STIL: rap komad
Rohnenje eksplozij končno ponikne.
V tej gluhi tišini en ranjenec vikne!
Za njim slišiš druge v zboru trpljenja,
zdaj reže tihoto kdor še ma življenja.
Počasi se dvigneš nad razvaline,
z roko zagrabiš za rob pločevine.
Ozreš se okoli, če kdo kaj rabi,
pod zrušeno stavbo roka zrak grabi.
Še malo zadihaš preden se odrineš
in greš pomagat, se v rušo porineš.
Kmalu vas ducat je rok, ki odmika
kamenje, da pridete do vika krika.
Ure in ure po zadnji raketi
šele najdeš čas si mal zase vzeti.
Pod streho, ki se je od vročine ukrivila
skupaj s sosedom loviš poročila.
Zdaj te skrbi, ker si slišal, da napad je
celotno državo potisnil v brezvladje,
in tvoj domač kraj je na vrhu seznama
kjer bombe so padle si čul od imama.
Končno uspe ti poklicat v naselje –
edini telefon blizu tvojih, ki cel je.
Nekdo potrdi , da si res jih izgubil.
Ženo, otroke, vse kar si ljubil!
Kaj bom storil zdaj, ko sem brez družine?
Komu predal bom vse svoje spomine?
Kam naj bi vso svojo žalost usmeril?
Zakaj ne bi v vraga svojo puško uperil?
Oni tam čez krivi so,
da ta svet je tako
dušno prazen, da je zlo
nad zemljo zavladalo.
Svet pa le gleda to,
a ne vidi čez meglo,
ker je pač zlo težko
videt jasno skoz temo.
Dodaj odgovor