(za 11.april)
Zgradili so veliko, betonsko mesto,
na starem pokopališču.
Z buldožerji prerili grobove,
trmasto ilovico,
izbokle gomile.
Zmleli, razbili
kamnite spomine
in naselili močvirje.
Zasadili so vrtnice,
da bi zakrili vonj
in pozabili
mrtvece.
Ne štejem zank,
ko pletem,
niti črk
ko pišem.
In vendar nastaja iz enega
nekaj celega.
Vedno je ena nit,
prepletena z drugo.
Z rokami.
Dež mora skozi vse plasti,
da jih ovodeni,
da se precedi
voda
skozi trdo skorjo
zemlje,
kakor vztrajna misel
in se vrne
kot izvir.
Voda prihaja
iz neba,
kar tako,
kakor da velika, dobra dlan zajema
vodo
in jo izliva
na ranjeno kroglo,
ujeto v kroženje,
brez konca in kraja,
do konca sveta.
Vsak večer znova
moraš leči,
se zmehčati,
kot kruh v toplem mleku,
zapreti oči
in počakati, da ti jih odpre
budilka,
maček
ali ptičje petje,
ali pa le biološka ura,
ki spet zaostaja.
Se zgodi,
da se medtem,
ko se zdi, da te ni,
godijo
najnenavadnejše reči;
govoriš modre besede,
srečuješ ljubljene ljudi
in tiste,
ki so že davno odšli,
ki sploh nikoli niso bili
čisto zares tu,
kjer si ti.
Danes/nekoč,
10. aprila 1912, ob 12:15
je odplul
iz Southamptona.
Spotoma še do Cherbourga
in jutri, 11. aprila izpluje iz Queenstowna
ob 13:30 na ocean.
14. aprila ob 09:00
prvo svarilo
s Carinie
o plavajočem ledu.
Malo pred polnočjo,
ob 23:40
trk z ledeno goro.
15. april, 1912
00:45 prvi klic na pomoč, v stari
kodi
QCD:
Come. Quick. Danger.
In v novi,
jasnejši …___…
SOS!
Ob 02:10 zadnji glas z ladje.
Ob 02:20 Titanik potone.
RIP.
Ob 04:10 prvi reševalni čoln sreča
Carpatio.
V pravljici o Titanicu
Jack and Rose
srečno pristaneta štirideset let kasneje
v drugem filmu,
na Revolutionary Road.
Še v filmih ni vedno srečnih koncev.
Nihče ni nikoli govoril
o živalih na krovu.
Bilo jih je veliko,
veliko,
celo ladijska mačka Jenny
s še slepimi mladički.
Pa ptice, kokoši in pasemski psi.
Veliko jih je bilo.
Premalo, bi rekel Noe.
Premalo.
so se mi raztresle
po tleh
nekega dne,
ko sem hodila iz šole.
Še vedno jih pobiram
iz spominov spirale
in zbiram
in zlagam v vrste
za čas,
ko bo zmanjkalo vode.
Težko je pisati
danes.
Kot bi pulila
zel
z neskončno korenino
iz rane
betona,
previdno,
da bi jo lahko presadila
na prekopan vrt.
Potem popustium.
Naj raste,
kjer se je zasadila
ko je vse tako razsvetljeno,
da še sence izginejo.
Kaj me potem še veže
na zemljo,
če mi še senca pobegne?
Kdo me bo držal
v ravnotežju,
kdo mi bo oklepal gležnje,
ko se hočem, znova in znova
iztrgati sredobežju.
Včasih se zgodi,
da zmanjka besed.
Da je bilo
vse že povedano.
Da bo najbolje molčati,
ko bi moral kričati.
Me je zdaj treba ponovno zaliti?
Veliko vode se pretaka
po meni,
ko pišem in berem
o vodi.
Od Virginijinega ribnika dalje
ne morem nehati
vodeneti
Kot bi me voda obsedla.
Obliko,
sem našla
in glas
skozi vodo, drevesa,
nebo.
Ne vem, kaj je to,
toda daje,
da pišem,
da sem,
da živim.
Nihče,
nihče ne ve,
kako žejna sem
bila
vsa ta leta.
Hruška na dvorišču je rasla
iz časa,
še preden je moja babica
tistega aprila začutila,
da mora ven
iz varne plodovnice.
Sladko dišeče je cvetela
in ko je že debelila plodove,
so v Sarajevu ustrelili nekoga tako pomembnega,
da so potem morali začeti streljati
vsi
nepomembni
in tako je umrl moj praded,
pol leta zatem,
ko je vzel prvič v naročje svojo drugo hčer
in so zadnji plodovi gnili
po tleh.
Hruška je še dolgo rasla visoko v nebo nad hišo,
v noči je včasih na njej čuukal
mrtveči ftič (smo rekli mi, prav je Veliki skovik*),
vedno, ko je kdo umrl,
so govorili.
V kakšni drugi noči
so zamolklo tolkli ob tla
limonasto rumeni plodovi.
Potem je nekega dne, postarana in menda nevarna za hišo,
padla pod sekiro in žago,
pod kupom rdečkasti polen
pustila svoje korenine
in s seboj vzela dnevne in nočne ptice.
Mene je pustila tu,
s hruškovim polenom na pisalni mizi.
Ko sem ga pobrala,
še nisem vedela za The Lunatic of Etrat
ali Log Lady iz Tween Peaksa.
Včasih se na tem svetu počutim
skoraj
kot doma.
*Veliki skovik: vem, da se piše z malo začetnico, a je za to pesem pomemben prav tako kot Sarajevo.
Žarelo je danes
od zgodnjega jutra
in še vedno odseva
v steklu stolpnice
to, kar je zbudilo
in oživilo
črne grafike dreves
in kar že od zore kliče
pticam,
da je čas,
da je pomlad
za nov mah
starih gnezd.
Mogoče pa je bil raj
videti kot tisti diner na Hopperjevi sliki?
Tako lepo samotno
je vse naokrog
in preprosto in tolikokrat smo to že videli.
Toda, kje je tu Bog?
Kaj je hotel umetnik povedati?
Ni vhoda. Ni izhoda.
Ni videti začetka, ne konca.
Lahko gledaš, vsi gledamo.
In vendar je tam takšno število oseb
kot tiste prve dni v raju.
Nihče ne ve, kdo so ti ljudje
in kdaj se je začelo.
Je natakar kača ali Bog?
Ali je Bog tujec,
s širokim, nemim hrbtom.
Dva sta tam
in čeprav ni videti drevesa daleč naokrog,
smo sredi New Yorka, ponoči,
koliko je treba hoditi
do prve skušnjave?
Ta tu je preočitna in razsvetljena.
Kajti prav lahko je,
da sta v izložbi, v akvariju ujeta dva,
ki sta na koncu
in sta zašla
in je prepozno za domov
in ne vesta več točno,
kdo je začel vse to
samotno posedanje v molku.
Kaj če v resnici sploh ni šlo za slo?
Kaj če je pekel samota v paru,
tudi če si v raju?
Adam in Eva v nočni kavarni,
v Hopperjevi sliki.
Nikogar ni na ulici.
Nikogar ni na vrtu.
Samo kača
in Bog.
Pisati
je stati
vsak hip pred prepadom (praznine).
Se prepuščati,
da bo naslednji korak pravi,
da ne boš stopil v prazno,
da vedno znova nastaja
pot pod koraki,
da nikoli ne zmanjka črnila
ob nepravem času.