Kategorija: Natečaj Zlata tipka

Bil je pripravljen narediti marsikaj, da bi pomagal rešiti svet pred propadom. Takoj bi lahko podpisal, da se ne bo nikoli več peljal z letalom, ali pa, da bo oblačila kupoval samo v trgovinah tipa second hand. Zaradi njega bi lahko kar prenehali z uporabo lončkov za enkratno uporabo na mesečnih sestankih. Hudiča, sam bi se javil, da bi za vsemi pomil skodelice od kave, samo, prosim, naj vrnejo plastične slamice! Res ni razumel, kaj je bil point papirnatih – ki so bile, kot da bi se delali norca, pakirane v plastični ovitek! Če nisi pijače takoj popil, se ti je začela topiti v ustih in okus je bil res nagravžen-..

„Si končal? Bi se sedaj mogoče lahko koncentrirala na stvar, zaradi katere sva tukaj? Tudi mene skrbi globalno segrevanje, in tudi jaz se sprašujem, ali so papirnate slamice res odgovor, vendar me trenutno bolj zanima, kje bova spala drug teden, če naju vržejo iz stanovanja. Rešitev je pred nama, pa ne samo za najemnino ter to, da plačava položnice. Govoriva o tem, da bi lahko končno pustila svoji službi, in živela tako, kot si želiva in zasluživa!“

Teodor je odložil prazen lonček z razmočeno slamico ter iz prednjega predala vzel dve kapi, katerima je dan prej izrezal luknji za oči ter usta. Eno je podal Saški, in ko sta se spogledala, nista mogla zadržati smeha.

Več tednov sta raziskovala, opazovala, planirala, debatirala dolgo v noč, in sedaj je bila prava priložnost, da vzameta stvari v svoje roke in obrneta svoji življenji na bolje.

Nihče od njiju ni nikoli ukradel niti žvečilke, ali naredil karkoli, kar bi bilo proti zakonu. Teodor je še tri tedne trepetal, kaj se bo zgodilo, ko so ga pri petnajstih policaji popisali, ker je sedel na rimskih klopeh, ki naj bi bile zaščitene. Zato sta se o planu, ki ga bosta danes ponoči izpeljala, od začetka menila bolj v hecu. Sanjarila sta, kako bi bilo, če bi živela na svojem in ne v najemu, kjer je bila kopalnica polna plesni, in vhodna vrata tako izkrivljena, da so se le s težavo zaprla. Kako bi bilo, če bi lahko zadnjih nekaj dni pred plačo šla v trgovino, brez da bi računala, koliko sploh lahko zapravita. Kako bi bilo, če bi prijateljem tudi onadva kazala slike s potovanj, in ne samo od vikend izletov po hribih. Bolj ko sta sanjarila, manj je ostalo heca in vedno več pogledov izpod obrvi, ko
sta ugotavljala, ali se tudi drug spogleduje z mislijo: Kaj pa, če..

Saška je bila medicinska sestra, in večino časa je skrbela za starejše ljudi, ki niso imeli nikogar. Imeli so jo radi, saj je bila prijazna in potrpežljiva, ter si vedno vzela čas za njihove zgodbe iz mladosti.

Na eno gospo se je še posebej navezala. Gospa Stopar ni imela nobenega svojca ali prijatelja. Ko je zaradi poškodbe kolka dlje časa ležala v bolnišnici, je večkrat omenila, kako vesela bi bila, če bi imela vnukinjo, kot je bila Saška. Zalagala jo je z bonboni in čokoladami, vztrajala, da vzame njen nakit, ki ga ima tako ali tako preveč, ter ji večkrat poizkusila v roke stisniti denar. Vendar je Saška vedela, kakšne bi bile posledice, če bi vodstvo izvedelo, da od paciena vzame kaj več kot kakšno
sladico, zato jo je vsakič znova vztrajno zavrnila. Ure in ure sta kramljali, in Saška je iskala izgovore, da je vedno ona prevzela sobo, v kateri je ležala gospa Stopar. Ta ji je govorila o svojem vznemirljivem življenju, potovanjih, državah, ki sta jih obiskala z možem. O vseh ljudstvih, ki sta
jih spoznala, pa o hrani, ki sta jo preizkusila. Opisovala ji je obdobje, ko sta kupila in opremljala hišo pod Rožnikom, o vseh sobanah, veliki knjižnici, vrtu, o katerem je lahko Saška v svoji majhni garsonjeri samo sanjala. Po njunih pogovorih se je počutila večja. Od vseh novih zgodb, od polne glave prelepih podob.. Hkrati pa se je počutila majhno, nevidno, saj je vedela, da bo njeno življenje veliko manj glamurozno. Razen.. če nekaj ne spremeni.

Do odpusta gospe Stopar iz bolnišnice je Saška izvedela skoraj vse o njenem življenju. Vedela je, kje stoji hiša, v kateri je zadnjih pet let živela sama, v katerih trgovinah kupuje, ter o vseh njenih hobijih in običajih. Vedela je, kdaj je čas za večerjo, ob kateri uri prižge televizijo ter katero oddajo najrajši gleda, ter kdaj ugasne luč.

Kar se je ravno zgodilo ta trenutek. S Teodorjem sta parkirala na drugi strani ceste pri garažah, in počakala še nekaj minut, saj nista želela tvegati. Saška je sicer vedela, ob kateri uri gospa vzame tablete za spanje, ter kako hitro primejo, vendar je želela še malo počakati. Preveč je bilo v igri.

Poslušala sta, kako se jima je dihanje uskladilo, in bila sta bolj mirna, kot pa sta pričakovala. Nadela sta si vsak svojo kapo in rokavice, ter stopila iz avta proti hiši.

Ko sta prišla na dvorišče, se je Saški zazdelo, kot da je prišla na kraj, ki ga že od nekje pozna. Po opisu gospe Stopar si je lahko dobro predstavljala, kako je izgledalo, in ugotovila je, da je bilo v njeni glavi skoraj isto, kot pa je bilo sedaj pred njenimi očmi. Sprehodila sta se do vhodnih vrat in
še enkrat pogledala proti oknu spalnice. Tema. Imela sta občutek, da sta sama v celi ulici. Saška je imela vedno rada starejše ljudi, ki so bili po njenem mnenju polni življenjskih modrosti in izkušenj.

A kljub vsem izkušnjam jim je manjkal strah, s katerim današnja mladina odrašča. Saška je vedela, da gospa skriva rezervni ključ nad vhodom, in ko je z roko potipala nad vrati, jo je zapekla slaba vest. Prešinila jo je misel na vse trenutke, ki sta jih preživeli v družbi druga druge ter vez, ki se je med njima spletla. Potem pa se je spomnila na vse, kar je gospa že doživela, na krasno življenje, ki ga je živela, in preželo jo je ljubosumje. Če ne bo poskrbela zase, tega nikoli ne bo imela.

Vstopila sta v tiho, temno hišo, ter nekaj sekund stala čisto pri miru. Ko sta bila prepričana, da sta v spodnjem nadstropju sama, sta se lotila dela. Bila sta hitra in učinkovita. Nahrbtnik se je polnil z vsemi vrednimi predmeti, bankovci, nakitom, našla sta celo krznen šal, ki si ga je Saška vedno želela. Iz pripovedovanj se je Saška spomnila, da je imela gospa Stopar veliko klet, v kateri je hranila spominke s potovanj, in prepričana je bila, da bosta tudi tam našla kaj, kar bosta lahko dobro prodala. Posvetila sta po strmih stopnicah in za trenutek obstala, saj ju je odvrnil vonj stare kleti. „Si sigurna, da je tudi tukaj kaj vrednega? Glede na vonj bi rekel, da gospa bolj malo hodi sem dol..“

„Zaupaj mi. Z možem sta z leti na potovanjih nabrala toliko spominkov, da niti slučajno nista mogla vseh izobesiti. Če jih ni prodala – kar resnično dvomim, glede na to, koliko so ji pomenili skupni trenutki z možem, je vse še tukaj.“

Klet je bila velika, za celo nadstropje, polna večjih in manjših zabojnikov, kovčkov in škatel. Vedela sta, da jima bo vzelo kar nekaj časa, da vse preiščeta, ampak se bo še kako izplačalo.

„Posveti mi, jaz pa bom odpirala, da ne izgubljava časa.“ Odprla je kovček, ki je ležal pod stopnicami, in v njem našla stara oblačila. Na hitro jih je premetala, ugotovila, da ni nič vrednega, in odprla naslednjega. Ponovno oblačila. Vendar.. ko je bolje pogledala.. otroška oblačila. Zakaj bi imela gospa Stopar v kleti otroška oblačila, če nikoli ni imela otrok? Spogledala sta se in se premaknila globje v klet. Ob steni je stala omara s policami, na kateri je bilo pet aluminijastih škatel, v katerih so včasih prodajali piškote. Odprla je prvo ter jo izpustila iz rok.

Zobje. Škatla je bila polna zob. Razleteli so se po tleh in ko je pogledala Teodorja, je imel v očeh grozo, ki jo je čutila tudi sama. Roke so se ji tako tresle, da se je bala, da bo izpustila še drugo škatlo, vendar je morala pogledati vanjo. Bala se je, kaj bo odkrila. Kaj bi lahko bilo še hujše od
polne škatle zob? V trenutku, ko je zagledala vsebino druge škatle, si je oddahnila. V njej so bile samo stare fotografije. Z olajšanjem je pogledala Teodorja in se mu želela nasmehniti, a so ji kotički ustnic obstali nekje na pol poti, ko je videla njegov izraz na obrazu. Njegove oči so zaprepadeno strmele v škatlo, in ko je obrnila pogled nazaj k fotografijam, je videla, kar je videl tudi on. Na vseh slikah so bili otroci. Goli. In vsi so.. spali.. zraven čisto vsakega pa je nasmejana sedela gospa Stopar.

Imela je občutek, da je svet obstal. Da sta stala pod vodo, kjer je bil odsoten sleherni zvok, kjer so bili njuni gibi upočasnjeni, kjer sta skorajda lebdela. Hkati pa so ji misli drvele, kot da se pelje z vlakcem smrti, in ima v vsakem ovinku občutek, kot da jo bo vrglo iz proge.

Ni vedela, koliko časa je minilo. Mogoče minuta, mogoče cela večnost, ali pa samo nekaj sekund.

Za seboj je slišala zvok, ki ga ni znala točno določiti. Mogoče.. kot zvok, ko se lubenica končno vda in prepolovi. Sočno, s topim padcem. Obrnila se je in na tleh zagledala Teodorja, vendar ni izgledal.. prav? Z njegovo glavo je bilo nekaj hudo narobe. Nato pa je zagledala obraz svoje
nekdanje pacientke. Prijetne, nedolžne gospe Stopar. In ta obraz je bil zadnje, kar so njene oči kadarkoli uzrle.

1. Dan 23.6.

Sedim na klopi, oblečeni v temno rdeče usnje, srkam kavo in čakam, da se celotni znak za baterijo na telefonu obarva v zeleno. Elektrike ne najdeš povsod, a ta precej zanikrn lokal je očitno ne špara dosti, vsaj sodeč po tem, da me natakarica ni napodila stran, ko sem pred njenimi očmi vtaknil polnilec v vtičnico ob mizi.

Prvi problem, s katerim se soočim danes je dejstvo, da z novim prstnim odtisom ne morem odpreti svojega telefona. Po treh neuspešnih poskusih geslo končno izbrskam iz spomina. Uspe mi odstraniti trenuten odtis, ne morem pa nastaviti novega, saj so moje blazinice popolnoma zdrsane in razžrte. Pa kaj zaboga si delal z njimi?

Popijem kavo in se podam mimo parka, kjer drevesa stojijo v malo boljšem stanju, kot bloki za njimi, brcam šodr pod nogami in gledam otroško igrišče, no vsaj tisto, kar je od njega ostalo. Pospešim korak do plezala, stegnem roko in se poženem na vrh. Nekaj časa sedim in s pogledom merim okolico, skupina najstnikov se pod drevesi skriva pred
pogledi staršev iz bloka ter si podaja cigareto. Na drugi strani nekdo sprehaja psa, ki se trudi preplezati ovire, ki jih je na pot nametalo neurje.

Iz žepa potegnem konzervo in se s ključem lotim odpiranja pokrova, vedno hladneje in temneje postaja, jaz pa vedno manj vidim kaj sploh režem pred sabo.

2. Dan 24.6.

Zločinec se nikoli ne vrača na kraj dogodka, ampak tukaj ni nobenega zločinca, zato tudi brez slabe vesti znova stopam po poti, kjer sem te našel.

Saj sem si samo vzel tisto, kar ti nisi več uporabljal, niti imel namena kadarkoli kasneje koristiti. V tem obziru se imam za skrbnega in ekološkega človeka: skrbim, da stvari najdejo ponovno uporabo.

Ko že govorimo o reciklaži, dejstvo, da si ležal kar tako ob poti v tistem plitkem jarku, ne bi ravno štel za pravilno odlaganje odpadkov. Samo toliko.

3. Dan 25.6.

Danes so me pošteno ožulili čevlji. Zdi se mi, da imaš nogo za malenkost večjo, kot je bila moja, čeprav bi na prvi pogled rekel, da sta popolnoma enaki. Zato se mi je zdelo brezveze, da bi jemal tvoje čevlje, moji so bili vendar veliko bolj udobni, a zdaj se tisto malo odvečne kože drgne ob supergo in me vedno bolj boli.

Včeraj sem našel kolo, ne daleč od kraja najinega srečanja, morda je bilo nekoč celo tvoje, ampak tega ne morem zares potrditi. S kolesom sem se še cel dan vozil, kolikor daleč sem pač lahko vozil, na to pa šel še malo bolj daleč peš. Pa saj katerokoli pot ubereš, ne prideš do ničesar, je pa vseeno efektiven način ubijanja časa, ki ga imam na pretek. Ob poti sem našel nasip kamenja in vej, po katerem se je dalo splezati tik do
vznožja reke. Voda je bilo mrzla in bistra.

Na desni strani, kjer je reka naredila ovinek, sem svoje roke zaril v svežo plast ilovice. Malo sem jo prinesel gor na breg, glumil koliščarja in izdelal zelo prepustno skledo. Pustil sem jo na kamnih, da jo sonce posuši in voda ob naslednjem neurju odplakne, skopal izpod vej še par konzerv hrane in denarnico, polno kartic in gotovine.

Iz kartic sem sestavil majhno hišico, bankovce pa zložil v avijončke in jih poskusil zagnati preko reke. Vsak je slej ko prej strmoglavil v deročo vodo, ki ga je odnesla prej, kot bi se sploh lahko zavedal. Nič od tega nima več nikakršne vrednosti.

4. Dan 26.6.

Opazil sem majhno črko M, ki jo imam vtetovirano na desnem gležnju. Črnilo je sicer obledelo, črta se drobi na posamezne pike, kjer je igla prodirala čez kožo. Te je bolelo? Pravijo, da je koža polna spominov, a jaz se trenutno ne morem dokopati do nobenega.

Kdo je M? Kako pomembna ti je bila ta oseba, da si sprejel odločitev, jim pustiti posvetilo na lastnem telesu? So imeli tudi oni tatu v tvoj spomin? Zdaj ko pomislim, sploh ne vem, kako ti je ime. A trenutno sem daleč stran in možnost, da kadarkoli dobim odgovor na katerokoli od vprašanj je skoraj nemogoča.

Zabavno je, da vedno srečaš prav tiste ljudi, ki jih najmanj želiš srečati. Čeprav priznam, da do svojega kolega nisem nikoli gojil nikakršnih čustev, ne pozitivnih ne negativnih. Je pa vseeno dosti ljudi, ki bi si jih želel srečati pred njim, a se je za njimi izgubila vsakršna
sled.

Ne vem kaj me je gnalo v tisti zanikrn pub. Najprej se moreš preriniti skozi oblak dima in dretja, ki nastaja zunaj na ulici pred vrati. Vsi si želijo na čik pavzo in zrak, noben pa ne bi od vhoda stopil toliko, da bi brez prerivanja novi obiskovalci lahko prišli noter. Na nevihto se je pripravljalo in v ekstremnem vremenu, kar je zdaj postala stalnica, je tudi to boljše, kot stati na prostem se prepričujem, ko si v skoraj čisti temi utiram pot po ozkih in strmih stopnicah v klet lokala.

Objame me topla rumena svetloba. Na nekaterih delih odpada omet in razkriva kameno steno pod sabo, šank se razprostira čez skoraj polovico prostora. Desetletja uporabe in ne vzdrževanja na njem puščajo obrise kozarcev, iz katerih se je polivala kdove kakšna tekočina. Visoka postava pred mano se obrne in ne traja dolgo, da ga prepoznam. Sprva mu moram povedati, da vem, da se me ne spomni takega, kot zgledam sedaj, a se za dokaz vseeno spomnim parih anekdot, ki sva jih preživela skupaj in kmalu mi povsem verjame. Globoko zavzdihne, mi reče, da me je lepo videti, kakršen pač sem, povabi zraven sebe do šanka in časti pijačo. Vsi njegovi so izginili, razkropili so se po svetu in si poskušali vsak zase narediti najboljše pogoje za preživetje. Kako je s tvojimi, me vpraša
in odvrnem, da si deliva isto zgodbo. Potem še nekaj časa zreva v steklenice pred sabo, tišino pa prekine njegov klic; še eno rundo prosim!

5. Dan 27.6.

Ne spomnim se kdaj sem imel na zadnje tako hudega mačka. Kolega je vzel kar dosti kreditov in ko sem ga vprašal, ali bo zares želel še leta popravljati njihovo električno napeljavo, mi je v smehu odvrnil, da močno dvomi, da bo ta kraj še dolgo imel elektriko.

Brez tega mu ne bo treba ničesar popravljati, kar je dobro, če popravljati sploh znaš in imaš možnost za svoje delo napisati kredit. Jaz brez praktičnega znanja bolj težko kaj ponudim, je pa kolegu bilo najbolj važno to, da ima nekoga, s katerim se lahko napije in je vso noč vztrajal, da mi bo častil pijačo vse dokler jo pijem.

In sem pil.

Celoten dan je tako šel v nič, poležaval sem na travi in poskušal čim manj kozlati. Razmišljal sem kam vse bi šel, če bi mi uspelo vstati in kateri kraji so sploh vredni obiska. Pred časom sem šel na morje, v kamp kjer smo dopustovali z družino, ko sem bil še majhen otrok.

Na začetku so mejo še stražili policisti in pregledovali dokumente, a le nekaj mesecev kasneje, ko sem si znova želel oddiha na meni dobro poznani plaži, na meji ni bilo nikogar. Očitno so kaj kmalu ugotovili, kako nepotrebno je bilo njihovo delo in pustili, da si šel kamor se ti je zahotelo iti. Ob kriznih časih nekatere stvari postanejo hudo nepomembne. Čeprav zdaj ko razmišljam, tudi če bi bil kdo na meji nimam dokumenta, ki bi ustrezal moji trenutni podobi.

Pa lahko sploh rečeš temu, kar doživljamo sedaj krizni časi? Vse skozi zgodovino se situacije spreminjajo in nikoli ne gredo nazaj v isto stanje, tako da tem časom ne moreš več reči krizni časi, ne gre na bolje niti na slabše, tako pač trenutno živimo. In jaz čisto dobro shajam s tem.

6. Dan 28.6.

Zbudim se pogreznjen v perje in puh in se z naporom izvlečem in postelje, ki me na vsak način hoče obdržati v svojem objemu. Ko naletim na razkošno hišo ali bogato naselje si vedno privoščim dolg in dober spanec. Če v hiši nikogar več ni, kdo me bo ustavil in mi
preprečil močno zaslužen počitek?

Ne brskam po stvareh, tako ali tako ničesar ne potrebujem.

Spet se je pripravljalo na nevihto, a so se oblaki razkadili, sam pa sem se posvetil iskanju druge, morda še udobnejše postelje in še toplejše odeje, v katero se bom zavil, ko bo napočil čas večera.

Sicer pa nisem izbirčen. Spim kjerkoli pač zaspim, še najraje pod milim nebom, brez skrbi o tegobah jutranjega vstajanja iz preudobnih postelj.

7. Dan 29.6.

Vedno bolj razmišljam o dnevu, ko sva se spoznala. No, morda bolje rečeno od dneva, ko sem te našel, je minilo točno sedem dni.

Kdo si bil? In kako da si naposled končal v tistem jarku?

Upam, da mi ne zameriš, da sem si prilastil nekaj, kar je tako tvojega, kot je koža. Pa saj od tega itak nisi imel nobene koristi več. Veš jaz ene stvari vzamem za potrošno robo, nosim pač, dokler se ne obrabijo preveč, da bi bilo z njimi možno shajati, zato sem odvrgel svojo in si raje nadel raje tvojo.

Tuja koža postaja moja, vsak dan bolj se prirašča na moja tkiva, po njej se širijo posledice mojih dejanj in odtisi poti, po katerih jo nosim. Vsak dan bolj sem tisto, kar je ostalo od tebe le jaz.

Kolo porinem redarju, opazuje me, preveč dolgo, pregloboko, zdi se mi, da vidi vse kar hočem skriti, hitim do svojega menjalnega prostora, zraven pa gledam okoli, če bom videl obraze mojih treh, prsti so okorni, odpnem kolesarske čevlje, razmišljam, ne bi rad pozabil česa, odvržem jih na tla in nataknem superge, doma sem se navadil, da jih lahko obujem že zavezane, saj sem tako hitrejši, s tal poberem gel in si ga porinem pod dres, preverim, če imam številko na sebi, iz bidona naredim požirek postane vode in tečem,

tečem proti izhodu iz menjalne cone, ne vem ali sem vesel, da je pred mano samo še tek, vem, da je to moja najljubša disciplina in da sem vedno zatrjeval, da samo da pridem iz vode in kolesa, in končanje tistega, kar sem si tako želel ne bo več vprašanje, po drugi strani se mi v misli prikrade, da je pred mano še maraton, ampak kot sem neštetokrat vizualiziral ta trenutek, to odrivam od sebe, vse negativno mora stran v naslednjih treh urah, osredotočam se samo na korak in dihanje, vsake toliko pogledam na uro, tempo prvih pet kilometrov ne sme biti hitrejši od štirinajst kilometrov na uro, vse imam naštudirano, velikokrat sem že pretekel tako razdaljo in enostavno ne smem začeti prehitro, da kasneje ne plačam cene nesmotrnega začetka, zdi se mi, da imam vse v svojih rokah,

da imam vse v svojih rokah, ne vem pa ali so moji že tu, rad bi videl otroka, tudi njo, čeprav so bili zadnji tedni težavni, vem, da sem obljubil, da se ne grem več tega športa, vem, da sem že lani obljubil, da je to zadnjič in včeraj ko sva se slišala, mi je, preden je prekinila, siknila, da je
prepričana, da tudi ta ne bo zadnji, in to razmišljanje vpliva na počutje, na uri vidim, da se mi dviga utrip in pada tempo, kako ne razume moje želje, ona pravi, da je to obsedenost, da bi imela raje pijanca, pijanec je vsaj zjutraj doma, ne vem kako ne razume, da potrebujem to, na okrepni
postaji zgrabim plastenko vode in si jo zlijem po lobanji, vroče je, še bolj vroče je, ker mi začne šumeti v glavi, skoncentriraj se, si pravim, a ne gre, vem, da doma nekaj ne štima, dolgo že čutim, nekje sem prebral, da imamo vsi vzdržljivostni športniki problem, ki ga rešujemo s pretiravanjem, ampak jaz nisem tak kot ostali, jaz sem ogromno z otroki, ženo, rad jih imam, vse jim je podrejeno,

vse jim je podrejeno, morda pa nimam prav, zakaj potem nisem sedaj z njimi, zakaj vse to treniranje, prehrana, počitek, nekaj me zapeče v zadnji mišici, na levi nogi, to poškodbo vlečem že skoraj dve leti, bolečina je sedaj edino dejstvo, vse ostalo je neznanka, zdravnik je rekel, da moram počiti, od jutri samo še počivam in se posvečam družini, samo naj že pridejo, vedno večkrat dvigujem glavo, rad bi jih videl, morajo priti, kako ne zastopijo, da jih potrebujem, ali veš kolikokrat smo te mi potrebovali, na vsako morje si odšel s kolesom, pred službo tečeš in
ponoči plavaš, doma pa vegetiraš, brskaš po netu in bereš triatlonske knjige, kadar si želim kam iti s tabo ne moreš, ker imaš naslednji dan trening, polhn kurac te imam, slišim tri glasove, eden se smeji, eden šepeta, eden kriči, joj, ne sedaj, tako ne bom prišel do cilja, nehote pogledam na tablo ob poti, številka sedem me močno preseneti, rekel sem si, da ne bom gledal kilometre, še petintrideset jih imam do cilja, zberi se,

zberi se samo še danes, potem pa bomo srečna, normalna družina, hodili bomo na sprehode, ob jezeru pili kavo in skupaj sedeli ob hiši, prepozno je, mi je vpila zadnjič, ko sem se usedel na kolo, saj se bova zvečer pogovorila sem miril situacijo, potem pa sem ves dan vozil, imel semzadnji težji trening, ko sem prišel nazaj je že spala, zbegan sem, ko sem počasi začenjal s tem športom je bila tako navdušena, da je vesela, da ima takega športnika, z mano je hodila na vse tekme, vsakič sem jo vprašal za dovoljenje, preden sem se kam prijavil, pred letom mi je celo
sama plačala prijavnino, niti ust nisem mogel odpreti, ko mi je prvič očitala, da mi je plačala samo zato, ker me ni mogla gledati in da je upala, da bom končno sprevidel, da sem z vsakim pretečenim kilometrom kilometer bolj oddaljen od njih,

oddaljen od njih mi odmeva v ušesih, prehitevam in sem prehitevan, spomnim se na mami, razmišljam o njej, kako bi bilo, če bi bila še živa, nihče mi ne verjame, ampak v trenutkih popolne utrujenosti, se še najbolj povežem z njo, čutim jo, teče ob meni, jokam, in dobesedno letim, vedno začutim neko nenormalno sposobnost, vem, da bo padec težak, da se senca njenega obraza nenapovedano pojavi in da vedno sledi pristanek v globoki jami, ko izgine, naših še vedno ni, kaj če sploh ne pridejo, vsaj v cilj moram priti z otrokoma, o tem sem premišljeval vsako jutro, ko mi je budilka zvonila ob nenormalni uri in sem se spraševal zakaj mi je tega treba, in kaj, če jih sploh ne bo, če je tokrat res tako huda, da so ostali doma, zopet jokam, tokrat od nemoči, ali mogoče res ne bi smel početi tega, smilijo se mi ljudje, ki živijo za službe in nimajo želja, tako kot jih imam sam, morda jih imam res preveč, in se nobeni ne uprem, zdi se mi, da me to poganja, kaj pa odgovornost, si mi velikokrat rekla, moj odgovor je bil, da imava vse urejeno, pa tvoj da seveda, ko pa si za vse sama, in moj kako sama, saj vozim otroke na treninge in hodimo na izlete in pospravim po stanovanju ko pridem s športa, že vmes si se drla, da to ni vse, oziroma da je to nič,

nič, iz žepa vzamem gel, ga z usti odprem in si ga stisnem po grlu, na polovici sem, pa tako izmučen, ni mi v veselje to matranje, ker vem, da me doma čaka hiša, ki gnije in razpadajoči zidovi, plesen v najini spalnici, ki je vedno bila več kot plesen, mislim na mami, skušam misliti
na mami, rad bi se vrnil v stanje evforije, rad bi jo ob sebi, sedaj mi je težko, prosim pridi, prvič zahodim, o drek, sedaj bo šlo vse samo še navzdol, probaj teči, vsaj do naslednje okrepne postaje, pa potem malo hodi, ne morem več, ko bi vsaj prišli, nikoli več se ne prijavim, gledalcev je ogromno, vendar med njimi ni tistih, ki bi si jih želel, so samo sence, prijateljem sem govoril, da ne rabijo priti, da bom zmogel sam, sedaj nisem več prepričan, slabo mi je, karkoli vzamem na okrepčevalnici izbruham, nič ne ostane v meni, kot bi telo hotelo izločiti vso nesnago, ki jo leta nabiram v sebi, do cilja moram še petkrat skozi park, pijem, nič več ne gledam kam bruham, veliko gre po meni, saj je samo voda, pomislim,

pomislim na odstop, hodim, ves trud bo zaman, razočaral boš prijatelje, name nikoli ne pomisliš, bi rekla, če bi bila tu, najpomembnejša stvar v življenju ti je triatlon, ne drži, res ne, zakaj pa potem ne nehaš, odstopi, pridi k nam, in poskusimo še enkrat, čeprav se bojim, da je prepozno,
vse sem zasral, stojim, potem zopet naredim nekaj korakov, nisem nič posebnega, veliko ljudi doživlja isto kalvarijo, le da imajo oni verjetno ob progi družino, ki jih vzpodbuja, jaz pa sem povsem sam, v zadnjem krogu, vendar povsem na dnu, kaj mi pomeni dvig rok, če ni poleg moje
družine, in celoletno odrekanje, zakaj, hitro bom odšel domov in jih vse skupaj objel, se jim opravičil in nehal s tem butastim hobijem, ki mi uničuje življenje,

življenje pa sem tudi sam, moje sanje, hodim med tulečo množico, za katero je vsak tekmovalec junak, mnogi zadnjih nekaj metrov naredijo z otrokom, ženo, bratom, tudi sam bi, pa ni nikogar, zgrudim se v cilj, povsem nemočen ležim in jokam, vem kaj moram, vem kam moram, prostovoljci so prepričani, da jočem od sreče, čestitajo mi, me objemajo, prepričani da sem dosegel nekaj nemogočega, gledam proti Sloveniji, proti domu, družina je vrednejša od vseh Ironmanov, z medaljo, ki me žulji okoli vratu, kot bi imel ovešeno verigo tavam po ciljnem prostoru, nikoli še nisem bil tako osamljen, dovolj imam,

dovolj imam, srečam nekaj Slovencev, ki so končali preizkušnjo, hvalijo me, godi mi, skupaj stopimo do prijavnega prostora, prijavim se, drugo leto moram izboljšati letošnji čas,

drugo leto moram izboljšati letošnji čas.

Margi je na štedilnik pristavila lonček z vodo. Ker je bila sobota, je kuhala kavo zase in za Petra. Ni se dobro naspala. Vedela je, da jo bo telo bolelo ves dan, čutila je sleherno mišično vlakno in utrujenost celega telesa. Misli so se ji neurejeno motale po glavi. S težavo se je skušala osredotočiti na tisto, kar je nameravala storiti – med ogledovanjem skodelic za kavo je v istem vlekla s police krožnik; copate je imela narobe obute in spalno srajico zasukano, da se je morala izvijati in sproti vleči gumbnico nazaj proti trebuhu. Še nekaj minut se ni mogla znebiti prizorov iz sanj – dežja, zelenih listov terčrnih rok, ki so se iztegovale izza praproti in se sproti pretvorile v ovijalke nad na pol vhojeno potjo sredi pragozda.

Takšne more so jo občasno tlačile že dvajset let.

Ko se je končno predramila, je zaznala tišino sobotnega jutra. Njene nekoč temne valovite goste lase je imela spete v sivo figo. Na pladenj je položila skodelico kave, ličen lonček s hladnim mlekom in krožnik s piškotom ter ga odnesla na omarico v vežo na dnu stopnišča.

Zgoraj je bival Peter, njen edini podnajemnik. Fant se ji je zdel samosvoj, redkobeseden, a priden študent arhitekture. Kmalu za tem, ko ga je sprejela v svojo vilo, se ji je prikupil s prijaznostjo in ustrežljivostjo. Spomladi ji je pomagal – obrezal je drevje, pokosil travo, odpeljal nekaj kosovnih odpadkov na deponijo.

»Tako si pripraven, Peter« je vzklikala. »Fantje s kmetov so bili vedno praktični!«

Imela sta tudi dogovor, da Margi v pleteni košarici na omarici hodnika pri izhodu pusti listek s seznamom živil, ki jih potrebuje. Peter ji je vselej rad sproti, ko se je vračal iz mesta, nakupil hrano in Margi mu je v zahvalo dala neskromen znesek:

»Pa še malo tringelta,« je bila zadovoljna.

Peter sprva denarja ni hotel vzeti. Na skrivaj ji ga je vtaknil v žep njene jakne, ki je visela na hodniku, spet drugič v košaro s copati ob vhodu v njeno stanovanje.

»Peter, kaj sem rekla!« ga je s strogim profesorskim glasom okarala, ko je čez čas našla bankovec in mu ga potisnila v roke.

Petra je nekako posvojila. O njegovi družini sta se bolj poredko pogovarjala. Vedela je, da je iz Šentflorjana, kraja na vzhodnem koncu države, da ima sestro in da imajo doma kmetijo. Fant je bil očitno priden učenec, pa tudi domišljijo in ustvarjalnost je moral imeti, si je mislila.

Večkrat se mu je poskušala bolj približati: »Peter, kako kaj tvoji? Je letos dobra letina?«

»Baje da ja,« je na kratko odgovoril.

Spet je morala vprašati: »Pa je bilo dovolj sonca? Bo grozdje sladko?«

»Mislim, da ja. Oče mi je povedal, da so sezonski delavci najavljeni, kot vsako leto. To je dober znak.«

Takšni pogovori so Margi kar malo jezili. Redko jo je presenetil, da bi sam kaj povedal o sebi.

»V soboto grem domov. Sestrična se moži.«

Ali pa: »Veronika pride iz Amsterdama!«

Margi je komaj vedela, da ima Peter punco, študentko farmacije. Nikoli je ni videla. Ni si mogla izrisati podobe o njej, saj je Peter ni velikokrat omenil. V vilo, kot ji je bilo znano, še nikoli ni prišla, čeprav mu je večkrat rekla:

»Tudi Veroniko povabi, saj veš. Atelje je zdaj tvoj drugi dom in kogarkoli lahko pripelješ, Peter!«

Margi je bila vdova že več kot dvajset let. Miloš je bil biolog in raziskovalec na Inštitutu za farmakologijo. Ni se vrnil z ene od odprav v Južno Ameriko. Člani odprave, s katero je bil v brazilskem pragozdu, so ga nazadnje videli enajstega julija tistega leta.

»Miloša smo iskali en teden, Margi,«je obupano razlagal Ferdo, možev prijatelj in član odprave.

»Območje smo s pomočjo lokalcev, ki so organizirani v nekakšne vaške straže, pregledali večkrat. Omenjali so brezna, kamor bi lahko padel. Pregledali so vsa, ki so jih poznali,« in jo toplo stiskal za obe roki.

Nato ji je izročil rjav rokovnik, ki ga je imel Miloš na odpravi. V njem so bile nalepljene posušene rastline, ob njih pa imena v latinščini: »To je njegov herbarij, Margi.«

Z ministrstva za zunanje zadeve je leto po izginotju prejela pismo, da so našli njegovo truplo globoko v džungli, na območju, kjer je odprava opravljala testiranja.

Na truplu ni bilo znakov nasilja, predpostavlja se, da se je zastrupil med raziskovanjem, so navedli.

Margi je zahtevala prevoz trupla v domovino in obdukcijo. Ker ji niso ugodili, je bila v dvomih, da je zares umrl. Z leti je bila vse bolj prepirčana, da so ga ugrabili lokalni gverilci in zaprli neznano kam.

»Vem, da je še živ,« je nekoč razložila Petru. Drobne oči so izrisale žalost in trpljenje. Njena krhka postava se je še bolj skrčila. »Vem, ker mi srce in sanje ne lažejo.«

Otrok nista imela in po moževi smrti oziroma – po Margino – izginotju – je za nekaj let usahnila. Stike s skoraj vsemi znanci in prijatelji je opustila. Z delom profesorice na klasični gimnaziji je prekinila. Zmogla je toliko moči, da je vzdrževala hišo in opravljala najnujnejše opravke v mestu. Poleti se je umaknila na podeželje. Finančno je bila dobro preskrbljena, bila je potomka bogate meščanske družine. Poleg vile, zgrajene po načrtih arhitekta Plečnika, je imela v lasti posestvo v Lipanškem dolu, uro stran iz mesta. Posest je pred tremi leti prodala.

Petru je nekoč s ponosom povedala zanimivost: » Julija, nesojena Prešernova ljubezen, je bila sestrična moje prapraprababice.«

* * *

Bil je julij. Večina meščanov je šla na počitnice in mesto je bilo prazno. Peter in Veronika sta pripravljala večerjo pri njej doma. Mansardno stanovanje v hiši njenih staršev ji je pomagal preurediti prav Peter. Veronika je pričakovala, da bosta živela skupaj, vendar je Peter takrat veliko študiral in projektiral, zaključeval je s študijem. V ateljeju Margine vile je imel idealne delovne pogoje. Pogosto je prespal pri Veroniki, preselil pa se še ni. Malo je bil tudi počasen pri »teh rečeh«. Prikupno zmeden fant, ki je lepo grajen, se je nasmehnila Veronika. Najbolj pa je cenila njegovo srčnost in ustvarjalnost.

Sama je bila briljantna študentka farmacije, ki je sodelovala v mednarodnih projektih in raziskavah. Njeno področje je bilo odkrivanje naravnih učinkovin. Pri svojih raziskavah je med drugim naletela tudi na članke izrednega profesorja Miloša Floreskega. Ko ji je Peter nekoč zaupal, da je to pokojni Margin mož, za katerega Margi trdi, da je še živ, se je v Veroniki zbudila detektivnska žilica.

»Sliši se filmsko, Peter!« je vzneseno krilila z rokami Veronika in skakljala po stanovanju. »Kaj pa, če je vse res?«

V knjižnici na Fakulteti za farmacijo je presedela cele popoldneve in prebrala vso dosegljivo literaturo, ki jo je profesor Floreski napisal. Prišla je do spoznanja, da je preučeval rastlino, katere korenine bi se lahko uporabljale kot zdravilo proti demenci. Predvidevala je, da se nekje v Margini vili nahajajo kakšni pozabljeni osnutki člankov, morda pa celo celoten neobjavljen članek. Želela si je, da bi nekoč raziskala Margino vilo.

»Margi večkrat reče, da pridi, Veronika.«

»Ne vem zakaj, a me je strah. Čutim, da je v tej vili nekaj narobe,« je vsakič pripomnila.

»Lepo te prosim, bo še mene strah,« se je Peter smejal na vsa usta. Malo ga je tudi stisnilo. Tudi sam je večkrat pomislil, če je Miloš morda res živ. Nekoč se mu je celo sanjalo, da je prišel nazaj, Margi pa ga v sanjah ni prepoznala.

Veronika se je nek sobotni večer pojavila pred vrati Margine vile. Bilo je poleti, ko je bila Margi Lipanškem dolu.

»Vstopi, Zvezdica moja,« jo je objel Peter. »Res hecno, da takole prihajaš, namesto da bi z Margi skupaj srebali kavico in poslušali njene zgodbe.«

Veronika je občudovala visok strop in marmorno stopnišče. Ograja je bila kovaška mojstrovina, za katero je umetnik dobil navdih pri zananih kroparskih kovačih.

»Neverjetno« je zavzdihnila, ko je na stropu zagledala lestenc, spet umetnikovo unikatno predelavo znanih slamnatih dovžnjekov iz Prekmurja.

Peter je Plečnikova dela dobro poznal in najbolj je cenil njegovo vnašanje slovenske tradicije ter njihove interpretacije v svoja dela.

Vrata iz hrasta na levi strani veže so bila vhod v Margin dom. Imel je ključe Marginega stanovanja, saj ji je zalival rože in malo pogledal, če je vse v redu.

Vstopila sta v vzhodni del stanovanja, v knjižnico. Prostor so obdajale stene knjižnih polic iz masivnega lesa, ki so segale vse od tal in skoraj do stropa. Vmes so se zažemala visoka okna.

Knjižnica je bila svetla in pogled na zelen vrt je bralcu lahko dodatno umiril utrujene oči. Dva velika fotelja, prav taka, kot ga je imel Peter v svojem ateljeju, sta bila obrnjena drug k drugemu, vmes pa je bila nizka klubska mizica.

Veronika je stala kot v transu in se nekaj sekund ni premaknila. Nato je začela sistematično pregledovati polico za polico, knjigo za knjigo…

Latinski in vsemogoče slovarji – nizozemski, portugalski, gruzijski; priročniki in enciklopedije. Nato je naletela na polico s farmakološko tematiko. Debele knjige Farmakodiamika, Farmacija skozi zgodovino, Zelišča sveta, Planta Slavajes, Por los caminos de Vercusa…

Miloš je očitno znal tudi špansko. Spomnila se je enega njegovih člankov, kjer je navajal kot vir Vercusa, mehiškega biologa, ki je bil eden prvih raziskovalcev botanike Amazonije. Čeprav sama špansko ni znala, ji je knjiga vzbudila pozornost.Vzela jo je iz police.

Usedla se je na udoben kavč in začela listati. Porumenele in ob robovih oguljene strani so dokazovale, da je Miloš knjigo pogosto prelistaval, vanjo si je celo nekaj označeval s svinčnikom, marsikaj je bilo že zbledelo. Opazila je, da stran stosedemnajst manjka. Bila je iztrgana. Očitno je bil tam pomemben podatek, si je mislila, ki ga je Miloš posebej spravil? Hitro se je znašla, v kazalu poiskala podatek, kaj je bilo na tej strani – Merunica glicosilata. Spomnila se je članka, kjer je Miloš to rastlino omenjal. Vedela je tudi, da je predpostavljal, da obstaja njena bližnja sorodnica, s katero so domorodci »zdravili utrujen spomin«. Srce ji je začelo hitreje biti. Knjigo je spravila nazaj na polico in si ogledovala dalje. V kotu je bila luknja, zadaj je stala stisnjena manjša rjava beležnica. S Petrom sta se spogledala.

Rokovnik je bil odet v platnice iz temnorjavega usnja. Veroniki so se roke rahlo tresle. Ko ga je odprla, je zagledala čitljive zapiske. To je bil Milošev dnevnik in vmes strani z zlepljenimi rastlinami! Herbarij-dnevnik. Kakšno odkritje! Zavriskala je.

»Peter, to moram prebrati!« je bila vzenimirjena.

»Prosim, da ga kmalu vrneš. Še preden Margi pride iz Lipanskega dola! Ne želim, da bi izvedela, da sva stikala po njeni knjižnici.«

Tisti večer je Veronika ostala pri Petru. Ulegla sta se na francosko posteljo. Rahla sapica poletnega večera, ki se je spustila skozi priprto strešno okno, ju je odela. Zvezde so nežno potresale čarobni prah in kometi so igrivo preletavali nebo.

Jutro so prekrivali temni nevihtni oblaki. V postelji se dolgo ni nič premaknilo, dokler ni udarila prva strela in so debele kaplje začele tolči po priprtem strešnem oknu. Petrova roka se je iztegovala proti desni in iskala Veronikin objem. Ker je ni zatipala, se je tudi Petrovo telo začelo premikati in odmotavati izpod rjuhe. Zdrznil se je. Veronike ni bilo v postelji. Sunkovito je vstal. Oziral se je naokoli. Morda je ravno v kopalnici, je pomislil. Tudi njene obleke ni bilo na fotelju. Niti jakne na obešalniku na vhodu v prostor. Je torej sploh ni, so ga prebadale grozave misli. Veronika ne bi kar tako odšla. Brez pojasnila! S pogledom je še enkrat poskeniral prostor in naposled na klubski mizici našel listek z napisom

Spet pridem, ne skrbi. Večkrat poglej skozi okno. Tvoja Zvezdica Veronika.

* * *

Leta so minevala. Margi je postajala vse bolj pozabljiva in nepozorna na dogajanje okrog sebe. Ni opazila, da Peter pri njej živi že pet let, da so mu lasje začeli siveti, niti, da je njegova konica nosu postala nekoliko bolj ošiljena. Ni je motilo, da je bil nemalokrat v enakih oblačilih cel teden, da se je zanemaril. Ni se ji zdelo čudno, da arhitekture še ni dokončal, da ji že vsaj dve leti ni plačal najemnine. Peter je bil zanjo vedno priden mlad študent. Z veliko radostjo mu je ob sobotah dopoldne prinesla pladenj s skodelico kave, ki ga je pustila na dnu stopnišča. Vse težje je namreč hodila po stopnicah, pa tudi nikoli ni vstopala v Petrov atelje.

»To je tvoj novi domek in ne bom vstopala vanj,« mu je obljubila že povsem na začetku, pred leti, ko je prišel k njej.

Margi je ritual s kavico veliko pomenil. Ker pa je vse bolj mešala dneve v tednu, je prinesla kavo tudi v petek, četrtek, morda v ponedeljek. Petru je to seveda ustrezalo. Dokler ni opazil, da Margi ne zna več skuhati kave. Nekoč mu je prinesla pogreto vodo z mlekom.

* * *

Zlekljen je bil v fotelju, ki je bil tako mehak, da se je vsakič precej globoko pogreznil vanj. Zaskrbljeno je s prsti preigraval majhen popisan papirček. S komandno ploščo na desnem naslonjalu za roko si je lahko uravnaval naklon naslonjala za hrbet. Škrlatni žamet, prepreden z vzorci vrtnic srebrnikaste vezenine, je sedežu dal videz kraljevskosti. Lahko bi zaspal, a ga je od zaležanosti že vse bolelo. Poleg tega je moral buden paziti na signal iz neba. Čakal je na svojo Zvezdico in po ure zrl skozi okroglo okno nad sabo.

Tuširal se je redko, po več kot teden dni ne. Jedel je, kakor je naneslo – če je imel v hladilniku jajce, si ga je spekel. Če je bil hladilnik povsem izpraznjen, ni jedel. Dan ali dva. Potem ga je lakota prisilila, da je šel v bližnjo trgovinico.

Ura je bila dve zjutraj, zaspal je. Zbudil se šele ob devetih, zrak je bil zatohel. Bilo je dolgočasno jesensko jutro. Želodec mu je pošteno krulil. Smrad obleke, kože in posteljnine ga niso motili. Ko se je krmežljavo sestavljal, je na klubski mizici zagledal razgrnjeno svileno rutko. To je Veronikina rutka! Skočil je pokonci. Tukaj je bila. Ponoči! Zaspal sem, O, kako sem mogel, se je z rokami grabil za lase in vzdihoval. Pod rutko je ležalo večje pismo. Odprl je kuverto in izvlekel papir, na katerem je pisalo:

Dragi moj!
Iščem sledi. Kmalu se vnem.
Tvoja Veronika.

»Meša se mi!« je obupano zaječal Peter.

Vedel je, da bi že zdavnaj moral do psihiatra. Odkar je za Veroniko izginila vsaka sled, se je sesul. Na fakulteti mu je manjkal le še en izpit in potem bi se lotil diplome. Preprosto, po Veronikinem izginotju se mu je podrl svet. Študij arhiterkture se je ustavil.

Peter se po prejetju pisma več dni ni prikazal iz svojega ateljeja. Margi je čutila, da je nekaj drugače, a ni znala določiti. Preden ga je uspela karkoli vprašati, pa je že pozabila. Pazil je le toliko, da je sproti odnašal njene pladnje, zlil toplo vodo v lijak, spil mleko, postavil vse nazaj na pladenj ter ga proti večeru po tihem dostavil nazaj na dno stopnišča. Margi je bila prepričana, da veliko riše in da redno opravlja svoje študijske obveznosti. V njegov vsakdan se ni vtikala.

Na deževen petek je brnel alarm radia ob postelji. Peter se je zdramil, niti do kopalnice ni šel, pograbil je plašč in zdirjal po stopnišču.

»Kar zapri oči, Peter« je z nizkim glasom, in še dodanim »mmmm« zapel hipnotizerjev glas. »tako, ja…« je spet s podaljšanim glasom nadaljeval: »…začuti, kako se tvoje telo udobno sprošča, kak mehko je…in se udobno počutiš v tem fotelju…ki je tako mehak, prijeten…in čutiš, kako se hrbet prilega mehkemu naslonjalu… in roke postajajo tako prijetno težke…se naslanjajo na naslonjalo, ti pa se spuščaš v globoko, globoko prijetno hipnotično stanje…«

Petrove roke so zatrzale, obrazne mišice so bile sproščene, pogoltnil je slino in umirjeno dihal.

»In zdaj, ko takole mirno sproščeno uživaš …si zamisli en lep kraj…« Peter je še naprej počasi drsel v globoko hipnotično stanje, slišal je le še posamezne besede hipnotizerja…. »boš zagledal…jaso….«…Zožena zavest ga je popeljala na lep travnik, posejan z zgodnjepoletnim cvetjem – grabljišče, rman, visoke pasje trave, temno vijolične zvončnice. Pogled se ni mogel naužiti pisanosti cvetja, katerih imen ni poznal. V zraku je pihljala svežina mladega cvetja. Na obzorju se je travniška zelena stikala z modrim nebom, takim, brez oblačkov in na meji travnih bilk in neba se je bočila silhueta starega kmečkega kozolca. Ležal je obrnjen s trebuhom v travi, z levom licem dotikajoč se njene mehkobe in s pogledom proti svoji Veroniki, travniški vili. Čutil je njeno toplo, drobno dlan, katere prsti so se spletli z njegovimi. Občutil je trenutek večnosti in nepopisljive sreče, brezskrbnosti in varnosti. Veronikini gosti pšenični lasje so segali do njenih prsi, njena svetlo rumenkasta, rahlo nagubana majica je privabljala hroščke. Smejala se je in se z njimi pogovarjala. Bila je zavetnica vseh teh drobnih bitij, bilk in trav. Petra je za trenutek obšel strah, da nečesa, kar se pogovarjajo, ne razume, da je odrinjen. Vendar so ga v istem hipu ljubeče gledale Veronikine kostanjevorjave oči.

Nebo je postajalo temno sivkasto, začeli so se nabirati modro črni oblaki in tisti veter, ki napoveduje nevihto, se je bližal. Veronika se je zdrznila »Nevihta bo, morava pod streho Peter« in ga je začela vleči za roko, v kateri je počivala njena. Peter se ni zdramil, kot vkopan je ležal tam, ni mogel premakniti udov. Nekaj ga je vleklo k tlom, neka nepojasnjena sila, telo je bilo težko kot svinec. Veronika ga je gledala s prosečimi očmi »Peter, strele bodo, bojim se, jaz ne morem tu mirno ležati in začutil je, kako je njena nežna dlan spolzela stran…ob tem je slišal lasten krik nemoči, ki se je mešal v bobnenje prihajajoče nevihte. Tekla je, tekla, kar se je dalo, morda pod bližnji kozolec. Peter ni mogel dvigniti glave, vse bolj ga je tiščalo k tlom, da ni mogel zagledati obrisa kozolca. Zavonjal je zemljo, tisti vlažni malo plesnivi vonj…

»Ste še vedo na travniku, Peter?« je vprašal hipnotizer.

»Ja,« in po nekaj sekundah je nadaljeval »ne morem se premikati. Zbežala je pred nevihto in ne morem z njo…« je s tresočim glasom ihtel Peter.

Hipnotizer ga je skušal umiriti in privabiti Veroniko nazaj na travnik. Nadaljeval je z razblinjanjem oblakov in iskanjem sonca in Petru namesto občutka zapuščenosti opogumljati njegovo notranjo moč.

Hipnozo sta zaključila po petinštiridesetih minutah.

»Niste nor, Peter,« mu je, ko je le-ta odprl oči in se še krmežljavo iztegoval v prostor, rekel hipnotizer. Imate pa prilagoditveno motnjo na hud stres, kar je povsem običajno za situacije, kot je vaša. V budnem stanju ga je vikal, med hipnozo pa tikal. Tako je imel pravilo, ki ga je vsakemu klientu razložil že na uvodni uri.

»Neke francoske študije, kjer so primerjali cirkadiane ritme staršev izginulih otrok ter s tem v zvezi motnje spomina, so pokazale, da…«

Peter ni bil zmožen poslušati. Kar je tudi nakazal hipnotizerju.

»Velja Peter«, za danes sva naredila veliko. Ponovno ste se vrnili na travnik in uspelo vam je ponovno prijeti Veroniko za roko in začutiti tisti mir?« je vprašujoč iskal Petrovo potrditev.

»Res je, uspelo mi jo je ponovno prijeti za roko,« je bolj optimistično, prvič, odkar je sedel v tem fotelju, izjavil Peter. Hipnotizer si je popravil ovratnik in njegova gesta je izkazovala ponos. Rad je to počel in najbolj ga je veselilo, če je klientu lahko pomagal. Zavedal se je, da sta s Petrom še zelo daleč, a fant je imel vanj zaupanje, ker je bil predpogoj za upanje v uspeh teh seans.

V vasi Macura, Amazonija, Brazilija, šestnajsti avgust 2024.

Ob reki se je nabrala gruča otok. Čudak z ogromnim temno sivim klobukom je čepe nekaj spiral z rečno vodo. Radovedne oči so kot kresnice na listih pasijonk čepele okrog njega. S prstom so kazali na krtačko, s katero si je umival čevlje in se hihitali. V smeh so bile zlite njihove skrivnostne besede.

V dobrih dvajsetih letih, odkar se je znašel sam v tej divjini, se je naučil že veliko besed. Na začetku je krilil z rokami, potem jih je skozi tedne in mesece opazoval in se počasi priučil osnov komunikacije z Irki, Amazonskim plemenom ob reki Irkiki, severozahodnem pritoku Amazonke.

Bival je v kolibi iz lesa in listov, ki je stala ob poglavarjevi hiši. Spal je na iz listov in ročno stkanih tkanin narejenem ležišču.

Miloša je pred dvajsetim leti našel negibnega, ko je med lovom na jaguarja pod enim od dreves želel sesti k počitku. Prvič je zagledal belega človeka in se ga pošteno ustrašil. Naposled je ocenil, da ima še toplo telo. Z očmi je preletaval nebo in med letom rajske ptice z globoko mislijo na življenje v njegovo dušo potegnil njen utrip. Tako so delali oče in ded in tako je verjel, da je Miloša oživel. Ta je res počasi začel premikati noge in izgovarjal momljajoč zvok. Amuko je videl, da je tujec dehidriran in mu takoj na ustnice vlil nekaj kapljic vode. V vas ob reki, kjer je živel, je šel po nekaj bratov in bratrancev. Naslednji dan so ga z nosili v tretjini sončnega dneva hoda prinesli do vasi.

Možak se je bil v nekaj dneh sposoben pokazati, da bi pil, kmalu je začel jesti gosto zmečkane gozdne jagode in piti sok sladkobne rastline, ki mu je posebej prijala. Tako so minevali dnevi, tedni in leta in tujec je bil iz dneva v dan bolj podoben živemu človeku. V njem je bilo vse več sokov in moči narave, ki so mu jo vlivali vaščani. Včasih so izvajali rituale s plesom, bobnečimi zvoki, petjem ali pa samo mrmranjem. Ko so ga Amuko in sovaščani hranili, umivali in se gnetli okrog njega majhni otroci, se je začel smehljati, kazati znake hvaležnosti.

Potem so krilili z rokami in se smejali. Tujca so sprejeli medse kot ranjeno žival, ki jo je treba spraviti nazaj v normalno življenje.

Miloš se sprva ni zavedal, od kod je. Svojega jezika in izvora se ni spominjal, občasno so se mu prikazovale podobe neke ženske s temno valoviti lasmi in prelepim nasmehom. Morda je bila to njegova mama, morda ženska, s katero je živel nekoč, nekje. V sanjah ali pa ko se je zamislil, so se mu prikazovale podobe zelenih travnikov in mesta, nad katerim se je dvigal grad.

Amuko mu je po nekaj mesecih, ko je lahko že stal in začel hoditi, pokazal mesto na Miloševem zatilju, od koder je izsesaval »umazano kri«. Miloš je sklepal, da je imel poškodbo glave, a bolečin ni čutil. Pozabil je svojo preteklost. Amuko mu ja tedaj izročil tudi zvezek ki ga je našel ob njem, ko je negiben ležal v gozdu. Šele tedaj, ko ga je Miloš začel listati, so se začeli sestavljati koščki njegove preteklosti. Prepoznal je svojo pisavo in jo tudi znal brati. »Moja Margi, tu v Amazoniji je prečudovito. Manjkaš mi seveda ti, a ko se vrnem k tebi, ti podarim zame najlepšo cvetlico, za katero slutim, vem, da jo bom našel v tem gozdu, in imenoval po tebi, srce moje! Ob tem zapisu je bila skica te rastline ter napis Merunico margea.

Zdrznil se je. Zdaj se je zavedal, da je tu zaradi raziskovanja. Začel je vse povezovati in kmalu prišel do trenutka, ko je v gozdu naposled zagledal rastlino, na las podobno Merunico glicosilata. Od sreče je zavriskal in vzhičeno pogledal kolega na odpravi, Freda, ki je nad glavo držal debelo vejo. V tistem se mu je stemnilo in prizor se konča.

* * *

30. avgust 2024

V vasi se je razleglo kričanje, da so se iz vseh kolib začele vzpenjati slihuete mož. Ženske so se zadrževale v kočah in mirile otroke, da bi spali dalje. Tako se je lahko zgodilo le ob neki pomembni stvari. Tudi Miloš se je nenadoma predramil, skočil k višku in na nebu zagledal komet, ki se je vse bolj in bolj približeval k vasi. Domačini so krilili z rokami in spuščali nekakšen vreščeč zvok, a se niso razbežali. Milošu se je zdelo, kot da pričakujejo nekaj velikega. Snop svetlobe se je zlil v tla in na tleh je stala mlada ženska svetlih kodrastih las.

Stopila je korak naprej, kot bi izstopila iz valjaste vesoljske ampule. Takoj je zagledala Miloša in zaklicala: »Lepo pozdravljeni, gospod profesor, pa sem vas končno našla!«

Domačini so uperili pogled k Milošu, ki mu je bilo ob tem precej nelagodno. Ni se mu sanjalo, kdo je ta mlada ženska in kako je prišla v to skrivnostno, globoko, v Amazoniji skrito vas.

»Moje ime je Veronika. Iz Slovenije. Veste, kje je to, Miloš?« je rekla z nasmeškom in mežiknila.

V momentu je vas utihnila. Amuko je stopil med Veroniko in Miloša ju prijel za roke. Mrmral je in vmes zapel v nizkih tonih, tako je povezal njune tokove in energije. Nekaj Miloševe je pretočil v Veroniko in obratno njene vanj. Ostali moški so uprizorili nekakšen skupni priklon.

»Kako, da si se zašla tu, Veronika,« jo je, ko se je obred končal, vprašal Miloš.

Razložila mu je vso zgodbo. Da je študentka farmacije, da pozna Margi in njenega podnajemnika Petra, s katerim sta par. Tako je prišla do njegove knjižnice. Opisovala mu je, kako se leta 1998 ni vrnil z odprave in kako je Ferdo Margi lagal, da je izginil.

»Leta 1999 pa je bil v reviji Botanical Journal of the Linnean Society objavljen članek o odkritju rastline, iz katere so izolirali učinkovino, ki bi lahko bila revolucionaren preboj v zdravljenju proti demenci. Kot prvi avtor je bil podpisan Ferdo Podležar. Članek je odmeval po celem svetu.

* * *

Veronikin prihod je bil za vas velik dogodek, ki pa so ga ves čas slutili. Po nekaj dneh gostij in razkazovanja kraja, je napočil čas odhoda. Tudi za Miloša, ki bi sicer najrajši ostal, če ne bi želel videti Margi.

Znočilo se je. Amuko je od nekod privlekel dolgo ovijalko. Veroniko in Miloša je trikrat ovil z njo. Zazrl se je k nebu in zažvižgal. Svetloba najbližje zvezde se je v snopu spustila k tlom direktno do Miloša in Veronike. V vasi je bilo slišati zavijanje, kot bi veter pihal skozi ozko brezno. Še nekaj sekund in zvezdni prah se je pokadil na mestu, kjer sta prej stala prijazna tujca.

* * *

Margi je ravno odnesla prazen pladenj kave izpod stopnišča. Peter pa je bil tisti dan nenavadno spočit, svežih misli. Po dolgem času je začutil nekakšno olajšanje, a ni vedel od kod. Nič pomembnejšega se mu ni zgodilo v zadnjih letih. Seanse hipnoze v teh mesecih so le malo pomagale odvreči nekaj težkih bremen. Ko je v svoji sobi ravno menjal posteljnino, je nekdo pozvonil. Margi je bila naglušna, zato je bil on tisti, ki je odpiral vhodna vrata.

Pred njim sta stala Veronika in starejši gospod.

Danes se mi vse skupaj zdi kot na pol pozabljene sanje, megleno zastrte z nehvaležno zaveso spomina. In vendar se je v resnici zgodilo. Mislim vsaj; svojemu krhkemu spominu bi vendarle morala zaupati, a pogosto mislim, da so bile le sanje. Tako mi je malo lažje. Toda globoko v sebi vem, da je tisto, kar se mi je nekoč zdelo normalno navadno življenje, resnično obstajalo. Pravzaprav ne le normalno, bilo je po svoje zelo srečno življenje, urejeno in mirno, in morda se ravno zaradi te navadne vsakdanjosti nisem zavedala, da je tako zelo srečno. Danes se mi to zdi tako zelo oddaljeno in neverjetno, da mi je že razmišljati o tem sila nenavadno.

A takrat! Takrat je bilo lepo. Resnično, če samo pomislim! Neverjetno. Mirno in srečno, običajno življenje. Takrat zdavnaj, preden se je zgodilo.

Takrat sem že kakšno leto živela v drugem nadstropju nizkega bloka, ki je stal le streljaj od strmega rečnega nabrežja. Enkrat takrat je prišla prvič. Bila je tako daleč in tako tiho, da tega sprva nisem jemala resno. Slišala sem le njen rahel šum, ki je zvenel kot klic pogubne sirene, neznosno vabljiv in srhljivo sladek. Če ne bi prihajala s šumom, je takrat gotovo še ne bi opazila.

Z možem sva po službi – bil je ponedeljek, še vedno se točno spomnim – sedela na majhnem balkonu in pila črno turško kavo. Molče sva strmela v zeleno gladino počasne reke, ko sem zaslišala tisti tihi šum. Ozrla sem se proti možu in videla, da je naslonjen na raskavi zid fasade zadremal. Nisem ga zbudila, pač pa sem vstala in se naslonila na balkonsko ograjo. Strmela sem v reko in ji prisluškovala. Šum ni in ni ponehal. Potem sem jo končno uzrla, kako se prihuljeno razliva med obrežnim rastlinjem. Bila je sinje modre barve, drugačna od reke, ki je v svojih rjavkasto zelenih odtenkih vedno, tudi tistega popoldneva, drsela mimo povsem molče. Ta voda je bila resnično drugačna, nekako živa, kot da ima svojo voljo in jasen namen priti nekam in storiti nekaj. Ušel mi je vzdih in kot da me je slišala in se predramila v svojem zanosu, je v trenutku začela ponikati nazaj med obrežno rastlinje in tudi njen šum je izginil.

»Kaj si rekla?« sem zaslišala za svojim hrbtom in se ozrla proti možu, ki se je prebujal iz dremavice.

»Am …« Pogledala sem nazaj proti reki, kjer je bilo vse videti tako kot vedno. Neslišno sem izdihnila.

»Nič nisem rekla. Ti kar dremaj,« sem naposled odvrnila in se usedla nazaj na stol, prijela skodelico kave in srknila požirek grenke tekočine. Ko sem jo odložila na mizico, je gladina kave v skodelici modro poblisnila.

»Potem se mi je pa sanjalo ali kaj? Prepričan sem, da si mi rekla, naj gledam.«

»Naj gledaš? Kaj pa?« Vprašala sem ga samodejno in z mislimi še vedno pri vodi. Bila sem prepričana, da sem bila med opazovanjem nenadnega pojava modre vode povsem tiho.

»Ne vem. Rekla si glej!«

Pogledala sem ga in videla, da se smehlja, v njegovih rjavih očeh pa je odsevala sinje modra svetloba. »Res? Kaj pa naj bi gledal?« sem ga vprašala odsotno in strmela v modrino njegovih sicer rjavih oči. Nagajivo, kot je znal samo on, je privihal desni ustni kot, da se mu je na licu prikazala tista meni tako ljuba jamica.

»Jaz najraje gledam tvoje golo telo,« je rekel tiho, a vendar povsem razločno. Še preden sem mu vrnila nasmeh, je vstal in me s stola dvignil k sebi. Z obrazoma sva se skoraj dotikala in mislim, da sva tisti hip oba videla modro. Brez besed sva se počasi pomikala proti spalnici v severnem delu stanovanja in za sabo puščala nemarno tlakovano sled najinih oblačil. Zadnja so odpadla pred vrati spalnice, kjer me je dvignil in povsem golo odnesel do velike postelje, odete v sinje modro damastno posteljnino. Še danes ne vem, zakaj sva imela modro posteljnino, namesto običajne, navadne bele. Morda pa nisem živela tako navadnega in običajnega življenja, kot si predstavljam danes. Ampak takrat nisem razmišljala o barvi posteljnine. Samo čutila sem, kako mehko me je položil na posteljo in sklonjen obstal nad mano, strmeč v moje golo telo, ki je od nekod dobilo modrikast nadih. Skozi odprta balkonska vrata sem zopet zaslišala tisti sladki šum sirenske vode. Moral ga je slišati tudi on, kajti sklonil se je nadme, ustnice mi je naslonil na uho.

»Slišiš?« je šepnil. Namesto odgovora sem dvignila glavo in mu ponudila lačna usta.

Ljubila sva se dolgo, goreče in predano, vse do pozne noči. Skozi priprte veke sva molče sledila drug drugemu, v vseh veličastnih gibih in najmanjših, komaj vidnih premikih. Bil je to ples divjih strasti, kot bi naju vodil tisti pritajeni, a vendar tako posesivni šum modrine. Še zjutraj so na najinih izžetih telesih odsevale modrikaste sledi najinega ljubljenja.

Čez slabih devet mesecev sem rodila dvojčka. Ko sta mi med nogami drug za drugim lezla iz trebuha, je nanju posijalo belo jutranje sonce tako močno, da je babica začela negodovati, naj vendar nekdo ugasne luč. Pa ni bila velika operacijska luč tista, ki je neusmiljeno svetila nanju, marveč mogočno sonce, ki je nekako našlo pot v temno porodno sobo. Zdelo se je kot pozdrav iz vesolja samo zanju in ni bilo videti, da bi ju ta močna svetloba bila kakorkoli vznemirila. Ozirala sta se proti njenemu izvoru. Takrat sem tudi videla nežni modri odsev iz njunih sicer povsem črnih zenic. Zdelo se mi je nenavadno, a o tem potem nisem več razmišljala.

Ko sta bila dvojčka stara štiri leta, se je voda vrnila. Tokrat ni bila plaha in tiha, prišla je z glasnim bučanjem in vsa divja prestopila rečni breg, se dvigala in zalivala hiše in ceste. Še preden se je dvignila do višine oken našega stanovanja, smo odšli zgolj z majhnim nahrbtnikom in oblačili, ki smo jih imeli na sebi. Pravzaprav smo odplavali med ulicami na sever proti višjim predelom mesta, ki jih voda še ni dosegla. Tik pred izhodom je bilo treba en del poti preplavati pod vodo in se nato po lestvi povzpeti čez debelo obzidje. Z možem sva se oklenila vsak enega otroka in se z njima spustila pod vodo. Seveda nista znala plavati, a smo podvodno pot premagali brez težav. Ko danes razmišljam o tem, ne morem verjeti, da se mi to ni zdelo vsaj malo nenavadno. Kot da bi bila opita od vse te modre vode povsod okoli nas.

Ko smo se povzpeli čez obzidje, smo na drugi strani uzrli staro grajsko dvorišče, polno enako premočenih ljudi, kot smo bili tudi sami. Mrmraje so se pomenkovali in zmajevali z glavami. Nisem se trudila razbrati njihovih pomenkov. Prijela sem oba otroka in sledila stezi, ki je vodila po griču navzgor do obokanega prostora, v katerem sem videla ognjišče. Ko smo vstopili v nekoliko zadimljen prostor, je starejši moški z gosto sivo brado ravno nalagal drva na ogenj. Ko je končal in odložil železno grebljico, s katero je poravnal polena na ognjišču, je pomignil proti vrvem, ki so bile razpete v bližini.

»Tu si lahko posušite oblačila,« je rekel. Z možem sva se spogledala, a preden bi uspela karkoli reči, je k nama pristopila suhljata ženska srednjih let in se zasmejala.

»Kaj je? Vama je nerodno? Ah, kaj vse smo že videli tukaj. Vidva staj vsaj čedna in vitka. Nata, nekaj za preobleči, ni ne vem kaj.« Proti meni je pomolila sveženj sivih platnenih oblačil.

Zardela sem in se spogledala z možem in na njegovem obrazu videla, da oba spet slišiva tisti sladki šum modre vode, ki naju sili, da se predava drug drugemu kot dva sestradana šakala, brez ozira na vse okoli naju. V zadregi sem pogledala proti ognjišču, a starega bradača ni bilo več tam. Ozrla sem se nazaj proti ženski, ki se je sklanjala k mojima dvojčkoma in jima nekaj prigovarjala. Nato se je zravnala in ju prijela za roke.

»Otroka gresta z mano, da jima poiščem suhe obleke in najdem nekaj toplega za večerjo. Pridita tjale, ko se preoblečeta,« je rekla brez posebnega izraza na obrazu in z brado pomignila proti majhnim lesenim vratom, ki jih prej nisem opazila. Bila sem kot uročena in sem samo pokimala, ko je za roko prijela dvojčka in ju odpeljala skozi taista vrata. Ko so se zaprla, sem se gluha od modrega šumenja obrnila proti možu, ki je stal sredi sobe v soju migetajočih plamenov ognjišča povsem gol, z nabreklim modrikastim udom. V enem potegu mi je slekel mokra oblačila. S kotičkom zavesti sem se čudila njegovi spretnosti in hitrosti, s katero se me je oklenil in gladko prodrl vame. Ljubila sva se stoje za zastorom plamenov in modrega šumenja vode, ki je postajalo vedno glasnejše. Ko so tla z razmočenimi oblačili postala najina vroča postelja nebrzdane ljubezni, sem v zadnjih vzdihljajih predaje priprtih oči strmela preko ramen mojega potešenega ljubimca v prstasto pronicanje vode, ki si je kljub temačnosti prostora, ki ga je osvetljeval že pojemajoči plamen ognjišča, z modrikastim sevanjem počasi prisvajala tla, na katerih sva obležala. Zavzdihnila sem in dregnila moža, ki se je utrujeno dvignil in nato še meni pomagal vstati. Za kratek hip sva se zazrla drug v drugega in najini modrikasto sevajoči goli telesi. Bežno se je dotaknil modrih sledi na meni.

»Misliš, da jih drugi tudi vidijo?« sem šepnila.

»Ne vem, vseeno mi je,« je odvrnil in segel po kupu suhih oblačil, ki nama jih je prinesla suhljata ženska. Hitro sva se oblekla in ko sva odhajala skozi nizka vrata, se je voda plazeče, kot bi bila živa na lovu za plenom, raztezala po tleh že vse do sredine sobe.

Za nizkimi vrati naju je ozek zavit hodnik vodil do strmih polžastih stopnic, ki so se končale na velikem peščenem dvorišču, v sredini katerega je stal mogočen star hrast. Pod njim je bilo nekaj miz s klopmi, na katerih so sedeli ljudje, ki pa niso bili oblečeni v takšna lanena oblačila, kot sva jih dobila midva. Začela sem se ozirati za dvojčkoma, a ju pri mizah nisem uzrla. Pravzaprav nisem nikjer videla nobenih otrok, a se kljub temu nisem vznemirjala, saj je bilo vzdušje mirno, od miz se je slišal sproščen klepet in žvenketanje pribora in kozarcev. Danes se čudim svoji mirnosti, takrat pa se je vse zdelo tako normalno, edino možno.

Pomislila sem, da sem lačna in nato namesto hrane zagledala zgrbljeno, staro ženico gladkih sivih las, spetih v drobno figo povsem na vrhu glave. Smehljala se je na nekakšen smešen način, a ko sem se srečala z njenimi živimi očmi, me je presunila njihova globoka modrina, s katero je zrla vame in očitno tudi v mojega moža, kajti pomignila nama je in stopila bliže.

»Vidva z otrokoma bi morala čim prej tja, na drugo stran.« Koščeno roko je stegnila čez dvorišče v smeri proti prostranemu travniku, ki je segal do vznožja hriba, na gosto poraslega z drevjem.

»Zakaj pa? Saj smo ravno prišli sem, pribežali pravzaprav, pred tisto vodo,« ji je mož ugovarjal.

»Ravno zato! Ravno zato, mladi mož. In to čimprej, da bo že enkrat mir,« je starka odvrnila mirno in nekoliko trdo.

»Kakšen mir? A midva delava nemir?« ji je mož odvrnil nekoliko glasneje, da se je nekaj glav obrnilo proti nam in sem ga osramočena dregnila v rebra. Starka ga je mirno gledala z enakim smehljajem in modrim hladom v očeh. Ostro je ponovila eno samo besedo.

»Čimprej!« je siknila. Obrnila se je stran in počasi oddrsala proti mizam pod hrastom.

»Kaj je zmešana, tale čarovnica? Kam naju podi? In zakaj ravno naju? Saj je polno ljudi tukaj z isto težavo,« se je hudoval moj mož. »Meni ne bo nihče ukazoval, kam naj grem, presneto,« ni nehal godrnjati.

»Poglej jih,« sem rekla. »Dobro jih poglej. Sedijo, jedo in pijejo in se pomenkujejo, kot da so na zabavi in ne ubežniki pred naraslo vodo.«

Nekoliko sem pomolčala in čakala na njegov odziv. Bil je tiho, zato sem nadaljevala.

»Vsi imajo modre oči. Nihče pa nima modrih lis po koži.«

Pogledal me je in jaz njega, oba sva videla na sebi in drug na drugem nežne modre sledi in se zazrla drug drugemu v čokoladno rjave oči. Po tihem je zaklel.

»Kaj zdaj to pomeni? Mislil sem, da se bomo vrnili v stanovanje. Saj smo vse pustili tam. Pohištvo, obleke, avto, jebemti, ne enega – dva avta, in čisto novo garažo.« Zasopel je in se ozrl proti nebu. Preden bi zopet izpljunil kletvico, sem ga prijela za roko in potegnila za sabo čez dvorišče.

»Veš, pravzaprav imamo vse, kar potrebujemo. Imamo drug drugega – no, otroka morava še poiskati, in potem lahko gremo.«

»Kaj si čisto znorela? Kam naj gremo? Zdaj, ko je noč? In to brez vsega?«

»Saj je vseeno, luna je dovolj svetla. Prej kot gremo, prej se bo stvar razjasnila.«

»Kaj pa ti veš več kot jaz? Kaj se bo razjasnilo? A? Razloži mi že, zaboga!«

»Ne znam ti razložiti. Samo čutim, da tu ne moremo ostati,« sem mu odvrnila in ga še vedno vlekla čez dvorišče mimo miz, pri katerih so sedeli ljudje in naju sedaj molče opazovali s hladnimi očmi. Zagledala sem suho žensko, ki nama je prinesla oblačila in odločno stopila do nje.

»Kje sta otroka?« sem jo vprašala. Tudi ona ni izgubljala besed, na kratko je ošvrknila modrooko starko, ki je zdaj sedela ob robu ene od miz in naju molče gledala.

»Pridita,« je rekla in se obrnila proti drugemu koncu dvorišča, kjer je stala konjska vprega z vozom sena. Na senu je bila pogrnjena siva odeja, na kateri sta spala dvojčka. Napol razprtih ust in rdečih lic sta mirno dihala in zdelo se je, da sanjata najlepše sanje tega sveta.

»Najedla sta se in oblačila imata suha. Konj vas bo peljal tako daleč, kolikor je sena na vozu. Ko bo pojedel vso seno, ga obrnite in bo sam našel pot nazaj. Vas pa potem čaka še en kos poti peš.«

»Kam pa nas sploh pošiljate?« je mož jezno zagodrnjal.

»Tja, kamor spadate,« je bila kratka in ostra, da je nisem upala vprašati, kaj misli s tem.

»In to sredi noči! Se ne bi mogli prej vsaj malo naspati?« mož ni odnehal.

»Saj je vseeno. Konj pozna pot in lahko oba hkrati spita, lahko pa tudi izmenjaje. Edino ne pozabita mu dajati dovolj sena za jesti. To bosta pa menda ja zmogla,« je rekla skoraj posmehljivo in naslonila roki v bok. Zvenela je precej neusmiljeno in njena drža nekako ni dopuščala ugovarjanja. Potegnila sem moža proti vozu, preden bi zopet pričel preklinjati. Usedla sva se na začetek voza in ženska nama je podala vajeti.

»Hvala za vse,« sem ji rekla, kar tako iz navade. Pokimala je, kot da je to nekaj samoumevnega, nekaj kar počne vsak dan, in izrekla tisti rudarski srečno. Zvenelo je kot urok, ki je od nekod, skupaj z žvenketanjem konjskih kopit in zateglim škripanjem koles, priklical tisti že dobro znani modri šum, ki naju je, še preden sva se dobro oddaljila od nenavadnih ljudi, zopet slekel do golega. Kot uročena sva strmela drug v drugega in se na suhih travnih bilkah v modrikasti lunini svetlobi predajala drug drugemu, strastno, divje in globoko, kot da je poslednjič, ker namerava z jutrom priti konec sveta.

Ko sva obležala drug ob drugem, se je konj začel ozirati nazaj proti nama in se ustavil ravno takrat, ko sem se uspela obleči nazaj v sposojeno laneno obleko.

»Mislim, da bi rad seno,« je rekel mož. Pogledala sem proti fantoma, ki sta še vedno trdno spala.

»Ja. Ampak mu bo treba dati najino posteljo, otroka še spita,« sem mu odvrnila, skočila z voza in pograbila za naročje sena, na katerem sem še ravnokar ležala.

Konj ni okleval. Ko sem pristopila k njemu in na tla spustila seno, se je z gobcem takoj potopil v kup pred sabo. Medtem sva z možem preoblikovala seno na vozu tako, da je v zadnjem delu bilo dovolj za udobno posteljo za oba otroka in enega odraslega, spredaj pa pustila kup sena za konja. Dogovorila sva se, da se bova izmenjevala pri spanju, tako da bo eden od naju pazil na konja in njegove prehranjevalne potrebe. Držati ga za vajeti niti ni imelo smisla, ker je sam vlekel voz po poti, ki je midva nisva poznala in se tudi nisva več spraševala, kam naju pelje. Omamljenima od modre mesečine in modrega sirenskega šuma nama je bilo vse tako samoumevno kot dihanje ali spanje.

Šla sem spat prva in v drugi polovici noči, ko sem se zbudila zaradi glasnega moževega zehanja, videla, da je bil sprednji del voza že do dobra izpraznjen.

»Uh, tale konj pa veliko poje,« sem rekla začudeno, da se je mož zdrznil in presenečeno obrnil proti meni.

»Kaj, ti si budna?«

»Ja, ravnokar sem se zbudila. Bova zamenjala?«

»Ja, lahko, ampak moram še malo sena vzeti iz zadnjega dela voza. Res je požrešen. Ne vem, kam tlači vso to seno. Ampak, gre pa hitro potem, ko se naje.«

»Kje sploh smo?« sem vprašala in se ozrla okoli. Bilo je zelo temno in tiho.

»Ne vem, mislim, da v tistem gozdu, ki sva ga videla od daleč. Luna je zašla že pred časom in mislim, da vse živo okoli nas spi.«

Pogledala sva proti konju, ki se je zopet zaustavljal. Pograbila sem seno in mu ga odnesla zajeten kup. Mož je med tem preoblikoval posteljo iz sena tako, da je preostanek sena bil le še pod odejo, na kateri sta bila otroka in manjši kupček za vzglavje.

»Malo sena si pa le daj podse, saj sicer ne boš mogel spati,« sem mu rekla.

»Ne skrbi. Tako sem zaspan, da bi zaspal tudi na samih žebljih,« mi je odvrnil in se zleknil na voz poleg otrok. V trenutku je zaspal in po nekaj minutah tudi glasno smrčal. Smeje sem zavila z očmi in se obrnila proti konju. Z usti je pobiral zadnje kupčke sena, zato sem se usedla na voz spredaj in ohlapno prijela vajeti. Naslonila sem se na kolena in se nenadoma počutila zelo samotno. Takrat še nisem vedela, da bo nekoč ta samotnost vse, kar mi bo ostalo in da bo samota moja edina družica.

Konj je preostanek noči pridno vlekel voz. Proti jutru, ko se je v nižavi gozdnih debel pričelo svetlikati, sem z voza pobirala zadnje bilke sena, razen tistega, ki je bilo pod otrokoma in moževo glavo.

Ob jutranji zarji, tik pred vzhodom sonca, smo se pripeljali iz gozda na prostran travnik z nizko travo in drobnim cvetjem različnih barv. Ozka cesta je vodila naravnost čez travnik in v daljavi, kjer je cesta izginjala v obzorje, sem zagledala ravno modro črto, ki se je dotikala še temnega neba. Strmela sem vanjo kot uročena, konj pa je voz vlekel vedno hitreje. Bolj kot sem se približevala, bolj osuplo sem zrla v modro črto, ki se je v prvih žarkih vzhajajočega sonca izkazala za veliko valovito modro vodo, nemirno in pohotno se razlivajočo po peščenih sipinah vse do cvetočega travnika, v katerem se je izgubljala pot, po kateri smo se pripeljali.

Osuplost mi je zamenjal grenak smehljaj samoironije, ko sem spoznala, da smo se znašli pred modro vodo, točno tisto, pred katere plazečimi lovkami in sirensko zapeljivim šumom smo ves čas bežali. Soočena z vso njeno mogočnostjo sem skočila iz voza in z majavimi koraki zbegano nadaljevala pot peš ob konju, ki se je po nekaj minutah ustavil na koncu travnika, tik pred začetkom prostranih peščenih sipin in se z glavo zasukal k meni. Potrepljala sem ga po vratu.

»Takoj ti prinesem seno. Prej jih moram zbuditi,« sem rekla bolj sama sebi kot njemu in se znova zastrmela proti ogromni modri vodi. Iz zamaknjenosti me je zdramilo šelestenje sena in škripanje voza. Ozrla sem se in videla moža, ki je stopil iz voza in s sebe stepal bilke sena. Ko je prišel do mene, je tudi on osuplo obstal.

»Kaj pa je zdaj to? Kam nas je zvlekel ta konj? Od ene vode k drugi, še hujši!?«

»Pst, zbudil boš dvojčka.«

»Ampak poglej vendar to! Nikjer žive duše, sama voda. Kaj naj tu, v tej pustinji? Jemo rožice?« se je mož še naprej hudoval, jaz pa sem dobila rahel sunek konjskega gobca v hrbet. Obrnila sem se in ga pobožala po glavi.

»Ja, dobiš seno, takoj.«

Odpravila sem se proti zadnjemu delu voza in začela pobirati seno, da ga odnesem konju, ko sta se tudi otroka začela prebujati. Pohitela sem nazaj h konju, mu vrgla seno na tla in se vrnila k otrokoma. Drugega za drugim sem dvignila z voza in ju postavila na tla. Odpravila sta se proti možu, ki je še vedno strmel v vodo, zato sem odmaknila odejo in pobrala preostanek sena in ga odnesla konju.

»To je konec sveta. Nikjer nikogar – kaj, za boga, naj tu počnemo? Kako naj preživimo?«

»Ne vem, tista ženska je rekla, da nas konj pelje tja, kamor spadamo,« sem rekla z žalostjo v glasu.

»Sem spadamo? Kaj pa ona sploh ve? Pojma nima! In konj? Le kako on ve, kam nas mora pripeljati? Ne morem verjeti! Kaj mi je vendar bilo, da sem pristal na to?«

»Modra svetloba,« sem mu odvrnila.

»Kaj?« je rekel in me pogledal, jaz pa sem mu pokazala proti vodi, ki je začela modro sijati. Pomislila sem, da je to zaradi sonca, ki se je odlepilo od obzorja, a potem je voda nenavadno vzvalovila. Videla sem otroka, kako sta stekla s travnika na peščene sipine in proti vodi.

»Glej,« sem rekla možu in potem stekla za otrokoma. Slišala sem njegove korake za mojimi, ugrezajočimi se v mehki pesek. Poskušala sem dohiteti otroka, preden bi pritekla do vode, a me je ustavil prizor dvigajoče se vode, da sem stopila korak nazaj in se zaletela v moža, ki mi je bil tik za petami. Oba sva strmela v vodo pred nama, iz katere so se drug za drugim dvigali ogromni sinji kiti in z mogočnimi zamahi plavuti pljuskali nazaj v vodo, ki se je začela razlivati proti nam. Dvojčkov to ni zaustavilo in sta tekla naprej, dokler ju ni mogočen val odnesel proti kitom. Nekaj časa ju nisem videla, nato pa sta se pojavila nad gladino, sedeč vsak na svojem kitu. Glasno sta se smejala in krilila z rokami.

Stopila sem še korak nazaj in se ozrla proti možu, ki je nič manj osuplo strmel v dogajanje na vodi, isti vodi, ki nama je oblivala gležnje in se nama dvigovala proti kolenom.

»Pred vodo ne moreš zbežati.« Glas je bil nezemeljski in za hip se mi je zdelo, da ga slišim le v svoji glavi, potem pa sem se z vsem svojim telesom zavedela, da me opazuje ogromno temno oko kita, ki se je približal obali, kolikor se je le lahko.

»Vodo moraš ukrotiti,« je nadaljeval.

»Tako kot smo jo kiti. Sedaj je voda naša hiša, cesta, hrana in pijača, postelja za spanje in prostor za ljubljenje … skratka: voda je vse, kar potrebujemo.«

Ozrla sem se proti možu in videla, da je v obraz postal sinje moder, ozrl se je nazaj proti travniku in zajel sapo. Sledila sem njegovemu pogledu in videla konja s praznim vozom, kako se po travniku hitro oddaljuje proti gozdu.

»Ne glejta nazaj. Spadata sem. Tako kot vajina otroka. Pridita. Za začetek na moj hrbet.«

Obrnila sem se nazaj proti neskončni vodi in se oprijela moževe roke, ki je bila mrzla in gladka in skupaj sva zabredla globje v vodo. Kit naju je z ogromno plavutjo na valu modre vode potisnil na svoj hrbet in zaplul proti neskončnemu obzorju.

Na kitovem hrbtu sva jezdila kot na ogromnem vodnem skuterju. Gibala sva se sinhrono, pretežno nad gladino in nato tudi pod njo. Ko smo bili tako daleč, da kopnega ni bilo več videti, se je mož sklonil k mojemu ušesu.

»Mislim, da se spreminjam v kita,« je rekel tiho in zvenelo je nepopisno zapeljivo. Tisti trenutek nisem razmišljala o posledicah te preobrazbe, skozi misli mi je šinila le podoba njegovega ogromnega uda, ki se plazi vame in skuša potešiti mojo pohoto kitovih razsežnosti. Moral je slišati moje misli, kajti prav po kitovo se je zasmejal, zdrsnil z orjaškega kitovega hrbta v sinje globine kodraste vode in videla sem ga, kako raste in se obli v gladko podolgovato telo ogromnega sinjega kita. Enako se je zgodilo z dvojčkoma, ki sta sedaj plavala z drugimi mladiči in se iz globin podila proti površju vode in razposajeno skakala v zrak.

»Kaj še čakaš?« me je ogovoril veliki kit, na čigar hrbtu sem še vedno sedela, v svoji neznatni človeški pojavi. »Spusti se že in predaj vodi, da te preobrazi. Sicer se ne boš več mogla ljubiti z možem,« je rekel zafrkljivo in se cvileče zasmejal.

»Brez tega ne bi obstajali,« je nadaljeval resno. »Ko se kiti ljubimo, voda poplavlja.«

Osuplo sem ga poslušala, še vedno na njegovem hrbtu, ko se je spustil v globino in se zasukal naokrog, da me je odneslo v vodne globine, kjer se mi je telo zaoblilo in povečalo v čudovito gibko telo mlade samice sinjega kita.

Odplavala sem proti možu, najzapeljivejšemu kitu v jati, in ga dregnila z gobcem.

»Pridi, greva delat poplave.« Smeje se mi je spretno sledil. Pridružila sva se ostalim odraslim kitom, ki so se v globinah sinje modre vode predajali drug drugemu in si z dolgimi počasnimi klici peli o ljubezni in pripadnosti.

Nikoli še nisem videla česa bolj zapeljivega in nikoli se še nisem predala tako silovito in dokončno, kot takrat. Mislila sem, da je to resnična svoboda in življenje edino možno in edino vredno – življenja. Toda bila je past.

Ampak takrat je bilo vse nekako čarobno, uročeno, pokrito z odejo zvezdnatega neba. Pozabila sem na svoje prejšnje življenje, sploh se nisem več spomnila na stanovanje in službo. Pomirjujočo rutino juter in večerov, sproščenih vikendov in tihih noči je odplaknila ta vseobsegajoča voda, ki je na koncu postala vse, kar smo imeli. Petje kitov je razglašalo dve najpomembnejši stvari v življenju. Pravzaprav edini pomembni: hrano in parjenje. Vedno, ko je kdo naletel na kril, je to glasno sporočil vsem ostalim, da so se mu pridružili pri obedu. Temu je sledila pesem ljubezni in predajanja drug drugemu. Življenje je bilo preprosto, do golega okleščeno vse potrebne in nepotrebne navlake, srečno v tej prvobitni pristnosti. A ni trajalo dolgo.

Začelo se je z množičnimi prihodi takšnih, kot smo bili mi. Mi smo bili prvi, za nami pa cele množice, nepregledne, skoraj neskončne. Ko se je zdelo, da že zmanjkuje prostora in hrane za vse, so za zadnjimi prišleki priplule kitolovke – ogromne ladje s puškami, ki so streljale ostre sulice ali metale mreže na mladiče. Krmarili so jih modrooki ljudje, takšni, ki so nas davno nazaj poslali tja, kamor spadamo. Boleče se je bilo spominjati tiste suhe ženske in njenih besed.

Že ob prvem srečanju se je moj mož, v gruči drugih kitov ogorčeno pognal proti njim.

»To ni pravično, poglej jih. Saj ne vedo, kaj počnejo. Mi smo vendar enaki kot oni,« je rekel, se pognal nad vodo in jim obupano poskušal razložiti zmoto. A ga niso razumeli, videli so le jeznega orjaškega kita, ki se je tuleč pognal proti njim. Slišala sem oddaljen pok in jata kitov je hitro s svojo množičnostjo pregnala kitolovko.

Ko so se kiti razšli, sem ga šele zopet zagledala, kako se vrača nazaj proti meni. Bil je bled, z luknjo nad levo plavutjo.

»Ustrelili so te,« sem rekla presenečeno in ga objela. Nenavadno, a nobenega strahu nisem čutila takrat.

»Misliš, da je hudo?« je vprašal povsem mirno. Pogledala sem rano in videla, da ne krvavi.

»Ne vem. Če ne krvaviš navznoter, morda ni hudo,« sem mu odvrnila.

Objela sem ga in potem šele videla, da ima izstopno rano zadaj na vratu in ta rana je krvavela. S plavutjo sem jo poskušala zapreti in poklicala druge na pomoč.

»Pridi, nasloni se name, saj bo kmalu pomoč tukaj,« sem mu rekla in ga še trdneje stisnila v objem. Danes ne morem razumeti, na kakšno pomoč sem sploh mislila. Najbrž na rešilni avtomobil z modro lučjo in usposobljenimi reševalci, a to je pripadalo tistemu drugemu življenju. Tu ni bilo nobenih reševalcev.

»Nič ne vidim, vse je črno,« je odvrnil tiho.

Preden sem mu uspela odgovoriti, sem začutila, kako je postal mehak in ohlapen. Izmuzljiv kot židka meduza mi je začel polzeti iz objema. Kri pod mojo plavutjo je prenehala teči in spomnim se, da sem imela moč za eno samo samcato besedo.

»Ne, ne, ne, ne,« mi je drselo skozi glasilke tiho, nebogljeno cvileče in nato glasno v vsej grozi zapuščanja, ko mi je s svojo mrtvo težo spolzel iz nerodnega plavutastega objema in potonil v črne globočine morja.

Tisti dan sta tudi dvojčka izginila. Jata se je proti večeru zbrala na odprtem morju, zdesetkana in ranjena, kajti prva kitolovka se je resda najprej obrnila, a se je vrnila. In to ne sama. Bilo jih je na stotine. Takrat in potem še mnogokrat, vedno znova. Kot da to ni bilo dovolj, se je spremenila voda, ki nas je obdajala. Iz dneva v dan je postajala toplejša in bolj kiselkasta. To je imelo za posledico izginjanje krila. Vedno težje je bilo najti kakšno hrano. Sprva smo se še klicali med seboj, ko je kdo naletel na kril, ampak lakota vsakogar spremeni. Hujša kot je bila, bolj nerazpoznavni smo bili, drug drugemu tujci. Petje je postalo sila redko in na koncu je povsem utihnilo. Vse naokoli je zavladala zlovešča tišina.

Tako se zdaj cele dneve sama potikam po skrivnih globočinah morja. Ponoči se, kar se le da tiho, dvigam na površje in neslišno zajemam zrak. Če najdem kril, nikoli ne kličem drugih kitov, kajti nekateri bi ubijali za en sam grižljaj. Krila je vedno manj, a jaz vztrajam. Čakam na dvojčka. Nisem ju videla umreti in če se morda vrneta, bi bila rada tukaj. Storila bom vse, da obstanem. Če se vrneta, ne želim, da se vrneta v prazno morje, kajti srhljiva je tišina morskih globočin in čeprav jo težko prenašam, vendarle vsemu, kar se je zgodilo, tišina še najbolj pristoji. Ni besed dovolj trpkih za vse to. A jaz vztrajam in upam, kljub temu, da nekje globoko v meni, proti moji volji, raste in me vleče proti dnu kot kamen trdo sovraštvo.

Tanja je gledala razločni črti in se spraševala, kako je to mogoče. Pred tem je lulala na palčko in prav počasi štela do deset. Vsako število je zašepetala, da ga je čimbolj raztegnila, dolžino besede približala tempu sekunde. In zdaj je bil pred njo rezultat. Ob tem ji je marsikaj postalo jasno, še več pa je bilo stvari, ki so jo zbegale.

Ena glavnih je bila nedvomno ta, da bo čez dve leti stara petdeset let, kar se ji je sam po sebi zdel dovolj dober razlog, da se ji kaj takega ne bi smelo zgoditi. Poleg tega je vse do tega trenutka verjela, da ne more zanositi, da je jalova, kot ji je govorila Marjanova mama, ko sta leta in leta poskušala brez vsakega uspeha. Na koncu sta se vdala v usodo, ki jima očitno ni namenila otrok. Nikoli ni podvomila v to, da bi lahko bila težava kje drugje kakor v njej. Navsezadnje je res bila ozka okoli bokov in majhnosti medenice je pripisala glaven razlog za neuporabnost njenih rodil. Imela je okvarjeno telo, neprimerno za nadaljevanje človeške vrste in narava je s tem, ko ji je preprečevala, da se razmnožuje, naredila edino razumno stvar. To je Tanja sprejela kot smiselno in pravilno.

Toda začela ji je smrdeti kava in v ustih se ji je pojavil čuden okus, ki jo je spomnil na dogodek iz otroštva. Nekoč je iz radovednosti, morda pa je šlo le za dolgčas, izplazila jezik in se s konico dotaknila tistega konca baterije, ki je bil označen z znakom plus. Okusa se je še vedno jasno spominjala in zdaj se je ustrašila, da ni hudo zbolela. Poleg tega se ji je, kadarkoli se je Marjan po službi počil na kavč, odprl pločevinko piva in začel kaditi, začel obračati želodec. Usta si je zatiskala z dlanjo, da je zdržala do kopalnice in ni izbruhala njegove vsebine kar tam v oblak dima. Takrat je bila tudi edinkrat hvaležna za nekaj, kar ji je sicer šlo na živce. V prvih letih njunega zakona je še nergala zaradi dvignjene straniščne deske, potem pa se je vdala, saj je bilo opozarjanje prav tako neplodno, kakor je bila ona sama. Skozi kiselkast zadah se je nasmehnila ironiji življenja. Ugotovila je namreč, da se tudi razočaranje slej kot prej lahko izkaže za koristno, takrat ko človek to najmanj pričakuje. Šele nato jo je preblisnilo neko drugo spoznanje.

Noseča? se je slišala zacviliti v svoji glavi. Zaradi tistega takrat?

Marjan ni komentiral njenih poletov v kopalnico, kjer je objemala straniščno školjko in se davila nad njo, zato je bila Tanja prepričana, da ne sumi ničesar. Saj kako tudi bi. Njun zakon je bil nadvse domač, predvidljiv, brez vsakršnega vznemirjenja, rutiniran. Marjan je delal od sedmih do treh za tekočim trakom lokalne tovarne črpalk, Tanjino delo je bilo težje opredeliti. Bila je malo čistilka, malo natakarica, nekakšna deklica za vse v zvezi s čistočo. V nočnem baru, ki je slovel kot središče zabave za visoke poslovneže, je delala že vrsto let, začenjala popoldne in se domov vračala pozno ponoči. Vsak moški, ki je v svetu dobička karkoli veljal, je bar redno obiskoval. Obstajala je peščica rednih strank, ki je najbolj od vsega cenila diskretnost in jo vsake toliko plačala z zajetno kuverto, ki je pristala direktno v notranjem žepu lastnikovega suknjiča. Občasno so tja zahajali tudi novi tokovi poslovnežev, ki so v lokal prinesli svež denar, vendar se je navadno izkazalo, da niso tekači na dolge proge. Potonili so enako hitro kot so se nepričakovano pojavili. Bogastvo je zahtevalo vzdržljivost in določeno mero kondicije, ki je niso premogli vsi. To je bilo še posebej očitno med mlajšo generacijo.

Eden takih nedavno vzbrstenih šprinterjev je zadnje leto vsaj dvakrat tedensko zahajal v lokal. Bil je srednje visok in na koncu dvajsetih let. Tanji se je zdel čeden. Predvsem jo je prevzela njegova snažna, urejena podoba, ki je bila tako povsem v nasprotju z Marjanovo raskavostjo in oguljenostjo. V pogovoru med šefom in njegovim računovodjem je preslišala, da mu je ime Jan in da se ukvarja s prodajo računalniško vodenih algoritmov, ki jih vgrajujejo v avtomate za igre na srečo. Obogatel naj bi zelo nenadno, ko je lastniku igralnic v Las Vegasu prišlo na uho, da mladenič iz neznane države v Evropi s svojim, do takrat skrivnostnim pristopom zmaguje v spletnih igrah na srečo. Ker je zaradi njegovih zmag podjetje izgubljalo denar in ugled, je Američan želel narediti konec prostemu padu v finančni propad. Hitro je sprevidel, da bo najbolj pametno, če Jana zaposli v svojem podjetju in mu nakazuje bajne zneske.

Mladi uspešnež je ob vsakem obisku lokala razsipaval denar za pijačo in ženske, kot da ne bi plačeval s kreditno kartico, ampak s tisoče zlatih konfetov. Ko je Tanja drgnila točilni pult ali sledi čistila in prstov z opranih kozarcev, ga je opazovala, medtem ko se je zabaval z ostalo družbo v separeju. Njegova koža je bila gladka in svetleča, imel je velike kostanjevo rjave oči in medeni lasje so objemali pravilne poteze njegovega obraza. Govoril in smejal se je s svilnatim glasom in vse na njem je delovalo sladko. Mladeničeva bližina je Tanji vibrirala v telesu z dolgimi tresljaji, ki so se začeli pod rebri. Od tam jih je zaneslo v roke, zaradi česar je večkrat skoraj izpustila kozarec. V nogah je začutila šibkost in občasno se je bila primorana nasloniti na pult.

Mladenič nikoli ni kazal drugega zanimanja kakor za družbo, s katero je bil, toda občasno so njuni pogledi poleteli skozi s feromoni nadišavljen zrak v prostoru in se ob stiku zataknili drug na drugem. Ko se je to zgodilo, je Jan stisnil ustnice, pod brado podstavil palec in s kazalcem drsel od spodnje ustnice do njene konice. Tanja se je spraševala, kaj se v tistem trenutku dogaja za njegovimi očmi in najbrž je prav zaradi tega kot prikovana stala na mestu in ga nepremično gledala. Ko ga je ogovorila ali se ga dotaknila ta ali ona, vsakič druga spremljevalka, je mladeničeva pozornost hitro skrenila stran od nje. Vse so bile mlade, predvsem pa lepotice. In kaj je počela ona, se je spraševala Tanja, zakaj ga je opazovala? Odgovorila si je, da je bil nekdo, na katerem si je lahko v miru odpočila svoje zdelane oči in si vsaj v domišljiji poskušala omiliti pustost vsakdana.

Tanja se ni več spominjala, kdaj je Marjan nazadnje pokazal kakšno drugo zanimanje zanjo, od tistega, ki bi presegalo običajnost vprašanja Kaj bo danes za kosilo? Kazalo je, da mu hrana predstavlja vrhunec vsega, kar mu Tanja lahko ponudi. Ker je leta verjela, da je kriva za to, da sta brez otrok, se ji je zdelo pametneje, da ne dreza v njega in pozabi na vse, kar je že od daleč spominjalo na aktivnosti v spalnici ter raje sprejme moževo hladnost kot pravično kazen za svojo nezadostnost.

Toda strast je živela v njej in vsakič ko je gledala postavnega mladeniča v beli srajci, modrih hlačah in svetlo rjavih čevljih, jo je poželenje zapeklo, kakor žareče dračje, ki ga je veter odpihnil iz kurišča. Dovolila si je sanjariti o mladeniču, dovolj dobro pa se je zavedala, da njena drobna postava brez bokov, komaj kaj spominja na sočne gospodične, s katerimi se je zabaval ob večerih. Imela je sicer velike prsi, ki jih je z muko tlačila v D košarico, toda zaradi bolečin v križu, ki ji jih je povzročala teža njenega oprsja, je preklinjala naravo in njen smisel za humor. Tudi njena starost se je posmehovala Tanjinim sanjarijam. Razlika v letnicah njunega rojstva je sigurno znašala dvajset let. Skrajno neverjetno se ji je zdelo, da bi se mu lahko zdela zanimiva.

Tri mesece preden je ugotovila, da je noseča, ji je šef naročil, naj preveri stanje v moškem stranišču. Eden izmed gostov se je pritoževal, da na stranišču nekdo kozla, zaradi česar svinjsko smrdi. Tanja je zapustila mesto za točilnim pultom, iz prostora za shranjevanje vzela voziček s čistili in metlo ter se odpravila v moški del sanitarij. Vrata je pridržala z eno roko in z drugo skozi prehod potiskala štorast voziček. V trenutku, ko se je odpiralna vzmet iztegnila in so se vrata za njo zaloputnila, se je iz edine kabine primajal Jan. Srajco je imel odpeto do pasu, gledal je v tla in si z dlanjo mel zatilje. Ko se je ovedel njene prisotnosti, je dvignil glavo in se zastrmel vanjo. Pramen las se mu je lepil na lice in v očeh je Tanja zagledala slabost. Njegov obraz je trzal in se pačil v mukah.

»Preveč ostrig lahko ubije človeka.« V njegovih besedah ni bilo opravičila, Tanja je zaznala zgolj hlad mladega moškega, ki mu ves svet poljublja stopala. Zato jo je še toliko bolj presenetilo, ko je planil v jok. Najprej ni verjela svojim čutilom, toda že v naslednjem trenutku je Jan padel na kolena in se je oklenil okoli pasu. Obraz je zarival v njen trebuh in telo mu je stresalo hlipanje. Spominjal jo je na majhnega fantka. Ker je bila nizke postave, je s temenom rinil v njene prsi in Tanjo je spreletela vesela misel, da so končno postale uporabne. Bile so mehke in lahko so tolažile.

Samodejno je položila dlani na njegovo glavo in tako dolgo, kot ji je to v enem zamahu dovolila sapa, izpihovala ššš. Jan jo je pričel tesneje stiskati. Nekajkrat jo je tako močno zagrabil, da jo je zabolelo, toda molčala je. Potem je vstal in jo začel poljubljati po vratu. V tem, kako je to počel je bila ihtavost in zaletavost telička, ki se postavlja s svojo mladostjo, vendar pri tem izpade le napihnjen in bahav.

Grabil jo je za prsi in se s spodnjim delom telesa drgnil ob njeno sramno kost. Ob tem se ji je zaponka njegovega pasu zarivala v trebuh in ji povzročala bolečine. Nekoliko se je odmaknila iz tesnega primeža, vendar je Jan to očitno razumel kot znak njene pripravljenosti. Hlače, ki jih je nosila v službi, so imele elastičen pas in zdaj jih je skupaj s spodnjicami povlekel navzdol, jo prijel za ritnici, dvignil in odložil na pult poleg umivalnika. Marmor je bil marogasto zelene in črne barve, hladen in trd. Nato si je še sam odpel pas in pustil teži blaga, da namesto njega opravi nalogo slačenja. Gravitacija je naredila svoje in kosi oblačil so mu obtičali na gležnjih.

Tanjo je prevzela intenzivnost, s katero so se stvari odvijale in po dolgem času se je počutila čudno živo. Ni si belila glave s primernostjo in posledicami dogajanja ali tem, da bi lahko v vsakem trenutku nekdo stopil skozi vrata stranišča in ju zalotil. Globoko v njeni medenici se je nekaj pozabljenega, kar je smatrala za izgubljeno, premaknilo iz mesta. Zdelo se ji je kot zver, ki je bila zakopana pod ruševjem njenega osramja, in se je zdaj prebujala spričo Janove neizprosnosti in sile.

Nato je s prsti razprl njene sramne ustnice ter se zarinil vanjo. Zaskelelo jo je, toda bolečino je zadušila, še preden bi se ji lahko iz globin prsnega koša izvil krik. Medtem ko je suval vanjo, je čelo naslanjal na njeno rame. S prsti je prečesala njegove lase in si prizadevala ostati prisotna v trenutku. Čutila ga je globoko v sebi, drgnil je po stenah njene nožnice, kakor bi predstavljale zidove, ki jih je potrebno stanjšati. Nekaj znotraj nje se je dejansko občutilo kot rušenje. Nevidni zidovi so začeli pokati in popuščati. Opazovala je ritmično gibanje njegovega telesa, ko se je zaganjal vanjo, kot bi se bal, da mu bo prihodnost pobegnila še preden bi se je uspel dotakniti.

V treh zaporednih krčih mu je prišlo in kratek čas je drgetal. Tanja ni čutila slasti, vendar je pri vsem tem obstajalo nekaj, kar ji je omogočalo svojevrsten užitek. Ta je sicer obšel njeno telo, hkrati pa se ji je zdel osvobajajoč, ker je zadel v sredino njene zavesti.

Na hitro se je izvlekel iz nje in se zatlačil nazaj v hlače. Ko je zategoval pas, jo je ošinil z očmi. Njegov pogled je bil prazen in Tanja je videla, kako so se mu ustnice v kotičkih povesile. Prepoznala je prezir, toda ni ji bilo mar za ponižanje ali za to, da se je skobacala s pulta z njegovim semenom v sebi in že hip zatem slišala tresk zapirajočih vrat.

Takrat je bilo zadnjič, ko ga je videla. Šef ji je povedal, da je bankrotiral, porabil več, kot je zaslužil, in se znašel v nemilosti upnikov. To je bilo vse, kar je vedela o njem, zato mu tudi ni mogla povedati, da je noseča. In če je bila iskrena, niti ni želela, da bi vedel.

V nasprotju z vsemi prepričanji je bilo njeno telo zmožno spočeti otroka in to ji je bilo dovolj, da je v življenju odkrila novo, nesluteno radost. Drobna luč veselja je utripala v njej kakor kresnička, ki je osvetljevala njeno resničnost. Zdelo se ji je preudarno, da se testira za spolno prenosljivimi boleznimi. Ni želela tvegati in ob prejemu rezultata se je pomirila. Neznanko ji je predstavljalo le še to, kaj naj naredi glede dveh črtic, ki sta s svojim obstojem njenemu dotedanjemu prepričanju o neplodnosti pokazali sredinec.

Vedela je, da Marjanu ne more povedati za nosečnost, ker bi se mu lahko hitro posvetilo, da ga je prevarala. Bala se je, da bi jo vrgel na cesto, najema stanovanja pa si s plačo čistilke, ki občasno pomaga za točilnim pultom, ni mogla privoščiti.

Naročila se je pri ginekologu. Ko mu je povedala, da je noseča, se je zdravnik zmedel. Naenkrat ni več vedel, kaj naj napiše v njeno kartoteko. Delovalo je, kakor da mu stol, na katerem je sedel, nikakor ni ustrezal. Presedal se je in se enkrat tako nagnil na stran, da se je skoraj prekucnil.

»Dajva pogledat.« Stavek je izgovoril z vajenim tonom, toda prisiljena ravnodušnost v njegovem glasu je ni prepričala. Z roko ji je pokazal na pregledovalni stol.

Dolgo je premikal sondo po njenem trebuhu in nato preveril še z vaginalno, toda ultrazvok je nedvomno pokazal, da plod nima srčnega utripa. Dobila je tablete, s pomočjo katerih naj bi se mrtev otrok hitreje izločil iz njene maternice in napotke za postopanje v primeru zapletov.

Na poti domov je jokala, obenem pa je čutila, da se z njenih pleč dviguje teža nujnosti glede odločitve, ki je ne bo potrebno sprejemati. Premišljevala in tehtala je svojo situacijo. Da ne more imeti otrok, je dolgo smatrala kot usodo, ki je ni mogla spremeniti, dokler ji ni življenje pokazalo, da se je ves čas motila. In zdaj, na samem koncu, je usoda zahtevala žrtev. Nazaj je vzela tisto, kar ji je podarila. Vse, kar se ji je potrdilo v njeni situaciji je bilo le to, da je življenje kruto in da so pobliski sreče redki kakor zadetki na loteriji.

Tanja je bila praktična ženska in s tem spoznanjem je lahko živela. Nekaj ur po zaužitju tablet jo je presekala bolečina. Krči so bili močni in začela je krvaveti. Na enem izmed obiskov stranišča, je v školjko padla večja kepa tkiva. Obstala je tako, da si jo je lahko nekaj časa ogledovala, preden je dokončno zdrknila v vodo. Videla je škampovemu repku podobno tvorbo in na vrhnjem razširjenem delu majhno temno piko pod roza opno. Oko je izgledalo spokojno, kakor nepredirna globina gorskega jezerca.

Moj čudež, je pomislila Tanja in že v naslednjem hipu opazovala, kako počasi drsi navzdol po gladki površini školjke. Mrazilo jo je. Morda zaradi prizora, morda zaradi utrujenosti ali pa preprosto zato, ker je skozi odprto okno v kopalnico vdirala jesenska vlaga.

Naslednji dan je več ali manj preživela na keramičnih ploščicah kopalnice, ležala na boku in objemala kolena. Zvila se je v položaj fetusa, posnemala držo svojega otroka, ki ga je odplaknila v kanalizacijo ter opazovala plesen in plasti prahu, ki so se čez leta nabrale na cevi pod umivalnikom.

Ko je Marjan tistega dne prišel domov, je pokljukal po vratih, a Tanja jih je že zjutraj zaklenila. Skozi režo pod vrati je videla, da stopiclja na mestu, kot bi ga zeblo v stopala, ker bi bos stal na ledeni ploskvi.

»Kaj bo danes za kosilo?«

Zdrznila se je nad zanesljivostjo vprašanja, se naslonila na roko in se zagledala proti vratom.

»Golaž,« je rekla, se z težavo postavila na noge in se z muko odvlekla v kuhinjo.

Sama se je hrane komaj kaj dotaknila, Marjan pa jedi kar ni in ni mogel prehvaliti.

»Odličen je. Perfekten. Če si v čem dobra, je pa to kuhanje.« Omaka se mu je cedila po bradi in občasno jo je popivnal z rezino belega kruha, ki je imela puhasto sredico.

Avtocesta je sredi dopoldneva na srečo skoraj prazna. Rdeč avto drvi po prehitevalnem pasu, kot da bi bil rešilec na nujni vožnji, a je le navaden Renault Megane starejšega tipa. Voznik se sploh ne zaveda, da vozi prehitro. Prsti krčevito oklepajo volan, prazen pogled je uprt strmo naprej, noga samodejno pritiska plin. Prtljažnik in zadnji sedež sta zatrpana s torbami in škatlami. Že davno je zapeljal mimo obeh izvozov, ki bi zanj prišla v poštev, če bi hotel nekje razpakirati svojo kramo in se utaboriti do nadaljnjega.

Vendar ni mogel k mami v njeno majhno blokovsko stanovanje, čeprav bi ga zagotovo sprejela brez očitkov. Ni se mogel pojaviti pred njo s prtljago, pri svojih petdesetih letih in po četrtem propadlem zakonu … Ne bi ji mogel pogledati v oči, polne žalosti in večne zaskrbljenosti zanj.

Tudi k njej, ki naj bi bila njegova nova ženska, ni mogel – upiralo se mu je. Zdaj, po toliko ponovitvah istega cikla, ni bilo več tistega prijetnega vznemirjenja. Grabijo ga jeza, razočaranje, nemoč in brezup. Občutek brezizhodnosti. Zamera. Tako se je počutil, ko je bil majhen deček in ni imel kam pobegniti. Zameril je mami, ker se je poročila in pripeljala v njun dom moškega, ki ga je iz dneva v dan trpinčil. Po njem so padale zmerljivke, grožnje in predvsem udarci. Največkrat s pasom. Še bolj kot mami je zameril očetu: če ju ne bi zapustil, se ta strašni človek ne bi nikoli pojavil v njunem življenju. Po drugi strani pa se je vedno spraševal, ali se ni morda očetu zgodilo kaj takega, da je bil prisiljen oditi. Morda ni mogel drugače. Morda ni on kriv. Lahko da zdaj nekje v tujini čaka na primeren čas, ko ju bo lahko spet poiskal … Odpeljal ju bo s seboj, zaživel bo z njima in ju za vedno zaščitil pred hudobneži. To upanje ga je spremljalo vse do odraslosti.

Mama se ga je po nekaj letih vendarle usmilila in se ločila. Samo zaradi tebe sem to naredila, mu je potem dolgo ponavljala, zdaj moraš pa tudi ti kaj narediti zame! Moraš biti priden!

Bil ji je hvaležen in res poskušal biti priden. Trudil se je, a rezultati so bili bolj tako-tako. Prijaznega, priljudnega fanta so imeli vsi radi; nikoli ni grdo govoril, ker se to ne spodobi. Upošteval je mamine nauke. A kaj, ko se je v šoli neštetokrat znašel sredi pretepa, da še sam ni vedel kdaj. Potem so mamo klicali v šolo, domov je prišla žalostna in ga vsakič spomnila na njegov dolg do nje: na obljubo, da bo priden. Potem je bil žalosten še on.

Končal je šolo in se zaposlil, da je razbremenil mamo dolgoletnih finančnih skrbi. Delal je in se veliko zabaval, seveda brez večjih količin alkohola, brez cigaret ali bognedaj drog, saj je bil mamin lepo vzgojeni fant. Bil je priljubljen pri dekletih, kar je v polni meri izkoristil. Vedno je bil sredi kakšnega razburljivega dogajanja in si do odhoda v vojsko nabral bogato zbirko dogodivščin. Po vrnitvi je nadaljeval v tem slogu, le s to razliko, da si je omislil stalno punco, h kateri se je lahko preselil, da se ni bilo več treba stiskati pri mami, saj sta z njo živela otroka iz njenega tretjega zakona, ki se prav tako ni obdržal.

Že po nekaj mesecih je dekle začelo sanjariti o dojenčku. Ni ji nasprotoval, saj je sploh ni zares poslušal. Če pa je bilo tako luštno! S punco sta se imela čisto fajn, imel pa je tudi dovolj priložnosti, da si tu in tam privošči avanturico. Nato pa naenkrat: bum! Oče boš! Pri enaindvajsetih. Mama je bila spet zaskrbljena, spet ga je gledala žalostno, kot da bi hotela reči: Pa si mi obljubil, da boš priden!

Od njega so pričakovali, da se bo poročil, če je že zakuhal to godljo. Da prevzame odgovornost in nosečo punco odpelje pred oltar, je želela tudi mama. Odločil se je, da ji bo ustregel. Se bo pač oženil, kaj se pa zamudi?! Po poroki je nadaljeval svoje življenje po starem. Veliko prostega časa je preživljal s kolegi in s puncami, ki so ga rade videle. Tista z rastočim trebuhom je postajala vse bolj nezadovoljna in prepirljiva. Najedala mu je. Zatožila ga je svojim staršem in ti so ga gledali grdo. Zatožila ga je njegovi mami in ta ga je gledala žalostno. Kolikor je mogel, je mamo prepričeval, da se bo poboljšal, da se je že poboljšal. Eno, dve ali tri popoldneve je preživel doma – vidiš, mama? – potem pa jo spet veselo mahnil naokrog. A dolgo ni moglo iti tako.

Sredi napetih razmer se je rodil dojenček. Do njega je čutil nekakšno razneženost in sled zaščitništva, a ta medla občutja se niso mogla kosati s potrebo po izživetju brezskrbne mladosti.

Med dekleti, ki so se zaljubljala vanj, je naposled srečal takšno, ki ni bila več najstnica in je imela svoje stanovanje. Majhno, staro in skromno, pa vendarle. Odločil se je, da je ona ljubezen njegovega življenja, in se preselil k njej. Končno je spet lahko zaživel brez stalnih napetosti in očitanj; dnevi so tekli lahkotno in polni smeha. Vedela je za njegov prejšnji način življenja in da je bil tak zato, ker ga je bivša premladega zvabila v past z otrokom. Razumela ga je, a mu je tudi strogo zabičala, da ona ne bo tolerirala nobenega skakanja čez plot. Zabavat se bosta hodila skupaj. Vsak trenutek, ko ni z njo, hoče vedeti, kje je in s kom. Ali pa bo letel na cesto! Tega pa se je bal. Zdaj je moral plačevati preživnino za otroka; za njegovo delavsko plačico je bil to hud udarec. Nikakor si ni mogel privoščiti, da ga partnerka nažene. Stisnilo ga je pri srcu, a vendarle ji je bil hvaležen. Rešila ga je. Ni smel izdati njenega zaupanja. Želela si je nositi njegov priimek in ustregel ji je. S komaj triindvajsetimi leti je stopil v svoj drugi zakon.

Do njegovega sinčka, ki je bil pri njima vsako sredo popoldne in vsako drugo soboto, je bila nadvse skrbna in ljubeča. Po letu in pol je začela govoriti o njunem skupnem otroku. Ničesar ni čutil ob tem, kvečjemu bojazen. Skrbele so ga finance. Vendar se ji ni upal ugovarjati, saj je bila njegova rešiteljica, in tako zelo ga je imela rada. Vsak mesec sta oba s tesnobo pričakovala rezultat: ona se je bala negativnega, on pa pozitivnega. Minevala so leta, ko je on vedno znova občutil skrivno olajšanje, ona pa vedno hujšo žalost.

Zakon je trajal sedem let, ne da bi se izpolnilo ženino hrepenenje po materinstvu. V tem času se je njegova plača nekoliko dvignila, hvaležnost do rešiteljice zbledela, njuna ljubezen pa ovenela – predvsem z njegove strani. Spet se je začel pogumneje ozirati naokrog in ogovarjati ženske, ki so mu bile všeč. Naletel je na temperamentno temnolasko, ki mu je povsem zmešala glavo. Med njima se je vžgalo in gorelo kot kres. Tako kot on je imela sina iz prejšnje zveze, delavsko plačo in preživnino za otroka, pa tudi prikupno družbeno stanovanje. Lahko sta zaživela skupaj in se neovirano predala romantiki. Tokrat bo za vedno, je bil prepričan. Čim je zaključil formalnosti v zvezi s svojo drugo ločitvijo, sta se poročila. Že tretjič je obljubil večno zvestobo, a čutil je, kot da je prvič – šele zdaj je to res to. Svoj ja je pred matičarjem izgovoril s pristnim žarom: tokrat misli zares.

Kadar je bil njegov sin pri njima, se je lepo ujel z njenim sinom. Bili so prava idilična družina. Zato je občutil skoraj čisto veselje, ko mu je naznanila, da bosta postala starša. Kupil ji je vrtnico, česar ni naredil še nikoli prej, samo mami je za osmi marec vedno prinesel kakšen nagelj.

Dobili so fantka, ki sta ga oba starejša polbrata oboževala. Nosila sta mu igrače, mu kazala slikanice, kadar pa sta nanj pozabila, je kobacal za njima in ju vlekel za hlače, da je znova pridobil njuno pozornost. Starša sta sedela na kavču in si izmenjevala ljubeče poglede. Čez dve leti se jim je pridružil še en deček.

Majhno stanovanje je postalo natrpano in vedno polno vrveža. Po nekaj letih sitnarjenja na občini jima je uspelo pridobiti malo večje stanovanje. Preselili so se in življenje se je spet ustalilo. Dnevi so bili polni hitenja – v vrtec, šolo in službo, popoldne pa na roditeljske sestanke, s fanti na nogomet in karate, z najmlajšim na igrala … Posebne romantike v tem ni bilo, a še vedno je bilo vse v redu. Ponosen je bil na lepo ženo – čeprav vse bolj utrujeno in s temnimi podočnjaki – in na njune živahne, krepke fante. Najbolj na mala dva. S svojim starejšim sinom nikakor ni mogel začutiti prave povezave. Včasih je ‘pozabil’ iti ponj, ko je bil dan za stike, ali pa se je vnaprej opravičil s kakšnim izgovorom. Celo z ženinim sinom se je počutil bolj povezanega, saj je živel z njim vsak dan. Neprijetno in odveč mu je bilo, če je zaradi otroka moral biti v stiku s prvo ženo, čeprav sta komunicirala samo pisno. Rad bi jo povsem izbrisal iz spomina, če bi le bilo mogoče. Kadar ga je obvestila o kakšnih težavah v šoli in podobnem, je avtomatično pomislil: pa kaj se to mene tiče?! Nikoli se ni odzval. Naveličala se je pisanja sporočil v prazno in naposled odnehala.

Kadar je bil sin pri njem – zdaj je bil pubertetnik – je bil mulast in stalno nekaj našpičen. Ni se hotel pogovarjati, na vprašanja je odgovarjal z ja, ne, ne vem in brez veze. Ženin sin je bil še vedno prijazen in otroški. Fanta se nista več ujela med seboj. Neke sobote je med njima izbruhnil pretep. Nič ni razčiščeval, kdo je začel, kdo je bolj kriv in tako naprej, ampak je svojemu takoj zabrusil, da za kazen ves mesec ne bo smel priti k njim, in zdajle takoj ga bo odpeljal k mami! Še bolje, je zatrmaril smrkavec, in med vožnjo nista spregovorila besede. Tudi izstopil je brez pozdrava, samo z vrati je zaloputnil. Ko je kazenski mesec minil, oče ni poklical sina, da bi se z njim dogovoril, kdaj in kje ga pobere za skupni vikend. Se bo moral kar sam potruditi, če bo hotel biti z menoj, si je ponavljal. V resnici je čutil olajšanje, ko so dnevi minevali, ne da bi sin poklical njega. Tako so se stiki med njima zredčili najprej na enkrat vsaka dva ali tri mesece, potem na dvakrat letno, pa na enkrat letno … Danes ve o svojem najstarejšem sinu toliko, kot sliši od skupnih znancev. In to ga pravzaprav ne moti preveč. Še najbolj naklonjenosti podobne občutke je imel, ko se je fant pred dobrim desetletjem končno zaposlil in njemu ni bilo več treba nakazovati preživnine.

Ah, denar! Nenehno je bilo treba kaj plačevati. Včasih je komaj zvezal konec s koncem. V takšnih trenutkih je pomislil: Ko bi vsaj imel očeta! Gotovo bi mi pomagal.

Ko sta mala dva že hodila v šolo, je odpadlo vsaj plačevanje vrtca, ampak tudi za šolo je bilo vsak čas kaj treba. Pa šestilo, pa ravnilo, pa flomastre, pa izlet in šolo v naravi … In če bi vsaj bili samo stroški! Prihajala so tudi tista druga obvestila: vaš otrok ima težave z branjem, vaš sin ne upošteva šolskih pravil, vaš sin ni opravil tega in onega, ni prinesel materiala, domače naloge, copat … Potem je bila žena slabe volje in nenehno nekaj zahtevala od njega. Beri z malim, uči se z njim poštevanko, preglej jima naloge! Ne moreš gledati čisto vsake tekme, otroke imaš! In tako naprej. Ni ji mogel reči pa ti delaj z njima, saj je takrat kuhala ali pospravljala ali likala … Njemu pa se res, res ni dalo! Bil je očka za zabavo: za skupno igranje nogometa, vožnjo gokarta, ruvanje in razne fantovske vragolije. Učenje za šolo, obiskovanje sestankov za starše … to ni bilo zanj. Najbolj pa je sovražil tisto, kadar je eden od malih dveh kaj ušpičil, ona pa mu je rekla: pogovori se z njim! Kaj pa naj bi mu rekel?! Froci pač kaj ušpičijo, normalno, sčasoma pa to prerastejo. Kaj se je tu treba pogovarjati?!

Zameril je ženi, da ga sili v nekaj, kar mu je povsem tuje. Iz čiste zamere je včasih pomežiknil kakšni drugi lepotici.

Začela ga je moriti z zateženimi pogovori. Hotela se je pogovarjati o vzgoji otrok, reševati nekakšne probleme … kar mu je totalno presedalo. Spraševala ga je kot šolarčka in ga gledala z velikimi očmi, polnimi pričakovanj, on pa ni imel pojma, kaj bi ji rekel. Sploh ni vedel, kaj bi rada od njega, madona! On ni imel očeta, njegovi otroci pa ga imajo, to je vse! Kaj bi bilo tu še za razpravljati?! Dlje ko je vse to trajalo, bolj se ji je obraz razočarano povešal. Kadar je začela takšen pogovor, je samo čakal, da ga bo konec, ampak potem, ko je sčasoma povsem nehala drezati vanj, se je počutil še slabše. Nekaj je bilo očitno zelo narobe. Zdelo se je, da je on sploh ne zanima več – tudi v postelji ne. To pa je bila točka, kjer se je njegovo potrpljenje nehalo.

Aktivno je začel iskati drugo žensko, kar zanj ni predstavljalo posebne težave. Pri štiridesetih je bil še vedno šarmanten, pa tudi preveč zahteven v teh okoliščinah ni bil. Predvsem mora imeti dom, kamor se bo lahko priselil, saj bo moral plačevati dve preživnini, ene pa se je rešil šele pred kratkim. Ne bo si mogel privoščiti najemnine, še hrano komajda. Ob misli na plačevanje za dva otroka ga je zabolela glava, a kaj je mogel?! Tako je pač prišlo. Na vsak način je hotel pobrati šila in kopita prej, kot mu bo žena rekla, naj spakira in gre – to je bilo zanj življenjskega pomena, pred vsem drugim. Vedno je (in vedno bo!) on tisti, ki zapušča, kajti že davno se je odločil, da njega nikoli več ne bo nihče zapustil. Že kot najstnik je pri vseh dekletih, s katerimi je bil, pazil na najmanjše znake, da se njena zagretost zanj polega, in takrat jo je pustil, če se je ni že prej naveličal.

Kar sam je dal vlogo za ločitev, še preden bi to utegnila storiti ona.

Potreboval je torej žensko s stanovanjem – to je bilo zdaj bolj pomembno kot to, da je privlačna. (Nekaj drugega bi bilo, če bi imel očeta – gotovo bi mu v takšni situaciji pomagal. Ampak oče ga je zapustil.) Spomnil se je neke znanke, ki ji do tedaj ni posvečal veliko pozornosti. Malo mlajša od njega, ne lepa ne grda, preprosta in delavna, sama živi na majhni kmetiji, ki ji je ostala po pokojnih starših. Poiskal jo je, diskretno pristopil, načel pogovor, jo povabil na pijačo … ostalo je zgodovina. V kratkem je že živel pri njej. Bila je presrečna, da ni več sama, in do ušes zaljubljena vanj. On si je oddahnil, da si je tudi tokrat rešil kožo. Komaj se je dobro ustalil v novem okolju, mu je nekega večera sedla v naročje, ovila roke okrog vratu in vsa blažena zašepetala na uho, da bosta zibala.

Deset let pozneje: v njegovem telefonu je našla žgečkljiva sporočila, ki si jih je izmenjeval z drugo žensko. Ko ga je soočila s tem, ji je v protinapadu vrnil žogico: da ona itak nima nikoli časa zanj, nikoli je ni doma … (Delala je kot negovalka, pogosto tudi v popoldanski ali nočni izmeni.) Oprostila mu je, a moral ji je obljubiti, da se ne bo ponovilo. Vendar se je. Spet je vohunila za njim in spet našla dokaze njegove nezvestobe in neiskrenosti. Moral je na hitro spakirati in se pobrati, še preden bi ga ona dala na čevelj, kajti za vsako ceno je moral biti on tisti, ki zapušča.

Tako je zdaj drvel po avtocesti, ne da bi vedel, kam se pelje, kje se bo ustavil, kaj bo naredil. V nekem trenutku se mu je zavest toliko zbistrila, da je po napisih na obcestnih tablah ugotovil, da je prevozil že pol države. Na armaturi je svetila rdeča lučka za gorivo. Avtomatično je postal pozoren na znake za črpalko. Zapeljal je na prvo, natočil in plačal gorivo, odtočil urin, v lokalu naročil kavo in kokakolo. Slednje je bila še ena od njegovih napačnih odločitev: zaradi poživljajočih napitkov je postal samo še bolj nemiren. Nikakor ni mogel stuhtati rešitve zase. Ne more se pripraviti do tega, da bi se spet selil k novi ženski. Čeprav bi bila ona presrečna, če bi se prikazal na njenem pragu s potovalkami. Ampak on ne more. Čim si to predstavlja v mislih, ga zgrabi taka tesnoba, da bi najraje samo bežal in bežal, dokler se ne bi zgrudil mrtev. Ko sta bila nazadnje skupaj, je opazil v njenih očeh tisti poseben lesk, ki ga preganja vse od takrat. Poznal ga je in vedel, kaj pomeni: novega otroka. Presrečno žensko, ki se bo najpozneje po nekaj letih prelevila v zahtevno tečnobo in mu ne bo več pustila dihati. Jebenti, star je petdeset let! Še vedno plačuje dve preživnini, ker gospoda študirata, in vsak čas bo začel še tretjo! Očitno bo do smrti vzdrževal otroke, te stranske učinke njegovih osvajalskih uspehov. S komolci na mizi in obrazom v dlaneh prestaja najhujšo agonijo svojega življenja. Mreže, v katero se je ujel, ne bo mogel nikoli več razplesti. Konec je z njim.

Svojega starega rdečega Megana zapelje nazaj na avtocesto in spet vozi, vozi … Ničesar boljšega se ne more domisliti.

*

Z zavoda za zaposlovanje se je odvlekla naravnost domov in se zgrudila na kavč. Vsega tega ni mogla več prenašati. Izčrpana od življenja, od vseh razočaranj, je komaj vlačila svoje telo naokrog, oni pa ji vztrajno tiščijo pod nos ta prekleta ‘delovna mesta’: Čistilka. Natakarica. Delavka v proizvodnji. Negovalka, če prej opravi tečaj. Zaenkrat se jih otepa s pomočjo psihiatrovega potrdila, da je nezmožna za pridobitno delo, a kako dolgo bo to še šlo?

To ni življenje. Zakaj bi sploh še vztrajala? Zaradi sebe ne vidi več smisla, drugih pa nima. Nima družine. Nima več prijateljev in jih tudi nikoli več ne bo imela – kdo pa bi se hotel družiti s takšno zgubo? Tudi otroka nima več, kot vse kaže. Najstnica je že pred štirimi tedni spakirala in odvihrala skozi vrata, medtem ko ji je čez ramo navrgla samo, da gre k očetu, ker nje, svoje matere, niti za sekundo ne more več prenašati. Od takrat se ji hči še ni oglasila niti z besedico. Na sporočila ji sprva ni odgovarjala, nato pa jo je še blokirala na vseh kanalih. Tudi bivši se ji noče oglasiti. Da bi svoje starševske pravice terjala preko inštitucij, ji še na misel ne pride. Lasten otrok je ne mara, to je dejstvo, ki ga ne more spremeniti nobena socialna delavka ali sodišče; pa tudi – ne misli se slepiti glede tega, da se kot mati ni najbolje odrezala.

Nima staršev. Nikoli jih ni niti poznala. Mati jo je rodila nekje v samoti, na skrivaj, potem pa pustila v zabojniku, kot da je smet. Bolje bi bilo zanjo, če je ne bi našli, a so jo. Namestili so jo v nekakšen dom za sirote (tega se ne spominja), nato pa v rejo (tega se spominja, a bi ji bilo ljubše, če se ne bi).

Zadnji mesec ji dela družbo samo še telefon. Tega se oklepa, saj ji daje vsaj nekakšno iluzijo, da ima okrog sebe ljudi. Da ni povsem izključena, kot da bi bila gobava. Z besedami je spretna. Če na fejsbuku napiše nekaj svojih misli, v hipu prejme odobravanje in podporo: všečke, pohvalne komentarje in izraze strinjanja, ljubeče emodžije. Ja, telefon jo rešuje.

Odpre fejsbuk – ta je celo toliko prijazen, da se aktivno pozanima, o čem razmišlja. Hmm, o čem bo danes razmišljala? Stisne ustnice in nekaj trenutkov strmi v sivkast strop nad seboj, nato začne tipkati:

Kakšno prostovoljno končanje življenja, lepo vas prosim, ljudje?! Življenje je sveto! Življenje je dar! Moramo ga ceniti! Jaz sem sama na svetu, mati me je takoj po rojstvu pustila v smetnjaku, pa živim! ŽIVIM! Mene poglejte, ljudje, in se ne cmerite nad usodo! Imaš koga, ki ga lahko pokličeš? Vsak od vas ima NEKOGA, sem prepričana. No, jaz ga nimam, pa se zato ne bom ubila. Nimam niti mačke ali psa, ker si ju ne morem privoščiti. Vi imate svoje ljubljenčke, vsak dan objavljate njihove fotke. ŽIVITE zanje! Za mačko, ki ti prede v naročju, je vredno ŽIVETI! Za en vdan pasji pogled je vredno ŽIVETI! Vse bi dala, da bi imela mater in očeta, brata in sestro! Če bi zboleli, bi jih negovala ne glede na vse! Tudi če crknem zraven! Svojemu človeku ne bi pustila, da se mi da zanalašč ubit, pa če bi mogla jaz crknit zato! Ne želite si, da bi se vaš človek hotel ubiti, ker je na smrt bolan! Ne dovolite tega! Imejte ga ob sebi, držite ga za roko, bodite ob njem vsako minuto, noč in dan! Poglejte mene, ki nimam nikogar na celem svetu, in boste vedeli, kaj je prav. Na referendumu glasujmo PROTI! zakonu o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja! Howk!

Tako. Zdaj mora samo malo počakati na odzive. Še vedno jih je dobila in tudi zdaj ne dvomi o tem. Telefon si položi na trebuh in s pogledom kroži okrog sebe. S tal zraven kavča pobere steklenico cenene vodke, nekajkrat srkne iz nje in jo spet odloži. Šteje sekunde. Šteje madeže na steni. Pomiga s prsti na nogah. Čim dlje bo zdržala, ne da bi pogledala na telefon, več reakcij se bo nabralo. Pretegne se in zazeha. Že zaradi pričakovanja dnevnega odmerka pozornosti svoje fejsbuk publike se počuti bolje. V duhu že vidi srčke in dvignjene palce, ploskajoče dlani in virtualne objeme, ki jo bodo greli naslednjih nekaj minut. Pozneje bo šla najbrž še na sprehod, da bo lahko objavila nekaj selfijev in prizorov iz narave, pa bo dan malo manj ušiv.

Tri, štiri, zdaj: prižge ekranček in se zagleda vanj. Res se je nabralo že nekaj komentarjev. Všečka pa sta komaj dva – kako to? Začne brati.

Življenje je dar my ass. Zakaj smo pol vsi tako nesrečni, če je življenje dar?? Jaz že nisem prosu za to darilo.

No, tole pa ni ravno sočutno. Si kdaj pomislila, kakšne bolečine trpijo nekateri bolniki? Te ni še nikoli nič res močno bolelo? Predstavljaj si, da to potem traja tedne ali celo mesece brez prestanka. Pri čemer človek morda sploh ne more govoriti, da bi povedal, kje ga boli, kaj potrebuje … Mogoče ga na silo hranijo po cevki … leži cele ure v umazani plenici … ve, da se ne bo pozdravil, da lahko samo čaka odrešilni konec … Raje še enkrat pomisli, če bi to res privoščila svojemu bližnjemu ali pa sebi!

Bravo, dobro si napisala, kot vedno! Objem!

Ma nehajte že srat s to svetostjo življenja. Moje življenje je moje, ne pa od nekega vašega imaginarnega prjatla.

Hmm, kaj pa empatija?? Vživljanje v počutje bolnika v terminalni fazi, nemočnega, v agoniji zaradi bolečin …?

Daj ne serji klamf. Povej to o svetosti življenja mojemu dedku, ki je bil več kot deset let v postelji, popolnoma nepokreten, preden se ga je smrt usmilila! Povej to moji mami, ki ga je ves ta čas negovala, poleg službe in skrbi za nas otroke! Take kot ti bi najrajši usekal po gobcu. Pička glupa!

Srce ji začne divje tolči, prsni koš se ji stiska. Kako so lahko takšni do nje?!

S tresočimi prsti začne tipkati svoj komentar:

Vsi tisti, ki me blatite … raje sebe poglejte!! To kar pišete, govori o vas, ne o meni!! To je vaš ego!!!

Objava vmes dobi v odziv tri jokajoče emodžije. Hudič naj vzame te jokce, ona jih ne rabi! Prikaže se nov komentar:

Če ima kdo tu težave z egom, si to ti! Človeka bi pustila trpet ko kristusa, samo da bi ga zadržala ob sebi! Če to ni ego, potem ne vem kaj je???

Komaj še lovi sapo. Kako morejo?! Telefon zažene na drugo stran sobe, kjer prileti v steno in potem na tla. Ekranček še vedno sveti, a njegovo žarečo površino vsevprek prepredejo razpoke. Briga jo! Kar naj crkne! Plane pokonci, se požene v predsobo, pograbi avtomobilske ključe in odvihra iz svoje luknje, navzdol po stopnicah in ven iz bloka. Silovito potegne k sebi vrata sivega Peugeota 206, da se zdi kot da bodo padla s tečajev, se poči na sedež, spet zaloputne in ihtavo odpelje s parkirišča. Vsa se trese in težko diha. Pogosto se pomirja z brezciljno vožnjo, medtem ko si predvaja glasbo na visoki jakosti. Običajno križari po lokalnih cestah, tokrat pa se usmeri proti avtocestnemu priključku, ne da bi sploh razmišljala o tem, kam gre. Šele tik preden se vključi na vozni pas, se ji posveti, kaj išče tukaj. Ni kot drugi ljudje – svoje življenje je začela v smetnjaku in na tej točki ji je dokončno jasno, da se ne more izkopati iz njega. Nikoli ne bo takšna kot drugi, nikoli se ne bo mogla zares vključiti. Je pač odpadek. Izmeček. Zato zavije v nasprotno smer od tiste, v kateri vozijo ostali. Eden od pasov je prazen, po drugem pa se z veliko hitrostjo približuje Renault Megane, čigar rdeča barva jo pritegne. Volan usmeri proti njemu. Zadnje česar se še zaveda je, da bo končno enkrat naredila pravo stvar.

In res: v razbitinah rdeče in sive pločevine, v ognju in dimu, v krvi in pepelu sta naposled oba našla mir, ki ga v življenju nista mogla najti.

V sobi je bilo temno. Nekje v daljavi se je slišal pritajen odmev mestnega prometa. Ljubljana, mesto v katerem je bila samo enkrat, vendar so se ji spomini na tiste dneve pogosto vračali v nočeh brez spanja. Stopila je do priprtega okna, ki je bilo v drugem nadstropju meščanske vile, in globoko vdihnila. Spodaj je videla urejen park, ki so ga osvetljevale svetilke. Naprej se je raztezala tema, ki so jo le ponekod prekinjale luči posameznih hiš. V daljavi je mrak nasilno pretrgala bleščeča belo-rdeča svetloba avtoceste, ki se je izgubljala v daljavi. Spomnila se je na svojo vas, kjer je bilo ob večerih videti le zvezde in slišati lajanje kakšnega psa ali mukanje krav v hlevu, ki so čakale na večerno hranjenje. Ob tem se je nasmehnila, saj že dolgo ni bila doma, vse od takrat, ko je mami povedala, da hoče končati študij.

Moskva je bila drugačna. Mesto, ki živi podnevi in ponoči. Milijoni ljudi, ki iščejo svojo srečo in jim vsako jutro daje upanje, da bodo našli tisto, za kar niti sami ne vedo, da iščejo. Med njimi je bila tudi ona, mlado dekle, ki je začelo živeti in ljubiti. Spoznala ga je na vlaku, ko se je peljala v Moskvo, kjer je študirala. Tudi on je bil študent. Še zmeraj je videla njegove modre oči, nasmeh in slišala njegov žametni glas, ko jo je poklical: »Moja zaijka.« Zajčica je pomislila, tukaj je slovenščina zame pomembna.

Tokratno potovanje v Ljubljano jo je utrudilo. Ni imela več tiste energije in gibčnosti, kot ob prvem obisku. Tudi tokrat so jo nastanili v sobo za goste. Stopila je do vrat, ki so vodila v kopalnico. Osvežila se je in se pogledala v ogledalu. Utrujena mlada žena s podočnjaki. Poskušala se je nasmehniti, vendar ji ni uspelo. Vrnila se je v sobo in legla. Morala je počivati, da bo kasneje lahko jasno povedala to, o čemer je razmišljala zadnje mesece. O pogodbi, teh popisanih listih papirja, ki so spremenili njeno življenje in jo ujeli v kletko, iz katere je morala pobegniti.

Pogled ji je zaokrožil po sobi. Na stenah so visele barvite oljne slike, ki so prikazovale ljudi na polju, naravo in tihožitja. Vse je bilo tako umirjeno, iz nje pa so privreli spomini, na njuno ljubezen. Skupna potovanja z vlakom, vse pogostejša srečanja med prostimi urami, ko ni bilo predavanj in potem skupna sobica. Ležala sta na postelji in sanjarila, o domu, ki ga bosta ustvarila za otroka, o karieri po končanem študiju. Pila sta sok, ki mu ga je pripravila mama in je imel čudovit okus po borovnicah in brusnicah. Mors, je pomislila, tako imenujemo ta sok v Moskvi. Nekje v daljavi se je zaslišal pisk lokomotive in na avtocesti komaj slišno sireno rešilnega avtomobila. Začutila je, kako je skozi okno zavel hladen veter. Stresla se je. Vsi tisti spomini so bili strnjeni v nekaj kratkih prebliskov, ki jih je zmeraj znova skušala pozabiti. Vpoklic v vojsko, strah in negotovost in potem obvestilo, da je umrl za domovino.

Oči so ji napolnile solze. Sama, brez želje po življenju. Vrnila se je domov, na vas, k mami, kjer je iskala tolažbo in zavetje. V umirjenem vaškem okolju se ji je zdelo, da bo spet našla sebe in začela živeti in uresničevati svoje sanje, da bo prva ženska v družini, ki bo diplomirala. A to so bile le njene sanje.

Neke nedelje, ko sta se vrnili iz cerkve in sta sedeli na vrtu in opazovali veter, ki je upogibal raznobarvne cvetove, je spregovorila mama. Še zmeraj je slišala ton njenega glasu. To ni bil pogovor, kjer bi sama lahko kaj odgovorila, se branila, to je bil stavek, kot pismo o vpoklicu državljana na služenje vojaškega roka.

»Svetlana, vse tvoje prijateljice v vasi so že poročene in imajo otroke. Ženska je ustvarjena zato, da bo mati in žena,« je hladno spregovorila mati in zrla v daljavo.

»Mati, končati moram študij,« je presenečeno izdavila.

»Ženska ne potrebuje študija, na svetu je zato, da skrbi za družino in uboga moža.«

»In če nočem?« je tiho vprašala Svetlana.

»Potem v tej hiši nisi več dobrodošla in ne vračaj se več.«

Zvečer je s potovalko, v kateri je imela vse svoje premoženje stala na železniški postaji in čakala na vlak za Moskvo. Okrog nje so se ljudje pogovarjali, smejali, vendar je zanjo ta svet umrl.

Nekje v hiši se je zaslišal ropot. Zvok korakov, ki so se vzpenjali po stopnicah, jo je potegnil iz spominov in potem je sledilo rahlo trkanje.

»Naprej,« se je oglasila s šibkim glasom.

V sobo je stopila Ema.

»Ljubica, večerja bo čez pol ure. Kako se počutiš?«

Svetlana se je šibko nasmehnila. »Nekoliko sem še utrujena, vendar je že bolje.«

»Prav, potem te pričakujeva v jedilnici.«

Svetlana je pokimala in se zatopila v spomine. Pot v Moskvo je bila olajšanje. Kot bi ptico izpustil iz kletke, v kateri je životarila dolga leta. Vendar so ji naslednji meseci pokazali pravo ceno svobode. Študij in popoldansko, včasih tudi nočno delo so začeli kazati svoje posledice. Vse težje je sledila predavanjem in tudi občasne zaposlitve so bile vse preveč naporne.

Nekega večera, ko je že razmišljala, da bi poklicala mamo in sedla na vlak, ji je prijateljica omenila ponudbo, ki se ji je v tistem trenutku zazdela rešitev njenih težav.

»Podpišeš pogodbo. Vredna je več kot boljši tuji avtomobil. Polovico plačajo takoj, polovico na koncu.«

Takrat je menila, da bi lahko tako doštudirala, ne bi bilo več skromne prehrane in nočnega dela.

Hiša je postajala vse glasnejša. Slišal se je žvenket jedilnega pribora in krožnikov, ki jih je razvrščala služkinja. Svetlana se je z mislimi vrnila v sedanjost. Ema je uspešna poslovna ženska in seveda nima časa, da bi kuhala in skrbela za gospodinjska dela. Z možem zaslužita dovolj, da imata zaposleno osebje, ki skrbi za hišo in gospodinjstvo, je razmišljala. In vendar je tudi ona podpisala to hudičevo pogodbo, kot Faust z Mefistom ali Bulgalova Margareta z Wulandom. Obe sta podpisnici, vsaka na eni strani pogodbe.

Kakšna je bila njuna iluzija ob podpisu? Svetlana je hotela znanje, ki bi ji omogočilo osamosvojitev in enakopravnost v krutem patriarhalnem svetu. Ema si je hotela povečati in utrditi svoj družbeni ugled kot Margareta.

Počasi je vstala in se napotila na hodnik. Stopnice, ki so vodile v prvo nadstropje, so bile umetelno izklesane. Z rokami se je dotaknila mrzlega kamna ograje in začutila hlad, ki je vel iz notranjosti hiše. Noga se ji je potopila v debelo preprogo, ki je pokrivala stopnice. Korak za korakom je počasi napredovala proti prvemu nadstropju. Iz jedilnice se je slišal glasen pogovor Eme in njega. Govorila sta nekoliko glasneje in v stavkih je bilo čutiti napetost. Svetlana je po podpisu pogodbe še isti semester kot izbirni predmet vpisala slovenščino in ugotovila, da ji je zelo blizu.

»Svetlana, ne morem verjeti, da govoriš, kot da bi bila rojena v Sloveniji,« jo je ob koncu semestra pohvalila slovenska lektorica.

Svetlana je pokimala, saj je vedela, s kom se bo pogovarjala v slovenščini. Vendar Emi in njemu tega ni zaupala. Z Emo se je še zmeraj pogovarjala v angleščini, on pa je zmeraj uporabljal ruščino.

Na sredini stopnic sta bila glasova že razločnejša in jih je razumela. Za trenutek je postala in prisluhnila.

»Veš, njeno telo je sedaj preplavljeno s hormoni in verjetno se ne bo hotela več držati dogovora,« je slišala njegov glas.

»Ti zmeraj pretiravaš. Svetlana je študentka, intelektualka in vem, da se bo držala pogodbe,« mu je odgovarjala Ema.

Svetlana je za trenutek občutila vrtoglavico, vendar je stresla z glavo in se napotila do jedilnice. Vedela je, da mora ostati umirjena in slediti svojemu cilju. Žal je bilo za presenečenje že prepozno, saj je on uganil njeno namero.

Večerja je minila v tišini. Ob desertu se je razvil pogovor. Svetlana je odgovarjala v angleščini, saj sta jo tako oba razumela. Emo je zanimal njen študij in počutje. V njenih vprašanjih je bilo čutiti iskreno zanimanje in sočutje ob Svetlanini omembi občasnih slabosti.

»Dosedanji izvidi, ki smo jih dobili od našega moskovskega zdravnika kažejo, da je vse v redu s tvojim zdravjem,« se je on v ruščini vmešal v pogovor.

Svetlana je pokimala in se žalostno nasmehnila. Roko je položila na trebuh, da je začutila drobno bitje, ki je raslo v njeni notranjosti. Imenovala jo je Lara in se z njo pogovarjala v ruščini, da se bo spominjala svoje mame. Vsaj v začetku je bilo tako, ko je začutila Larine prve šibke premike.

»Veš, komaj čakava, da dobiva Mojco in zaživimo kot popolna družina. Res sva ti neskončno hvaležna,« je zaslišala Emin glas nekje v daljavi.

Tudi Svetlana jo je sprva klicala Mojca, vendar se je v njej nekaj prelomilo in njena deklica je postala Lara. Do konca študija ji je ostalo še nekaj izpitov. Potem se bo lahko zaposlila in skrbela za malo Laro. Upala je, da bo z zaposlitvijo dobila tudi posojilo, tako da bo lahko vrnila znesek, ki ga je že dobila po pogodbi. Emin glas jo je spet prebudil iz razmišljanja.

»Svetlana, razmišljala sva, da bi sedaj do poroda ostala v Ljubljani, da ta preostali čas zate ne bo tako stresen.«

Pogledala je Emo in v očeh je začutila solze. Zmeraj več jih je bilo in potem je planila v jok, ki ga ni mogla več zadrževati. Toliko čustev se je nabralo v njej v teh mesecih in toliko neizrečenih besed. In sedaj jima mora povedati.

Ema je vstala in ji ponudila robček. Hvaležno ga je vzela, si obrisala oči in hlipajoče izdavila: »Ema, ne morem zapustiti svoje Lare,« in spet planila v jok.

Ema je široko odprla oči in začudeno pogledala njega. Njegov strogi, cinični pogled ji je prebudil strahove, ki jih je začutila že ob prejšnjem njunem pogovoru.

»Ema, saj sem ti rekel,« jo je nagovoril v slovenščini, da ju Svetlana ne bi razumela. »Dekletu ne moreva več zaupati, zato bo ostala tukaj do poroda,« je izdavil skozi stisnjene ustnice.

»Lara je moja,« se je oglasila Svetlana. »Vrnila vama bom vajin denar, samo spustita me, da odpotujem domov. Vse to je bila velika napaka!«

Ema jo je prestrašena gledala, on pa je s hladnim glasom spregovoril: »Svetlana, to ti bom povedal po rusko, da boš razumela. Ta otrok je najin, Emino jajčece in moja sperma. Ti si samo kokoš, ki sedi na naših jajcih. Sedi, grej in potem izgini. Otrok ni tvoj in nikoli ne bo!«

Ema, ki ni razumela, kaj je povedal, se je zdrznila ob tonu njegovega glasu.

»Prosim, ne s takim glasom. Poglej jo revico, vsa se trese,« je Ema poskusila zaščititi Svetlano.

»Ema dovolj!« je on nadaljeval z enakim tonom. »Dokler bo tukaj, bo zmeraj ob njej varnostnica, da ji ne bodo prišle na misel kakšne neumnosti. In rekel sem ti, da se bo to zgodilo. Ve ženske ste tako čustveno predvidljive, da sem že včeraj vedel, da boš tudi ti jokala z njo. Zato v sprejemnici že čaka Helga, ki so mi jo priporočili kot eno najboljših osebnih varnostnic. In ta pogovor smo končali. Od sedaj bo dekle skupaj s Helgo jedla v svoji sobi in tudi tebi Ema odsvetujem, da se družiš z njo.«

Ema ga je sprva začudeno, potem pa jezno pogledala. »Poglej vendar njeno stisko! Bodi vsaj malo usmiljen.«

»Ema, ta pogovor smo končali. Tudi pri tebi so se začeli pojavljati materinski hormoni, zato postajaš zmeraj bolj zmedena. Najbolje, da se odpravimo spat, ker bo jutri za vse naporen dan,« je končal in odšel iz jedilnice. Kmalu se je vrnil z mlado žensko strogega videza, oblečeno v uniformo varnostnice, in z malo potovalko, kjer je imela svoje osebne stvari.

»Štiriindvajset ur na dan ste odgovorni zanjo,« je dejal in pokazal na Svetlano, »in prosim, da po dogovoru opravite svojo dolžnost, če je že ta oseba, ki sedi tukaj, ni bila sposobna.«

Dnevi so minevali in Svetlana se je ob molčeči Helgi v sobi za goste pogovarjala z Laro. Pripovedovala ji je ruske pravljice, pela uspavanke in skušala v zadnjih skupnih dnevih v te pogovore preliti vso svojo ljubezen, ki jo je čutila do hčerke, ki jo bo rodila. Lara je ob teh čustvenih pogovorih pogosto z drobnimi gibi odgovarjala.

V ponedeljek je bil predviden še zadnji pregled pred porodom. Ema je spremljala Svetlano v privatno ambulanto, kjer so pred devetimi meseci opravili vsaditev zarodka.

»Kako se počuti bodoča mama?« je zdravnik vprašal Emo, ki je ob tem dvoumnem vprašanju zardela.

»Gospa Ema, seveda sem mislil na vas,« je zdravnik opazil njeno zadrego.

»Dobro, gospod doktor in tudi Svetlana se počuti dobro,« je dejala in nežno položila roko na Svetlanino ramo.

»Laboratorijski izvidi krvi in urina so v mejah, tudi izvidi iz Moskve ne kažejo posebnosti. Torej bomo opravili še zadnji ultrazvok, da preprečimo presenečenja ob porodu,« je s pomirjajočim glasom razlagal zdravnik.

»No, tole vaše dekletce pa je že precej živahno. Kako ji bo ime?«

»Mojca,« je hitro odgovorila Ema in začutila Svetlanin žalostni pogled. »Svetlana jo kliče Lara,« je dodala, kot da se hoče opravičiti.

»To je pogosto, da se nadomestne matere navežejo na plod in mu dajo svoje ime,« je zamrmral zdravnik in zaskrbljeno pogledal na ekran. »Kaj pa je tole? Ali tega niso opazili v Moskvi?« je nekoliko nejevoljno pripomnil.

Svetlana, ki je na ekranu opazovala obrise drobnega bitja, se je ob tem zdrznila.

»Kaj pa je, gospod doktor?« je Ema prestrašena vprašala.

»Ena stegnenica je krajša od druge,« je zaskrbljeno izjavil zdravnik.

»In kaj to pomeni?«

»Otrok bo imel prirojeno invalidnost, ena noga bo krajša. Z operacijami bo verjetno mogoče to napako odpraviti, vendar vam tega sedaj ne morem jamčiti.«

Ob prihodu domov ju je on že čakal. Po telefonu mu je Ema že vse razložila in na njegovem obrazu je bilo videti zadrževano jezo. Vsi trije so se odpravili v salon. Ema in Svetlana sta sedli, on pa je živčno korakal gor in dol.

»Tako sem se odločil,« je začel in strogi pogled uprl v Svetlano. »Prvi del plačila si dobila in to je dovolj. Popoldan se vračaš v Moskvo in naša pogodba je s tem zaključena. Otrok ima napako, torej ga ne moremo prevzeti.«

»Ne, ne, doktor je rekel, da bi se to lahko kasneje z operacijo popravilo,« je kriknila Ema, ko je spoznala, kaj se dogaja.

»Tiho ženska! Otrok ima okvaro in rastel je v njej,« je dejal in pokazal na Svetlano, »zato ga naj kar obdrži. Saj to je menda hotela, ko je prišla v Ljubljano.«

Svetlana je molčala. Čutila je Laro, ki se je premikala v njeni notranjosti in nežno pobožala napeti trebuh. V njej se je mešala množica čustev. Veselje, da bo Lara, njen otrok, ostala pri njej, in žalost zaradi okvare, ki bo vplivala na njeno življenje. Pogledala je Emo, ki je jokala na svojem stolu. Pomislila je, kot jaz pred enim tednom, ko sem izvedela, da bom izgubila Laro, tako joka sedaj ona, ker je izgubila Mojco. Sočutno je iztegnila roko in se dotaknila Eme. Dve materi v bolečini, ki je razum ne more utišati.

Ema je sedela v salonu in brala dnevni časopis. Pogled ji je zdrsni na datum in vsa se je stresla. Pred enim letom je Svetlana z nerojeno hčerko zapustila Ljubljano. Njeno hčerko, je pomislila, saj se je on v tistem govoru odpovedal temu otroku, čeprav je bila njegova hči. Kasneje je še večkrat hotela z njim obnoviti tisti pogovor, da bi razumela njegovo odločitev, ki bi morala biti njuna odločitev.

»Hotel sem fanta, naslednika. In potem je bilo dekle, ki je imelo napako,« ji je zabrusil in nikoli več nista govorila o tem.

Ema je mnogo noči prebedela in razmišljala, kakšna je Mojca in kako raste. Vendar je on imel vse dokumente in o tej tematiki se ni hotel več pogovarjati.

Pri vratih je pozvonilo. Slišala je, da je služkinja v gornjem nadstropju, zato se je sama odpravila proti vhodnim vratom. Skozi steklo je opazila mlajšega moškega, ki se je nervozno prestopal. Verjetno nekdo, ki potrebuje pomoč, je pomislila in iz škatle ob vhodu, kjer je imela zmeraj nekaj denarja za takšne primere, vzela bankovec za pet evrov. Odprla je vrata. Mladenič pred njo je bil urejeno oblečen. Za trenutek jo je pogledal v oči, potem je umaknil pogled.

»Dober dan, sem policist v civilu iz Prometne policijske postaje Ljubljana. Tukaj je moja službena izkaznica,« je dejal in ji pokazal dokument, ki ga več ni videla.

Opazila je samo drhtenje njegovih rok in tresenje glasu. Nekje v daljavi je še slišala stavek, da je umrl v prometni nesreči, potem pa se ni spomnila ničesar več.

Kasneje se je zbudila leže na sedežni garnituri v salonu. Ob njej je bila služkinja, na čelu je čutila hladen obkladek in na stolu je sedel policist. Torej ni bil vse samo privid, je pomislila.

Naslednji tedni so ji minili kot v sanjah. Pogreb, sedmina, zapuščinska razprava in nekega jutra, ko je vstala se je zavedla, da je končno sama in, da se ne bo nikoli več vrnil. Še zmeraj jo je mučila krivda, ker si je pogosto želela, da bi po tistem, ko je spodil Svetlano in njunega otroka, umrl. A te želje so bile nekje tam v podzavesti kot maščevanje in jeza nanj, ki ji je vzel otroka. Imela sta dovolj denarja, da bi lahko obdržala tudi Svetlano in tako bi imela Mojca dve mami. A vse to je bilo brezplodno razmišljanje do tistega dne, ko se je na vratih pojavil policist.

Pogledala je proti vratom, ki so iz salona vodila v njegovo delovno sobo. Kadar ga ni bilo, je bila običajno zaklenjena in vanjo je stopila le, ko ga je poklicala na večerjo. Počasi se je napotila proti vratom. Bila so zaklenjena, vendar je tokrat imela ključ, ki so ji ga izročili poleg drugih osebnih stvari, ki jih je dobila po nesreči. Obrnila je ključ in vstopila. V sobi je še zmeraj lebdel vonj po njem, mešanica cedrovine in tobaka in prestrašena je pogledala proti knjižni omari, če je mogoče od tam ne opazuje. Stopila je proti pisalni mizi in sedla na njegov stol. Na mizi so bili različni dokumenti in na robu je bila majhna, črnobela uokvirjena slika iz katere je zrla skupina otrok v enakih oblačilih. Čudno, je pomislila, o tem mi ni nikoli pripovedoval.

Zadnji predal, ki ga je hotela pregledati, je bil zaklenjen. Poskusila ga je odpreti na silo, vendar ni šlo. Potem se je spomnila majhne škatlice s ključem, ki jo je videla v hišnem sefu. Nikoli se ni vprašala, kaj odpira, tedaj pa je vedela, da bo to ključ, ki bo odprl predal.

Dokumenti so bili v angleščini. Z ruske ambasade v Ljubljani so sporočali, da je Svetlana R. pri porodu umrla in da je otrok premeščen v državno sirotišnico v Moskvi. Ema je zajokala. Njena Mojca je v sirotišnici. Nekje tam daleč jo čaka, njo, njeno pravo mamo.

Polet iz Ljubljane v Beograd in potem v Moskvo se ji je zdel neskončno dolg. Ves čas je pogledovala na uro, kot da bi tako lahko pospešila čas. V Moskvo je prispela pozno popoldan. Za obisk sirotišnice je bila dogovorjena naslednji dan ob dvanajsti uri. Rezervirala je hotel v bližini, saj ni hotela tvegati, da bi zaradi prometne gneče zamudila na srečanje in tako izgubila možnost, da se Mojca vrne k njej.

Hotelska soba je bila skromno opremljena. Preoblekla se je in se napotila na ulico. Iz zemljevida je vedela, da je sirotišnica oddaljena petnajst minut hoje. Počasi se je približevala ogromni stavbi, ki je bila v carskih časih konjušnica, kasneje vojašnica in sedaj je že nekaj desetletje zadnje zatočišče sirot, zapuščenih otrok, ki jih je posvojil sistem in jim dal priložnost preživetja.

Ulične svetilke so se že prižgale, vendar je ulica kljub temu počasi tonila v temo. Ema se je ustavila pred enonadstropno stavbo z visokimi okni, ki so jih pokrivale zarjavele rešetke. V stavbo je bilo nekoč mogoče priti skozi velika dvokrilna vrata, ki so bila na več mestih še dodatno okovana, da niso zaradi starosti razpadla. V njihovi sredini je bila izrezana odprtina za normalna vrata, kjer so vstopali obiskovalci. V oknih je bilo slutiti šibko svetlobo in zazdelo se ji je, da sliši otroški jok. Obrisala si je solze in stekla nazaj v hotel.

Naslednji dan je bila že pol ure pred napovedanim terminom pred stavbo. V stavbo so stopali pari, ki so prišli izbirat otroke. Stopila je za njimi. Peljali so jih v veliko dvorano, kjer so se igrali otroci. Bili so čisti in lepo oblečeni. In nenadoma jo je spreletelo, da je te obleke že nekje videla, na stari fotografiji, ki jo je on imel na mizi. Zato je tako dobro govoril rusko, vendar ji ni nikoli zaupal tega obdobja svojega življenja.

Kljub igri so otroške oči radovedno in proseče zrle v obiskovalce. V njih je videla nemo prošnjo, da jih posvojijo in jim uresničijo željo po družini, mami, očetu in toplem domu. Stisnilo jo je pri srcu. Kot tržnica, kjer prodajajo otroke.

Od vrat se je zaslišal klic. Obrnila se je in videla, da ji receptorka maha, da naj se vrne k vhodu. Ko se je približala, jo je tam že čakala prevajalka in socialna delavka, ki je tudi imela dokumentacijo. Spet so se vrnili nazaj v dvorano, kjer so jih pričakale številne otroške oči. Socialna delavka je odprla mapo in vprašala po imenu otroka.

»Lara,« je odgovorila Ema.

Socialna delavka je odkimala. »Ne, v dokumentaciji, ki sem jo dobila, je mati Svetlana, ki je ob porodu umrla, rodila hčerko, ki ji je že predhodno dala ime Mojca.«

Emi se je za trenutek zazdelo, da spet vidi Svetlanina upadla lica in njen poskus, ko je hotela obdržati otroka. In ko ga je dobila, je iz hvaležnosti do Eme izbrala slovensko ime. Emo so zalile solze.

Otroci so radovedno pogledovali k njej, vendar so nadaljevali z igro. Le deklica, ki se je skrivala nekje v ozadju, se je počasi približala. Njena obleka je bila umazana in strgana, saj je osebje vedelo, da nihče ne bo posvojil otroka, ki šepa.

»Mojca?« je dejala s tihim glasom in prijela Emo za roko. S svojimi velikimi očmi se je zazrla v njen obraz. »Moya mamochka?«

Ema se je sklonila in jo objela. »Mojca, kako sem te pogrešala.«

Deklica se je stisnila k njej in ji sklenila roke okrog vratu.

»Ime otroka?« je nekaj dni kasneje uradnik vprašal pred vkrcanjem na letalo.

»Lara Mojca,« je odgovorila Ema in pobožala svojo deklico.

»Tvoja mama Svetlana, te je klicala Lara in zame boš zmeraj Lara Mojca,« je dejala Mojci, ki jo je trdno držala za roko, saj še zmeraj ni mogla verjeti, da je nekdo izbral njo, otroka s krajšo nogo in ji ponudil svoj dom.

»Potniki na letu YU0765 za Beograd, naj se javijo na izhodu 14. Hvala,« se je zaslišal kovinski glas iz zvočnika in majhni deklici oznanil začetek poti v novo življenje.

Vid stoji v dnevni sobi in meri razliko v višini med naslanjačem in kroglo, ki je obstrelila stranico skoraj novega knjižnega regala.

»Jebemti, točno v višini glave,« reče Dijani.

Ne da bi se zavedala, se ji ulijejo solze. Malo zato ker je srečno naključje hotelo, da Vid ob zadnjem napadu ni sedel v naslanjaču, ki ga je zaradi kotne pozicije smatral za najbolj varno točno v stanovanju. Malo pa tudi zato ker najdražjega regala iz Lesnine nista niti odplačala, pa je že poškodovan.

Vrtita se okoli regala in študirata, kako bi se ga dalo popraviti. Luka sedi za mizo in barva pobarvanko. Vid se sprehodi do hodnika, kjer ima za vhodnimi vrati spravljeno zračno puško, ki jo je od civilne zaščite dobil za obrambo, v primeru če vojska vdre v njihov blok. Do takrat imajo navodila, da na tanke mečejo molotovke.

Vid obupano izdihne in reče: »Kot da bo to ustavilo norce, ki harajo po naseljih. Katerakoli vojska prva pride do nas, smo gotovi.«

Špiker skozi zvočnik malega tranzistorja z resnim glasom reče: »Ni več upanja za mir, ni več upanja za Sarajevčane. Začela se je vojna.«

»Luka, zbudi se! Mami je. Luka.«

Dijana je čepela ob postelji, ko je Luka odprl oči in v krču pogledal okoli sebe. Soba je zgledno pospravljena, s plakata na steni ga gleda Saša Dončić, mamina roka se sprehaja po njegovih rjavih kodrih. Oddahnil si je; vse je v redu. Luka je eden izmed tistih srečnih otrok, ki so iz Bosne prišli živi in v enem kosu. Šolska psihologinja je pojasnila, da so nočne more verjetno posledica tega, da je kot otrok izkusil vojno. Čeprav je bil majhen in k sreči nima konkretnih spominov, so možgani nepredelane občutke zapakirali v na videz iracionalne sanje. Dijana je hvaležna, da mu vojna ni pustila trajnih posledic in da odrašča podobno kot ostali vrstniki.

Dijana in Vid sta se poročila septembra 1987, Luka se jima je rodil avgusta 1988. Živeli so na vzhodni strani mesta, v novozgrajeni večstanovanjski stavbi v naselju ob sarajevskem letališču. Prvi sosed na levo in družinski prijatelj je bil Hamo, na desno pa sta živela Spomenka in Ranko z dvema punčkama, Milico in Dragano. Vid je delal kot profesor zgodovine na Drugi Gimnaziji, njegova žena pa kot medicinska sestra v Zdravstvenem domu Ilidža. Če ne bi bil med najboljšimi študenti zgodovine, bi gotovo uspel kot nogometaš. ‘FK Željezničar’ ali krajše ‘Željo’ je bil klub, za katerega je navijal od malih nog in tam je tudi začel igrati za mladince. Dijana je bila vedno brezhibno urejena in kot prava sarajevska mlada dama je tudi v dežju in snegu nosila čevlje s peto. Živela sta povprečno življenje in to jima je zadostovalo. Pozimi so hodili na smučanje na Jahorino, poleti pa s katrco na morje v Makarsko ali Črno goro. Tako je bilo vse do aprila 1992, ko je v njihova življenja posegla vojna. Ujeti v stanovanju so do zadnjega naivno upali, da bo nekdo ustavil to nesmiselno morijo.

Ko udari moč spominov in ko ji je pri srcu težko, Dijana sestram na Nevrološki kliniki UKC Ljubljana razlaga, da je vojna nekaj najhujšega, kar se lahko zgodi človeku. Vse, v kar si verjel, se obrne na glavo. Človeško življenje je vredno manj kot škatlica cigaret ali liter mleka. Če hočeš preživeti, moraš pozabiti na človečnost. Toda Dijana je realna in si ne ustvarja lažnih upov. Ve, da sodelavke ne morejo razumeti, o čem govori. Tudi ona ni, dokler vojne in begunstva ni občutila na lastni koži. Določeni spomini so tako boleči, da jih je raje potlačila. A včasih si mora olajšati dušo, ki tiho hrepeni po tistem, česar več ni in nikoli več ne bo.

Otroci se igrajo v kotu, Dijana na kuhinjski mizi mesi kruh. Nenadoma se zasliši hud ropot, kot da bi se podiralo na tisoče kovinskih cevi. Nekdo spet strelja. Dijana se hitro zbere, pograbi Luko, Milico in Dragano in jih postavi v kopalno kad, nato se uleže čez njih. Z lastnim telesom jih poskuša obvarovati pred rafalom metkov, ki zadevajo žlebove pod streho. Tri majcena telesca pod njo so skoraj negibna in na smrt prestrašena, ker ropota kot pri norcih. Med obstreljevanjem se vojak, ki se mu je iz neznanega razloga utrgalo, na ves glas dere: »Evo vam! Ste vsi slišali? Začela se je vojna!«

»Sine, zbudi se, samo sanje so. Mami je tukaj. Luka, sine.«

Luka se je iz strašnih sanj zbudil ves prepoten. Čeprav se mu sanje večkrat ponavljajo, mami ne razlaga vsebine. Tudi o podrobnostih iz vojne ne sprašuje, ker ve, da ji je težko govoriti o tem. Po morastih sanjah je Luka še ves dan raztresen in zamišljen. Zamišlja si scenarije, kako oče med srditim obstreljevanjem pade na prvi bojni črti, ki je potekala vzdolž letališča. Predstavlja si, kako bi bilo, če bi Vid preživel in če bi vsi skupaj z begunskim konvojem prišli v Slovenijo, ne pa on sam z mamo.

Kot majhnemu fantku mu je bilo najtežje na glas povedati, da nima očeta. Ko so ga sošolci spraševali, v kateri ekipi bo njegov oče igral med dvema ognjema na razrednem dnevu, ga je bilo sram povedati po pravici. V drugem razredu se je zlagal, da očeta ne bo, ker dela v Nemčiji. Vse mu je šlo lažje z jezika kot to, da je njegov oče umrl v vojni. Zadnja stvar, ki si jo katerikoli otrok želi, je izstopati iz skupine. To je gotovo pripomoglo k temu, da je bil zadržan in vase zaprt otrok, ki je svojo osamljenost zdravil z risanjem in branjem knjig. Uteho je našel v fantazijskem svetu. Najprej ga je navduševala zbirka knjig ‘Pet prijateljev’, potem pa ‘Harry Potter’. Ko ga je Dijana peljala v kino, da bi gledal uspešnico Levji kralj, so ga ob prizoru, ko Mufasa izgubi življenje, premagale solze.

Odkar je Dijana dobila službo na Nevrološki kliniki, živita veliko bolj udobno kot na začetku. Po najboljših močeh sta se prilagodila novemu okolju. Luka hodi poleti v kolonijo na Debeli rtič, Dijana pa se je naučila speči potico. Tako kot ostali prišleki se v javnosti trudita govoriti v čisti slovenščini, doma pa se pogovarjata v čudnem jezikovnem konglomeratu, ki praviloma na vsakih pet slovenskih besed zahteva eno bosansko. Razen ko se Dijana močno razjezi – takrat vpije v čisti bosanščini. Izkušnja begunstva in revščine je med njima stkala tesno vez. Luka se pogosto čuti odgovornega za mamo, saj je to edini starš, ki ga še ima. Skrbi ga, ker mama preveč dela, doma pa obsesivno čisti stanovanje in pije veliko kave. Lahko bi rekli, da je Dijana povprečna balkanska mama – svojega otroka bi klicala sine, tudi če bi bil deklica. Vseeno pa je Dijana vse prej kot običajna mama – svojemu sinu življenja ni samo podarila, temveč mu ga je med vojno tudi večkrat rešila.

Vseeno pa mlad fant potrebuje očetovsko figuro, če ne drugega iz povsem praktičnih vidikov. Luki denimo nihče ni pokazal, kako se fantje pretepajo, ali mu pomagal normalizirati uporabo pisoarja. V šoli je tako kot doma vedno uporabljal stranišče, ker mu je bilo nerodno stopiti za pisoar, če je bil nekdo poleg, zato so ga fantje začeli dražiti, da je »peder«. Fora se je začela, ko je Magnifico izdal pesem ‘Halo, gospodična’, in trajala skoraj cel četrti razred. Nekoč so mu ukradli kolo, spet drugič ga je Zvonko naribal s snegom, zato ker je čefur. V takšnih trenutkih je najbolj pogrešal očeta, da bi ga naučil, kako se postaviti zase in kako nabutati Zvonka.

Sčasoma je v bolečini našel moč. Ponosen je bil, da je njegov oče umrl, medtem ko se je boril proti tistim, ki so oblegali njegovo mesto, da je padel za svobodo. Če je bil njegov oče tako pogumen, potem zagotovo ta isti pogum tli tudi v njem. V petem razredu osnovne šole je sprejel ključno odločitev, ki je rešila skoraj vse njegove težave – začel je trenirati košarko. Ker je bil zelo dober, so ga celo nehali zafrkavati, da je od dol. Vpisal se je na Gimnazijo Moste in še naprej pridno treniral. Razredničarka je Dijani na govorilnih urah večkrat povedala, da je Luka nadvse inteligenten, miren in tenkočuten fant. Dijana se je vsakič zgolj kislo nasmehnila in spustila pogled, ker jo je pri srcu zapeklo, da Vid ne more videti, v kakšnega krasnega fanta je zrasel njun Luka.

Bloki so prerešetani, kot bi bili iz sira. Stavbe gorijo, v zraku je vonj smodnika. Na ulicah ležijo trupla brez imen, brez duše in brez pomena. Ljudje po navodilu vojakov v gručah tečejo z ene strani ulice na drugo, medtem ko jim nad glavami švigajo metki ostrostrelcev, ki nanje prežijo s hribov. Pregnani prebivalci okoliških blokov se trudijo, da čim hitreje preskakujejo trupla pod seboj in ne gledajo, ali je med njimi kakšen znanec, sorodnik ali prijatelj. Vedo, da zagotovo je. Vsak ima s seboj le peščico najbolj dragocenih stvari. En moški nosi vrečko z otroškimi oblačili, na glavi pa kahlico, neka ženska si je pod roko oprtala violino, dolgolasi mladenič pa k sebi stiska ptičjo kletko, v kateri je še papagaj od groze obnemel. Na križišču Ivana Cankarja in Ulice Miće Sokolovića prav vsi upočasnijo, ker opazijo mrtvo žensko z dojenčkom v naročju. Babica poskuša jokajoče dete iztrgati iz hčerkinega negibnega telesa. Strta babica z dojenčkom teče naprej proti letališču, kamor so jih napotili vojaki.

Eden izmed vojakov pogleda Vida in mu reče: »Brko, ti si mlad in zdrav, ti greš na fronto. Zdaj gre zares. Začela se je vojna.«

Nočne more so bile z vsakim letom manj pogoste, vendar nikoli niso povsem izginile. Kdaj se bo to nehalo, je Luka večkrat vprašal mamo, ki ga je tolažila, da bodo sanje sčasoma zagotovo izzvenele. Potem ko bo še malo zrasel, ko bo naredil kolesarski izpit, ko bo zaključil osnovno šolo … Toda potlačeni, nepredelani spomini v obliki grdih sanj so vedno znova našli pot na površje. Kot vsaka mama je Dijana intuitivno čutila, da njen otrok v sebi trpi. Zaradi občutka nemoči, ker mu ne more pomagati, bi njena bolečina postala neznosna, če se ne bi zatekla k zanikanju. Zato se je izogibala pogovorom o vojni v Sarajevu in niti pomisliti si ni upala, da njen sin v sanjah podoživlja dogodke iz vojne.

V šestem nadstropju stavbe na Preglovem trgu v Fužinah je dišalo po sirnici. To je bosanska pita narejena iz skute, ki jo Slovenci kličejo sirov burek. Dijana je čez mizo pogrnila sveže oprano belo rjuho, lase spela v čop in si kot pravi pek nadela medicinsko kapo, ki si jo je sposodila iz UKC-ja. Ravno začela je razvijati jufko za pravi, mesni burek, ko se je na enem izmed satelitskih TV kanalov pričela petkova posebna oddaja posvečena Olimpijadi v Sarajevu. Misli so ji same od sebe ušle v leto 1984, ko še ni poznala Vida, ko še ni bilo Luke in ko se je dobivala s Seadom. Na začetku vojne je pobegnil v Kanado, tako kot polovica prebivalcev Sarajeva, ki so se kot biseri razsuli po svetu.

Dijana se je pričela spominjati, kako je Sarajevo pred vojno izstopalo po multikulturnosti. V centru mesta si lahko v razmiku samo stotih metrov videl katoliško in pravoslavno cerkev, mošejo in sinagogo. Prebivalci so v polnem pomenu besede sprejemali različnost in živeli bratstvo in enotnost. Zimska Olimpijada v Sarajevu je bila poseben dogodek, ki se je vsej bivši skupni državi, še posebej pa Sarajevu, vtisnil globoko v srce. Čeprav so zamujali z gradnjo športnih dvoran in hotelov, v katerih naj bi bili nastanjeni športniki, so na koncu nekako le zvozili. Mednarodna ekipa športnikov je bila navdušena nad prijaznostjo in gostoljubnostjo domačinov. Skupina Bijelo dugme je prav za to priložnost posnela pesem ‘Hajdemo u planine’. Dijana še nikoli ni bila tako ponosna na svoje mesto kot leta 1984. Nasmehne se, ko rečejo, da je bil moto ene najlepših zimskih olimpijad ‘nema problema’.

Oddajo je prekinil zvonec – na obisk je prišel njen brat iz Bijeljine. Nikola je vedno spoštoval nepisani balkanski bonton in gostiteljici prinesel steklenico domače rakije. Običajno jo je spil še isti večer.

Luka je pri večerji naznanil, da razmišlja o študiju medicine.

Nikola je s polnimi usti vprašal: »Opa, bato, od kod zdaj ta medicina, a nisi bil ti za košarko?«

»Zato ker bi rad pomagal ljudem.«

»Pogumna odločitev, sine, samo medicina je težek študij.«

»Pogum imam jaz v genih,« je rekel Luka in se medlo nasmehnil. »Po očetu,« je dodal in pogledal mamo.

»A tako, po očetu. Pa dobro …« je v čudnem tonu zaključil Nikola.

Luka je šel zgodaj spat, ker je imel v soboto zjutraj trening, Dijana in Nikola pa sta nadaljevala komorno družinsko srečanje in se spominjala. Obujanje spominov ima dve funkciji; da krepi nevidno vez, ki teče od srca do srca, in da prepreči, da bi utonilo v pozabo tisto, kar nas je nepovratno zaznamovalo.

»Kaj bova, Halida?« je vprašala Dijana in še naprej z visoko zbranostjo pregledovala hišno zbirko CD-jev. »Ne, čakaj, Kemal Monteno?«

»Seko, daj nekaj bolj veselega.«

»Dobro, dobro … Kaj pa Indexi?«

»E to, može. Se spomniš koncerta v Skenderiji? Karte so bile tako hitro razprodane, da smo jih morali kupiti na črno.«

»Legendaren nastop,« zamišljeno pokima Dijana.

»Takih komadov ne delajo več,« je zmajal z glavo, potem pa na široko odprl oči in zažugal s kazalcem: »Bodo je bil kitarist svetovnega ranga. Kakšen Keith Richards pa Santana,« se je kremžil. »Uh, kako sem se rinil v prvo vrsto, da bi ga videl, kako igra solo kitaro,« se je spominjal Nikola, ko so se zaslišali prvi takti njune najljubše pesmi ‘Plima’.

Že davno sta ugotovila, da se o glasbi veliko bolj strinjata kot o drugih zadevah, zato se ob slavnostnih priložnostih, ki jih ne gre kvariti s težkimi temami, raje držita obujanja lepih spominov.

Nikola je po naravi bolj redkobeseden, a ko ga domača rakija razgovori, drugi sploh ne morejo priti do besede. »Uh, mekana,« je pohvalil lanskoletno edicijo šljive, medtem ko je v ozadju še vedno igrala ‘Plima’. »Kaj potem, bo Luka šel po tvojih stopinjah, medicina?«

»Tako kaže. Zelo priden je v šoli, same petice ima. Edino, kar me skrbi, so te nočne more.«

»Še vedno?«

»Še vedno. Sanja, da se je začela vojna.«

»Pa se on kaj spomni vojne?«

»Mislim, da ne, imel je komaj tri leta. Upam. Po moje je povezano z Vidom. Pogreša očeta.«

»Še vedno misli, da je Vid padel na fronti?«

»Še vedno, kaj drugega naj mu rečem,« je dejala. »Niti na očetov grob ga ne morem peljati.«

»Kaj pa ti, ga pogrešaš?«

»Ga.« Dijana je namrščila obrvi in zmajala z glavo. V resnici ne vem, če bo kdaj minilo. Včasih ne vem, ali sem sanjala, ali je bilo vse res.«

»Nihče si ni mogel predstavljati, da bodo dovolili, da se v olimpijskem mestu začne vojna. Če bi hoteli, bi lahko preprečili,« je odkimaval. »Vojna se lahko začne kjerkoli že jutri.«

»Bog ne daj,« se je zdrznila.

»Kaj pa, vse to odvisno izključno od volje velesil, ki vojne samo prestavljajo z enega konca sveta na drugega. Svet je zanje navadna šahovnica.« Nagajivo jo je pogledal in vprašal: »Greva stavit, kje bo naslednja vojna?« V roke je prijel neuporabljeno žlico, ki je ostala na mizi. »A ti prerokujem s to žlico?«

»Daj nehaj, Nikola,« se je zasmejala Dijana.

»Jaz rečem, da nekje … nekje, kjer je nafta,« jo je dražil in z žlico delal kroge po belem prtu. »Religija, nacija, pisava … vse to so samo izgovori, na katere pali obični narod.«

»Religija je opij ljudstva in to se dá lepo izkoriščati v politične namene,« je dodala.

»Puj, majko jim pohlepno, vse za denar.«

»Mi pa kot ovce. Kar čakali smo, da nas pobijejo. Vse dokler nas niso nagnali na letališče. Še danes si ne morem izbiti iz glave tistega prizora mrtve ženske z dojenčkom. To bi lahko bila jaz z Luko.«

»Se spomnim.«

»Včasih imam more, da spet ležim v banji, nad mano metki, pod mano pa otroci.«

Nikola je odložil kozarček, se presedel in zamahnil z roko. »Mogli bi že prej oditi, tako kot vsi pametni ljudje, v Kanado ali na Švedsko. Ti si komaj živo glavo izvlekla iz tistega stanovanja. Jaz sem bil zraven, ko so čistili vaš blok. Še preden so spodaj zgradili tunel.«

»Vem, že na začetku so te vpoklicali v vojsko. Najin oče je takrat rekel, da je mislil, da nikoli več ne bo doživel še ene vojne.

Nikola se je odkašljal, da je lažje pogoltnil cmok, ki ga je tiščal v grlu, potem pa, tako kot vsakič, začel svojo pripoved. Iz lastne izkušnje, pa tudi drobcev spominov Dijane in drugih ljudi, ki so preživeli etnično čiščenje, je postopno sestavil resnično zgodbo, ki bi jo, če bi preživel, potrdil tudi Vid.

Etnično čiščenje se je junija 1992 začelo na letališkem naselju, ker je tam potekala prva bojna črta. Cilj je bil umakniti srbske ženske in otroke na varno, moške pa poslati na fronto. Usoda izločenih Bošnjakov in Hrvatov ni bila jasno določena. Več kot deset srbskih vojakov je poskušalo vdreti v blok, v katerem sta živela Vid in Dijana. Vhodna vrata v stavbo so bila z nečim blokirana, zato ni šlo drugače, kot da vrata zrušijo s streli iz avtomatskih pušk. V resnici so Vid in še trije sosedi so na drugi strani z desko tiščali vhodna vrata in naivno upali, da bodo s tem odvrnili vojake. Nikola je dojel, da so na drugi strani vrat ljudje, zato je zavpil: »Vsi na tla, postrelili vas bodo!« V momentu, ko so Vid in ostali s trebuhom butnili ob tla, so jim nad glavami že poleteli metki. Če bi eno sekundo kasneje popadali, jih že takrat ne bi več bilo.

Dijana se je namrščila in pritrdila: »Imeli smo srečo, da niso bili zadrogirani arkanovci in šešeljevci. Za njimi so ostajala samo trupla, ki so jih potem odvažali s kamioni. Gamad.«

»Mi ne,« je poudaril Nikola. »Moja vojaška enota z Ilidže je izvajala samo narodnostno ločevanje. Zato smo vas odpeljali na letališče.«

»Misliš pregnali?« je bila cinična. »In pokradli vse, kar je bilo v stanovanjih. Še naš regal, ki sva ga z Vidom tako čuvala, so baje razmontirali in odnesli.«

Vsebina neštetokrat ponovljenega pogovora je bila obema vnaprej znana. Toda to ju ni odvrnilo od še ene ponovitve povzetka dogodkov, ki so spremenili tok njihovega življenja. Nikola je pripovedoval dalje. »Pri vas je vse skupaj potekalo dosti mirno, ker sem povedal, da je vmes moja familija. Prebivalci blokov so se po navodilu moje vojske namenili proti letališču, kjer naj bi bili ločeni po narodnosti. Ženske ste šle naravnost v avtokamp, moški pa so bili zbrani v največji hali na letališču. Dva vojaka sta šla po vrsti, od enega do drugega. V vrsto, zbor. Stani mirno. Vsak, ki je bil na vrsti za pregled, je moral pokazati osebno izkaznico in povedati, kaj je po narodnosti. Samo od tega je bilo odvisno, ali boš živel ali končal pod streli. Določene smo takoj izločili in odpeljali s kamioni, spet druge poslali na fronto.«

Nikola se je ustavil samo toliko, da je napolnil kozarček, potem pa nadaljeval. »V hali je bil tudi novinar sarajevske televizije Vojko Musa, vsi smo ga poznali. Osnovno neumnost je naredil, ker se je identificiral kot Jugoslovan. Najprej so pred vsemi ustrelili njegovega psa; zlatega prinašalca je imel. Musa pa je takoj za tem vsem na očeh končal pod udarci puškinega kopita. Takrat si lahko bil vse, samo Jugoslovan ne. Vojna je uničila še zadnje kotičke zavesti, v katerih smo Sarajlije slepo verjeli v bratstvo in enotnost.«

»V kamnu nič človeškega, v ljudeh pa vse kameno,« je Dijana citirala bosanskega književnika.

»Speti ti in tvoji citati. Na letališču ti Ivo Andrić ne bi nič pomagal.«

»Nobelovo nagrado je dobil, če si pozabil.«

Dijana je obema natočila še eno šljivo, Nikola pa je nadaljeval. »Ni bilo važno, ali si profesor ali lokalni kriminalec. Ime je bilo tisto, kar je odločalo o usodi ljudi. Vid je bil kao Hrvat. Govoril sem s poveljnikom enote in z upravnikom taborišča za izmenjavo zapornikov na Ilidži, uredil prepustnico, vse je bilo zmenjeno. Ali jebiga. Samo če Vid ne bi bil taka dobričina. Pred vojno – ni hotel oditi, med vojno – ni hotel prijeti za puško. Tretja opcija je bila samo ena.«

»Vid je bil nevtralen, ateist. Njegovi sorodniki in prijatelji so bili mešani. Žena Srbkinja, najboljši prijatelj musliman. Na Hrvaško je hodil samo na morje. Kakšen Hrvat? Proti komu naj bi se boril?«

»Dobro, ampak po imenu je bil Hrvat. To je bilo takrat boljše kot musliman. Imel je šanso.« Nikola je zvrnil kozarček in si z eno potezo obrisal pot z obraza. Ravno v tem trenutku se je iz zvočnikov zaslišala ‘Balada’ z žalostno zgodbo o moškem, ki se poslavlja od tega sveta in od ljubljene ženske. Nastopila je mučna tišina. Oba sta vedela, kateri del je na vrsti. »Zadnjo noč so mu vojaki, ki so se redno izživljali nad taboriščniki, dali nalogo. V roke je dobil pištolo, da ustreli drugega zapornika.«

»Hamo.« Dijani so se oči napolnile s solzami.

»Hamo. Vajin prvi sosed, prijatelj. To sem kasneje izvedel. Dijana, vsakem primeru bi ga ubili, ker je bil musliman. Vid pa ni hotel.« Do sosledja dogodkov tiste nesrečne junijske noči je Nikola prišel na podlagi pričevanj ostalih vojakov, ki so mu bili pripravljeni povedati resnico.

Vid in Hamo sta pristala v vojaškem zaporu, ki je bil v bistvu taborišče za vojne ujetnike. Razmere v zaporu so bile nečloveške. Zaporniki so ležali na betonskih tleh, hrano in vodo pa so jim čez ograjo metale okoliške ženske. Uporabili naj bi jih za izmenjavo vojnih ujetnikov, resnica pa je bila pogosto drugačna. Vsako noč so na podlagi nekakšnega žreba izbrali in odpeljali nekaj ujetnikov, za katere še danes nihče ne ve, kako so končali. To »igro« so bojda poimenovali ruska ruleta.

Kljub različni narodnosti sta bila Vid in Hamo soseda in prijatelja. To ni bilo nič neobičajnega za Sarajevo pred vojno. Vojaki so se tega zavedali, zato so tisto noč skovali bolan plan. Oba so poklicali v veliko pisarno, kjer so se vpričo publike, ki so jo sestavljali pijani vojaki, izvajala trpinčenja. Po kakšni uri pretepanja in poslušanja žalitev na osnovi njune narodnosti, je v pisarno vstopil poveljnik Mrki. Pojasnil je, da je njuna usoda zapečatena in da je v Vidovih rokah odločitev, ali bodo to noč iz pisarne odnesli le eno ali dve trupli. Hamu je ukazal, naj poklekne na tla z rokami na zatilju. Mrki je Vidu v roke položil pištolo in zahteval, da ustreli svojega prijatelja. Če tega ne bo storil, bosta oba kaznovana s smrtjo. Vid ni dolgo razmišljal. Pri priči je na mizo odložil pištolo in rekel, da ne more. Mrki ga je še enkrat vprašal: »Brko, si siguren?« Vid je molčal. Ukazali so mu, naj tudi on poklekne. Najprej je strel v glavo dobil Hamo. Potem še Vid, dva strela. Zjutraj so njuni telesi naložili na tovornjak, ki je odpeljal v smeri Trebevića.

Dijana je zaprla oči in po vsakem licu ji je spolzela po ena debela solza.

Nikola je srepo gledal predse in nadaljeval: »Eh, kako mi je žal, da me ni bilo zraven, da bi jim preprečil. Veš, kolikokrat sem sanjal ta prizor. Ampak potem razmišljam … Tudi če bi preživel, bi moral na fronto. In spet bi bilo isto. Če ne bi bil taka reva, bi mogoče še vedno bil živ.«

»Reva? A zate je pogum, da primeš za orožje?«

»Ja, če je to edini način, da preživiš.« Z gnevom v glasu je dodal: »Koga briga, kaj bodo čez sto let o tebi pisali v zgodovinskih bukvah, ki jih itak nobeden ne bere.«

»Jaz jih berem. Mogoče bi moral začeti tudi ti,« je vrnila provokacijo.

»No kaj bi pa ti storila, če bi dobila enak pogoj, da Luka preživi, ha? Bi pritisnila na sprožilec ali ne?« Dijani se je v glavi na hitro odvil namišljeni film in presekalo jo je v želodcu. Na hitro si je obrisala omočen obraz, Nikola pa je nadaljeval: »Eh, moja Dijana, pusti to. Jaz samo hočem reči, da mislim, da bi se Vid drugače odločil, če bi v tistem trenutku mislil nate in na Luko.«

»Jaz pa mislim, da Vid ne bi mogel živeti s takšno krivdo.«

Nikola je utihnil. Grimase na njegovem obrazu so dale vedeti, da s težavo zadržuje solze. Zadela sta ga žalost in obžalovanje zaradi nesmiselne smrti Vida in zaradi lastne krivde, s katero mora živeti dan za dnem. S tihim in nenavadno globokim glasom je vseeno uspel izustiti: »Vojna je igra naključij brez zmagovalcev in srečnih koncev.«

»Vem, mali človek tu nima besede,« se je strinjala Dijana in svojo roko položila na njegovo. »Ampak kaj ti ostane, ko si v takem položaju, ko ti vse vzamejo, ko ostaneš brez vsega?«

»Nič, samo golo življenje,« je vdano skomignil Nikola.

»OK, življenje. Kaj pa ideali, vrednote?« je zvišala glas Dijana, potem pa spet tišje dodala: »Moj Vid je bil pripravljen z lastnim življenjem braniti tisto, v kar je verjel.«

»Veš, kako pravijo: za ideale umirajo budale.«

»E, jaz pa rečem: bolje budala kot morilec.«

In tako se je na obema poznan način zaključil še en pogovor, ki se bo z enakimi besedami in v istem vrstnem redu zagotovo ponovil ob naslednji priložnosti.

Luka se je v soboto zjutraj ravno odpravljal na trening, ko je slišal po radiu: Dober dan. Izredna novica: Ameriške sile so nocoj okoli 3.30 po srednjeevropskem času začele ofenzivo na Irak. Ukaz za napad je izdal predsednik ZDA George Bush. V napadu je po dosedanjih podatkih umrl en človek, 14 pa jih je ranjenih. Začela se je vojna.