Avtocesta je sredi dopoldneva na srečo skoraj prazna. Rdeč avto drvi po prehitevalnem pasu, kot da bi bil rešilec na nujni vožnji, a je le navaden Renault Megane starejšega tipa. Voznik se sploh ne zaveda, da vozi prehitro. Prsti krčevito oklepajo volan, prazen pogled je uprt strmo naprej, noga samodejno pritiska plin. Prtljažnik in zadnji sedež sta zatrpana s torbami in škatlami. Že davno je zapeljal mimo obeh izvozov, ki bi zanj prišla v poštev, če bi hotel nekje razpakirati svojo kramo in se utaboriti do nadaljnjega.
Vendar ni mogel k mami v njeno majhno blokovsko stanovanje, čeprav bi ga zagotovo sprejela brez očitkov. Ni se mogel pojaviti pred njo s prtljago, pri svojih petdesetih letih in po četrtem propadlem zakonu … Ne bi ji mogel pogledati v oči, polne žalosti in večne zaskrbljenosti zanj.
Tudi k njej, ki naj bi bila njegova nova ženska, ni mogel – upiralo se mu je. Zdaj, po toliko ponovitvah istega cikla, ni bilo več tistega prijetnega vznemirjenja. Grabijo ga jeza, razočaranje, nemoč in brezup. Občutek brezizhodnosti. Zamera. Tako se je počutil, ko je bil majhen deček in ni imel kam pobegniti. Zameril je mami, ker se je poročila in pripeljala v njun dom moškega, ki ga je iz dneva v dan trpinčil. Po njem so padale zmerljivke, grožnje in predvsem udarci. Največkrat s pasom. Še bolj kot mami je zameril očetu: če ju ne bi zapustil, se ta strašni človek ne bi nikoli pojavil v njunem življenju. Po drugi strani pa se je vedno spraševal, ali se ni morda očetu zgodilo kaj takega, da je bil prisiljen oditi. Morda ni mogel drugače. Morda ni on kriv. Lahko da zdaj nekje v tujini čaka na primeren čas, ko ju bo lahko spet poiskal … Odpeljal ju bo s seboj, zaživel bo z njima in ju za vedno zaščitil pred hudobneži. To upanje ga je spremljalo vse do odraslosti.
Mama se ga je po nekaj letih vendarle usmilila in se ločila. Samo zaradi tebe sem to naredila, mu je potem dolgo ponavljala, zdaj moraš pa tudi ti kaj narediti zame! Moraš biti priden!
Bil ji je hvaležen in res poskušal biti priden. Trudil se je, a rezultati so bili bolj tako-tako. Prijaznega, priljudnega fanta so imeli vsi radi; nikoli ni grdo govoril, ker se to ne spodobi. Upošteval je mamine nauke. A kaj, ko se je v šoli neštetokrat znašel sredi pretepa, da še sam ni vedel kdaj. Potem so mamo klicali v šolo, domov je prišla žalostna in ga vsakič spomnila na njegov dolg do nje: na obljubo, da bo priden. Potem je bil žalosten še on.
Končal je šolo in se zaposlil, da je razbremenil mamo dolgoletnih finančnih skrbi. Delal je in se veliko zabaval, seveda brez večjih količin alkohola, brez cigaret ali bognedaj drog, saj je bil mamin lepo vzgojeni fant. Bil je priljubljen pri dekletih, kar je v polni meri izkoristil. Vedno je bil sredi kakšnega razburljivega dogajanja in si do odhoda v vojsko nabral bogato zbirko dogodivščin. Po vrnitvi je nadaljeval v tem slogu, le s to razliko, da si je omislil stalno punco, h kateri se je lahko preselil, da se ni bilo več treba stiskati pri mami, saj sta z njo živela otroka iz njenega tretjega zakona, ki se prav tako ni obdržal.
Že po nekaj mesecih je dekle začelo sanjariti o dojenčku. Ni ji nasprotoval, saj je sploh ni zares poslušal. Če pa je bilo tako luštno! S punco sta se imela čisto fajn, imel pa je tudi dovolj priložnosti, da si tu in tam privošči avanturico. Nato pa naenkrat: bum! Oče boš! Pri enaindvajsetih. Mama je bila spet zaskrbljena, spet ga je gledala žalostno, kot da bi hotela reči: Pa si mi obljubil, da boš priden!
Od njega so pričakovali, da se bo poročil, če je že zakuhal to godljo. Da prevzame odgovornost in nosečo punco odpelje pred oltar, je želela tudi mama. Odločil se je, da ji bo ustregel. Se bo pač oženil, kaj se pa zamudi?! Po poroki je nadaljeval svoje življenje po starem. Veliko prostega časa je preživljal s kolegi in s puncami, ki so ga rade videle. Tista z rastočim trebuhom je postajala vse bolj nezadovoljna in prepirljiva. Najedala mu je. Zatožila ga je svojim staršem in ti so ga gledali grdo. Zatožila ga je njegovi mami in ta ga je gledala žalostno. Kolikor je mogel, je mamo prepričeval, da se bo poboljšal, da se je že poboljšal. Eno, dve ali tri popoldneve je preživel doma – vidiš, mama? – potem pa jo spet veselo mahnil naokrog. A dolgo ni moglo iti tako.
Sredi napetih razmer se je rodil dojenček. Do njega je čutil nekakšno razneženost in sled zaščitništva, a ta medla občutja se niso mogla kosati s potrebo po izživetju brezskrbne mladosti.
Med dekleti, ki so se zaljubljala vanj, je naposled srečal takšno, ki ni bila več najstnica in je imela svoje stanovanje. Majhno, staro in skromno, pa vendarle. Odločil se je, da je ona ljubezen njegovega življenja, in se preselil k njej. Končno je spet lahko zaživel brez stalnih napetosti in očitanj; dnevi so tekli lahkotno in polni smeha. Vedela je za njegov prejšnji način življenja in da je bil tak zato, ker ga je bivša premladega zvabila v past z otrokom. Razumela ga je, a mu je tudi strogo zabičala, da ona ne bo tolerirala nobenega skakanja čez plot. Zabavat se bosta hodila skupaj. Vsak trenutek, ko ni z njo, hoče vedeti, kje je in s kom. Ali pa bo letel na cesto! Tega pa se je bal. Zdaj je moral plačevati preživnino za otroka; za njegovo delavsko plačico je bil to hud udarec. Nikakor si ni mogel privoščiti, da ga partnerka nažene. Stisnilo ga je pri srcu, a vendarle ji je bil hvaležen. Rešila ga je. Ni smel izdati njenega zaupanja. Želela si je nositi njegov priimek in ustregel ji je. S komaj triindvajsetimi leti je stopil v svoj drugi zakon.
Do njegovega sinčka, ki je bil pri njima vsako sredo popoldne in vsako drugo soboto, je bila nadvse skrbna in ljubeča. Po letu in pol je začela govoriti o njunem skupnem otroku. Ničesar ni čutil ob tem, kvečjemu bojazen. Skrbele so ga finance. Vendar se ji ni upal ugovarjati, saj je bila njegova rešiteljica, in tako zelo ga je imela rada. Vsak mesec sta oba s tesnobo pričakovala rezultat: ona se je bala negativnega, on pa pozitivnega. Minevala so leta, ko je on vedno znova občutil skrivno olajšanje, ona pa vedno hujšo žalost.
Zakon je trajal sedem let, ne da bi se izpolnilo ženino hrepenenje po materinstvu. V tem času se je njegova plača nekoliko dvignila, hvaležnost do rešiteljice zbledela, njuna ljubezen pa ovenela – predvsem z njegove strani. Spet se je začel pogumneje ozirati naokrog in ogovarjati ženske, ki so mu bile všeč. Naletel je na temperamentno temnolasko, ki mu je povsem zmešala glavo. Med njima se je vžgalo in gorelo kot kres. Tako kot on je imela sina iz prejšnje zveze, delavsko plačo in preživnino za otroka, pa tudi prikupno družbeno stanovanje. Lahko sta zaživela skupaj in se neovirano predala romantiki. Tokrat bo za vedno, je bil prepričan. Čim je zaključil formalnosti v zvezi s svojo drugo ločitvijo, sta se poročila. Že tretjič je obljubil večno zvestobo, a čutil je, kot da je prvič – šele zdaj je to res to. Svoj ja je pred matičarjem izgovoril s pristnim žarom: tokrat misli zares.
Kadar je bil njegov sin pri njima, se je lepo ujel z njenim sinom. Bili so prava idilična družina. Zato je občutil skoraj čisto veselje, ko mu je naznanila, da bosta postala starša. Kupil ji je vrtnico, česar ni naredil še nikoli prej, samo mami je za osmi marec vedno prinesel kakšen nagelj.
Dobili so fantka, ki sta ga oba starejša polbrata oboževala. Nosila sta mu igrače, mu kazala slikanice, kadar pa sta nanj pozabila, je kobacal za njima in ju vlekel za hlače, da je znova pridobil njuno pozornost. Starša sta sedela na kavču in si izmenjevala ljubeče poglede. Čez dve leti se jim je pridružil še en deček.
Majhno stanovanje je postalo natrpano in vedno polno vrveža. Po nekaj letih sitnarjenja na občini jima je uspelo pridobiti malo večje stanovanje. Preselili so se in življenje se je spet ustalilo. Dnevi so bili polni hitenja – v vrtec, šolo in službo, popoldne pa na roditeljske sestanke, s fanti na nogomet in karate, z najmlajšim na igrala … Posebne romantike v tem ni bilo, a še vedno je bilo vse v redu. Ponosen je bil na lepo ženo – čeprav vse bolj utrujeno in s temnimi podočnjaki – in na njune živahne, krepke fante. Najbolj na mala dva. S svojim starejšim sinom nikakor ni mogel začutiti prave povezave. Včasih je ‘pozabil’ iti ponj, ko je bil dan za stike, ali pa se je vnaprej opravičil s kakšnim izgovorom. Celo z ženinim sinom se je počutil bolj povezanega, saj je živel z njim vsak dan. Neprijetno in odveč mu je bilo, če je zaradi otroka moral biti v stiku s prvo ženo, čeprav sta komunicirala samo pisno. Rad bi jo povsem izbrisal iz spomina, če bi le bilo mogoče. Kadar ga je obvestila o kakšnih težavah v šoli in podobnem, je avtomatično pomislil: pa kaj se to mene tiče?! Nikoli se ni odzval. Naveličala se je pisanja sporočil v prazno in naposled odnehala.
Kadar je bil sin pri njem – zdaj je bil pubertetnik – je bil mulast in stalno nekaj našpičen. Ni se hotel pogovarjati, na vprašanja je odgovarjal z ja, ne, ne vem in brez veze. Ženin sin je bil še vedno prijazen in otroški. Fanta se nista več ujela med seboj. Neke sobote je med njima izbruhnil pretep. Nič ni razčiščeval, kdo je začel, kdo je bolj kriv in tako naprej, ampak je svojemu takoj zabrusil, da za kazen ves mesec ne bo smel priti k njim, in zdajle takoj ga bo odpeljal k mami! Še bolje, je zatrmaril smrkavec, in med vožnjo nista spregovorila besede. Tudi izstopil je brez pozdrava, samo z vrati je zaloputnil. Ko je kazenski mesec minil, oče ni poklical sina, da bi se z njim dogovoril, kdaj in kje ga pobere za skupni vikend. Se bo moral kar sam potruditi, če bo hotel biti z menoj, si je ponavljal. V resnici je čutil olajšanje, ko so dnevi minevali, ne da bi sin poklical njega. Tako so se stiki med njima zredčili najprej na enkrat vsaka dva ali tri mesece, potem na dvakrat letno, pa na enkrat letno … Danes ve o svojem najstarejšem sinu toliko, kot sliši od skupnih znancev. In to ga pravzaprav ne moti preveč. Še najbolj naklonjenosti podobne občutke je imel, ko se je fant pred dobrim desetletjem končno zaposlil in njemu ni bilo več treba nakazovati preživnine.
Ah, denar! Nenehno je bilo treba kaj plačevati. Včasih je komaj zvezal konec s koncem. V takšnih trenutkih je pomislil: Ko bi vsaj imel očeta! Gotovo bi mi pomagal.
Ko sta mala dva že hodila v šolo, je odpadlo vsaj plačevanje vrtca, ampak tudi za šolo je bilo vsak čas kaj treba. Pa šestilo, pa ravnilo, pa flomastre, pa izlet in šolo v naravi … In če bi vsaj bili samo stroški! Prihajala so tudi tista druga obvestila: vaš otrok ima težave z branjem, vaš sin ne upošteva šolskih pravil, vaš sin ni opravil tega in onega, ni prinesel materiala, domače naloge, copat … Potem je bila žena slabe volje in nenehno nekaj zahtevala od njega. Beri z malim, uči se z njim poštevanko, preglej jima naloge! Ne moreš gledati čisto vsake tekme, otroke imaš! In tako naprej. Ni ji mogel reči pa ti delaj z njima, saj je takrat kuhala ali pospravljala ali likala … Njemu pa se res, res ni dalo! Bil je očka za zabavo: za skupno igranje nogometa, vožnjo gokarta, ruvanje in razne fantovske vragolije. Učenje za šolo, obiskovanje sestankov za starše … to ni bilo zanj. Najbolj pa je sovražil tisto, kadar je eden od malih dveh kaj ušpičil, ona pa mu je rekla: pogovori se z njim! Kaj pa naj bi mu rekel?! Froci pač kaj ušpičijo, normalno, sčasoma pa to prerastejo. Kaj se je tu treba pogovarjati?!
Zameril je ženi, da ga sili v nekaj, kar mu je povsem tuje. Iz čiste zamere je včasih pomežiknil kakšni drugi lepotici.
Začela ga je moriti z zateženimi pogovori. Hotela se je pogovarjati o vzgoji otrok, reševati nekakšne probleme … kar mu je totalno presedalo. Spraševala ga je kot šolarčka in ga gledala z velikimi očmi, polnimi pričakovanj, on pa ni imel pojma, kaj bi ji rekel. Sploh ni vedel, kaj bi rada od njega, madona! On ni imel očeta, njegovi otroci pa ga imajo, to je vse! Kaj bi bilo tu še za razpravljati?! Dlje ko je vse to trajalo, bolj se ji je obraz razočarano povešal. Kadar je začela takšen pogovor, je samo čakal, da ga bo konec, ampak potem, ko je sčasoma povsem nehala drezati vanj, se je počutil še slabše. Nekaj je bilo očitno zelo narobe. Zdelo se je, da je on sploh ne zanima več – tudi v postelji ne. To pa je bila točka, kjer se je njegovo potrpljenje nehalo.
Aktivno je začel iskati drugo žensko, kar zanj ni predstavljalo posebne težave. Pri štiridesetih je bil še vedno šarmanten, pa tudi preveč zahteven v teh okoliščinah ni bil. Predvsem mora imeti dom, kamor se bo lahko priselil, saj bo moral plačevati dve preživnini, ene pa se je rešil šele pred kratkim. Ne bo si mogel privoščiti najemnine, še hrano komajda. Ob misli na plačevanje za dva otroka ga je zabolela glava, a kaj je mogel?! Tako je pač prišlo. Na vsak način je hotel pobrati šila in kopita prej, kot mu bo žena rekla, naj spakira in gre – to je bilo zanj življenjskega pomena, pred vsem drugim. Vedno je (in vedno bo!) on tisti, ki zapušča, kajti že davno se je odločil, da njega nikoli več ne bo nihče zapustil. Že kot najstnik je pri vseh dekletih, s katerimi je bil, pazil na najmanjše znake, da se njena zagretost zanj polega, in takrat jo je pustil, če se je ni že prej naveličal.
Kar sam je dal vlogo za ločitev, še preden bi to utegnila storiti ona.
Potreboval je torej žensko s stanovanjem – to je bilo zdaj bolj pomembno kot to, da je privlačna. (Nekaj drugega bi bilo, če bi imel očeta – gotovo bi mu v takšni situaciji pomagal. Ampak oče ga je zapustil.) Spomnil se je neke znanke, ki ji do tedaj ni posvečal veliko pozornosti. Malo mlajša od njega, ne lepa ne grda, preprosta in delavna, sama živi na majhni kmetiji, ki ji je ostala po pokojnih starših. Poiskal jo je, diskretno pristopil, načel pogovor, jo povabil na pijačo … ostalo je zgodovina. V kratkem je že živel pri njej. Bila je presrečna, da ni več sama, in do ušes zaljubljena vanj. On si je oddahnil, da si je tudi tokrat rešil kožo. Komaj se je dobro ustalil v novem okolju, mu je nekega večera sedla v naročje, ovila roke okrog vratu in vsa blažena zašepetala na uho, da bosta zibala.
Deset let pozneje: v njegovem telefonu je našla žgečkljiva sporočila, ki si jih je izmenjeval z drugo žensko. Ko ga je soočila s tem, ji je v protinapadu vrnil žogico: da ona itak nima nikoli časa zanj, nikoli je ni doma … (Delala je kot negovalka, pogosto tudi v popoldanski ali nočni izmeni.) Oprostila mu je, a moral ji je obljubiti, da se ne bo ponovilo. Vendar se je. Spet je vohunila za njim in spet našla dokaze njegove nezvestobe in neiskrenosti. Moral je na hitro spakirati in se pobrati, še preden bi ga ona dala na čevelj, kajti za vsako ceno je moral biti on tisti, ki zapušča.
Tako je zdaj drvel po avtocesti, ne da bi vedel, kam se pelje, kje se bo ustavil, kaj bo naredil. V nekem trenutku se mu je zavest toliko zbistrila, da je po napisih na obcestnih tablah ugotovil, da je prevozil že pol države. Na armaturi je svetila rdeča lučka za gorivo. Avtomatično je postal pozoren na znake za črpalko. Zapeljal je na prvo, natočil in plačal gorivo, odtočil urin, v lokalu naročil kavo in kokakolo. Slednje je bila še ena od njegovih napačnih odločitev: zaradi poživljajočih napitkov je postal samo še bolj nemiren. Nikakor ni mogel stuhtati rešitve zase. Ne more se pripraviti do tega, da bi se spet selil k novi ženski. Čeprav bi bila ona presrečna, če bi se prikazal na njenem pragu s potovalkami. Ampak on ne more. Čim si to predstavlja v mislih, ga zgrabi taka tesnoba, da bi najraje samo bežal in bežal, dokler se ne bi zgrudil mrtev. Ko sta bila nazadnje skupaj, je opazil v njenih očeh tisti poseben lesk, ki ga preganja vse od takrat. Poznal ga je in vedel, kaj pomeni: novega otroka. Presrečno žensko, ki se bo najpozneje po nekaj letih prelevila v zahtevno tečnobo in mu ne bo več pustila dihati. Jebenti, star je petdeset let! Še vedno plačuje dve preživnini, ker gospoda študirata, in vsak čas bo začel še tretjo! Očitno bo do smrti vzdrževal otroke, te stranske učinke njegovih osvajalskih uspehov. S komolci na mizi in obrazom v dlaneh prestaja najhujšo agonijo svojega življenja. Mreže, v katero se je ujel, ne bo mogel nikoli več razplesti. Konec je z njim.
Svojega starega rdečega Megana zapelje nazaj na avtocesto in spet vozi, vozi … Ničesar boljšega se ne more domisliti.
*
Z zavoda za zaposlovanje se je odvlekla naravnost domov in se zgrudila na kavč. Vsega tega ni mogla več prenašati. Izčrpana od življenja, od vseh razočaranj, je komaj vlačila svoje telo naokrog, oni pa ji vztrajno tiščijo pod nos ta prekleta ‘delovna mesta’: Čistilka. Natakarica. Delavka v proizvodnji. Negovalka, če prej opravi tečaj. Zaenkrat se jih otepa s pomočjo psihiatrovega potrdila, da je nezmožna za pridobitno delo, a kako dolgo bo to še šlo?
To ni življenje. Zakaj bi sploh še vztrajala? Zaradi sebe ne vidi več smisla, drugih pa nima. Nima družine. Nima več prijateljev in jih tudi nikoli več ne bo imela – kdo pa bi se hotel družiti s takšno zgubo? Tudi otroka nima več, kot vse kaže. Najstnica je že pred štirimi tedni spakirala in odvihrala skozi vrata, medtem ko ji je čez ramo navrgla samo, da gre k očetu, ker nje, svoje matere, niti za sekundo ne more več prenašati. Od takrat se ji hči še ni oglasila niti z besedico. Na sporočila ji sprva ni odgovarjala, nato pa jo je še blokirala na vseh kanalih. Tudi bivši se ji noče oglasiti. Da bi svoje starševske pravice terjala preko inštitucij, ji še na misel ne pride. Lasten otrok je ne mara, to je dejstvo, ki ga ne more spremeniti nobena socialna delavka ali sodišče; pa tudi – ne misli se slepiti glede tega, da se kot mati ni najbolje odrezala.
Nima staršev. Nikoli jih ni niti poznala. Mati jo je rodila nekje v samoti, na skrivaj, potem pa pustila v zabojniku, kot da je smet. Bolje bi bilo zanjo, če je ne bi našli, a so jo. Namestili so jo v nekakšen dom za sirote (tega se ne spominja), nato pa v rejo (tega se spominja, a bi ji bilo ljubše, če se ne bi).
Zadnji mesec ji dela družbo samo še telefon. Tega se oklepa, saj ji daje vsaj nekakšno iluzijo, da ima okrog sebe ljudi. Da ni povsem izključena, kot da bi bila gobava. Z besedami je spretna. Če na fejsbuku napiše nekaj svojih misli, v hipu prejme odobravanje in podporo: všečke, pohvalne komentarje in izraze strinjanja, ljubeče emodžije. Ja, telefon jo rešuje.
Odpre fejsbuk – ta je celo toliko prijazen, da se aktivno pozanima, o čem razmišlja. Hmm, o čem bo danes razmišljala? Stisne ustnice in nekaj trenutkov strmi v sivkast strop nad seboj, nato začne tipkati:
Kakšno prostovoljno končanje življenja, lepo vas prosim, ljudje?! Življenje je sveto! Življenje je dar! Moramo ga ceniti! Jaz sem sama na svetu, mati me je takoj po rojstvu pustila v smetnjaku, pa živim! ŽIVIM! Mene poglejte, ljudje, in se ne cmerite nad usodo! Imaš koga, ki ga lahko pokličeš? Vsak od vas ima NEKOGA, sem prepričana. No, jaz ga nimam, pa se zato ne bom ubila. Nimam niti mačke ali psa, ker si ju ne morem privoščiti. Vi imate svoje ljubljenčke, vsak dan objavljate njihove fotke. ŽIVITE zanje! Za mačko, ki ti prede v naročju, je vredno ŽIVETI! Za en vdan pasji pogled je vredno ŽIVETI! Vse bi dala, da bi imela mater in očeta, brata in sestro! Če bi zboleli, bi jih negovala ne glede na vse! Tudi če crknem zraven! Svojemu človeku ne bi pustila, da se mi da zanalašč ubit, pa če bi mogla jaz crknit zato! Ne želite si, da bi se vaš človek hotel ubiti, ker je na smrt bolan! Ne dovolite tega! Imejte ga ob sebi, držite ga za roko, bodite ob njem vsako minuto, noč in dan! Poglejte mene, ki nimam nikogar na celem svetu, in boste vedeli, kaj je prav. Na referendumu glasujmo PROTI! zakonu o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja! Howk!
Tako. Zdaj mora samo malo počakati na odzive. Še vedno jih je dobila in tudi zdaj ne dvomi o tem. Telefon si položi na trebuh in s pogledom kroži okrog sebe. S tal zraven kavča pobere steklenico cenene vodke, nekajkrat srkne iz nje in jo spet odloži. Šteje sekunde. Šteje madeže na steni. Pomiga s prsti na nogah. Čim dlje bo zdržala, ne da bi pogledala na telefon, več reakcij se bo nabralo. Pretegne se in zazeha. Že zaradi pričakovanja dnevnega odmerka pozornosti svoje fejsbuk publike se počuti bolje. V duhu že vidi srčke in dvignjene palce, ploskajoče dlani in virtualne objeme, ki jo bodo greli naslednjih nekaj minut. Pozneje bo šla najbrž še na sprehod, da bo lahko objavila nekaj selfijev in prizorov iz narave, pa bo dan malo manj ušiv.
Tri, štiri, zdaj: prižge ekranček in se zagleda vanj. Res se je nabralo že nekaj komentarjev. Všečka pa sta komaj dva – kako to? Začne brati.
Življenje je dar my ass. Zakaj smo pol vsi tako nesrečni, če je življenje dar?? Jaz že nisem prosu za to darilo.
No, tole pa ni ravno sočutno. Si kdaj pomislila, kakšne bolečine trpijo nekateri bolniki? Te ni še nikoli nič res močno bolelo? Predstavljaj si, da to potem traja tedne ali celo mesece brez prestanka. Pri čemer človek morda sploh ne more govoriti, da bi povedal, kje ga boli, kaj potrebuje … Mogoče ga na silo hranijo po cevki … leži cele ure v umazani plenici … ve, da se ne bo pozdravil, da lahko samo čaka odrešilni konec … Raje še enkrat pomisli, če bi to res privoščila svojemu bližnjemu ali pa sebi!
Bravo, dobro si napisala, kot vedno! Objem!
Ma nehajte že srat s to svetostjo življenja. Moje življenje je moje, ne pa od nekega vašega imaginarnega prjatla.
Hmm, kaj pa empatija?? Vživljanje v počutje bolnika v terminalni fazi, nemočnega, v agoniji zaradi bolečin …?
Daj ne serji klamf. Povej to o svetosti življenja mojemu dedku, ki je bil več kot deset let v postelji, popolnoma nepokreten, preden se ga je smrt usmilila! Povej to moji mami, ki ga je ves ta čas negovala, poleg službe in skrbi za nas otroke! Take kot ti bi najrajši usekal po gobcu. Pička glupa!
Srce ji začne divje tolči, prsni koš se ji stiska. Kako so lahko takšni do nje?!
S tresočimi prsti začne tipkati svoj komentar:
Vsi tisti, ki me blatite … raje sebe poglejte!! To kar pišete, govori o vas, ne o meni!! To je vaš ego!!!
Objava vmes dobi v odziv tri jokajoče emodžije. Hudič naj vzame te jokce, ona jih ne rabi! Prikaže se nov komentar:
Če ima kdo tu težave z egom, si to ti! Človeka bi pustila trpet ko kristusa, samo da bi ga zadržala ob sebi! Če to ni ego, potem ne vem kaj je???
Komaj še lovi sapo. Kako morejo?! Telefon zažene na drugo stran sobe, kjer prileti v steno in potem na tla. Ekranček še vedno sveti, a njegovo žarečo površino vsevprek prepredejo razpoke. Briga jo! Kar naj crkne! Plane pokonci, se požene v predsobo, pograbi avtomobilske ključe in odvihra iz svoje luknje, navzdol po stopnicah in ven iz bloka. Silovito potegne k sebi vrata sivega Peugeota 206, da se zdi kot da bodo padla s tečajev, se poči na sedež, spet zaloputne in ihtavo odpelje s parkirišča. Vsa se trese in težko diha. Pogosto se pomirja z brezciljno vožnjo, medtem ko si predvaja glasbo na visoki jakosti. Običajno križari po lokalnih cestah, tokrat pa se usmeri proti avtocestnemu priključku, ne da bi sploh razmišljala o tem, kam gre. Šele tik preden se vključi na vozni pas, se ji posveti, kaj išče tukaj. Ni kot drugi ljudje – svoje življenje je začela v smetnjaku in na tej točki ji je dokončno jasno, da se ne more izkopati iz njega. Nikoli ne bo takšna kot drugi, nikoli se ne bo mogla zares vključiti. Je pač odpadek. Izmeček. Zato zavije v nasprotno smer od tiste, v kateri vozijo ostali. Eden od pasov je prazen, po drugem pa se z veliko hitrostjo približuje Renault Megane, čigar rdeča barva jo pritegne. Volan usmeri proti njemu. Zadnje česar se še zaveda je, da bo končno enkrat naredila pravo stvar.
In res: v razbitinah rdeče in sive pločevine, v ognju in dimu, v krvi in pepelu sta naposled oba našla mir, ki ga v življenju nista mogla najti.
Dodaj odgovor