Kategorija: poezijapril 2025

Pločevinke
brez piva
na štirih kolesih
ali več
kot gosenice
z nešteto členi
Gledam ekranček
razdalja se manjša
čas do cilja ostaja enak
čas prihoda se oddaljuje
v neskončnost
Frustrirajoč občutek
da nikoli ne boš prišel domov
ampak pitje med vožnjo
je vseeno prepovedano

Si kdaj razmišljal
da so tiste stvari
nad našimi očmi
pravzaprav gosenice?
Nekatere nepremične
brez življenja
energije
skoraj mrtve
druge živahne
zgovorne
bolj kot usta
kretnje
ali pogled

Ampak kaj
bi bilo potrebno
da bi se te gosenice
spremenile v metulje?

Otroci se igrajo ob robu ploščadi
sredi trga žoga
osamljena
pozabljena
loparji so boljši
Mimo grem, za hipec me zamika
utišam vzgib
na silo
vidim punčko, seže mi mogoče do pasu
proti žogi gre
tudi njena ni
a je
za tisti trenutek
Brcne
podam ji jo nazaj
še enkrat in še enkrat
steče za njo
ker je v tistem trenutku
pomembno samo to.
Žoga gre proti meni
in nazaj k njej
fantje se spomnijo, da je njihova
igra se konča
njen nasmeh ne izgine
ko steče proti meni
in mi da petko
Punčka je našla dve minuti pozornosti
jaz pa tistega otroka v sebi
ki ne bo izginil

Stanovanje spi
odkradem se v smeri spalnice
zaslalomiram pod odejo postelja ni samo moja
ena kosmata kepa tukaj
druga tam
dovolj jih je za vse vogale
blazina ni samo moja
puhasta kepa mi leže na glavo
predenje preglasi moje gama valove
tudi beta
in alfa
strahove
skrbi
Nič ne ostane
samo jaz
brez misli
in puhaste kepe ljubezni
in ti ki dihaš ob meni

Čas je reka:
neokrnjena
in neukrotljiva,

in jaz sem žeja:
neobrzdana
in neobvladljiva.

V reki pa slika,
obstojna in trajna,
ki mene odseva,
čeprav ves čas
v preteklost odteka.

(za 11.april)

Zgradili so veliko, betonsko mesto,

na starem pokopališču.

Z buldožerji prerili grobove,

trmasto ilovico,

izbokle gomile.

Zmleli, razbili

kamnite spomine

in naselili močvirje.

Zasadili so vrtnice,

da bi zakrili vonj

in pozabili

mrtvece.

Sili noter skozi vhodna vrata
ona se na drugi strani upira
ga prosi
prepričuje
odriva
Odidi, reče ona
Ljubim te, zahlipa on
Jok se meša s kričanjem
ustvarjata disonanco
čustev, prepričanj
kdo ima prav
nihče in hkrati oba
harmonija
je ostala ujeta v kleti
do katere sta oba izgubila ključ

Ne štejem zank,

ko pletem,

niti črk

ko pišem.

In vendar nastaja iz enega

nekaj celega.

Vedno je ena nit,

prepletena z drugo.

Z rokami.

Pravijo da je trava
pri sosedu bolj zelena
ampak ni
je samo
bolje posušena
in močnejša
manj legalna
Mogoče je bolj zelena
samo v prenesenem pomenu
ker povzroči divjanje možganov
mavrico
samoroge
p o p o l n o s p r o š č e n o s t

Dež mora skozi vse plasti,

da jih ovodeni,

da se precedi

voda

skozi trdo skorjo

zemlje,

kakor vztrajna misel

in se vrne

kot izvir.

Voda prihaja

iz neba,

kar tako,

kakor da velika, dobra dlan zajema

vodo

in jo izliva

na ranjeno kroglo,

ujeto v kroženje,

brez konca in kraja,

do konca sveta.

Svet se vrti
čeprav v mislih
vse stoji, ko te ni.

Svet se vrti.
A nič se ne mudi.
Čas ne polzi iz rok.
Le zdi se, da uhaja, beži.

Bodi brez skrbi, Rok.
Lahko zapreš oči.

V spomin na 4. april

Vsak večer znova

moraš leči,

se zmehčati,

kot kruh v toplem mleku,

zapreti oči

in počakati, da ti jih odpre

budilka,

maček

ali ptičje petje,

ali pa le biološka ura,

ki spet zaostaja.

Se zgodi,

da se medtem,

ko se zdi, da te ni,

godijo

najnenavadnejše reči;

govoriš modre besede,

srečuješ ljubljene ljudi

in tiste,

ki so že davno odšli,

ki sploh nikoli niso bili

čisto zares tu,

kjer si ti.

Najlažje je obupati
na tretjini poti
ali kjerkoli pač
na poti do cilja
Najlažje je poiskati izgovor
nimam časa
nimam navdiha
nimam talenta
Najlažje si je zatisniti oči
češ saj ni pomembno kdo sploh bere
nihče ne bo opazil
Najlažje je reči
bom jutri
in ko jutri
nikoli ne pride v taki obliki
vedno obstaja naslednji jutri
a na koncu se vsi jutri zlijejo v
nisem
ki morda boli samo mene
ampak dokler boli
obstaja upanje
da se jutri prelevi v danes

Anekdota pravi da so prvi prevajalniki
frazo out of sight, out of mind
pri dvojnem prevodu
spremenili v invisible idiot
Od takrat smo
malo napredovali
ne pa prav dosti
še vedno v Googlu
dežujejo mačke in psi
ko moja mačka zamijavka
in jaz zamijavkam nazaj
ona odgovori
navidez se pogovarjava
lahko me razume
lahko ji rečem, da je lepa in mehka
lahko mi odgovarja, da me ne prenaša
in jaz bom to še vedno
sprejela z nasmeškom

Sence
se pojavijo šele
ko od nekje posije sonce
in tema
ne obstaja
je samo odsotnost svetlobe

Danes/nekoč,

10. aprila 1912, ob 12:15

je odplul

iz Southamptona.

Spotoma še do Cherbourga

in jutri, 11. aprila izpluje iz Queenstowna

ob 13:30 na ocean.

14. aprila ob 09:00

prvo svarilo

s Carinie

o plavajočem ledu.

Malo pred polnočjo,

ob 23:40

trk z ledeno goro.

15. april, 1912

00:45 prvi klic na pomoč, v stari

kodi

QCD:

Come. Quick. Danger.

In v novi,

jasnejši …___…

SOS!

Ob 02:10 zadnji glas z ladje.

Ob 02:20 Titanik potone.

RIP.

Ob 04:10 prvi reševalni čoln sreča

Carpatio.

V pravljici o Titanicu

Jack and Rose

srečno pristaneta štirideset let kasneje

v drugem filmu,

na Revolutionary Road.

Še v filmih ni vedno srečnih koncev.

Nihče ni nikoli govoril

o živalih na krovu.

Bilo jih je veliko,

veliko,

celo ladijska mačka Jenny

s še slepimi mladički.

Pa ptice, kokoši in pasemski psi.

Veliko jih je bilo.

Premalo, bi rekel Noe.

Premalo.

sedim za mizo
poslušam
šelestenje papirja
pisalo praska ob list
ko si piše korekture
flomaster cvili od pritiska
ko označuje replike

in usta
vidim jih
slišim jih
vsa ta usta
ki izgovarjajo moje besede
kakor otroci, ki nerodno zlagajo zloge
ponosen sem nanje
na besede in zloge
in tiste, ki jih govorijo

hvaležen sem jim
da lahko sem prisoten
ko se prebuja
ta moj lažni papirnati svet
v svetlobi neizmišljenega dneva

hvala vam vsem
ki jemljete resno
mojo zasebno
shizofrenijo

več kot definicija v slovarju
ali množica črk
skrbno izbranih
morda naključnih
več kot podpomen
skrit v niansah
dotikov
   pogledov
      glasu
nesnovna
a z nesluteno močjo

najbolj boli
tista neizrečena

so se mi raztresle

po tleh

nekega dne,

ko sem hodila iz šole.

Še vedno jih pobiram

iz spominov spirale

in zbiram

in zlagam v vrste

za čas,

ko bo zmanjkalo vode.

Težko je pisati

danes.

Kot bi pulila

zel

z neskončno korenino

iz rane

betona,

previdno,

da bi jo lahko presadila

na prekopan vrt.

Potem popustium.

Naj raste,

kjer se je zasadila

Prva svečka na torti
ne smeš se dotakniti plamenčka
tudi tistega na štedilniku ne
kresovanje za prvi maj
drži se stran
da ne zakuriš superg
Prva ljubezen
nihče te ne nauči
plamen divja v tebi
opečeš se
ne zadnjič, ampak prvič najbolj boli
Iskrica v tvojem srcu
in v njenih očeh
veš, da v življenju ne boš več sam
hoja po žerjavici
zakaj pa ne
ognja te ni več strah
Veš, da boš enkrat dogorel
ampak tako pač je
in nekje v vetru bo plapolal
ogenj, ki se ga ne moreš dotakniti

ko je vse tako razsvetljeno,

da še sence izginejo.

Kaj me potem še veže

na zemljo,

če mi še senca pobegne?

Kdo me bo držal

v ravnotežju,

kdo mi bo oklepal gležnje,

ko se hočem, znova in znova

iztrgati sredobežju.

Tisti, ki je izumil avtoradio
je verjetno imel preglasno ženo
ki mu je vedno govorila
kako bi moral voziti
ali pa so ga živcirali
glasni prepiri med taščo
in komerkoli, ki se je peljal zraven
lahko da se je naveličal peti
vedno iste otroške pesmice
da otroci med vožnjo niso težili.
Morda je resnica veliko bolj preprosta
morda
se je bal biti pri veliki hitrosti
sam s svojimi mislimi.

Roža ni le cvet.
Steblo, listi, korenine,
vse to je tudi obrnjeno v svet.

A ko kdo ti reče, da nariši rožo,
vzameš svinčnik in narišeš krog
in vse krog njega cvetnih listov splet.

A roža res ni le njen cvet,
in človek ni le v glavi ujet.

Človek
ni le cvet.

Včasih se zgodi,

da zmanjka besed.

Da je bilo

vse že povedano.

Da bo najbolje molčati,

ko bi moral kričati.

Čas med petkom in ponedeljkom
je kot imaginarna tvorba
vakuum
kjer še svetloba potuje hitreje
trenutek se nima možnosti razpršiti
samo razbline se
kar naenkrat
v vakuum vdrejo delci
ki omogočijo
zvočno valovanje
nadležne budilke

Me je zdaj treba ponovno zaliti?

Veliko vode se pretaka

po meni,

ko pišem in berem

o vodi.

Od Virginijinega ribnika dalje

ne morem nehati

vodeneti

Kot bi me voda obsedla.

Obliko,

sem našla

in glas

skozi vodo, drevesa,

nebo.

Ne vem, kaj je to,

toda daje,

da pišem,

da sem,

da živim.

Nihče,

nihče ne ve,

kako žejna sem

bila

vsa ta leta.

Hruška na dvorišču je rasla

iz časa,

še preden je moja babica

tistega aprila začutila,

da mora ven

iz varne plodovnice.

Sladko dišeče je cvetela

in ko je že debelila plodove,

so v Sarajevu ustrelili nekoga tako pomembnega,

da so potem morali začeti streljati

vsi

nepomembni

in tako je umrl moj praded,

pol leta zatem,

ko je vzel prvič v naročje svojo drugo hčer

in so zadnji plodovi gnili

po tleh.

Hruška je še dolgo rasla visoko v nebo nad hišo,

v noči je včasih na njej čuukal

mrtveči ftič (smo rekli mi, prav je Veliki skovik*),

vedno, ko je kdo umrl,

so govorili.

V kakšni drugi noči

so zamolklo tolkli ob tla

limonasto rumeni plodovi.

Potem je nekega dne, postarana in menda nevarna za hišo,

padla pod sekiro in žago,

pod kupom rdečkasti polen

pustila svoje korenine

in s seboj vzela dnevne in nočne ptice.

Mene je pustila tu,

s hruškovim polenom na pisalni mizi.

Ko sem ga pobrala,

še nisem vedela za The Lunatic of Etrat

ali Log Lady iz Tween Peaksa.

Včasih se na tem svetu počutim

skoraj

kot doma.

*Veliki skovik: vem, da se piše z malo začetnico, a je za to pesem pomemben prav tako kot Sarajevo.

Žarelo je danes

od zgodnjega jutra

in še vedno odseva

v steklu stolpnice

to, kar je zbudilo

in oživilo

črne grafike dreves

in kar že od zore kliče

pticam,

da je čas,

da je pomlad

za nov mah

starih gnezd.

nimam energije
skurjen
izžet

spat grem
spat grem
spat grem
namesto umret

Mogoče pa je bil raj

videti kot tisti diner na Hopperjevi sliki?

Tako lepo samotno

je vse naokrog

in preprosto in tolikokrat smo to že videli.

Toda, kje je tu Bog?

Kaj je hotel umetnik povedati?

Ni vhoda. Ni izhoda.

Ni videti začetka, ne konca.

Lahko gledaš, vsi gledamo.

In vendar je tam takšno število oseb

kot tiste prve dni v raju.

Nihče ne ve, kdo so ti ljudje

in kdaj se je začelo.

Je natakar kača ali Bog?

Ali je Bog tujec,

s širokim, nemim hrbtom.

Dva sta tam

in čeprav ni videti drevesa daleč naokrog,

smo sredi New Yorka, ponoči,

koliko je treba hoditi

do prve skušnjave?

Ta tu je preočitna in razsvetljena.

Kajti prav lahko je,

da sta v izložbi, v akvariju ujeta dva,

ki sta na koncu

in sta zašla

in je prepozno za domov

in ne vesta več točno,

kdo je začel vse to

samotno posedanje v molku.

Kaj če v resnici sploh ni šlo za slo?

Kaj če je pekel samota v paru,

tudi če si v raju?

Adam in Eva v nočni kavarni,

v Hopperjevi sliki.

Nikogar ni na ulici.

Nikogar ni na vrtu.

Samo kača

in Bog.

… sem hotel napisati ob otvoritvi dogodka
pa sem se ustavil in vprašal, če to je sploh prav?

Se spomnim, da so govorili,
da je otvoritev hrvatizem
in, da se ne sme uporabljati
v slovenskih besedilih.

Sori, ampak tako pač govorim.
Rad bi tudi pisal, tko kot živim.

Zdi se mi žalostno,
da smo v lastnem jeziku
ves čas ujeti
(zakleti?)
Zato, če mi seveda dovolite,
en majhen moment
protestacije.

Moja teza se takole glasi:

Jezik bi moral biti divji ples,
ne pa vojaška koračnica.
Jezik bi moral biti naš,
ne pa vaš,
gospe
in gospodje
z višine.
Jezik ni na recept, kot zdravilo v lekarni.

Sicer pa to res ni fer do lekarn,
ker tam se dovoli (!) vzeti druga zdravila,
takšna, ki so brez doplačila.
V tem našem jeziku pa še vsak
sinonim je postavljen pod lupo,
češ, a ga je treba, ko pa je vendar
beseda iz latinščine vzeta?

(a je ‘treba’ sploh prava beseda?
se spet vpraša ta sluga jezika,
ker se ustraši odziva in njegovega biča,
da raje besede, ki zagotovo besede res so,
saj so besne, govorjene in vedne,
za vsak slučaj raje skrije med oklepaje spomina,
ker drugače bo zopet zlival na ogenj bencina)

Ko imam pa sekundico časa,
vame pogosto ta misel zaseka:
zakaj pa angleščina zmore jemati
z vseh vétrov in nase dajati,
brez da bi bala izgube se stasa
Meni je lepa ta srčnost jezika.
Ne pa pri nas, kjer nas sram je že stika
z jezikom, ki iz drugih kultur k nam priteka.

V slovenščini se počutim sam sebi birič.
Ne morem niti reči, da sem flagelator,
ko po hrbtu se tolčem s pravilnimi sklanjatvami in pravimi zlogi,
ker flagelator ni slovenska beseda,
raje kdaj odpri slovar
slovenskega knjižnega jezika,
idiot.

Vse kar napišem
napol je narobe.

Germanizem! kričijo
pa anglizem! se jezijo
pa hrvatizem! ječijo
(a bo že nehal ponavljati
te neumne pa-parole?)

Budalizem lastnega jezika,
ki nas v okove pripenja.
To sem samo še hotel reči
preden ste me znova prekinili,
ker sem prevečkrat uporabil
veznik ‘pa’ za vezanje besed v stavke,
čemur je namenjen.
(in ne, nisem hotel reči ‘povedi’,
ker to je glupa beseda za stavke!)

Skratka, dobrodošli na otvoritev
tega zbora slavistov … pardon, slovenistov.

Pisati

je stati

vsak hip pred prepadom (praznine).

Se prepuščati,

da bo naslednji korak pravi,

da ne boš stopil v prazno,

da vedno znova nastaja

pot pod koraki,

da nikoli ne zmanjka črnila

ob nepravem času.

1. april, 2025

Vsak dan v mesecu nova pesem. Kdo se nam bo pridružil s pisanjem v zavetju varnega doma? Vse kar potrebujete je pisalo, papir in nekaj poguma. Več o poezijaprilu najdete tukaj.

Ko se rodiš si
prekopana gredica
in vrečka mešanih semen
del pozobajo ptice
ali odnesejo mravlje
nekaj zraste in požene korenine
Ko pokuka ven
prva rastlinica, prva lastnost
se okolica odloči
ali je vredno čakati
okopavati
zalivati
negovati
ali je to samo plevel
Še vseeno je gredica tvoja
še vseeno je pomembno vedeti
da je bila tudi rukola
včasih samo plevel

Pes se vrti okoli svoje osi
da tačko, zleze med nogami
sede, leže
vse za en posladek ali dva
Orka skače iz vode
škropi občinstvo
maha s plavutjo
vse za ribo ali dve
Podgana pritiska gumbe
odpira vratca
išče pot iz labirinta
vse za malino ali dve

Z ljudmi ni dosti drugače