TATICA

Ponoči me je motilo bleščanje tvojega meseca.
Zato sem hodila v temi, z zvezanimi očmi.
Presajala sem besede, ki si jih metal vame.
Plesala brez glasbe.
Vpila v veter.
S sebe trgala kožo in jo pošiljala po pošti. Nazaj sebi, priporočeno.
Slikala sem preveze čez oči.
Vdihovala zvezdne utrinke.
Teptala svinčene izseke dneva.
Sadila drevesa, ki so cvetela samo en dan in izgubljala liste tudi spomladi.
Iz sebe sem iztisnila zadnje kaplje duše.

Nato pa se je neko jutro pojavila Zarja.

Tvoj mesec me ne moti več.