te rešiti pred zmrzaljo, ki preti na naju zunaj postelje.
Nekaj trenutkov uživava v puhastem razkošju, nato ti namignem, da morava vstati.
Delaš se, da ne slišiš. Svaljkaš se v moji neodločnosti.
Niti malo mi ni mar.
Nočem pomisliti, da obstaja trenutek, ko boš prišel zadnjikrat.
Si kdaj opazoval ocean
v deželi Vasca da Game
in osupnil nad tem,
kako se sila vode kotali proti kopnem,
kot bi bežala,
se spotikala,
padala pred besom Neptuna?
Te je mesto,
kjer se morje prelomi,
spominjalo na sleme strehe?
Se ti je zdelo dramatično,
ko se je voda zaletela v balvane,
se raztreščila na kapljice kapljic,
in jih je veter raztrosil po zraku,
da so bucike soli
končale na steklih tvojih očal?
Si takrat zaslišal klic
nemirnega pomorščaka,
ali si v prizoru zaslutil neizbežnost,
usodo,
ki si jo ljudje delimo,
ker se na koncu svoje poti,
vse reke iztečejo v morje?
STIL: rap komad
Zadnjič sem ležal v travi po dolgem času
— gledal v nebo in se vprašu
a je kdo tam zunaj nekje v vesolju
ki tud je ujet v tem svetobolju
ki vidi, da svet obstaja
ki opazi, ko sonce vzhaja
ki čuti, ko kdo premine
ki loči hrup od tišine
ves naš svet je v naši glavi
če ni nas se cel svet ustavi
ne zato, ker zares kaj mine
ampak ker z zavestjo vse izgine
upam, da je kje daleč
vsaj še kdo, ki vidi to reč
sam za naša ozka polja
res bi škoda blo vesolja
tak široko in prostrano
večji del nam je neznano
še kar vidmo, pol je skrito
to vesolje čudovito
na tem koščku smo ujeti
drug ga drugmu hočmo vzeti
ta planet je naša barka
od Tezeja do svet Marka
mi edini budni žvimo
na tej modri piki ždimo
med živalmi smo edini
ki sploh slišmo v tej tišini
vsa širna je zemlja le pikica bledo-modra
čist nepomembna na vsej tej širini odra
v vroči puščavi le majhna bilka
v temačnem vesolju le švoh svetilka
ko prvič je človek v nebo pogledu
mogoče je prvič sploh kdo izvedu
da je sploh v tem svetu kej za videt
zavedat se, uvidet, sploh kaj sprevidet
a je kje sploh še kdo ki lahko šteka to
da se ve loh sploh to, da rože zacveto
da ni vse avtomat, ki sam sebe je navil
je še kje kak substrat, ki zavest je vzkalil
ker na nas res ni fajn, da bi se zanašalo
z nami pač je tako, da bo kmal vse ugašalo
ker smo pač takšni, da se sploh ne zavedamo
kak je lep ta naš dar, da lahko sploh vidimo
to sem razmišljal, ko sem ležal
pod soncem, med bilkami, skor zaspal
in sem opazil, da sem zavest,
mentalna slika, svoj palimpsest,
kaj bo ko enkrat več nas ne bo,
to da ne bo nas bo res slabo
če smo edini, ki vidimo
a smo edini, ki vidimo?
upam, res upam, da ni tako.
upam, res upam, da ni tako.
Upam da je kje še kak oko
ki lahko vidi to pravljico
Danes si
jutri vate zrejo
božje oči
kri ti vre
nato naenkrat
niti trzneš ne.
Zanj ves svet
bila je in
še vedno je
a mrak sloni
nad posteljo
kjer več ne spi
nenadejano zlo
zažira se mu
v telo
mrcvari sled
neizrečenosti
besed
para svet iz sanj
ki bil je
le za njiju stkan.
Samo solzá
se zdi zavetnica
vsaka v sebi ima
nevzdržno moč gorja
z vsako
ki spolzi
je manj tesnobnosti.
Skrbi ne šteje več
so še
a daleč preč.
Neugodje je pripeto name. Živci tonejo v dražljajih.
Zunaj, noter, vse je eno.
Ušla bi,
se skrila.
Zapisano je v zvezdah.
Ribe to počnejo.
Pobegnejo s tokom
stran od resničnosti.
Nevidna prijateljica modeluje:
“Ostani tukaj, vrni se v telo.
Ne umikaj se v pragozd domišljije.”
Ok, naj ti bo.
Sprehodim se po telesu.
Nemirne noge,
pritisk v ušesih,
trebuh je kepa.
Zasrbi me povrhnjica znane pentlje.
Blizu je. Šelestenje krošenj, razkošen vonj skrivnosti, uhojena steza.
Komaj vidno odkimam.
Zavrtim se na petah, čez korenine
odpravim v gozd po pesem.
Vse moje sanje medene,
stiske in želje so njene
in vse tegobe brezdanje..
vzela še misli je nanje.
Ni spraševala po poti,
vsrkala želje po zmoti,
prav nič je ni odvrnilo
upanje vseeno je vzklilo.
Ona je jaz in sem ona,
zmage, porazi so isti,
skupni sta jutranja zora
in zarja vse do obisti.
Očistil sem okna
a mi ni bil všeč pogled
na dogajanje zunaj
Prebelil sem stanovanje
in potem še okna
ker mi je ostalo nekaj barve
Pogled se mi odbija
od belo belih površin
predpriprava na sobo
kamor me bodo poslali
ker jim ne bom hotel priznati
da so okna bela zato
ker so me že od malega učili
da se ne meče stran
hrane
barve
predsodkov
sanj
STIL: rap komad
doma ni več zdržal, odide v tujino, tam lažje bo dihal, na novo se odkrival
ves širni svet videl, vse skrito razkrinkal, a sebe še vedno sam sebi je skrival
ni važno kam šel je, ni važno kak daleč, ni važno sploh kam greš, al preč al predaleč
ne moreš pred sabo zbežati, ne da se, na koncu sveta vedno sam sebe najdeš
vsepovsod iste težave je srečal, doma, v tujini, povsod bil osamljen,
nesprejet, za umret, bil je brez pravega jedra, emocionalno pohabljen.
zdaj vedel je, da ni težava tam zunaj, ampak da mora sam vase pogledat
če končno bi slišal, bo mel za poslušat, in mel bo marskej sam seb za povedat.
ko vase je gledal, je videl praznino, ogromno, grozečo, vse tisto kar noče,
v tej temni samoti jasli so stale in v njih neutolažen dojenček, ki joče,
hi hoče, da bi ga nekdo potolažil, mu rekel, hej mali, saj vse bo še v redu
res je težko, če si sam in osamljen, sam nisi več sam, glej, sem jst k teb se usedu
zdaj vidim te, nič več ni temna ta soba, sem dvignil rolete, in luč notr sveti,
nisi več sam, zdaj obdan si z življenjem, škoda bilo bi ga ne izživeti
A smeješ se? Brez skrbi, svetla je doba pred tabo, pozab na pozabo
tisti dojenček v fanta je zrasel, iz fanta pa mož, ki bo vedno bil s tabo.
Kot da bi gledal skoz šipo spomina,
čutim ta klic neutolaženga sina,
ki kliče iz teme in joče mi v breme,
ker nočem ga slišat, ko joče čez mene.
tam iz temine me kliče in hoče,
da ga objamem kadar se joče.
Jaz ga pa nočem, ga raje odženem.
Kaj bom objemal? Kdo je pa mene?
Kdo me bo objemal, če nočem sam sebe?
Kdo me bo objemal, če nočem sam sebe?
Mala pika je
sredi živahno polne sobe.
Vrvež naokoli
odmeva v votlost njene notranjosti.
Baterija je na varčevalnem načinu.
V rokah ji suho bingljata izžeti vrečki dostojanstva.
Izčrpana je od truda, da se zlije. Izpraznjena od spodletelih poizkusov.
Utrujena od preveč čutenja v premalo čutečem svetu. Poteptana od navideznih pritiskov.
Vpadljiva je. Celo tako zelo, da mimoidočega pogled nanjo zaslepi.
Morda je zato nihče zares ne vidi?
Če umre,
bo sploh kdo opazil?
Ne zgodi se pogosto,
a kadar nebo razsuje tovor,
se zvezde posipajo po skalah.
Iz njihovih semen se spomladi
razcvetijo plamenke.
Tisočeri cvetovi
prekrijejo razpoke v zemlji,
mežikajo nebu.
Pisane glave se zibajo v vetru,
obljubljajo,
da na brazgotinah
uspevajo zvezde.
Lesena žirafa, ki si ji zlomil vrat
del odnesel v kamin, da te ni zeblo
jo zlepil nazaj in prebarval
se je spremenila v zebro
Gosenica, ki se je obdala z zaščitnim slojem
se je preko bube preobrazila v metulja
brez ognja je iz zanimivega nastalo lépo
Metulj bi se zagnal proti svetlobi
in scvrlo bi ga
če bi plačal račun za elektriko
Vse je za nekaj dobro si zamrmraš
ko gledaš v pojenjajočo žerjavico
In ko vzide sonce, gledaš metulja
ki se je prilepil na zebro
ker se barva še ni do konca posušila
Včasih ni treba zlomiti vratu
so krajše noge dovolj
v zameno za svobodo
Potica je zadišala po hiši.
Jajčke so pisano zasijale.
Šunka smrči v taperverki.
Na sveže pobriti hren čaka na nadaljno obdelavo.
Vsi se nekaj grupirajo v kuhinji,
zato se danes družim z aperolom na kavču.
zdaj svojo ima sobo na koncu hodnika, tam riše svetove, bregove premika,
umaknil se raje je v varno zavetje in novo vesolje si s svinčnikom slika
v zgodbah se skriva, ker tam se ne rabi lagati, da so popolna družina
kjer vsi so presrečni in zdravi, tak fina, brez čustev, vzeta iz naftalina
On riše in piše, ker rad bi pokazal, da poln je lukenj, da so ga razžrli
ti molji spomina, a druge je strah, da omaro bi odprli, ker ven bi prodrli
skeleti resnice in bi se tišina te lažne ideje sprevrgla v odmevanje bridko
zato fant se obleče v barve kričeče, da vsak lahko vidi to pisano—
—kletko, ki so si jo zgradili, eden za drugim jo okrepili,
da ven se vidi le sijaj, notri pa žalosten direndaj
on to ne zna početi, raje se gre mal zadeti,
ker risat je zdej že pozabu, in s tem tud mal sam sebe zgubu
ni on edini, ki v takem je dreku, vsi drugi z njim zbrani so isto trpeli
zdaj skup si ustvarjajo nove svetove, bežijo, da lahko bi mal zaživeli
obupani upi prihodnjega časa se skupaj izgubljajo v sladki omami
fant tam med njimi, zadet in pozabljen, joče za mami.
Kot da bi gledal skoz šipo spomina,
čutim ta klic neutolaženga sina,
ki kliče iz teme in joče mi v breme,
ker nočem ga slišat, ko joče čez mene.
tam iz temine me kliče in hoče,
da ga objamem kadar se joče.
Jaz ga pa nočem, ga raje odženem.
Kaj bom objemal? Kdo je pa mene?
kaj je brezup
kakor mrtva teža upa
ki ga prekrijemo z rjuho
čeprav vemo
da se belo blago zlahka umaže
na razkroju ni nič
lepega
le mrhovinarji se do grla nasitijo
kar je nekomu konec
je drugemu obstanek
in pregrinjalo se dviga
Budilka zvoni
nočeš odpreti oči
čudežni gumb
samo še pet minut
vstaneš
v jutranji ritual
oblačenje
kava
ščetkanje zob
nikoli v obratnem vrstnem redu
ker je kava s priokusom zobne paste
ogabna
tako kot misel
na monotonih osem ur
in na obraze
ki jih ne prebavljaš
že dvajset let
ali več
ampak pri dvajset si nehal šteti
čas je
zavzdihneš
se obuješ
in za trenutek si srečen
ker si lahko sam zavežeš vezalke
Stil: rap komad
Mali dojenček se dere v kotu, nobeden ne sliši njegovega dretja,
ne pali, da kliče, da joče, da hoče objem, da bi rad samo malo sprejetja.
Ni on kriv, da se v tem svetu je znajdu, ni hotu rodit se, postat, zaživet
noben ga ni vprašal, kaj hoče, ko joče, zato če težko je se dere za umret
Kaj on spet hoče, se mama sprašuje, kadi cigaret in minute prešteva
svoj lajf obžaluje, ujeta objokuje, izmučena je od predolgega dneva
je delala, kuhala, pucala, jokala, zdaj zre v krožnik z večerjo čist hladno
ki čaka na robu omizja od mraka na tistega, ki zdajle odklepa si vrata
pade mu ključ, ga pobere nerodno, končno odklene in v prostor zaziba
tipa za luč, se zadere v prazno, kaj spet zaklepaš!? se obraz mu upogiba
nabere spet sapo, sem tujec v tej bajti!? vpraša v temo tisto kar sluti
ujet v tem življenju, priklenjen k tej hiši, sam sebi se gnusi in pije, da čuti
zareže iz sobe otrokovo dretje, ona in on pa ne zmoreta slišat,
da lahko zdržita s tem krikom otroka, hitro oba gresta svoj glas povišat
in stene drhtijo od krika, kot reka drvita mim malega se obmetavata
otrok pa veka in vika, in pljuča skup stiska, in upa, da ga ne pozabita!
kot da bi gledal skoz šipo spomina
čutim ta klic neutolaženga sina
ki kliče iz teme in joče mi v breme
ker nočem ga slišat, ko joče čez mene
tam iz temine me kliče in hoče
da ga objamem kadar se joče
jaz ga pa nočem, ga raje odženem
kaj bom objemal, kdo je pa mene?
Naučila jih je
kar je njo naučila mama.
Vztrajala je
jih popravljala.
Z gorečnostjo
in trmo
je vtrla navado
v žile svojih otrok
nato pa jo skupaj z njimi
prek bremen
kotalila skozi čas
dokler se ni
zalezla v zavest
preostalih rodov.
prihodi, odhodi
čas
in ti vmes
živiš
po časovnici družbe:
izobrazba, služba, dosežki, otroci,
premoženje, uspehi, status, penzija
ali v zraku kdaj zavohaš radovednost
okusiš željo
da bi trak prevrtel na začetek
in izbiral
kaj bi črtal in kaj utišal
bi si dovolil samo dihati
ali bi se znova zaletaval v pričakovanja
bi bilo dovolj
da pripadaš samo sebi
da se ravnaš po svojem urniku
obstoja
bi si upal
biti
Rdeče lučke
različnih oblik in velikosti
raje gledam v daljavi
kot v strnjeni gosenici
ki se vije po luknjastem asfaltu
Rdeče lučke raje gledam
na najbolj zloglasni ulici
kot subtilno utripajoče
na aparaturah ob postelji
Rdeča luč
ki se prelevi v zeleno
daje znak za ‘pojdi’
a kam naj grem
če je kolona predolga
in cene previsoke
Pridruži se šopku znanih frisov
za okroglo mizo.
Red sedečih je naključen,
v skladu s karakterji
pričakovan.
Kot vsi se tudi sam zavleče tja,
kjer se počuti
najbolj varnega –
v usnjen črn stol, blizu izhoda.
S svojega kvazi mehurčka
mirno preži,
občasno izusti skromen retorični prispevek
in opazuje.
Oko vrže na šefa,
medtem ko ta suvereno
opleta z besedami in
sezuva prisotne.
Ošine sodelavko,
ki se ob zvitem šefovem vprašanju pred vsemi
naivno razgali.
Ujame pogled sodelavca preko mize,
posmehljiv je,
kar šefa razkači.
Polovica prisotnih
šefu liže kolena.
Ko jih ima že do krvi zlizana,
ga eden vpraša,
če lahko poliže še stopalo. Ob tem mu zrecitira seznam svojih dobrih lastnosti.
Prime se za sedalo črnega stola,
obide ga nenadna slabost.
Pogrezne se še globlje
v črno usnje.
Stil: rap komad
ljubezen do besede odkril sem po pomoti
čisti zmoti, ko sem mislil, da sem znašel se na temni poti
poln zmede, skril pred bistvom sem kr samga sebe
tolk se skrival, da na drugi strani sem kr ven pogledal
nisem mogel več zakrit resnice,
da v meni klijejo besedne klice,
ki se množijo in mojo rast samo globijo,
hrepenijo, da bi zrasle v krilate ptice
same krilatice se vrstijo v meni
rabim spucat ves ta rek krašeni
rakav stavek menjam raj za zalo rimo
mikroklimo boljšam z mojo štimo.
v meni raste namreč temna misel
pazte se, krast se sme, če ma svoj smisel
Niko Grafič rekel je, da pedenjped
sam gor rastel je v ta širni svet
ampak kradeš lahk sam misli, slike,
ne mi krast zaključene oblike
v pesmih, zgodbah, igrah vse se sme
dokler cilj je da modrost se zve
čudno da tak dolg sem rabu, da odkril sem
da me kliče stavek, zgodba, pesem
če kot fant sem bil ves čas med listi
risal stripe, bral romane, tak kot danes, isti!
v šoli nisem ravno prav blestel
odličen, dober .. prav … na konc letel.
spomnim se da že takrat sem pisal
a za fukse važn blo je da sm šprical
če imel bi pravga mentorja, bi zdaj že znal
tako pa vedno bom mal zaostal
zdaj drugim kažem, ker men ni noben
men nikol ne bo za njih vseen.
Jaz sem pedenjped,
jaz sem lirični analfabet
sam se češem, sam se brijem,
modre misli s čepico zakrijem
jaz sem pedenjped,
analitični sem ostrogled
ki sam se oblači, sam krtači,
moj jezik hujši je kot tisti v kači
Spomnim se ko prvič sem na oder stopu
se mi je zdelo kot da sem se stopu
drug človk sestopu, gledališče vzljubu
teater v seb vklopu, iščem nč ker zdej vse sm dubu.
ampak jaz sem pedenjped, na svoji strani
stran od tistih ki okrog so znani,
okronani biriči, znalci modrih ved
poznavalci, kjer jaz kronan sem analfabet
ker nimam šole, ki so jo oni izbrali
nekateri bi najraj zatrel me v kali,
češ kaj bodo znali tam na otoku na zahodu
kjer se jezik jim je čist izrodu
kaj tam vejo kaj je oder, slika,
kaj tam vejo kaj je čista oblika,
kjer se stika misel in se duša izmika
to ve sam naša ljubljanska klika.
Ni poznana na zahodu gledališka šega
tam ne vejo da je fajn občinstvo zbegat,
da na roke šteješ vse te stare tigre
ki iz dvorane grejo in povejo o čem se grejo te vrhunske igre
o čem je govorila ta predstava bistra?
V srcu nič ne stiska, enoznačna, ista
kot vse druge, ki sem jih že letos vidu,
skor nobene ni, ki bi jo rad dvakrat gledu
ampak kaj jaz vem, ko se grem,
svoje gledališče brez da smem,
ki sem si drznu stopt iz aviona
učen iz črk, od barda iz Avona
kdo pa si, da sred slovenkantona
šel bi igre se izven bontona
saj ti bo še zrasla krona, bemtiboga
res si tečen, ker ne greš, nadloga!
Jaz sem pedenjped,
jaz sem lirični analfabet
sam se češem, sam se brijem,
modre misli s čepico zakrijem
jaz sem pedenjped,
analitični sem ostrogled
ki sam se oblači, rad se pači,
moj jezik hujši je kot tisti v kači
jaz sem pedenjped
en anglistični analfabet
sam se oblačim, sam krtačim,
tu, da vaš zatohel zrak prezračim.
Jeza
veselje
šok
poželenje
poguma dotik
malodušja odzven
pot mi krojijo
krpajo sanje
zame so vse
za ves svet
pa le tren.
Bila sem manj občutljiva
ali vsaj bolj stabilna
pred menoj so bile prelomnice
ničesar velikega nisem pričakovala
želje so bili smerokazi
globoke, brez omejitev, sanjajoče, široke
in zvezde, podobne kresničkam,
so se prižigale v nočeh, ko mi vročičnost
ni dovolila počitka.
Zapletlo se je s prihodom cirkusa.
Daleč v širjavo je nekdo napel vrv
in čez noč sem postala vrvohodka
dnevi so minevali v strahu
pred padcem in nato —
nato se je v zenitu pojavil trapez.
Med nihaji skrajnosti
se prsti zdaj
oklepajo prečke
in ostankov mladostnih utvar.
Preden zgrmim v globino
mi prosim povejte,
koliko akrobacij me loči od priznanja,
da je ravnotežje večno
strgana nit?
Polna luna
bo
napolnjen kozarec
bo
plača na računu
bo
izpolnjena želja
bo
izživet potencial
bo
modro nebo
bo
Vse bo
nekoč
In kaj mi ostane
če tega ne bo?
pogovor je vse živahnejši
stojiš na odru
povzdiguješ glas
opazujem te v ogledalu
ko trdo izgovarjaš stavke
se ti trese brada
in žila na čelu je polna do roba
zrcalni odmev
kulisa pade
konec prvega dejanja
luči ugasnejo
menjava scene
resnične vloge
strmiva drug drugemu v obraz
tvoje besede so obrnjene slike
zmanjka mi iztočnic
prišepetovalci so se skrili
in ker se ljudje ne držijo scenarija
v moji glavi
je cel svet drama
Stil: Rap komad
Kot majhen fant iz delavske kolonije
sem cel svet odkril med listi enciklopedije
na klopi se skril pred težavami doma
med listi bil varen, doma bil le zdoma.
včasih se vprašam kdo me je pazil
medtem ko med tiste platnice sem lazil
kdo je bil tisti, ki ni zmogel čustev
z otrokom, ki hotel je cel svet izkustev
kot otrok sem bil pogosto zamaknjen
zdaj vem da zato, ker bil sem odmaknjen,
pozabljen, zahteven pripadnik družine
ki raje bi videla, da moje čustvo izgine.
vse smo ti dali kar vemo in znamo
uči se sine, da ne boš tud ti šel v jamo
poslušaj očeta, on ti bo povedal
s svojim vedenjem dejanje zapovedal
tisoč iluzij premore naša glava
vaša in moja in tvoja, čigava
vse so enake, čeprav so drugačne
svetle so temne, so bistre temačne
tisoč iluzij premore naša glava
vaša in moja in tvoja, čigava
vse so enake, čeprav so drugačne
ampak kot moje, nobene ni takšne
dobro se spomnim, kako sem odkrival
v platnicah vse tisto kar svet mi je skrival
kako sem spoznaval lepote planeta
prek listov narjenih za analfabeta.
not je pisalo, kaj je slepa pega
v kotu očesa nek del izven dosega
na list narišeš piko in potem premikaš glavo
dokler sliko ne skriješ s svojo poravnavo
rad sem imel vse te miselne zanke,
uganke, modrosti in vse izpeljanke
igrivost spomina in lažne uvide,
vse ukrivljene črte, utvare, privide
verjel sem, da notri bom našel zdravilo
za tisto, kar v meni od nekdaj je gnilo
da v knjigah bom našel skrivnosti življenja
v znanju bom rešen želja, solz, ihtenja.
tisoč iluzij premore naša glava
vaša in moja in tvoja, čigava
vse so enake, čeprav so drugačne
svetle so temne, so bistre temačne
tisoč iluzij premore naša glava
vaša in moja in tvoja, čigava
vse so enake, čeprav so drugačne
ampak kot moje, nobene ni takšne
jaz mislim, da imam še eno slepo pego
ker, ko pogledam v srce, vedno vidim zmedo
jaz vidim, da vedno ko v srce pogledam,
namesto da bi čutil se raje sprenevedam
jaz slutim, da to je moja zadnja iluzija,
ki sem se jo naučil, ko je skrb bla goljufija
jaz rabim, da zdaj se to pač neha
ker svet ni nevaren, svet je poln smeha.
Nekoč bolečina,
rojena kot hladna bližina—
Nekoč bolečina,
ki zdaj je le senca spomina—
Nekoč bolečina,
za vedno le motna sivina—
Nekoč bolečina
bo le črna brazgotina.
bolečina
bo le črna brazgotina
bolečina
bo le črna brazgotina
Pes maha z repom
ko je srečen
maček maha z repom
ko je živčen
kenguru uporabi rep
da močneje brcne
Ne sprašujem se več
zakaj ljudje nimamo repa
Z barvico po steklu
s sprejem po stiroporu
s svinčnikom po asfaltu
z voščenko po celofanu
ampak šele ko pišem
s prstom in jezikom
po tvojem telesu
vem, da tudi nevidno pisalo
pušča neizbrisne sledi