Sprehodi se proti izhodu iz skupne jedilnice,
pri vratih v vrsti stoji nekaj deklet.
V enakomerni sapi ga ponese mimo njih.
Bum.
En utrip preveč v vrsti utripov prekine linearno bitje njegovega srca.
Komaj zaznavno upočasni korak.
Niso krive njene oči, so le ene od mnogih, ki radovedno razslojujejo pisane lupine.
Niso krive njene roke, so le nežne roke ženske, ki čaka na prevzem pladnja z malico. Ni kriva dih jamajoča dolžina njenega vratu, je samo nosilec glave dekleta, ki se steguje v smeri jedilnega panoja. Niti ni kriv magnet, ki zadrži njegov pogled za spoznanje predolgo na njenih prsih.
Poanta je v načinu in zaporedju vseh dotedanjih trenutkov, vseh dogodkov, ki so ga kdajkoli zaznamovali. V seštevku vseh utripov srca, vseh valov krvi, ki so bili v času njegovega bivanja na zemlji poslani na krožno pot po njegovih žilah.
Poanta je v neslutenem trenutku, v katerem je njegova vseživljenjska baza podatkov prepoznala kretnje, prikazala skoraj popolno ujemanje z najbolj iskanim mestom v njegovi čustveno zaznavni kapaciteti v na zanj najbolj izpolnjenem možnem načinu.
Nekoč davno v nekem zgodovinskem momentu je to na videz naivno dekle vrglo iskro na njegovo dračje.
Dodaj odgovor