Margi je na štedilnik pristavila lonček z vodo. Ker je bila sobota, je kuhala kavo zase in za Petra. Ni se dobro naspala. Vedela je, da jo bo telo bolelo ves dan, čutila je sleherno mišično vlakno in utrujenost celega telesa. Misli so se ji neurejeno motale po glavi. S težavo se je skušala osredotočiti na tisto, kar je nameravala storiti – med ogledovanjem skodelic za kavo je v istem vlekla s police krožnik; copate je imela narobe obute in spalno srajico zasukano, da se je morala izvijati in sproti vleči gumbnico nazaj proti trebuhu. Še nekaj minut se ni mogla znebiti prizorov iz sanj – dežja, zelenih listov terčrnih rok, ki so se iztegovale izza praproti in se sproti pretvorile v ovijalke nad na pol vhojeno potjo sredi pragozda.
Takšne more so jo občasno tlačile že dvajset let.
Ko se je končno predramila, je zaznala tišino sobotnega jutra. Njene nekoč temne valovite goste lase je imela spete v sivo figo. Na pladenj je položila skodelico kave, ličen lonček s hladnim mlekom in krožnik s piškotom ter ga odnesla na omarico v vežo na dnu stopnišča.
Zgoraj je bival Peter, njen edini podnajemnik. Fant se ji je zdel samosvoj, redkobeseden, a priden študent arhitekture. Kmalu za tem, ko ga je sprejela v svojo vilo, se ji je prikupil s prijaznostjo in ustrežljivostjo. Spomladi ji je pomagal – obrezal je drevje, pokosil travo, odpeljal nekaj kosovnih odpadkov na deponijo.
»Tako si pripraven, Peter« je vzklikala. »Fantje s kmetov so bili vedno praktični!«
Imela sta tudi dogovor, da Margi v pleteni košarici na omarici hodnika pri izhodu pusti listek s seznamom živil, ki jih potrebuje. Peter ji je vselej rad sproti, ko se je vračal iz mesta, nakupil hrano in Margi mu je v zahvalo dala neskromen znesek:
»Pa še malo tringelta,« je bila zadovoljna.
Peter sprva denarja ni hotel vzeti. Na skrivaj ji ga je vtaknil v žep njene jakne, ki je visela na hodniku, spet drugič v košaro s copati ob vhodu v njeno stanovanje.
»Peter, kaj sem rekla!« ga je s strogim profesorskim glasom okarala, ko je čez čas našla bankovec in mu ga potisnila v roke.
Petra je nekako posvojila. O njegovi družini sta se bolj poredko pogovarjala. Vedela je, da je iz Šentflorjana, kraja na vzhodnem koncu države, da ima sestro in da imajo doma kmetijo. Fant je bil očitno priden učenec, pa tudi domišljijo in ustvarjalnost je moral imeti, si je mislila.
Večkrat se mu je poskušala bolj približati: »Peter, kako kaj tvoji? Je letos dobra letina?«
»Baje da ja,« je na kratko odgovoril.
Spet je morala vprašati: »Pa je bilo dovolj sonca? Bo grozdje sladko?«
»Mislim, da ja. Oče mi je povedal, da so sezonski delavci najavljeni, kot vsako leto. To je dober znak.«
Takšni pogovori so Margi kar malo jezili. Redko jo je presenetil, da bi sam kaj povedal o sebi.
»V soboto grem domov. Sestrična se moži.«
Ali pa: »Veronika pride iz Amsterdama!«
Margi je komaj vedela, da ima Peter punco, študentko farmacije. Nikoli je ni videla. Ni si mogla izrisati podobe o njej, saj je Peter ni velikokrat omenil. V vilo, kot ji je bilo znano, še nikoli ni prišla, čeprav mu je večkrat rekla:
»Tudi Veroniko povabi, saj veš. Atelje je zdaj tvoj drugi dom in kogarkoli lahko pripelješ, Peter!«
Margi je bila vdova že več kot dvajset let. Miloš je bil biolog in raziskovalec na Inštitutu za farmakologijo. Ni se vrnil z ene od odprav v Južno Ameriko. Člani odprave, s katero je bil v brazilskem pragozdu, so ga nazadnje videli enajstega julija tistega leta.
»Miloša smo iskali en teden, Margi,«je obupano razlagal Ferdo, možev prijatelj in član odprave.
»Območje smo s pomočjo lokalcev, ki so organizirani v nekakšne vaške straže, pregledali večkrat. Omenjali so brezna, kamor bi lahko padel. Pregledali so vsa, ki so jih poznali,« in jo toplo stiskal za obe roki.
Nato ji je izročil rjav rokovnik, ki ga je imel Miloš na odpravi. V njem so bile nalepljene posušene rastline, ob njih pa imena v latinščini: »To je njegov herbarij, Margi.«
Z ministrstva za zunanje zadeve je leto po izginotju prejela pismo, da so našli njegovo truplo globoko v džungli, na območju, kjer je odprava opravljala testiranja.
Na truplu ni bilo znakov nasilja, predpostavlja se, da se je zastrupil med raziskovanjem, so navedli.
Margi je zahtevala prevoz trupla v domovino in obdukcijo. Ker ji niso ugodili, je bila v dvomih, da je zares umrl. Z leti je bila vse bolj prepirčana, da so ga ugrabili lokalni gverilci in zaprli neznano kam.
»Vem, da je še živ,« je nekoč razložila Petru. Drobne oči so izrisale žalost in trpljenje. Njena krhka postava se je še bolj skrčila. »Vem, ker mi srce in sanje ne lažejo.«
Otrok nista imela in po moževi smrti oziroma – po Margino – izginotju – je za nekaj let usahnila. Stike s skoraj vsemi znanci in prijatelji je opustila. Z delom profesorice na klasični gimnaziji je prekinila. Zmogla je toliko moči, da je vzdrževala hišo in opravljala najnujnejše opravke v mestu. Poleti se je umaknila na podeželje. Finančno je bila dobro preskrbljena, bila je potomka bogate meščanske družine. Poleg vile, zgrajene po načrtih arhitekta Plečnika, je imela v lasti posestvo v Lipanškem dolu, uro stran iz mesta. Posest je pred tremi leti prodala.
Petru je nekoč s ponosom povedala zanimivost: » Julija, nesojena Prešernova ljubezen, je bila sestrična moje prapraprababice.«
* * *
Bil je julij. Večina meščanov je šla na počitnice in mesto je bilo prazno. Peter in Veronika sta pripravljala večerjo pri njej doma. Mansardno stanovanje v hiši njenih staršev ji je pomagal preurediti prav Peter. Veronika je pričakovala, da bosta živela skupaj, vendar je Peter takrat veliko študiral in projektiral, zaključeval je s študijem. V ateljeju Margine vile je imel idealne delovne pogoje. Pogosto je prespal pri Veroniki, preselil pa se še ni. Malo je bil tudi počasen pri »teh rečeh«. Prikupno zmeden fant, ki je lepo grajen, se je nasmehnila Veronika. Najbolj pa je cenila njegovo srčnost in ustvarjalnost.
Sama je bila briljantna študentka farmacije, ki je sodelovala v mednarodnih projektih in raziskavah. Njeno področje je bilo odkrivanje naravnih učinkovin. Pri svojih raziskavah je med drugim naletela tudi na članke izrednega profesorja Miloša Floreskega. Ko ji je Peter nekoč zaupal, da je to pokojni Margin mož, za katerega Margi trdi, da je še živ, se je v Veroniki zbudila detektivnska žilica.
»Sliši se filmsko, Peter!« je vzneseno krilila z rokami Veronika in skakljala po stanovanju. »Kaj pa, če je vse res?«
V knjižnici na Fakulteti za farmacijo je presedela cele popoldneve in prebrala vso dosegljivo literaturo, ki jo je profesor Floreski napisal. Prišla je do spoznanja, da je preučeval rastlino, katere korenine bi se lahko uporabljale kot zdravilo proti demenci. Predvidevala je, da se nekje v Margini vili nahajajo kakšni pozabljeni osnutki člankov, morda pa celo celoten neobjavljen članek. Želela si je, da bi nekoč raziskala Margino vilo.
»Margi večkrat reče, da pridi, Veronika.«
»Ne vem zakaj, a me je strah. Čutim, da je v tej vili nekaj narobe,« je vsakič pripomnila.
»Lepo te prosim, bo še mene strah,« se je Peter smejal na vsa usta. Malo ga je tudi stisnilo. Tudi sam je večkrat pomislil, če je Miloš morda res živ. Nekoč se mu je celo sanjalo, da je prišel nazaj, Margi pa ga v sanjah ni prepoznala.
Veronika se je nek sobotni večer pojavila pred vrati Margine vile. Bilo je poleti, ko je bila Margi Lipanškem dolu.
»Vstopi, Zvezdica moja,« jo je objel Peter. »Res hecno, da takole prihajaš, namesto da bi z Margi skupaj srebali kavico in poslušali njene zgodbe.«
Veronika je občudovala visok strop in marmorno stopnišče. Ograja je bila kovaška mojstrovina, za katero je umetnik dobil navdih pri zananih kroparskih kovačih.
»Neverjetno« je zavzdihnila, ko je na stropu zagledala lestenc, spet umetnikovo unikatno predelavo znanih slamnatih dovžnjekov iz Prekmurja.
Peter je Plečnikova dela dobro poznal in najbolj je cenil njegovo vnašanje slovenske tradicije ter njihove interpretacije v svoja dela.
Vrata iz hrasta na levi strani veže so bila vhod v Margin dom. Imel je ključe Marginega stanovanja, saj ji je zalival rože in malo pogledal, če je vse v redu.
Vstopila sta v vzhodni del stanovanja, v knjižnico. Prostor so obdajale stene knjižnih polic iz masivnega lesa, ki so segale vse od tal in skoraj do stropa. Vmes so se zažemala visoka okna.
Knjižnica je bila svetla in pogled na zelen vrt je bralcu lahko dodatno umiril utrujene oči. Dva velika fotelja, prav taka, kot ga je imel Peter v svojem ateljeju, sta bila obrnjena drug k drugemu, vmes pa je bila nizka klubska mizica.
Veronika je stala kot v transu in se nekaj sekund ni premaknila. Nato je začela sistematično pregledovati polico za polico, knjigo za knjigo…
Latinski in vsemogoče slovarji – nizozemski, portugalski, gruzijski; priročniki in enciklopedije. Nato je naletela na polico s farmakološko tematiko. Debele knjige Farmakodiamika, Farmacija skozi zgodovino, Zelišča sveta, Planta Slavajes, Por los caminos de Vercusa…
Miloš je očitno znal tudi špansko. Spomnila se je enega njegovih člankov, kjer je navajal kot vir Vercusa, mehiškega biologa, ki je bil eden prvih raziskovalcev botanike Amazonije. Čeprav sama špansko ni znala, ji je knjiga vzbudila pozornost.Vzela jo je iz police.
Usedla se je na udoben kavč in začela listati. Porumenele in ob robovih oguljene strani so dokazovale, da je Miloš knjigo pogosto prelistaval, vanjo si je celo nekaj označeval s svinčnikom, marsikaj je bilo že zbledelo. Opazila je, da stran stosedemnajst manjka. Bila je iztrgana. Očitno je bil tam pomemben podatek, si je mislila, ki ga je Miloš posebej spravil? Hitro se je znašla, v kazalu poiskala podatek, kaj je bilo na tej strani – Merunica glicosilata. Spomnila se je članka, kjer je Miloš to rastlino omenjal. Vedela je tudi, da je predpostavljal, da obstaja njena bližnja sorodnica, s katero so domorodci »zdravili utrujen spomin«. Srce ji je začelo hitreje biti. Knjigo je spravila nazaj na polico in si ogledovala dalje. V kotu je bila luknja, zadaj je stala stisnjena manjša rjava beležnica. S Petrom sta se spogledala.
Rokovnik je bil odet v platnice iz temnorjavega usnja. Veroniki so se roke rahlo tresle. Ko ga je odprla, je zagledala čitljive zapiske. To je bil Milošev dnevnik in vmes strani z zlepljenimi rastlinami! Herbarij-dnevnik. Kakšno odkritje! Zavriskala je.
»Peter, to moram prebrati!« je bila vzenimirjena.
»Prosim, da ga kmalu vrneš. Še preden Margi pride iz Lipanskega dola! Ne želim, da bi izvedela, da sva stikala po njeni knjižnici.«
Tisti večer je Veronika ostala pri Petru. Ulegla sta se na francosko posteljo. Rahla sapica poletnega večera, ki se je spustila skozi priprto strešno okno, ju je odela. Zvezde so nežno potresale čarobni prah in kometi so igrivo preletavali nebo.
Jutro so prekrivali temni nevihtni oblaki. V postelji se dolgo ni nič premaknilo, dokler ni udarila prva strela in so debele kaplje začele tolči po priprtem strešnem oknu. Petrova roka se je iztegovala proti desni in iskala Veronikin objem. Ker je ni zatipala, se je tudi Petrovo telo začelo premikati in odmotavati izpod rjuhe. Zdrznil se je. Veronike ni bilo v postelji. Sunkovito je vstal. Oziral se je naokoli. Morda je ravno v kopalnici, je pomislil. Tudi njene obleke ni bilo na fotelju. Niti jakne na obešalniku na vhodu v prostor. Je torej sploh ni, so ga prebadale grozave misli. Veronika ne bi kar tako odšla. Brez pojasnila! S pogledom je še enkrat poskeniral prostor in naposled na klubski mizici našel listek z napisom
Spet pridem, ne skrbi. Večkrat poglej skozi okno. Tvoja Zvezdica Veronika.
* * *
Leta so minevala. Margi je postajala vse bolj pozabljiva in nepozorna na dogajanje okrog sebe. Ni opazila, da Peter pri njej živi že pet let, da so mu lasje začeli siveti, niti, da je njegova konica nosu postala nekoliko bolj ošiljena. Ni je motilo, da je bil nemalokrat v enakih oblačilih cel teden, da se je zanemaril. Ni se ji zdelo čudno, da arhitekture še ni dokončal, da ji že vsaj dve leti ni plačal najemnine. Peter je bil zanjo vedno priden mlad študent. Z veliko radostjo mu je ob sobotah dopoldne prinesla pladenj s skodelico kave, ki ga je pustila na dnu stopnišča. Vse težje je namreč hodila po stopnicah, pa tudi nikoli ni vstopala v Petrov atelje.
»To je tvoj novi domek in ne bom vstopala vanj,« mu je obljubila že povsem na začetku, pred leti, ko je prišel k njej.
Margi je ritual s kavico veliko pomenil. Ker pa je vse bolj mešala dneve v tednu, je prinesla kavo tudi v petek, četrtek, morda v ponedeljek. Petru je to seveda ustrezalo. Dokler ni opazil, da Margi ne zna več skuhati kave. Nekoč mu je prinesla pogreto vodo z mlekom.
* * *
Zlekljen je bil v fotelju, ki je bil tako mehak, da se je vsakič precej globoko pogreznil vanj. Zaskrbljeno je s prsti preigraval majhen popisan papirček. S komandno ploščo na desnem naslonjalu za roko si je lahko uravnaval naklon naslonjala za hrbet. Škrlatni žamet, prepreden z vzorci vrtnic srebrnikaste vezenine, je sedežu dal videz kraljevskosti. Lahko bi zaspal, a ga je od zaležanosti že vse bolelo. Poleg tega je moral buden paziti na signal iz neba. Čakal je na svojo Zvezdico in po ure zrl skozi okroglo okno nad sabo.
Tuširal se je redko, po več kot teden dni ne. Jedel je, kakor je naneslo – če je imel v hladilniku jajce, si ga je spekel. Če je bil hladilnik povsem izpraznjen, ni jedel. Dan ali dva. Potem ga je lakota prisilila, da je šel v bližnjo trgovinico.
Ura je bila dve zjutraj, zaspal je. Zbudil se šele ob devetih, zrak je bil zatohel. Bilo je dolgočasno jesensko jutro. Želodec mu je pošteno krulil. Smrad obleke, kože in posteljnine ga niso motili. Ko se je krmežljavo sestavljal, je na klubski mizici zagledal razgrnjeno svileno rutko. To je Veronikina rutka! Skočil je pokonci. Tukaj je bila. Ponoči! Zaspal sem, O, kako sem mogel, se je z rokami grabil za lase in vzdihoval. Pod rutko je ležalo večje pismo. Odprl je kuverto in izvlekel papir, na katerem je pisalo:
Dragi moj!
Iščem sledi. Kmalu se vnem.
Tvoja Veronika.
»Meša se mi!« je obupano zaječal Peter.
Vedel je, da bi že zdavnaj moral do psihiatra. Odkar je za Veroniko izginila vsaka sled, se je sesul. Na fakulteti mu je manjkal le še en izpit in potem bi se lotil diplome. Preprosto, po Veronikinem izginotju se mu je podrl svet. Študij arhiterkture se je ustavil.
Peter se po prejetju pisma več dni ni prikazal iz svojega ateljeja. Margi je čutila, da je nekaj drugače, a ni znala določiti. Preden ga je uspela karkoli vprašati, pa je že pozabila. Pazil je le toliko, da je sproti odnašal njene pladnje, zlil toplo vodo v lijak, spil mleko, postavil vse nazaj na pladenj ter ga proti večeru po tihem dostavil nazaj na dno stopnišča. Margi je bila prepričana, da veliko riše in da redno opravlja svoje študijske obveznosti. V njegov vsakdan se ni vtikala.
Na deževen petek je brnel alarm radia ob postelji. Peter se je zdramil, niti do kopalnice ni šel, pograbil je plašč in zdirjal po stopnišču.
»Kar zapri oči, Peter« je z nizkim glasom, in še dodanim »mmmm« zapel hipnotizerjev glas. »tako, ja…« je spet s podaljšanim glasom nadaljeval: »…začuti, kako se tvoje telo udobno sprošča, kak mehko je…in se udobno počutiš v tem fotelju…ki je tako mehak, prijeten…in čutiš, kako se hrbet prilega mehkemu naslonjalu… in roke postajajo tako prijetno težke…se naslanjajo na naslonjalo, ti pa se spuščaš v globoko, globoko prijetno hipnotično stanje…«
Petrove roke so zatrzale, obrazne mišice so bile sproščene, pogoltnil je slino in umirjeno dihal.
»In zdaj, ko takole mirno sproščeno uživaš …si zamisli en lep kraj…« Peter je še naprej počasi drsel v globoko hipnotično stanje, slišal je le še posamezne besede hipnotizerja…. »boš zagledal…jaso….«…Zožena zavest ga je popeljala na lep travnik, posejan z zgodnjepoletnim cvetjem – grabljišče, rman, visoke pasje trave, temno vijolične zvončnice. Pogled se ni mogel naužiti pisanosti cvetja, katerih imen ni poznal. V zraku je pihljala svežina mladega cvetja. Na obzorju se je travniška zelena stikala z modrim nebom, takim, brez oblačkov in na meji travnih bilk in neba se je bočila silhueta starega kmečkega kozolca. Ležal je obrnjen s trebuhom v travi, z levom licem dotikajoč se njene mehkobe in s pogledom proti svoji Veroniki, travniški vili. Čutil je njeno toplo, drobno dlan, katere prsti so se spletli z njegovimi. Občutil je trenutek večnosti in nepopisljive sreče, brezskrbnosti in varnosti. Veronikini gosti pšenični lasje so segali do njenih prsi, njena svetlo rumenkasta, rahlo nagubana majica je privabljala hroščke. Smejala se je in se z njimi pogovarjala. Bila je zavetnica vseh teh drobnih bitij, bilk in trav. Petra je za trenutek obšel strah, da nečesa, kar se pogovarjajo, ne razume, da je odrinjen. Vendar so ga v istem hipu ljubeče gledale Veronikine kostanjevorjave oči.
Nebo je postajalo temno sivkasto, začeli so se nabirati modro črni oblaki in tisti veter, ki napoveduje nevihto, se je bližal. Veronika se je zdrznila »Nevihta bo, morava pod streho Peter« in ga je začela vleči za roko, v kateri je počivala njena. Peter se ni zdramil, kot vkopan je ležal tam, ni mogel premakniti udov. Nekaj ga je vleklo k tlom, neka nepojasnjena sila, telo je bilo težko kot svinec. Veronika ga je gledala s prosečimi očmi »Peter, strele bodo, bojim se, jaz ne morem tu mirno ležati in začutil je, kako je njena nežna dlan spolzela stran…ob tem je slišal lasten krik nemoči, ki se je mešal v bobnenje prihajajoče nevihte. Tekla je, tekla, kar se je dalo, morda pod bližnji kozolec. Peter ni mogel dvigniti glave, vse bolj ga je tiščalo k tlom, da ni mogel zagledati obrisa kozolca. Zavonjal je zemljo, tisti vlažni malo plesnivi vonj…
»Ste še vedo na travniku, Peter?« je vprašal hipnotizer.
»Ja,« in po nekaj sekundah je nadaljeval »ne morem se premikati. Zbežala je pred nevihto in ne morem z njo…« je s tresočim glasom ihtel Peter.
Hipnotizer ga je skušal umiriti in privabiti Veroniko nazaj na travnik. Nadaljeval je z razblinjanjem oblakov in iskanjem sonca in Petru namesto občutka zapuščenosti opogumljati njegovo notranjo moč.
Hipnozo sta zaključila po petinštiridesetih minutah.
»Niste nor, Peter,« mu je, ko je le-ta odprl oči in se še krmežljavo iztegoval v prostor, rekel hipnotizer. Imate pa prilagoditveno motnjo na hud stres, kar je povsem običajno za situacije, kot je vaša. V budnem stanju ga je vikal, med hipnozo pa tikal. Tako je imel pravilo, ki ga je vsakemu klientu razložil že na uvodni uri.
»Neke francoske študije, kjer so primerjali cirkadiane ritme staršev izginulih otrok ter s tem v zvezi motnje spomina, so pokazale, da…«
Peter ni bil zmožen poslušati. Kar je tudi nakazal hipnotizerju.
»Velja Peter«, za danes sva naredila veliko. Ponovno ste se vrnili na travnik in uspelo vam je ponovno prijeti Veroniko za roko in začutiti tisti mir?« je vprašujoč iskal Petrovo potrditev.
»Res je, uspelo mi jo je ponovno prijeti za roko,« je bolj optimistično, prvič, odkar je sedel v tem fotelju, izjavil Peter. Hipnotizer si je popravil ovratnik in njegova gesta je izkazovala ponos. Rad je to počel in najbolj ga je veselilo, če je klientu lahko pomagal. Zavedal se je, da sta s Petrom še zelo daleč, a fant je imel vanj zaupanje, ker je bil predpogoj za upanje v uspeh teh seans.
V vasi Macura, Amazonija, Brazilija, šestnajsti avgust 2024.
Ob reki se je nabrala gruča otok. Čudak z ogromnim temno sivim klobukom je čepe nekaj spiral z rečno vodo. Radovedne oči so kot kresnice na listih pasijonk čepele okrog njega. S prstom so kazali na krtačko, s katero si je umival čevlje in se hihitali. V smeh so bile zlite njihove skrivnostne besede.
V dobrih dvajsetih letih, odkar se je znašel sam v tej divjini, se je naučil že veliko besed. Na začetku je krilil z rokami, potem jih je skozi tedne in mesece opazoval in se počasi priučil osnov komunikacije z Irki, Amazonskim plemenom ob reki Irkiki, severozahodnem pritoku Amazonke.
Bival je v kolibi iz lesa in listov, ki je stala ob poglavarjevi hiši. Spal je na iz listov in ročno stkanih tkanin narejenem ležišču.
Miloša je pred dvajsetim leti našel negibnega, ko je med lovom na jaguarja pod enim od dreves želel sesti k počitku. Prvič je zagledal belega človeka in se ga pošteno ustrašil. Naposled je ocenil, da ima še toplo telo. Z očmi je preletaval nebo in med letom rajske ptice z globoko mislijo na življenje v njegovo dušo potegnil njen utrip. Tako so delali oče in ded in tako je verjel, da je Miloša oživel. Ta je res počasi začel premikati noge in izgovarjal momljajoč zvok. Amuko je videl, da je tujec dehidriran in mu takoj na ustnice vlil nekaj kapljic vode. V vas ob reki, kjer je živel, je šel po nekaj bratov in bratrancev. Naslednji dan so ga z nosili v tretjini sončnega dneva hoda prinesli do vasi.
Možak se je bil v nekaj dneh sposoben pokazati, da bi pil, kmalu je začel jesti gosto zmečkane gozdne jagode in piti sok sladkobne rastline, ki mu je posebej prijala. Tako so minevali dnevi, tedni in leta in tujec je bil iz dneva v dan bolj podoben živemu človeku. V njem je bilo vse več sokov in moči narave, ki so mu jo vlivali vaščani. Včasih so izvajali rituale s plesom, bobnečimi zvoki, petjem ali pa samo mrmranjem. Ko so ga Amuko in sovaščani hranili, umivali in se gnetli okrog njega majhni otroci, se je začel smehljati, kazati znake hvaležnosti.
Potem so krilili z rokami in se smejali. Tujca so sprejeli medse kot ranjeno žival, ki jo je treba spraviti nazaj v normalno življenje.
Miloš se sprva ni zavedal, od kod je. Svojega jezika in izvora se ni spominjal, občasno so se mu prikazovale podobe neke ženske s temno valoviti lasmi in prelepim nasmehom. Morda je bila to njegova mama, morda ženska, s katero je živel nekoč, nekje. V sanjah ali pa ko se je zamislil, so se mu prikazovale podobe zelenih travnikov in mesta, nad katerim se je dvigal grad.
Amuko mu je po nekaj mesecih, ko je lahko že stal in začel hoditi, pokazal mesto na Miloševem zatilju, od koder je izsesaval »umazano kri«. Miloš je sklepal, da je imel poškodbo glave, a bolečin ni čutil. Pozabil je svojo preteklost. Amuko mu ja tedaj izročil tudi zvezek ki ga je našel ob njem, ko je negiben ležal v gozdu. Šele tedaj, ko ga je Miloš začel listati, so se začeli sestavljati koščki njegove preteklosti. Prepoznal je svojo pisavo in jo tudi znal brati. »Moja Margi, tu v Amazoniji je prečudovito. Manjkaš mi seveda ti, a ko se vrnem k tebi, ti podarim zame najlepšo cvetlico, za katero slutim, vem, da jo bom našel v tem gozdu, in imenoval po tebi, srce moje! Ob tem zapisu je bila skica te rastline ter napis Merunico margea.
Zdrznil se je. Zdaj se je zavedal, da je tu zaradi raziskovanja. Začel je vse povezovati in kmalu prišel do trenutka, ko je v gozdu naposled zagledal rastlino, na las podobno Merunico glicosilata. Od sreče je zavriskal in vzhičeno pogledal kolega na odpravi, Freda, ki je nad glavo držal debelo vejo. V tistem se mu je stemnilo in prizor se konča.
* * *
30. avgust 2024
V vasi se je razleglo kričanje, da so se iz vseh kolib začele vzpenjati slihuete mož. Ženske so se zadrževale v kočah in mirile otroke, da bi spali dalje. Tako se je lahko zgodilo le ob neki pomembni stvari. Tudi Miloš se je nenadoma predramil, skočil k višku in na nebu zagledal komet, ki se je vse bolj in bolj približeval k vasi. Domačini so krilili z rokami in spuščali nekakšen vreščeč zvok, a se niso razbežali. Milošu se je zdelo, kot da pričakujejo nekaj velikega. Snop svetlobe se je zlil v tla in na tleh je stala mlada ženska svetlih kodrastih las.
Stopila je korak naprej, kot bi izstopila iz valjaste vesoljske ampule. Takoj je zagledala Miloša in zaklicala: »Lepo pozdravljeni, gospod profesor, pa sem vas končno našla!«
Domačini so uperili pogled k Milošu, ki mu je bilo ob tem precej nelagodno. Ni se mu sanjalo, kdo je ta mlada ženska in kako je prišla v to skrivnostno, globoko, v Amazoniji skrito vas.
»Moje ime je Veronika. Iz Slovenije. Veste, kje je to, Miloš?« je rekla z nasmeškom in mežiknila.
V momentu je vas utihnila. Amuko je stopil med Veroniko in Miloša ju prijel za roke. Mrmral je in vmes zapel v nizkih tonih, tako je povezal njune tokove in energije. Nekaj Miloševe je pretočil v Veroniko in obratno njene vanj. Ostali moški so uprizorili nekakšen skupni priklon.
»Kako, da si se zašla tu, Veronika,« jo je, ko se je obred končal, vprašal Miloš.
Razložila mu je vso zgodbo. Da je študentka farmacije, da pozna Margi in njenega podnajemnika Petra, s katerim sta par. Tako je prišla do njegove knjižnice. Opisovala mu je, kako se leta 1998 ni vrnil z odprave in kako je Ferdo Margi lagal, da je izginil.
»Leta 1999 pa je bil v reviji Botanical Journal of the Linnean Society objavljen članek o odkritju rastline, iz katere so izolirali učinkovino, ki bi lahko bila revolucionaren preboj v zdravljenju proti demenci. Kot prvi avtor je bil podpisan Ferdo Podležar. Članek je odmeval po celem svetu.
* * *
Veronikin prihod je bil za vas velik dogodek, ki pa so ga ves čas slutili. Po nekaj dneh gostij in razkazovanja kraja, je napočil čas odhoda. Tudi za Miloša, ki bi sicer najrajši ostal, če ne bi želel videti Margi.
Znočilo se je. Amuko je od nekod privlekel dolgo ovijalko. Veroniko in Miloša je trikrat ovil z njo. Zazrl se je k nebu in zažvižgal. Svetloba najbližje zvezde se je v snopu spustila k tlom direktno do Miloša in Veronike. V vasi je bilo slišati zavijanje, kot bi veter pihal skozi ozko brezno. Še nekaj sekund in zvezdni prah se je pokadil na mestu, kjer sta prej stala prijazna tujca.
* * *
Margi je ravno odnesla prazen pladenj kave izpod stopnišča. Peter pa je bil tisti dan nenavadno spočit, svežih misli. Po dolgem času je začutil nekakšno olajšanje, a ni vedel od kod. Nič pomembnejšega se mu ni zgodilo v zadnjih letih. Seanse hipnoze v teh mesecih so le malo pomagale odvreči nekaj težkih bremen. Ko je v svoji sobi ravno menjal posteljnino, je nekdo pozvonil. Margi je bila naglušna, zato je bil on tisti, ki je odpiral vhodna vrata.
Pred njim sta stala Veronika in starejši gospod.
Dodaj odgovor