Danes je eden tistih dni,
ko se melanholija povabi kar sama. Pozvoni in že stoji med vrati, polna prtljage. V silnem presenečenju je nisem sposobna zavrniti. Ošine me z zaničujočim pogledom in zdrsne mimo mene v stanovanje, kjer se v hipu zaleze v vse sobe. Kmalu ni vogala, ki ga ne bi obliznila njena žaltavost.
Besno strmim v žaluzije, ki drgetajo od napetosti, čeprav za njimi vznika sonce na svod modrine.
Temoto vidim. In spomine na vsako podrobnost, ki se drži grla kot samolepljiva nalepka. Gostja se sprehodi do hladilnika in ga odpre, da se v njem prižge lučka. Čutim, da se prižge tudi v meni. S police vzamem puding in z njim obrišem žalost. Sežem po kislih kumaricah, ki uravnajo stres. S čokolado umirim tesnobo. Mrzla je še boljša. Na polici najdem kos brieja, ki hitro upogne ostre robove spominov. Na koncu se lotim še torte, ki dobro zatesni uhajanje katrana.
Potem pa me postane strah, da je pritisk prevelik.
Spet pozvoni pri vratih.
Tudi njena sestra potrebuje prenočišče.
Dodaj odgovor