Tanja je gledala razločni črti in se spraševala, kako je to mogoče. Pred tem je lulala na palčko in prav počasi štela do deset. Vsako število je zašepetala, da ga je čimbolj raztegnila, dolžino besede približala tempu sekunde. In zdaj je bil pred njo rezultat. Ob tem ji je marsikaj postalo jasno, še več pa je bilo stvari, ki so jo zbegale.
Ena glavnih je bila nedvomno ta, da bo čez dve leti stara petdeset let, kar se ji je sam po sebi zdel dovolj dober razlog, da se ji kaj takega ne bi smelo zgoditi. Poleg tega je vse do tega trenutka verjela, da ne more zanositi, da je jalova, kot ji je govorila Marjanova mama, ko sta leta in leta poskušala brez vsakega uspeha. Na koncu sta se vdala v usodo, ki jima očitno ni namenila otrok. Nikoli ni podvomila v to, da bi lahko bila težava kje drugje kakor v njej. Navsezadnje je res bila ozka okoli bokov in majhnosti medenice je pripisala glaven razlog za neuporabnost njenih rodil. Imela je okvarjeno telo, neprimerno za nadaljevanje človeške vrste in narava je s tem, ko ji je preprečevala, da se razmnožuje, naredila edino razumno stvar. To je Tanja sprejela kot smiselno in pravilno.
Toda začela ji je smrdeti kava in v ustih se ji je pojavil čuden okus, ki jo je spomnil na dogodek iz otroštva. Nekoč je iz radovednosti, morda pa je šlo le za dolgčas, izplazila jezik in se s konico dotaknila tistega konca baterije, ki je bil označen z znakom plus. Okusa se je še vedno jasno spominjala in zdaj se je ustrašila, da ni hudo zbolela. Poleg tega se ji je, kadarkoli se je Marjan po službi počil na kavč, odprl pločevinko piva in začel kaditi, začel obračati želodec. Usta si je zatiskala z dlanjo, da je zdržala do kopalnice in ni izbruhala njegove vsebine kar tam v oblak dima. Takrat je bila tudi edinkrat hvaležna za nekaj, kar ji je sicer šlo na živce. V prvih letih njunega zakona je še nergala zaradi dvignjene straniščne deske, potem pa se je vdala, saj je bilo opozarjanje prav tako neplodno, kakor je bila ona sama. Skozi kiselkast zadah se je nasmehnila ironiji življenja. Ugotovila je namreč, da se tudi razočaranje slej kot prej lahko izkaže za koristno, takrat ko človek to najmanj pričakuje. Šele nato jo je preblisnilo neko drugo spoznanje.
Noseča? se je slišala zacviliti v svoji glavi. Zaradi tistega takrat?
Marjan ni komentiral njenih poletov v kopalnico, kjer je objemala straniščno školjko in se davila nad njo, zato je bila Tanja prepričana, da ne sumi ničesar. Saj kako tudi bi. Njun zakon je bil nadvse domač, predvidljiv, brez vsakršnega vznemirjenja, rutiniran. Marjan je delal od sedmih do treh za tekočim trakom lokalne tovarne črpalk, Tanjino delo je bilo težje opredeliti. Bila je malo čistilka, malo natakarica, nekakšna deklica za vse v zvezi s čistočo. V nočnem baru, ki je slovel kot središče zabave za visoke poslovneže, je delala že vrsto let, začenjala popoldne in se domov vračala pozno ponoči. Vsak moški, ki je v svetu dobička karkoli veljal, je bar redno obiskoval. Obstajala je peščica rednih strank, ki je najbolj od vsega cenila diskretnost in jo vsake toliko plačala z zajetno kuverto, ki je pristala direktno v notranjem žepu lastnikovega suknjiča. Občasno so tja zahajali tudi novi tokovi poslovnežev, ki so v lokal prinesli svež denar, vendar se je navadno izkazalo, da niso tekači na dolge proge. Potonili so enako hitro kot so se nepričakovano pojavili. Bogastvo je zahtevalo vzdržljivost in določeno mero kondicije, ki je niso premogli vsi. To je bilo še posebej očitno med mlajšo generacijo.
Eden takih nedavno vzbrstenih šprinterjev je zadnje leto vsaj dvakrat tedensko zahajal v lokal. Bil je srednje visok in na koncu dvajsetih let. Tanji se je zdel čeden. Predvsem jo je prevzela njegova snažna, urejena podoba, ki je bila tako povsem v nasprotju z Marjanovo raskavostjo in oguljenostjo. V pogovoru med šefom in njegovim računovodjem je preslišala, da mu je ime Jan in da se ukvarja s prodajo računalniško vodenih algoritmov, ki jih vgrajujejo v avtomate za igre na srečo. Obogatel naj bi zelo nenadno, ko je lastniku igralnic v Las Vegasu prišlo na uho, da mladenič iz neznane države v Evropi s svojim, do takrat skrivnostnim pristopom zmaguje v spletnih igrah na srečo. Ker je zaradi njegovih zmag podjetje izgubljalo denar in ugled, je Američan želel narediti konec prostemu padu v finančni propad. Hitro je sprevidel, da bo najbolj pametno, če Jana zaposli v svojem podjetju in mu nakazuje bajne zneske.
Mladi uspešnež je ob vsakem obisku lokala razsipaval denar za pijačo in ženske, kot da ne bi plačeval s kreditno kartico, ampak s tisoče zlatih konfetov. Ko je Tanja drgnila točilni pult ali sledi čistila in prstov z opranih kozarcev, ga je opazovala, medtem ko se je zabaval z ostalo družbo v separeju. Njegova koža je bila gladka in svetleča, imel je velike kostanjevo rjave oči in medeni lasje so objemali pravilne poteze njegovega obraza. Govoril in smejal se je s svilnatim glasom in vse na njem je delovalo sladko. Mladeničeva bližina je Tanji vibrirala v telesu z dolgimi tresljaji, ki so se začeli pod rebri. Od tam jih je zaneslo v roke, zaradi česar je večkrat skoraj izpustila kozarec. V nogah je začutila šibkost in občasno se je bila primorana nasloniti na pult.
Mladenič nikoli ni kazal drugega zanimanja kakor za družbo, s katero je bil, toda občasno so njuni pogledi poleteli skozi s feromoni nadišavljen zrak v prostoru in se ob stiku zataknili drug na drugem. Ko se je to zgodilo, je Jan stisnil ustnice, pod brado podstavil palec in s kazalcem drsel od spodnje ustnice do njene konice. Tanja se je spraševala, kaj se v tistem trenutku dogaja za njegovimi očmi in najbrž je prav zaradi tega kot prikovana stala na mestu in ga nepremično gledala. Ko ga je ogovorila ali se ga dotaknila ta ali ona, vsakič druga spremljevalka, je mladeničeva pozornost hitro skrenila stran od nje. Vse so bile mlade, predvsem pa lepotice. In kaj je počela ona, se je spraševala Tanja, zakaj ga je opazovala? Odgovorila si je, da je bil nekdo, na katerem si je lahko v miru odpočila svoje zdelane oči in si vsaj v domišljiji poskušala omiliti pustost vsakdana.
Tanja se ni več spominjala, kdaj je Marjan nazadnje pokazal kakšno drugo zanimanje zanjo, od tistega, ki bi presegalo običajnost vprašanja Kaj bo danes za kosilo? Kazalo je, da mu hrana predstavlja vrhunec vsega, kar mu Tanja lahko ponudi. Ker je leta verjela, da je kriva za to, da sta brez otrok, se ji je zdelo pametneje, da ne dreza v njega in pozabi na vse, kar je že od daleč spominjalo na aktivnosti v spalnici ter raje sprejme moževo hladnost kot pravično kazen za svojo nezadostnost.
Toda strast je živela v njej in vsakič ko je gledala postavnega mladeniča v beli srajci, modrih hlačah in svetlo rjavih čevljih, jo je poželenje zapeklo, kakor žareče dračje, ki ga je veter odpihnil iz kurišča. Dovolila si je sanjariti o mladeniču, dovolj dobro pa se je zavedala, da njena drobna postava brez bokov, komaj kaj spominja na sočne gospodične, s katerimi se je zabaval ob večerih. Imela je sicer velike prsi, ki jih je z muko tlačila v D košarico, toda zaradi bolečin v križu, ki ji jih je povzročala teža njenega oprsja, je preklinjala naravo in njen smisel za humor. Tudi njena starost se je posmehovala Tanjinim sanjarijam. Razlika v letnicah njunega rojstva je sigurno znašala dvajset let. Skrajno neverjetno se ji je zdelo, da bi se mu lahko zdela zanimiva.
Tri mesece preden je ugotovila, da je noseča, ji je šef naročil, naj preveri stanje v moškem stranišču. Eden izmed gostov se je pritoževal, da na stranišču nekdo kozla, zaradi česar svinjsko smrdi. Tanja je zapustila mesto za točilnim pultom, iz prostora za shranjevanje vzela voziček s čistili in metlo ter se odpravila v moški del sanitarij. Vrata je pridržala z eno roko in z drugo skozi prehod potiskala štorast voziček. V trenutku, ko se je odpiralna vzmet iztegnila in so se vrata za njo zaloputnila, se je iz edine kabine primajal Jan. Srajco je imel odpeto do pasu, gledal je v tla in si z dlanjo mel zatilje. Ko se je ovedel njene prisotnosti, je dvignil glavo in se zastrmel vanjo. Pramen las se mu je lepil na lice in v očeh je Tanja zagledala slabost. Njegov obraz je trzal in se pačil v mukah.
»Preveč ostrig lahko ubije človeka.« V njegovih besedah ni bilo opravičila, Tanja je zaznala zgolj hlad mladega moškega, ki mu ves svet poljublja stopala. Zato jo je še toliko bolj presenetilo, ko je planil v jok. Najprej ni verjela svojim čutilom, toda že v naslednjem trenutku je Jan padel na kolena in se je oklenil okoli pasu. Obraz je zarival v njen trebuh in telo mu je stresalo hlipanje. Spominjal jo je na majhnega fantka. Ker je bila nizke postave, je s temenom rinil v njene prsi in Tanjo je spreletela vesela misel, da so končno postale uporabne. Bile so mehke in lahko so tolažile.
Samodejno je položila dlani na njegovo glavo in tako dolgo, kot ji je to v enem zamahu dovolila sapa, izpihovala ššš. Jan jo je pričel tesneje stiskati. Nekajkrat jo je tako močno zagrabil, da jo je zabolelo, toda molčala je. Potem je vstal in jo začel poljubljati po vratu. V tem, kako je to počel je bila ihtavost in zaletavost telička, ki se postavlja s svojo mladostjo, vendar pri tem izpade le napihnjen in bahav.
Grabil jo je za prsi in se s spodnjim delom telesa drgnil ob njeno sramno kost. Ob tem se ji je zaponka njegovega pasu zarivala v trebuh in ji povzročala bolečine. Nekoliko se je odmaknila iz tesnega primeža, vendar je Jan to očitno razumel kot znak njene pripravljenosti. Hlače, ki jih je nosila v službi, so imele elastičen pas in zdaj jih je skupaj s spodnjicami povlekel navzdol, jo prijel za ritnici, dvignil in odložil na pult poleg umivalnika. Marmor je bil marogasto zelene in črne barve, hladen in trd. Nato si je še sam odpel pas in pustil teži blaga, da namesto njega opravi nalogo slačenja. Gravitacija je naredila svoje in kosi oblačil so mu obtičali na gležnjih.
Tanjo je prevzela intenzivnost, s katero so se stvari odvijale in po dolgem času se je počutila čudno živo. Ni si belila glave s primernostjo in posledicami dogajanja ali tem, da bi lahko v vsakem trenutku nekdo stopil skozi vrata stranišča in ju zalotil. Globoko v njeni medenici se je nekaj pozabljenega, kar je smatrala za izgubljeno, premaknilo iz mesta. Zdelo se ji je kot zver, ki je bila zakopana pod ruševjem njenega osramja, in se je zdaj prebujala spričo Janove neizprosnosti in sile.
Nato je s prsti razprl njene sramne ustnice ter se zarinil vanjo. Zaskelelo jo je, toda bolečino je zadušila, še preden bi se ji lahko iz globin prsnega koša izvil krik. Medtem ko je suval vanjo, je čelo naslanjal na njeno rame. S prsti je prečesala njegove lase in si prizadevala ostati prisotna v trenutku. Čutila ga je globoko v sebi, drgnil je po stenah njene nožnice, kakor bi predstavljale zidove, ki jih je potrebno stanjšati. Nekaj znotraj nje se je dejansko občutilo kot rušenje. Nevidni zidovi so začeli pokati in popuščati. Opazovala je ritmično gibanje njegovega telesa, ko se je zaganjal vanjo, kot bi se bal, da mu bo prihodnost pobegnila še preden bi se je uspel dotakniti.
V treh zaporednih krčih mu je prišlo in kratek čas je drgetal. Tanja ni čutila slasti, vendar je pri vsem tem obstajalo nekaj, kar ji je omogočalo svojevrsten užitek. Ta je sicer obšel njeno telo, hkrati pa se ji je zdel osvobajajoč, ker je zadel v sredino njene zavesti.
Na hitro se je izvlekel iz nje in se zatlačil nazaj v hlače. Ko je zategoval pas, jo je ošinil z očmi. Njegov pogled je bil prazen in Tanja je videla, kako so se mu ustnice v kotičkih povesile. Prepoznala je prezir, toda ni ji bilo mar za ponižanje ali za to, da se je skobacala s pulta z njegovim semenom v sebi in že hip zatem slišala tresk zapirajočih vrat.
Takrat je bilo zadnjič, ko ga je videla. Šef ji je povedal, da je bankrotiral, porabil več, kot je zaslužil, in se znašel v nemilosti upnikov. To je bilo vse, kar je vedela o njem, zato mu tudi ni mogla povedati, da je noseča. In če je bila iskrena, niti ni želela, da bi vedel.
V nasprotju z vsemi prepričanji je bilo njeno telo zmožno spočeti otroka in to ji je bilo dovolj, da je v življenju odkrila novo, nesluteno radost. Drobna luč veselja je utripala v njej kakor kresnička, ki je osvetljevala njeno resničnost. Zdelo se ji je preudarno, da se testira za spolno prenosljivimi boleznimi. Ni želela tvegati in ob prejemu rezultata se je pomirila. Neznanko ji je predstavljalo le še to, kaj naj naredi glede dveh črtic, ki sta s svojim obstojem njenemu dotedanjemu prepričanju o neplodnosti pokazali sredinec.
Vedela je, da Marjanu ne more povedati za nosečnost, ker bi se mu lahko hitro posvetilo, da ga je prevarala. Bala se je, da bi jo vrgel na cesto, najema stanovanja pa si s plačo čistilke, ki občasno pomaga za točilnim pultom, ni mogla privoščiti.
Naročila se je pri ginekologu. Ko mu je povedala, da je noseča, se je zdravnik zmedel. Naenkrat ni več vedel, kaj naj napiše v njeno kartoteko. Delovalo je, kakor da mu stol, na katerem je sedel, nikakor ni ustrezal. Presedal se je in se enkrat tako nagnil na stran, da se je skoraj prekucnil.
»Dajva pogledat.« Stavek je izgovoril z vajenim tonom, toda prisiljena ravnodušnost v njegovem glasu je ni prepričala. Z roko ji je pokazal na pregledovalni stol.
Dolgo je premikal sondo po njenem trebuhu in nato preveril še z vaginalno, toda ultrazvok je nedvomno pokazal, da plod nima srčnega utripa. Dobila je tablete, s pomočjo katerih naj bi se mrtev otrok hitreje izločil iz njene maternice in napotke za postopanje v primeru zapletov.
Na poti domov je jokala, obenem pa je čutila, da se z njenih pleč dviguje teža nujnosti glede odločitve, ki je ne bo potrebno sprejemati. Premišljevala in tehtala je svojo situacijo. Da ne more imeti otrok, je dolgo smatrala kot usodo, ki je ni mogla spremeniti, dokler ji ni življenje pokazalo, da se je ves čas motila. In zdaj, na samem koncu, je usoda zahtevala žrtev. Nazaj je vzela tisto, kar ji je podarila. Vse, kar se ji je potrdilo v njeni situaciji je bilo le to, da je življenje kruto in da so pobliski sreče redki kakor zadetki na loteriji.
Tanja je bila praktična ženska in s tem spoznanjem je lahko živela. Nekaj ur po zaužitju tablet jo je presekala bolečina. Krči so bili močni in začela je krvaveti. Na enem izmed obiskov stranišča, je v školjko padla večja kepa tkiva. Obstala je tako, da si jo je lahko nekaj časa ogledovala, preden je dokončno zdrknila v vodo. Videla je škampovemu repku podobno tvorbo in na vrhnjem razširjenem delu majhno temno piko pod roza opno. Oko je izgledalo spokojno, kakor nepredirna globina gorskega jezerca.
Moj čudež, je pomislila Tanja in že v naslednjem hipu opazovala, kako počasi drsi navzdol po gladki površini školjke. Mrazilo jo je. Morda zaradi prizora, morda zaradi utrujenosti ali pa preprosto zato, ker je skozi odprto okno v kopalnico vdirala jesenska vlaga.
Naslednji dan je več ali manj preživela na keramičnih ploščicah kopalnice, ležala na boku in objemala kolena. Zvila se je v položaj fetusa, posnemala držo svojega otroka, ki ga je odplaknila v kanalizacijo ter opazovala plesen in plasti prahu, ki so se čez leta nabrale na cevi pod umivalnikom.
Ko je Marjan tistega dne prišel domov, je pokljukal po vratih, a Tanja jih je že zjutraj zaklenila. Skozi režo pod vrati je videla, da stopiclja na mestu, kot bi ga zeblo v stopala, ker bi bos stal na ledeni ploskvi.
»Kaj bo danes za kosilo?«
Zdrznila se je nad zanesljivostjo vprašanja, se naslonila na roko in se zagledala proti vratom.
»Golaž,« je rekla, se z težavo postavila na noge in se z muko odvlekla v kuhinjo.
Sama se je hrane komaj kaj dotaknila, Marjan pa jedi kar ni in ni mogel prehvaliti.
»Odličen je. Perfekten. Če si v čem dobra, je pa to kuhanje.« Omaka se mu je cedila po bradi in občasno jo je popivnal z rezino belega kruha, ki je imela puhasto sredico.
Dodaj odgovor