1. Dan 23.6.
Sedim na klopi, oblečeni v temno rdeče usnje, srkam kavo in čakam, da se celotni znak za baterijo na telefonu obarva v zeleno. Elektrike ne najdeš povsod, a ta precej zanikrn lokal je očitno ne špara dosti, vsaj sodeč po tem, da me natakarica ni napodila stran, ko sem pred njenimi očmi vtaknil polnilec v vtičnico ob mizi.
Prvi problem, s katerim se soočim danes je dejstvo, da z novim prstnim odtisom ne morem odpreti svojega telefona. Po treh neuspešnih poskusih geslo končno izbrskam iz spomina. Uspe mi odstraniti trenuten odtis, ne morem pa nastaviti novega, saj so moje blazinice popolnoma zdrsane in razžrte. Pa kaj zaboga si delal z njimi?
Popijem kavo in se podam mimo parka, kjer drevesa stojijo v malo boljšem stanju, kot bloki za njimi, brcam šodr pod nogami in gledam otroško igrišče, no vsaj tisto, kar je od njega ostalo. Pospešim korak do plezala, stegnem roko in se poženem na vrh. Nekaj časa sedim in s pogledom merim okolico, skupina najstnikov se pod drevesi skriva pred
pogledi staršev iz bloka ter si podaja cigareto. Na drugi strani nekdo sprehaja psa, ki se trudi preplezati ovire, ki jih je na pot nametalo neurje.
Iz žepa potegnem konzervo in se s ključem lotim odpiranja pokrova, vedno hladneje in temneje postaja, jaz pa vedno manj vidim kaj sploh režem pred sabo.
2. Dan 24.6.
Zločinec se nikoli ne vrača na kraj dogodka, ampak tukaj ni nobenega zločinca, zato tudi brez slabe vesti znova stopam po poti, kjer sem te našel.
Saj sem si samo vzel tisto, kar ti nisi več uporabljal, niti imel namena kadarkoli kasneje koristiti. V tem obziru se imam za skrbnega in ekološkega človeka: skrbim, da stvari najdejo ponovno uporabo.
Ko že govorimo o reciklaži, dejstvo, da si ležal kar tako ob poti v tistem plitkem jarku, ne bi ravno štel za pravilno odlaganje odpadkov. Samo toliko.
3. Dan 25.6.
Danes so me pošteno ožulili čevlji. Zdi se mi, da imaš nogo za malenkost večjo, kot je bila moja, čeprav bi na prvi pogled rekel, da sta popolnoma enaki. Zato se mi je zdelo brezveze, da bi jemal tvoje čevlje, moji so bili vendar veliko bolj udobni, a zdaj se tisto malo odvečne kože drgne ob supergo in me vedno bolj boli.
Včeraj sem našel kolo, ne daleč od kraja najinega srečanja, morda je bilo nekoč celo tvoje, ampak tega ne morem zares potrditi. S kolesom sem se še cel dan vozil, kolikor daleč sem pač lahko vozil, na to pa šel še malo bolj daleč peš. Pa saj katerokoli pot ubereš, ne prideš do ničesar, je pa vseeno efektiven način ubijanja časa, ki ga imam na pretek. Ob poti sem našel nasip kamenja in vej, po katerem se je dalo splezati tik do
vznožja reke. Voda je bilo mrzla in bistra.
Na desni strani, kjer je reka naredila ovinek, sem svoje roke zaril v svežo plast ilovice. Malo sem jo prinesel gor na breg, glumil koliščarja in izdelal zelo prepustno skledo. Pustil sem jo na kamnih, da jo sonce posuši in voda ob naslednjem neurju odplakne, skopal izpod vej še par konzerv hrane in denarnico, polno kartic in gotovine.
Iz kartic sem sestavil majhno hišico, bankovce pa zložil v avijončke in jih poskusil zagnati preko reke. Vsak je slej ko prej strmoglavil v deročo vodo, ki ga je odnesla prej, kot bi se sploh lahko zavedal. Nič od tega nima več nikakršne vrednosti.
4. Dan 26.6.
Opazil sem majhno črko M, ki jo imam vtetovirano na desnem gležnju. Črnilo je sicer obledelo, črta se drobi na posamezne pike, kjer je igla prodirala čez kožo. Te je bolelo? Pravijo, da je koža polna spominov, a jaz se trenutno ne morem dokopati do nobenega.
Kdo je M? Kako pomembna ti je bila ta oseba, da si sprejel odločitev, jim pustiti posvetilo na lastnem telesu? So imeli tudi oni tatu v tvoj spomin? Zdaj ko pomislim, sploh ne vem, kako ti je ime. A trenutno sem daleč stran in možnost, da kadarkoli dobim odgovor na katerokoli od vprašanj je skoraj nemogoča.
Zabavno je, da vedno srečaš prav tiste ljudi, ki jih najmanj želiš srečati. Čeprav priznam, da do svojega kolega nisem nikoli gojil nikakršnih čustev, ne pozitivnih ne negativnih. Je pa vseeno dosti ljudi, ki bi si jih želel srečati pred njim, a se je za njimi izgubila vsakršna
sled.
Ne vem kaj me je gnalo v tisti zanikrn pub. Najprej se moreš preriniti skozi oblak dima in dretja, ki nastaja zunaj na ulici pred vrati. Vsi si želijo na čik pavzo in zrak, noben pa ne bi od vhoda stopil toliko, da bi brez prerivanja novi obiskovalci lahko prišli noter. Na nevihto se je pripravljalo in v ekstremnem vremenu, kar je zdaj postala stalnica, je tudi to boljše, kot stati na prostem se prepričujem, ko si v skoraj čisti temi utiram pot po ozkih in strmih stopnicah v klet lokala.
Objame me topla rumena svetloba. Na nekaterih delih odpada omet in razkriva kameno steno pod sabo, šank se razprostira čez skoraj polovico prostora. Desetletja uporabe in ne vzdrževanja na njem puščajo obrise kozarcev, iz katerih se je polivala kdove kakšna tekočina. Visoka postava pred mano se obrne in ne traja dolgo, da ga prepoznam. Sprva mu moram povedati, da vem, da se me ne spomni takega, kot zgledam sedaj, a se za dokaz vseeno spomnim parih anekdot, ki sva jih preživela skupaj in kmalu mi povsem verjame. Globoko zavzdihne, mi reče, da me je lepo videti, kakršen pač sem, povabi zraven sebe do šanka in časti pijačo. Vsi njegovi so izginili, razkropili so se po svetu in si poskušali vsak zase narediti najboljše pogoje za preživetje. Kako je s tvojimi, me vpraša
in odvrnem, da si deliva isto zgodbo. Potem še nekaj časa zreva v steklenice pred sabo, tišino pa prekine njegov klic; še eno rundo prosim!
5. Dan 27.6.
Ne spomnim se kdaj sem imel na zadnje tako hudega mačka. Kolega je vzel kar dosti kreditov in ko sem ga vprašal, ali bo zares želel še leta popravljati njihovo električno napeljavo, mi je v smehu odvrnil, da močno dvomi, da bo ta kraj še dolgo imel elektriko.
Brez tega mu ne bo treba ničesar popravljati, kar je dobro, če popravljati sploh znaš in imaš možnost za svoje delo napisati kredit. Jaz brez praktičnega znanja bolj težko kaj ponudim, je pa kolegu bilo najbolj važno to, da ima nekoga, s katerim se lahko napije in je vso noč vztrajal, da mi bo častil pijačo vse dokler jo pijem.
In sem pil.
Celoten dan je tako šel v nič, poležaval sem na travi in poskušal čim manj kozlati. Razmišljal sem kam vse bi šel, če bi mi uspelo vstati in kateri kraji so sploh vredni obiska. Pred časom sem šel na morje, v kamp kjer smo dopustovali z družino, ko sem bil še majhen otrok.
Na začetku so mejo še stražili policisti in pregledovali dokumente, a le nekaj mesecev kasneje, ko sem si znova želel oddiha na meni dobro poznani plaži, na meji ni bilo nikogar. Očitno so kaj kmalu ugotovili, kako nepotrebno je bilo njihovo delo in pustili, da si šel kamor se ti je zahotelo iti. Ob kriznih časih nekatere stvari postanejo hudo nepomembne. Čeprav zdaj ko razmišljam, tudi če bi bil kdo na meji nimam dokumenta, ki bi ustrezal moji trenutni podobi.
Pa lahko sploh rečeš temu, kar doživljamo sedaj krizni časi? Vse skozi zgodovino se situacije spreminjajo in nikoli ne gredo nazaj v isto stanje, tako da tem časom ne moreš več reči krizni časi, ne gre na bolje niti na slabše, tako pač trenutno živimo. In jaz čisto dobro shajam s tem.
6. Dan 28.6.
Zbudim se pogreznjen v perje in puh in se z naporom izvlečem in postelje, ki me na vsak način hoče obdržati v svojem objemu. Ko naletim na razkošno hišo ali bogato naselje si vedno privoščim dolg in dober spanec. Če v hiši nikogar več ni, kdo me bo ustavil in mi
preprečil močno zaslužen počitek?
Ne brskam po stvareh, tako ali tako ničesar ne potrebujem.
Spet se je pripravljalo na nevihto, a so se oblaki razkadili, sam pa sem se posvetil iskanju druge, morda še udobnejše postelje in še toplejše odeje, v katero se bom zavil, ko bo napočil čas večera.
Sicer pa nisem izbirčen. Spim kjerkoli pač zaspim, še najraje pod milim nebom, brez skrbi o tegobah jutranjega vstajanja iz preudobnih postelj.
7. Dan 29.6.
Vedno bolj razmišljam o dnevu, ko sva se spoznala. No, morda bolje rečeno od dneva, ko sem te našel, je minilo točno sedem dni.
Kdo si bil? In kako da si naposled končal v tistem jarku?
Upam, da mi ne zameriš, da sem si prilastil nekaj, kar je tako tvojega, kot je koža. Pa saj od tega itak nisi imel nobene koristi več. Veš jaz ene stvari vzamem za potrošno robo, nosim pač, dokler se ne obrabijo preveč, da bi bilo z njimi možno shajati, zato sem odvrgel svojo in si raje nadel raje tvojo.
Tuja koža postaja moja, vsak dan bolj se prirašča na moja tkiva, po njej se širijo posledice mojih dejanj in odtisi poti, po katerih jo nosim. Vsak dan bolj sem tisto, kar je ostalo od tebe le jaz.
Dodaj odgovor