Mislila sem, da je Berlin črnobel,
kot v filmu
in da naju opazujejo angeli,
pa so bili samo jezni otroci,
ki so posedali brez dela
za 1. maj
in metali granitne kocke
skozi šipe avtobusov.
Morala sem se zelo nizko skloniti,
da sem prišla skozi
tista vrata,
za katerimi sem lahko videla
notranje dvorišče z brezami
in tvoj fotoaparat
na okenski polici.
Ko je prišlo pismo,
je bilo že prepozno,
da bi lahko pozabila.
Dodaj odgovor