Danes se mi vse skupaj zdi kot na pol pozabljene sanje, megleno zastrte z nehvaležno zaveso spomina. In vendar se je v resnici zgodilo. Mislim vsaj; svojemu krhkemu spominu bi vendarle morala zaupati, a pogosto mislim, da so bile le sanje. Tako mi je malo lažje. Toda globoko v sebi vem, da je tisto, kar se mi je nekoč zdelo normalno navadno življenje, resnično obstajalo. Pravzaprav ne le normalno, bilo je po svoje zelo srečno življenje, urejeno in mirno, in morda se ravno zaradi te navadne vsakdanjosti nisem zavedala, da je tako zelo srečno. Danes se mi to zdi tako zelo oddaljeno in neverjetno, da mi je že razmišljati o tem sila nenavadno.
A takrat! Takrat je bilo lepo. Resnično, če samo pomislim! Neverjetno. Mirno in srečno, običajno življenje. Takrat zdavnaj, preden se je zgodilo.
Takrat sem že kakšno leto živela v drugem nadstropju nizkega bloka, ki je stal le streljaj od strmega rečnega nabrežja. Enkrat takrat je prišla prvič. Bila je tako daleč in tako tiho, da tega sprva nisem jemala resno. Slišala sem le njen rahel šum, ki je zvenel kot klic pogubne sirene, neznosno vabljiv in srhljivo sladek. Če ne bi prihajala s šumom, je takrat gotovo še ne bi opazila.
Z možem sva po službi – bil je ponedeljek, še vedno se točno spomnim – sedela na majhnem balkonu in pila črno turško kavo. Molče sva strmela v zeleno gladino počasne reke, ko sem zaslišala tisti tihi šum. Ozrla sem se proti možu in videla, da je naslonjen na raskavi zid fasade zadremal. Nisem ga zbudila, pač pa sem vstala in se naslonila na balkonsko ograjo. Strmela sem v reko in ji prisluškovala. Šum ni in ni ponehal. Potem sem jo končno uzrla, kako se prihuljeno razliva med obrežnim rastlinjem. Bila je sinje modre barve, drugačna od reke, ki je v svojih rjavkasto zelenih odtenkih vedno, tudi tistega popoldneva, drsela mimo povsem molče. Ta voda je bila resnično drugačna, nekako živa, kot da ima svojo voljo in jasen namen priti nekam in storiti nekaj. Ušel mi je vzdih in kot da me je slišala in se predramila v svojem zanosu, je v trenutku začela ponikati nazaj med obrežno rastlinje in tudi njen šum je izginil.
»Kaj si rekla?« sem zaslišala za svojim hrbtom in se ozrla proti možu, ki se je prebujal iz dremavice.
»Am …« Pogledala sem nazaj proti reki, kjer je bilo vse videti tako kot vedno. Neslišno sem izdihnila.
»Nič nisem rekla. Ti kar dremaj,« sem naposled odvrnila in se usedla nazaj na stol, prijela skodelico kave in srknila požirek grenke tekočine. Ko sem jo odložila na mizico, je gladina kave v skodelici modro poblisnila.
»Potem se mi je pa sanjalo ali kaj? Prepričan sem, da si mi rekla, naj gledam.«
»Naj gledaš? Kaj pa?« Vprašala sem ga samodejno in z mislimi še vedno pri vodi. Bila sem prepričana, da sem bila med opazovanjem nenadnega pojava modre vode povsem tiho.
»Ne vem. Rekla si glej!«
Pogledala sem ga in videla, da se smehlja, v njegovih rjavih očeh pa je odsevala sinje modra svetloba. »Res? Kaj pa naj bi gledal?« sem ga vprašala odsotno in strmela v modrino njegovih sicer rjavih oči. Nagajivo, kot je znal samo on, je privihal desni ustni kot, da se mu je na licu prikazala tista meni tako ljuba jamica.
»Jaz najraje gledam tvoje golo telo,« je rekel tiho, a vendar povsem razločno. Še preden sem mu vrnila nasmeh, je vstal in me s stola dvignil k sebi. Z obrazoma sva se skoraj dotikala in mislim, da sva tisti hip oba videla modro. Brez besed sva se počasi pomikala proti spalnici v severnem delu stanovanja in za sabo puščala nemarno tlakovano sled najinih oblačil. Zadnja so odpadla pred vrati spalnice, kjer me je dvignil in povsem golo odnesel do velike postelje, odete v sinje modro damastno posteljnino. Še danes ne vem, zakaj sva imela modro posteljnino, namesto običajne, navadne bele. Morda pa nisem živela tako navadnega in običajnega življenja, kot si predstavljam danes. Ampak takrat nisem razmišljala o barvi posteljnine. Samo čutila sem, kako mehko me je položil na posteljo in sklonjen obstal nad mano, strmeč v moje golo telo, ki je od nekod dobilo modrikast nadih. Skozi odprta balkonska vrata sem zopet zaslišala tisti sladki šum sirenske vode. Moral ga je slišati tudi on, kajti sklonil se je nadme, ustnice mi je naslonil na uho.
»Slišiš?« je šepnil. Namesto odgovora sem dvignila glavo in mu ponudila lačna usta.
Ljubila sva se dolgo, goreče in predano, vse do pozne noči. Skozi priprte veke sva molče sledila drug drugemu, v vseh veličastnih gibih in najmanjših, komaj vidnih premikih. Bil je to ples divjih strasti, kot bi naju vodil tisti pritajeni, a vendar tako posesivni šum modrine. Še zjutraj so na najinih izžetih telesih odsevale modrikaste sledi najinega ljubljenja.
Čez slabih devet mesecev sem rodila dvojčka. Ko sta mi med nogami drug za drugim lezla iz trebuha, je nanju posijalo belo jutranje sonce tako močno, da je babica začela negodovati, naj vendar nekdo ugasne luč. Pa ni bila velika operacijska luč tista, ki je neusmiljeno svetila nanju, marveč mogočno sonce, ki je nekako našlo pot v temno porodno sobo. Zdelo se je kot pozdrav iz vesolja samo zanju in ni bilo videti, da bi ju ta močna svetloba bila kakorkoli vznemirila. Ozirala sta se proti njenemu izvoru. Takrat sem tudi videla nežni modri odsev iz njunih sicer povsem črnih zenic. Zdelo se mi je nenavadno, a o tem potem nisem več razmišljala.
Ko sta bila dvojčka stara štiri leta, se je voda vrnila. Tokrat ni bila plaha in tiha, prišla je z glasnim bučanjem in vsa divja prestopila rečni breg, se dvigala in zalivala hiše in ceste. Še preden se je dvignila do višine oken našega stanovanja, smo odšli zgolj z majhnim nahrbtnikom in oblačili, ki smo jih imeli na sebi. Pravzaprav smo odplavali med ulicami na sever proti višjim predelom mesta, ki jih voda še ni dosegla. Tik pred izhodom je bilo treba en del poti preplavati pod vodo in se nato po lestvi povzpeti čez debelo obzidje. Z možem sva se oklenila vsak enega otroka in se z njima spustila pod vodo. Seveda nista znala plavati, a smo podvodno pot premagali brez težav. Ko danes razmišljam o tem, ne morem verjeti, da se mi to ni zdelo vsaj malo nenavadno. Kot da bi bila opita od vse te modre vode povsod okoli nas.
Ko smo se povzpeli čez obzidje, smo na drugi strani uzrli staro grajsko dvorišče, polno enako premočenih ljudi, kot smo bili tudi sami. Mrmraje so se pomenkovali in zmajevali z glavami. Nisem se trudila razbrati njihovih pomenkov. Prijela sem oba otroka in sledila stezi, ki je vodila po griču navzgor do obokanega prostora, v katerem sem videla ognjišče. Ko smo vstopili v nekoliko zadimljen prostor, je starejši moški z gosto sivo brado ravno nalagal drva na ogenj. Ko je končal in odložil železno grebljico, s katero je poravnal polena na ognjišču, je pomignil proti vrvem, ki so bile razpete v bližini.
»Tu si lahko posušite oblačila,« je rekel. Z možem sva se spogledala, a preden bi uspela karkoli reči, je k nama pristopila suhljata ženska srednjih let in se zasmejala.
»Kaj je? Vama je nerodno? Ah, kaj vse smo že videli tukaj. Vidva staj vsaj čedna in vitka. Nata, nekaj za preobleči, ni ne vem kaj.« Proti meni je pomolila sveženj sivih platnenih oblačil.
Zardela sem in se spogledala z možem in na njegovem obrazu videla, da oba spet slišiva tisti sladki šum modre vode, ki naju sili, da se predava drug drugemu kot dva sestradana šakala, brez ozira na vse okoli naju. V zadregi sem pogledala proti ognjišču, a starega bradača ni bilo več tam. Ozrla sem se nazaj proti ženski, ki se je sklanjala k mojima dvojčkoma in jima nekaj prigovarjala. Nato se je zravnala in ju prijela za roke.
»Otroka gresta z mano, da jima poiščem suhe obleke in najdem nekaj toplega za večerjo. Pridita tjale, ko se preoblečeta,« je rekla brez posebnega izraza na obrazu in z brado pomignila proti majhnim lesenim vratom, ki jih prej nisem opazila. Bila sem kot uročena in sem samo pokimala, ko je za roko prijela dvojčka in ju odpeljala skozi taista vrata. Ko so se zaprla, sem se gluha od modrega šumenja obrnila proti možu, ki je stal sredi sobe v soju migetajočih plamenov ognjišča povsem gol, z nabreklim modrikastim udom. V enem potegu mi je slekel mokra oblačila. S kotičkom zavesti sem se čudila njegovi spretnosti in hitrosti, s katero se me je oklenil in gladko prodrl vame. Ljubila sva se stoje za zastorom plamenov in modrega šumenja vode, ki je postajalo vedno glasnejše. Ko so tla z razmočenimi oblačili postala najina vroča postelja nebrzdane ljubezni, sem v zadnjih vzdihljajih predaje priprtih oči strmela preko ramen mojega potešenega ljubimca v prstasto pronicanje vode, ki si je kljub temačnosti prostora, ki ga je osvetljeval že pojemajoči plamen ognjišča, z modrikastim sevanjem počasi prisvajala tla, na katerih sva obležala. Zavzdihnila sem in dregnila moža, ki se je utrujeno dvignil in nato še meni pomagal vstati. Za kratek hip sva se zazrla drug v drugega in najini modrikasto sevajoči goli telesi. Bežno se je dotaknil modrih sledi na meni.
»Misliš, da jih drugi tudi vidijo?« sem šepnila.
»Ne vem, vseeno mi je,« je odvrnil in segel po kupu suhih oblačil, ki nama jih je prinesla suhljata ženska. Hitro sva se oblekla in ko sva odhajala skozi nizka vrata, se je voda plazeče, kot bi bila živa na lovu za plenom, raztezala po tleh že vse do sredine sobe.
Za nizkimi vrati naju je ozek zavit hodnik vodil do strmih polžastih stopnic, ki so se končale na velikem peščenem dvorišču, v sredini katerega je stal mogočen star hrast. Pod njim je bilo nekaj miz s klopmi, na katerih so sedeli ljudje, ki pa niso bili oblečeni v takšna lanena oblačila, kot sva jih dobila midva. Začela sem se ozirati za dvojčkoma, a ju pri mizah nisem uzrla. Pravzaprav nisem nikjer videla nobenih otrok, a se kljub temu nisem vznemirjala, saj je bilo vzdušje mirno, od miz se je slišal sproščen klepet in žvenketanje pribora in kozarcev. Danes se čudim svoji mirnosti, takrat pa se je vse zdelo tako normalno, edino možno.
Pomislila sem, da sem lačna in nato namesto hrane zagledala zgrbljeno, staro ženico gladkih sivih las, spetih v drobno figo povsem na vrhu glave. Smehljala se je na nekakšen smešen način, a ko sem se srečala z njenimi živimi očmi, me je presunila njihova globoka modrina, s katero je zrla vame in očitno tudi v mojega moža, kajti pomignila nama je in stopila bliže.
»Vidva z otrokoma bi morala čim prej tja, na drugo stran.« Koščeno roko je stegnila čez dvorišče v smeri proti prostranemu travniku, ki je segal do vznožja hriba, na gosto poraslega z drevjem.
»Zakaj pa? Saj smo ravno prišli sem, pribežali pravzaprav, pred tisto vodo,« ji je mož ugovarjal.
»Ravno zato! Ravno zato, mladi mož. In to čimprej, da bo že enkrat mir,« je starka odvrnila mirno in nekoliko trdo.
»Kakšen mir? A midva delava nemir?« ji je mož odvrnil nekoliko glasneje, da se je nekaj glav obrnilo proti nam in sem ga osramočena dregnila v rebra. Starka ga je mirno gledala z enakim smehljajem in modrim hladom v očeh. Ostro je ponovila eno samo besedo.
»Čimprej!« je siknila. Obrnila se je stran in počasi oddrsala proti mizam pod hrastom.
»Kaj je zmešana, tale čarovnica? Kam naju podi? In zakaj ravno naju? Saj je polno ljudi tukaj z isto težavo,« se je hudoval moj mož. »Meni ne bo nihče ukazoval, kam naj grem, presneto,« ni nehal godrnjati.
»Poglej jih,« sem rekla. »Dobro jih poglej. Sedijo, jedo in pijejo in se pomenkujejo, kot da so na zabavi in ne ubežniki pred naraslo vodo.«
Nekoliko sem pomolčala in čakala na njegov odziv. Bil je tiho, zato sem nadaljevala.
»Vsi imajo modre oči. Nihče pa nima modrih lis po koži.«
Pogledal me je in jaz njega, oba sva videla na sebi in drug na drugem nežne modre sledi in se zazrla drug drugemu v čokoladno rjave oči. Po tihem je zaklel.
»Kaj zdaj to pomeni? Mislil sem, da se bomo vrnili v stanovanje. Saj smo vse pustili tam. Pohištvo, obleke, avto, jebemti, ne enega – dva avta, in čisto novo garažo.« Zasopel je in se ozrl proti nebu. Preden bi zopet izpljunil kletvico, sem ga prijela za roko in potegnila za sabo čez dvorišče.
»Veš, pravzaprav imamo vse, kar potrebujemo. Imamo drug drugega – no, otroka morava še poiskati, in potem lahko gremo.«
»Kaj si čisto znorela? Kam naj gremo? Zdaj, ko je noč? In to brez vsega?«
»Saj je vseeno, luna je dovolj svetla. Prej kot gremo, prej se bo stvar razjasnila.«
»Kaj pa ti veš več kot jaz? Kaj se bo razjasnilo? A? Razloži mi že, zaboga!«
»Ne znam ti razložiti. Samo čutim, da tu ne moremo ostati,« sem mu odvrnila in ga še vedno vlekla čez dvorišče mimo miz, pri katerih so sedeli ljudje in naju sedaj molče opazovali s hladnimi očmi. Zagledala sem suho žensko, ki nama je prinesla oblačila in odločno stopila do nje.
»Kje sta otroka?« sem jo vprašala. Tudi ona ni izgubljala besed, na kratko je ošvrknila modrooko starko, ki je zdaj sedela ob robu ene od miz in naju molče gledala.
»Pridita,« je rekla in se obrnila proti drugemu koncu dvorišča, kjer je stala konjska vprega z vozom sena. Na senu je bila pogrnjena siva odeja, na kateri sta spala dvojčka. Napol razprtih ust in rdečih lic sta mirno dihala in zdelo se je, da sanjata najlepše sanje tega sveta.
»Najedla sta se in oblačila imata suha. Konj vas bo peljal tako daleč, kolikor je sena na vozu. Ko bo pojedel vso seno, ga obrnite in bo sam našel pot nazaj. Vas pa potem čaka še en kos poti peš.«
»Kam pa nas sploh pošiljate?« je mož jezno zagodrnjal.
»Tja, kamor spadate,« je bila kratka in ostra, da je nisem upala vprašati, kaj misli s tem.
»In to sredi noči! Se ne bi mogli prej vsaj malo naspati?« mož ni odnehal.
»Saj je vseeno. Konj pozna pot in lahko oba hkrati spita, lahko pa tudi izmenjaje. Edino ne pozabita mu dajati dovolj sena za jesti. To bosta pa menda ja zmogla,« je rekla skoraj posmehljivo in naslonila roki v bok. Zvenela je precej neusmiljeno in njena drža nekako ni dopuščala ugovarjanja. Potegnila sem moža proti vozu, preden bi zopet pričel preklinjati. Usedla sva se na začetek voza in ženska nama je podala vajeti.
»Hvala za vse,« sem ji rekla, kar tako iz navade. Pokimala je, kot da je to nekaj samoumevnega, nekaj kar počne vsak dan, in izrekla tisti rudarski srečno. Zvenelo je kot urok, ki je od nekod, skupaj z žvenketanjem konjskih kopit in zateglim škripanjem koles, priklical tisti že dobro znani modri šum, ki naju je, še preden sva se dobro oddaljila od nenavadnih ljudi, zopet slekel do golega. Kot uročena sva strmela drug v drugega in se na suhih travnih bilkah v modrikasti lunini svetlobi predajala drug drugemu, strastno, divje in globoko, kot da je poslednjič, ker namerava z jutrom priti konec sveta.
Ko sva obležala drug ob drugem, se je konj začel ozirati nazaj proti nama in se ustavil ravno takrat, ko sem se uspela obleči nazaj v sposojeno laneno obleko.
»Mislim, da bi rad seno,« je rekel mož. Pogledala sem proti fantoma, ki sta še vedno trdno spala.
»Ja. Ampak mu bo treba dati najino posteljo, otroka še spita,« sem mu odvrnila, skočila z voza in pograbila za naročje sena, na katerem sem še ravnokar ležala.
Konj ni okleval. Ko sem pristopila k njemu in na tla spustila seno, se je z gobcem takoj potopil v kup pred sabo. Medtem sva z možem preoblikovala seno na vozu tako, da je v zadnjem delu bilo dovolj za udobno posteljo za oba otroka in enega odraslega, spredaj pa pustila kup sena za konja. Dogovorila sva se, da se bova izmenjevala pri spanju, tako da bo eden od naju pazil na konja in njegove prehranjevalne potrebe. Držati ga za vajeti niti ni imelo smisla, ker je sam vlekel voz po poti, ki je midva nisva poznala in se tudi nisva več spraševala, kam naju pelje. Omamljenima od modre mesečine in modrega sirenskega šuma nama je bilo vse tako samoumevno kot dihanje ali spanje.
Šla sem spat prva in v drugi polovici noči, ko sem se zbudila zaradi glasnega moževega zehanja, videla, da je bil sprednji del voza že do dobra izpraznjen.
»Uh, tale konj pa veliko poje,« sem rekla začudeno, da se je mož zdrznil in presenečeno obrnil proti meni.
»Kaj, ti si budna?«
»Ja, ravnokar sem se zbudila. Bova zamenjala?«
»Ja, lahko, ampak moram še malo sena vzeti iz zadnjega dela voza. Res je požrešen. Ne vem, kam tlači vso to seno. Ampak, gre pa hitro potem, ko se naje.«
»Kje sploh smo?« sem vprašala in se ozrla okoli. Bilo je zelo temno in tiho.
»Ne vem, mislim, da v tistem gozdu, ki sva ga videla od daleč. Luna je zašla že pred časom in mislim, da vse živo okoli nas spi.«
Pogledala sva proti konju, ki se je zopet zaustavljal. Pograbila sem seno in mu ga odnesla zajeten kup. Mož je med tem preoblikoval posteljo iz sena tako, da je preostanek sena bil le še pod odejo, na kateri sta bila otroka in manjši kupček za vzglavje.
»Malo sena si pa le daj podse, saj sicer ne boš mogel spati,« sem mu rekla.
»Ne skrbi. Tako sem zaspan, da bi zaspal tudi na samih žebljih,« mi je odvrnil in se zleknil na voz poleg otrok. V trenutku je zaspal in po nekaj minutah tudi glasno smrčal. Smeje sem zavila z očmi in se obrnila proti konju. Z usti je pobiral zadnje kupčke sena, zato sem se usedla na voz spredaj in ohlapno prijela vajeti. Naslonila sem se na kolena in se nenadoma počutila zelo samotno. Takrat še nisem vedela, da bo nekoč ta samotnost vse, kar mi bo ostalo in da bo samota moja edina družica.
Konj je preostanek noči pridno vlekel voz. Proti jutru, ko se je v nižavi gozdnih debel pričelo svetlikati, sem z voza pobirala zadnje bilke sena, razen tistega, ki je bilo pod otrokoma in moževo glavo.
Ob jutranji zarji, tik pred vzhodom sonca, smo se pripeljali iz gozda na prostran travnik z nizko travo in drobnim cvetjem različnih barv. Ozka cesta je vodila naravnost čez travnik in v daljavi, kjer je cesta izginjala v obzorje, sem zagledala ravno modro črto, ki se je dotikala še temnega neba. Strmela sem vanjo kot uročena, konj pa je voz vlekel vedno hitreje. Bolj kot sem se približevala, bolj osuplo sem zrla v modro črto, ki se je v prvih žarkih vzhajajočega sonca izkazala za veliko valovito modro vodo, nemirno in pohotno se razlivajočo po peščenih sipinah vse do cvetočega travnika, v katerem se je izgubljala pot, po kateri smo se pripeljali.
Osuplost mi je zamenjal grenak smehljaj samoironije, ko sem spoznala, da smo se znašli pred modro vodo, točno tisto, pred katere plazečimi lovkami in sirensko zapeljivim šumom smo ves čas bežali. Soočena z vso njeno mogočnostjo sem skočila iz voza in z majavimi koraki zbegano nadaljevala pot peš ob konju, ki se je po nekaj minutah ustavil na koncu travnika, tik pred začetkom prostranih peščenih sipin in se z glavo zasukal k meni. Potrepljala sem ga po vratu.
»Takoj ti prinesem seno. Prej jih moram zbuditi,« sem rekla bolj sama sebi kot njemu in se znova zastrmela proti ogromni modri vodi. Iz zamaknjenosti me je zdramilo šelestenje sena in škripanje voza. Ozrla sem se in videla moža, ki je stopil iz voza in s sebe stepal bilke sena. Ko je prišel do mene, je tudi on osuplo obstal.
»Kaj pa je zdaj to? Kam nas je zvlekel ta konj? Od ene vode k drugi, še hujši!?«
»Pst, zbudil boš dvojčka.«
»Ampak poglej vendar to! Nikjer žive duše, sama voda. Kaj naj tu, v tej pustinji? Jemo rožice?« se je mož še naprej hudoval, jaz pa sem dobila rahel sunek konjskega gobca v hrbet. Obrnila sem se in ga pobožala po glavi.
»Ja, dobiš seno, takoj.«
Odpravila sem se proti zadnjemu delu voza in začela pobirati seno, da ga odnesem konju, ko sta se tudi otroka začela prebujati. Pohitela sem nazaj h konju, mu vrgla seno na tla in se vrnila k otrokoma. Drugega za drugim sem dvignila z voza in ju postavila na tla. Odpravila sta se proti možu, ki je še vedno strmel v vodo, zato sem odmaknila odejo in pobrala preostanek sena in ga odnesla konju.
»To je konec sveta. Nikjer nikogar – kaj, za boga, naj tu počnemo? Kako naj preživimo?«
»Ne vem, tista ženska je rekla, da nas konj pelje tja, kamor spadamo,« sem rekla z žalostjo v glasu.
»Sem spadamo? Kaj pa ona sploh ve? Pojma nima! In konj? Le kako on ve, kam nas mora pripeljati? Ne morem verjeti! Kaj mi je vendar bilo, da sem pristal na to?«
»Modra svetloba,« sem mu odvrnila.
»Kaj?« je rekel in me pogledal, jaz pa sem mu pokazala proti vodi, ki je začela modro sijati. Pomislila sem, da je to zaradi sonca, ki se je odlepilo od obzorja, a potem je voda nenavadno vzvalovila. Videla sem otroka, kako sta stekla s travnika na peščene sipine in proti vodi.
»Glej,« sem rekla možu in potem stekla za otrokoma. Slišala sem njegove korake za mojimi, ugrezajočimi se v mehki pesek. Poskušala sem dohiteti otroka, preden bi pritekla do vode, a me je ustavil prizor dvigajoče se vode, da sem stopila korak nazaj in se zaletela v moža, ki mi je bil tik za petami. Oba sva strmela v vodo pred nama, iz katere so se drug za drugim dvigali ogromni sinji kiti in z mogočnimi zamahi plavuti pljuskali nazaj v vodo, ki se je začela razlivati proti nam. Dvojčkov to ni zaustavilo in sta tekla naprej, dokler ju ni mogočen val odnesel proti kitom. Nekaj časa ju nisem videla, nato pa sta se pojavila nad gladino, sedeč vsak na svojem kitu. Glasno sta se smejala in krilila z rokami.
Stopila sem še korak nazaj in se ozrla proti možu, ki je nič manj osuplo strmel v dogajanje na vodi, isti vodi, ki nama je oblivala gležnje in se nama dvigovala proti kolenom.
»Pred vodo ne moreš zbežati.« Glas je bil nezemeljski in za hip se mi je zdelo, da ga slišim le v svoji glavi, potem pa sem se z vsem svojim telesom zavedela, da me opazuje ogromno temno oko kita, ki se je približal obali, kolikor se je le lahko.
»Vodo moraš ukrotiti,« je nadaljeval.
»Tako kot smo jo kiti. Sedaj je voda naša hiša, cesta, hrana in pijača, postelja za spanje in prostor za ljubljenje … skratka: voda je vse, kar potrebujemo.«
Ozrla sem se proti možu in videla, da je v obraz postal sinje moder, ozrl se je nazaj proti travniku in zajel sapo. Sledila sem njegovemu pogledu in videla konja s praznim vozom, kako se po travniku hitro oddaljuje proti gozdu.
»Ne glejta nazaj. Spadata sem. Tako kot vajina otroka. Pridita. Za začetek na moj hrbet.«
Obrnila sem se nazaj proti neskončni vodi in se oprijela moževe roke, ki je bila mrzla in gladka in skupaj sva zabredla globje v vodo. Kit naju je z ogromno plavutjo na valu modre vode potisnil na svoj hrbet in zaplul proti neskončnemu obzorju.
Na kitovem hrbtu sva jezdila kot na ogromnem vodnem skuterju. Gibala sva se sinhrono, pretežno nad gladino in nato tudi pod njo. Ko smo bili tako daleč, da kopnega ni bilo več videti, se je mož sklonil k mojemu ušesu.
»Mislim, da se spreminjam v kita,« je rekel tiho in zvenelo je nepopisno zapeljivo. Tisti trenutek nisem razmišljala o posledicah te preobrazbe, skozi misli mi je šinila le podoba njegovega ogromnega uda, ki se plazi vame in skuša potešiti mojo pohoto kitovih razsežnosti. Moral je slišati moje misli, kajti prav po kitovo se je zasmejal, zdrsnil z orjaškega kitovega hrbta v sinje globine kodraste vode in videla sem ga, kako raste in se obli v gladko podolgovato telo ogromnega sinjega kita. Enako se je zgodilo z dvojčkoma, ki sta sedaj plavala z drugimi mladiči in se iz globin podila proti površju vode in razposajeno skakala v zrak.
»Kaj še čakaš?« me je ogovoril veliki kit, na čigar hrbtu sem še vedno sedela, v svoji neznatni človeški pojavi. »Spusti se že in predaj vodi, da te preobrazi. Sicer se ne boš več mogla ljubiti z možem,« je rekel zafrkljivo in se cvileče zasmejal.
»Brez tega ne bi obstajali,« je nadaljeval resno. »Ko se kiti ljubimo, voda poplavlja.«
Osuplo sem ga poslušala, še vedno na njegovem hrbtu, ko se je spustil v globino in se zasukal naokrog, da me je odneslo v vodne globine, kjer se mi je telo zaoblilo in povečalo v čudovito gibko telo mlade samice sinjega kita.
Odplavala sem proti možu, najzapeljivejšemu kitu v jati, in ga dregnila z gobcem.
»Pridi, greva delat poplave.« Smeje se mi je spretno sledil. Pridružila sva se ostalim odraslim kitom, ki so se v globinah sinje modre vode predajali drug drugemu in si z dolgimi počasnimi klici peli o ljubezni in pripadnosti.
Nikoli še nisem videla česa bolj zapeljivega in nikoli se še nisem predala tako silovito in dokončno, kot takrat. Mislila sem, da je to resnična svoboda in življenje edino možno in edino vredno – življenja. Toda bila je past.
Ampak takrat je bilo vse nekako čarobno, uročeno, pokrito z odejo zvezdnatega neba. Pozabila sem na svoje prejšnje življenje, sploh se nisem več spomnila na stanovanje in službo. Pomirjujočo rutino juter in večerov, sproščenih vikendov in tihih noči je odplaknila ta vseobsegajoča voda, ki je na koncu postala vse, kar smo imeli. Petje kitov je razglašalo dve najpomembnejši stvari v življenju. Pravzaprav edini pomembni: hrano in parjenje. Vedno, ko je kdo naletel na kril, je to glasno sporočil vsem ostalim, da so se mu pridružili pri obedu. Temu je sledila pesem ljubezni in predajanja drug drugemu. Življenje je bilo preprosto, do golega okleščeno vse potrebne in nepotrebne navlake, srečno v tej prvobitni pristnosti. A ni trajalo dolgo.
Začelo se je z množičnimi prihodi takšnih, kot smo bili mi. Mi smo bili prvi, za nami pa cele množice, nepregledne, skoraj neskončne. Ko se je zdelo, da že zmanjkuje prostora in hrane za vse, so za zadnjimi prišleki priplule kitolovke – ogromne ladje s puškami, ki so streljale ostre sulice ali metale mreže na mladiče. Krmarili so jih modrooki ljudje, takšni, ki so nas davno nazaj poslali tja, kamor spadamo. Boleče se je bilo spominjati tiste suhe ženske in njenih besed.
Že ob prvem srečanju se je moj mož, v gruči drugih kitov ogorčeno pognal proti njim.
»To ni pravično, poglej jih. Saj ne vedo, kaj počnejo. Mi smo vendar enaki kot oni,« je rekel, se pognal nad vodo in jim obupano poskušal razložiti zmoto. A ga niso razumeli, videli so le jeznega orjaškega kita, ki se je tuleč pognal proti njim. Slišala sem oddaljen pok in jata kitov je hitro s svojo množičnostjo pregnala kitolovko.
Ko so se kiti razšli, sem ga šele zopet zagledala, kako se vrača nazaj proti meni. Bil je bled, z luknjo nad levo plavutjo.
»Ustrelili so te,« sem rekla presenečeno in ga objela. Nenavadno, a nobenega strahu nisem čutila takrat.
»Misliš, da je hudo?« je vprašal povsem mirno. Pogledala sem rano in videla, da ne krvavi.
»Ne vem. Če ne krvaviš navznoter, morda ni hudo,« sem mu odvrnila.
Objela sem ga in potem šele videla, da ima izstopno rano zadaj na vratu in ta rana je krvavela. S plavutjo sem jo poskušala zapreti in poklicala druge na pomoč.
»Pridi, nasloni se name, saj bo kmalu pomoč tukaj,« sem mu rekla in ga še trdneje stisnila v objem. Danes ne morem razumeti, na kakšno pomoč sem sploh mislila. Najbrž na rešilni avtomobil z modro lučjo in usposobljenimi reševalci, a to je pripadalo tistemu drugemu življenju. Tu ni bilo nobenih reševalcev.
»Nič ne vidim, vse je črno,« je odvrnil tiho.
Preden sem mu uspela odgovoriti, sem začutila, kako je postal mehak in ohlapen. Izmuzljiv kot židka meduza mi je začel polzeti iz objema. Kri pod mojo plavutjo je prenehala teči in spomnim se, da sem imela moč za eno samo samcato besedo.
»Ne, ne, ne, ne,« mi je drselo skozi glasilke tiho, nebogljeno cvileče in nato glasno v vsej grozi zapuščanja, ko mi je s svojo mrtvo težo spolzel iz nerodnega plavutastega objema in potonil v črne globočine morja.
Tisti dan sta tudi dvojčka izginila. Jata se je proti večeru zbrala na odprtem morju, zdesetkana in ranjena, kajti prva kitolovka se je resda najprej obrnila, a se je vrnila. In to ne sama. Bilo jih je na stotine. Takrat in potem še mnogokrat, vedno znova. Kot da to ni bilo dovolj, se je spremenila voda, ki nas je obdajala. Iz dneva v dan je postajala toplejša in bolj kiselkasta. To je imelo za posledico izginjanje krila. Vedno težje je bilo najti kakšno hrano. Sprva smo se še klicali med seboj, ko je kdo naletel na kril, ampak lakota vsakogar spremeni. Hujša kot je bila, bolj nerazpoznavni smo bili, drug drugemu tujci. Petje je postalo sila redko in na koncu je povsem utihnilo. Vse naokoli je zavladala zlovešča tišina.
Tako se zdaj cele dneve sama potikam po skrivnih globočinah morja. Ponoči se, kar se le da tiho, dvigam na površje in neslišno zajemam zrak. Če najdem kril, nikoli ne kličem drugih kitov, kajti nekateri bi ubijali za en sam grižljaj. Krila je vedno manj, a jaz vztrajam. Čakam na dvojčka. Nisem ju videla umreti in če se morda vrneta, bi bila rada tukaj. Storila bom vse, da obstanem. Če se vrneta, ne želim, da se vrneta v prazno morje, kajti srhljiva je tišina morskih globočin in čeprav jo težko prenašam, vendarle vsemu, kar se je zgodilo, tišina še najbolj pristoji. Ni besed dovolj trpkih za vse to. A jaz vztrajam in upam, kljub temu, da nekje globoko v meni, proti moji volji, raste in me vleče proti dnu kot kamen trdo sovraštvo.
Dodaj odgovor