Hruška na dvorišču je rasla
iz časa,
še preden je moja babica
tistega aprila začutila,
da mora ven
iz varne plodovnice.
Sladko dišeče je cvetela
in ko je že debelila plodove,
so v Sarajevu ustrelili nekoga tako pomembnega,
da so potem morali začeti streljati
vsi
nepomembni
in tako je umrl moj praded,
pol leta zatem,
ko je vzel prvič v naročje svojo drugo hčer
in so zadnji plodovi gnili
po tleh.
Hruška je še dolgo rasla visoko v nebo nad hišo,
v noči je včasih na njej čuukal
mrtveči ftič (smo rekli mi, prav je Veliki skovik*),
vedno, ko je kdo umrl,
so govorili.
V kakšni drugi noči
so zamolklo tolkli ob tla
limonasto rumeni plodovi.
Potem je nekega dne, postarana in menda nevarna za hišo,
padla pod sekiro in žago,
pod kupom rdečkasti polen
pustila svoje korenine
in s seboj vzela dnevne in nočne ptice.
Mene je pustila tu,
s hruškovim polenom na pisalni mizi.
Ko sem ga pobrala,
še nisem vedela za The Lunatic of Etrat
ali Log Lady iz Tween Peaksa.
Včasih se na tem svetu počutim
skoraj
kot doma.
*Veliki skovik: vem, da se piše z malo začetnico, a je za to pesem pomemben prav tako kot Sarajevo.
Dodaj odgovor