Ne morem pozabiti,
kako si odšel.
Nisi se poslovil.
Nisi rekel,
da si za zmeraj
prestopil,
da te ne morem
obuditi.
Pustil si,
da sem te iskala.
Obhodila ves obod sveta.
Nisem vedela,
da ostajaš
v temnem gozdu,
v praproti,
v vrbah ob travnikih,
v mehkem mahu,
v pravljici.
Še vedno je april in ni še zmanjkalo črnila.
Besed je vse manj.
Ponoči,
vsak dan,
skrivaj,
hodim v sadovnjak,
kradem
zlata jabolka
in se zbujam
lačna,
sredi blodnjaka.
(še ena za nazaj)
Rada imam april.
Ker vse se dogaja
aprila.
Velika noč.
Ljubljeni se rojevajo,
prihajajo od daleč,
znova domov.
Rada imam april.
Vse zeleni,
tiho vztrajno in nevidno dela
kisik
za vse,
ki smo tako polni sebe,
da še dihati ne moremo globoko.
Rada imam april,
ker je kakor življenje;
enkrat lije, kot bi hotelo vse utopiti,
spet drugič sonce sežiga mlade
poganjke.
Veter divja in zgiba
stara drevesa,
ometa pajčevine
in suhe ostanke zime.
Pridejo nežna in topla jutra,
ko bosa tipam po travi,
danes s šalom in kapo strmim
v zasnežene hribe
v bližnji daljavi.
Rada imam april,
ker pride kot marec
in odide kot maj.
April je lep in mehak
in dišeč
kot rajski vrt
na sliki starega mojstra,
v katerem je do oktobra dobro skrita
smrt.
Rada imam april.
Še vedno.
Kljub vsemu.
Ker mi je dal obljubo
in vzel pogum.
Podaril neskončno nebo
in trdo ujetost v mesto
in meso.
Rada imam april,
tako poln je upanja,
dokler me ne zbudi
prvomajska budnica.
Moj stari oče bi imel 111 let
pred dnevi,
pa je že 43 let tam čez.
Še deset let imam torej,
če bo vse ok.
A me je strah.
Kar naenkrat je toliko stoletnikov.
Kaj se dogaja, da se nikomur več
ne mudi
domov
s tega čudnega žura,
pa vsem je tako težko?
Rdeče in modre
ali vijolične oglate, okrogle tabletke.
tek in joga,
zdrava hrana
ali strah
pred minljivostjo?
Kaj je narobe z menoj,
da si želim umreti,
preden mi bo kdo
obrisal slino?
(Če sploh še bo kdo,
pripravljen početi to,
čez trideset let??
Cvetlice,
v barvi črnila,
ranljive in sočne,
z vonjem vijolične
zemlje
ob koncu aprila.
Van Gogh jih je prilepil na platno,
skoraj za vedno,
dež več ne more zmečkati
prosojno žilnato lahnih krilc,
nihče pomendrati.
Lahko jih polije kak jezen otrok
z rdečo barvo,
ki še ni slišal,
kako grozeče hrumi življenje
v glavi,
tudi, če si odreže uho.
Mislila sem, da je Berlin črnobel,
kot v filmu
in da naju opazujejo angeli,
pa so bili samo jezni otroci,
ki so posedali brez dela
za 1. maj
in metali granitne kocke
skozi šipe avtobusov.
Morala sem se zelo nizko skloniti,
da sem prišla skozi
tista vrata,
za katerimi sem lahko videla
notranje dvorišče z brezami
in tvoj fotoaparat
na okenski polici.
Ko je prišlo pismo,
je bilo že prepozno,
da bi lahko pozabila.
Bližje, ko si grobu,
lepše so pomladi.
Tako kot je z Žal
najlepši pogled
na Kamniške.
Pisalna miza
sameva
in se šibi
pod težo dneva
tedna
ne najdem pisala
med staniolnimi olupki
čokoladnih pirhov
Šmarnice dišijo
v kozarčku
od marmelade
in še od včeraj
mi v ušesih brenči
kosilnica
in me boli
minil je dan knjige
brez besed
pisati
kar tako
kakor raste trava
vsak dan
vztrajno tiho in lepo
vedno sveže
zeleno
in ko jo pokosijo
se znova zažene
k nebu
s porezanimi konicami
moj krvavi klorofil
se ne odziva
na svetlobo
22. april 2025
Ničesar ni treba
reči.
Nič se ne spremeni,
če molčiš
212. april 2025
Skozi odprto okno slišim veter,
ko šelesti
s svežim listjem,
zrači zatohlo a tiho mesto,
razpihuje oblake,
da zasvetijo
drobne, prastare lučke
na nočnem nebu.
Fotosinteza je
v polnem teku
že od zgodnjega jutra, vsak dan
je več kisika in klorofila
in manj noči.
Diham španski bezeg
in cvetoče jablane,
hodim bosa
po vlažni mladi travi,
da mi požene zeleno
po starih žilah.
Marjetice, regrati in detelje
ponoči zaprejo cvetove, sklenejo triliste.
S čim zaznavajo
temo?
Jaz njim ne zaznamujem
časa, ne življenj,
oni pa mojega določajo,
bolj kot cvetje
iz cvetličarne,
že od malega.
Vedno je kot nov,
ta sveže zeleni,
stari čas,
čas sočnih, dišečih dni,
ko se rojeva
preobilje
življenja
iz davno minule
Velike Noči.
20. april 2025
Ne morem,
a moram,
že dvajset let,
vsako leto znova
gledati
Gibsonov,
Kristusov pasijon.
Dvajset let
za dvatisoč let.
Kaj je to za večnost!
Imam prgišče zemlje
iz Getsemanija,
da se lahko
rahlo
dotaknem.
Ne ve, če bom kdaj bosa
zares stopila
v Tvoje stopinje.
Bojim se,
da bo bolelo,
ker me še film boli.
Sveta dežela,
in ves svet
še vedno krvavi pot poti.
17. april 2025
so kot voda.
Nikoli (je) ne zmanjka,
samo ponikne
kot Ljubljanica
od Krasa do Vrhnike.
Včasih plavajo
v modrem,
v oblakih,
izparevajo
iz listov,
se vrtinčijo
v tolmunih
čistilnih naprav,
da se vrnejo,
nekega jutra,
umite
v rosi
aprilskih trav.
16. 4. 20254
(za 11.april)
Zgradili so veliko, betonsko mesto,
na starem pokopališču.
Z buldožerji prerili grobove,
trmasto ilovico,
izbokle gomile.
Zmleli, razbili
kamnite spomine
in naselili močvirje.
Zasadili so vrtnice,
da bi zakrili vonj
in pozabili
mrtvece.
Ne štejem zank,
ko pletem,
niti črk
ko pišem.
In vendar nastaja iz enega
nekaj celega.
Vedno je ena nit,
prepletena z drugo.
Z rokami.
Dež mora skozi vse plasti,
da jih ovodeni,
da se precedi
voda
skozi trdo skorjo
zemlje,
kakor vztrajna misel
in se vrne
kot izvir.
Voda prihaja
iz neba,
kar tako,
kakor da velika, dobra dlan zajema
vodo
in jo izliva
na ranjeno kroglo,
ujeto v kroženje,
brez konca in kraja,
do konca sveta.
Vsak večer znova
moraš leči,
se zmehčati,
kot kruh v toplem mleku,
zapreti oči
in počakati, da ti jih odpre
budilka,
maček
ali ptičje petje,
ali pa le biološka ura,
ki spet zaostaja.
Se zgodi,
da se medtem,
ko se zdi, da te ni,
godijo
najnenavadnejše reči;
govoriš modre besede,
srečuješ ljubljene ljudi
in tiste,
ki so že davno odšli,
ki sploh nikoli niso bili
čisto zares tu,
kjer si ti.
Danes/nekoč,
10. aprila 1912, ob 12:15
je odplul
iz Southamptona.
Spotoma še do Cherbourga
in jutri, 11. aprila izpluje iz Queenstowna
ob 13:30 na ocean.
14. aprila ob 09:00
prvo svarilo
s Carinie
o plavajočem ledu.
Malo pred polnočjo,
ob 23:40
trk z ledeno goro.
15. april, 1912
00:45 prvi klic na pomoč, v stari
kodi
QCD:
Come. Quick. Danger.
In v novi,
jasnejši …___…
SOS!
Ob 02:10 zadnji glas z ladje.
Ob 02:20 Titanik potone.
RIP.
Ob 04:10 prvi reševalni čoln sreča
Carpatio.
V pravljici o Titanicu
Jack and Rose
srečno pristaneta štirideset let kasneje
v drugem filmu,
na Revolutionary Road.
Še v filmih ni vedno srečnih koncev.
Nihče ni nikoli govoril
o živalih na krovu.
Bilo jih je veliko,
veliko,
celo ladijska mačka Jenny
s še slepimi mladički.
Pa ptice, kokoši in pasemski psi.
Veliko jih je bilo.
Premalo, bi rekel Noe.
Premalo.
so se mi raztresle
po tleh
nekega dne,
ko sem hodila iz šole.
Še vedno jih pobiram
iz spominov spirale
in zbiram
in zlagam v vrste
za čas,
ko bo zmanjkalo vode.
Težko je pisati
danes.
Kot bi pulila
zel
z neskončno korenino
iz rane
betona,
previdno,
da bi jo lahko presadila
na prekopan vrt.
Potem popustium.
Naj raste,
kjer se je zasadila
ko je vse tako razsvetljeno,
da še sence izginejo.
Kaj me potem še veže
na zemljo,
če mi še senca pobegne?
Kdo me bo držal
v ravnotežju,
kdo mi bo oklepal gležnje,
ko se hočem, znova in znova
iztrgati sredobežju.
Včasih se zgodi,
da zmanjka besed.
Da je bilo
vse že povedano.
Da bo najbolje molčati,
ko bi moral kričati.
Me je zdaj treba ponovno zaliti?
Veliko vode se pretaka
po meni,
ko pišem in berem
o vodi.
Od Virginijinega ribnika dalje
ne morem nehati
vodeneti
Kot bi me voda obsedla.
Obliko,
sem našla
in glas
skozi vodo, drevesa,
nebo.
Ne vem, kaj je to,
toda daje,
da pišem,
da sem,
da živim.
Nihče,
nihče ne ve,
kako žejna sem
bila
vsa ta leta.
Hruška na dvorišču je rasla
iz časa,
še preden je moja babica
tistega aprila začutila,
da mora ven
iz varne plodovnice.
Sladko dišeče je cvetela
in ko je že debelila plodove,
so v Sarajevu ustrelili nekoga tako pomembnega,
da so potem morali začeti streljati
vsi
nepomembni
in tako je umrl moj praded,
pol leta zatem,
ko je vzel prvič v naročje svojo drugo hčer
in so zadnji plodovi gnili
po tleh.
Hruška je še dolgo rasla visoko v nebo nad hišo,
v noči je včasih na njej čuukal
mrtveči ftič (smo rekli mi, prav je Veliki skovik*),
vedno, ko je kdo umrl,
so govorili.
V kakšni drugi noči
so zamolklo tolkli ob tla
limonasto rumeni plodovi.
Potem je nekega dne, postarana in menda nevarna za hišo,
padla pod sekiro in žago,
pod kupom rdečkasti polen
pustila svoje korenine
in s seboj vzela dnevne in nočne ptice.
Mene je pustila tu,
s hruškovim polenom na pisalni mizi.
Ko sem ga pobrala,
še nisem vedela za The Lunatic of Etrat
ali Log Lady iz Tween Peaksa.
Včasih se na tem svetu počutim
skoraj
kot doma.
*Veliki skovik: vem, da se piše z malo začetnico, a je za to pesem pomemben prav tako kot Sarajevo.
Žarelo je danes
od zgodnjega jutra
in še vedno odseva
v steklu stolpnice
to, kar je zbudilo
in oživilo
črne grafike dreves
in kar že od zore kliče
pticam,
da je čas,
da je pomlad
za nov mah
starih gnezd.
Mogoče pa je bil raj
videti kot tisti diner na Hopperjevi sliki?
Tako lepo samotno
je vse naokrog
in preprosto in tolikokrat smo to že videli.
Toda, kje je tu Bog?
Kaj je hotel umetnik povedati?
Ni vhoda. Ni izhoda.
Ni videti začetka, ne konca.
Lahko gledaš, vsi gledamo.
In vendar je tam takšno število oseb
kot tiste prve dni v raju.
Nihče ne ve, kdo so ti ljudje
in kdaj se je začelo.
Je natakar kača ali Bog?
Ali je Bog tujec,
s širokim, nemim hrbtom.
Dva sta tam
in čeprav ni videti drevesa daleč naokrog,
smo sredi New Yorka, ponoči,
koliko je treba hoditi
do prve skušnjave?
Ta tu je preočitna in razsvetljena.
Kajti prav lahko je,
da sta v izložbi, v akvariju ujeta dva,
ki sta na koncu
in sta zašla
in je prepozno za domov
in ne vesta več točno,
kdo je začel vse to
samotno posedanje v molku.
Kaj če v resnici sploh ni šlo za slo?
Kaj če je pekel samota v paru,
tudi če si v raju?
Adam in Eva v nočni kavarni,
v Hopperjevi sliki.
Nikogar ni na ulici.
Nikogar ni na vrtu.
Samo kača
in Bog.
Pisati
je stati
vsak hip pred prepadom (praznine).
Se prepuščati,
da bo naslednji korak pravi,
da ne boš stopil v prazno,
da vedno znova nastaja
pot pod koraki,
da nikoli ne zmanjka črnila
ob nepravem času.