Igor Čuhalev – Nevidne vezi

V sobi je bilo temno. Nekje v daljavi se je slišal pritajen odmev mestnega prometa. Ljubljana, mesto v katerem je bila samo enkrat, vendar so se ji spomini na tiste dneve pogosto vračali v nočeh brez spanja. Stopila je do priprtega okna, ki je bilo v drugem nadstropju meščanske vile, in globoko vdihnila. Spodaj je videla urejen park, ki so ga osvetljevale svetilke. Naprej se je raztezala tema, ki so jo le ponekod prekinjale luči posameznih hiš. V daljavi je mrak nasilno pretrgala bleščeča belo-rdeča svetloba avtoceste, ki se je izgubljala v daljavi. Spomnila se je na svojo vas, kjer je bilo ob večerih videti le zvezde in slišati lajanje kakšnega psa ali mukanje krav v hlevu, ki so čakale na večerno hranjenje. Ob tem se je nasmehnila, saj že dolgo ni bila doma, vse od takrat, ko je mami povedala, da hoče končati študij.

Moskva je bila drugačna. Mesto, ki živi podnevi in ponoči. Milijoni ljudi, ki iščejo svojo srečo in jim vsako jutro daje upanje, da bodo našli tisto, za kar niti sami ne vedo, da iščejo. Med njimi je bila tudi ona, mlado dekle, ki je začelo živeti in ljubiti. Spoznala ga je na vlaku, ko se je peljala v Moskvo, kjer je študirala. Tudi on je bil študent. Še zmeraj je videla njegove modre oči, nasmeh in slišala njegov žametni glas, ko jo je poklical: »Moja zaijka.« Zajčica je pomislila, tukaj je slovenščina zame pomembna.

Tokratno potovanje v Ljubljano jo je utrudilo. Ni imela več tiste energije in gibčnosti, kot ob prvem obisku. Tudi tokrat so jo nastanili v sobo za goste. Stopila je do vrat, ki so vodila v kopalnico. Osvežila se je in se pogledala v ogledalu. Utrujena mlada žena s podočnjaki. Poskušala se je nasmehniti, vendar ji ni uspelo. Vrnila se je v sobo in legla. Morala je počivati, da bo kasneje lahko jasno povedala to, o čemer je razmišljala zadnje mesece. O pogodbi, teh popisanih listih papirja, ki so spremenili njeno življenje in jo ujeli v kletko, iz katere je morala pobegniti.

Pogled ji je zaokrožil po sobi. Na stenah so visele barvite oljne slike, ki so prikazovale ljudi na polju, naravo in tihožitja. Vse je bilo tako umirjeno, iz nje pa so privreli spomini, na njuno ljubezen. Skupna potovanja z vlakom, vse pogostejša srečanja med prostimi urami, ko ni bilo predavanj in potem skupna sobica. Ležala sta na postelji in sanjarila, o domu, ki ga bosta ustvarila za otroka, o karieri po končanem študiju. Pila sta sok, ki mu ga je pripravila mama in je imel čudovit okus po borovnicah in brusnicah. Mors, je pomislila, tako imenujemo ta sok v Moskvi. Nekje v daljavi se je zaslišal pisk lokomotive in na avtocesti komaj slišno sireno rešilnega avtomobila. Začutila je, kako je skozi okno zavel hladen veter. Stresla se je. Vsi tisti spomini so bili strnjeni v nekaj kratkih prebliskov, ki jih je zmeraj znova skušala pozabiti. Vpoklic v vojsko, strah in negotovost in potem obvestilo, da je umrl za domovino.

Oči so ji napolnile solze. Sama, brez želje po življenju. Vrnila se je domov, na vas, k mami, kjer je iskala tolažbo in zavetje. V umirjenem vaškem okolju se ji je zdelo, da bo spet našla sebe in začela živeti in uresničevati svoje sanje, da bo prva ženska v družini, ki bo diplomirala. A to so bile le njene sanje.

Neke nedelje, ko sta se vrnili iz cerkve in sta sedeli na vrtu in opazovali veter, ki je upogibal raznobarvne cvetove, je spregovorila mama. Še zmeraj je slišala ton njenega glasu. To ni bil pogovor, kjer bi sama lahko kaj odgovorila, se branila, to je bil stavek, kot pismo o vpoklicu državljana na služenje vojaškega roka.

»Svetlana, vse tvoje prijateljice v vasi so že poročene in imajo otroke. Ženska je ustvarjena zato, da bo mati in žena,« je hladno spregovorila mati in zrla v daljavo.

»Mati, končati moram študij,« je presenečeno izdavila.

»Ženska ne potrebuje študija, na svetu je zato, da skrbi za družino in uboga moža.«

»In če nočem?« je tiho vprašala Svetlana.

»Potem v tej hiši nisi več dobrodošla in ne vračaj se več.«

Zvečer je s potovalko, v kateri je imela vse svoje premoženje stala na železniški postaji in čakala na vlak za Moskvo. Okrog nje so se ljudje pogovarjali, smejali, vendar je zanjo ta svet umrl.

Nekje v hiši se je zaslišal ropot. Zvok korakov, ki so se vzpenjali po stopnicah, jo je potegnil iz spominov in potem je sledilo rahlo trkanje.

»Naprej,« se je oglasila s šibkim glasom.

V sobo je stopila Ema.

»Ljubica, večerja bo čez pol ure. Kako se počutiš?«

Svetlana se je šibko nasmehnila. »Nekoliko sem še utrujena, vendar je že bolje.«

»Prav, potem te pričakujeva v jedilnici.«

Svetlana je pokimala in se zatopila v spomine. Pot v Moskvo je bila olajšanje. Kot bi ptico izpustil iz kletke, v kateri je životarila dolga leta. Vendar so ji naslednji meseci pokazali pravo ceno svobode. Študij in popoldansko, včasih tudi nočno delo so začeli kazati svoje posledice. Vse težje je sledila predavanjem in tudi občasne zaposlitve so bile vse preveč naporne.

Nekega večera, ko je že razmišljala, da bi poklicala mamo in sedla na vlak, ji je prijateljica omenila ponudbo, ki se ji je v tistem trenutku zazdela rešitev njenih težav.

»Podpišeš pogodbo. Vredna je več kot boljši tuji avtomobil. Polovico plačajo takoj, polovico na koncu.«

Takrat je menila, da bi lahko tako doštudirala, ne bi bilo več skromne prehrane in nočnega dela.

Hiša je postajala vse glasnejša. Slišal se je žvenket jedilnega pribora in krožnikov, ki jih je razvrščala služkinja. Svetlana se je z mislimi vrnila v sedanjost. Ema je uspešna poslovna ženska in seveda nima časa, da bi kuhala in skrbela za gospodinjska dela. Z možem zaslužita dovolj, da imata zaposleno osebje, ki skrbi za hišo in gospodinjstvo, je razmišljala. In vendar je tudi ona podpisala to hudičevo pogodbo, kot Faust z Mefistom ali Bulgalova Margareta z Wulandom. Obe sta podpisnici, vsaka na eni strani pogodbe.

Kakšna je bila njuna iluzija ob podpisu? Svetlana je hotela znanje, ki bi ji omogočilo osamosvojitev in enakopravnost v krutem patriarhalnem svetu. Ema si je hotela povečati in utrditi svoj družbeni ugled kot Margareta.

Počasi je vstala in se napotila na hodnik. Stopnice, ki so vodile v prvo nadstropje, so bile umetelno izklesane. Z rokami se je dotaknila mrzlega kamna ograje in začutila hlad, ki je vel iz notranjosti hiše. Noga se ji je potopila v debelo preprogo, ki je pokrivala stopnice. Korak za korakom je počasi napredovala proti prvemu nadstropju. Iz jedilnice se je slišal glasen pogovor Eme in njega. Govorila sta nekoliko glasneje in v stavkih je bilo čutiti napetost. Svetlana je po podpisu pogodbe še isti semester kot izbirni predmet vpisala slovenščino in ugotovila, da ji je zelo blizu.

»Svetlana, ne morem verjeti, da govoriš, kot da bi bila rojena v Sloveniji,« jo je ob koncu semestra pohvalila slovenska lektorica.

Svetlana je pokimala, saj je vedela, s kom se bo pogovarjala v slovenščini. Vendar Emi in njemu tega ni zaupala. Z Emo se je še zmeraj pogovarjala v angleščini, on pa je zmeraj uporabljal ruščino.

Na sredini stopnic sta bila glasova že razločnejša in jih je razumela. Za trenutek je postala in prisluhnila.

»Veš, njeno telo je sedaj preplavljeno s hormoni in verjetno se ne bo hotela več držati dogovora,« je slišala njegov glas.

»Ti zmeraj pretiravaš. Svetlana je študentka, intelektualka in vem, da se bo držala pogodbe,« mu je odgovarjala Ema.

Svetlana je za trenutek občutila vrtoglavico, vendar je stresla z glavo in se napotila do jedilnice. Vedela je, da mora ostati umirjena in slediti svojemu cilju. Žal je bilo za presenečenje že prepozno, saj je on uganil njeno namero.

Večerja je minila v tišini. Ob desertu se je razvil pogovor. Svetlana je odgovarjala v angleščini, saj sta jo tako oba razumela. Emo je zanimal njen študij in počutje. V njenih vprašanjih je bilo čutiti iskreno zanimanje in sočutje ob Svetlanini omembi občasnih slabosti.

»Dosedanji izvidi, ki smo jih dobili od našega moskovskega zdravnika kažejo, da je vse v redu s tvojim zdravjem,« se je on v ruščini vmešal v pogovor.

Svetlana je pokimala in se žalostno nasmehnila. Roko je položila na trebuh, da je začutila drobno bitje, ki je raslo v njeni notranjosti. Imenovala jo je Lara in se z njo pogovarjala v ruščini, da se bo spominjala svoje mame. Vsaj v začetku je bilo tako, ko je začutila Larine prve šibke premike.

»Veš, komaj čakava, da dobiva Mojco in zaživimo kot popolna družina. Res sva ti neskončno hvaležna,« je zaslišala Emin glas nekje v daljavi.

Tudi Svetlana jo je sprva klicala Mojca, vendar se je v njej nekaj prelomilo in njena deklica je postala Lara. Do konca študija ji je ostalo še nekaj izpitov. Potem se bo lahko zaposlila in skrbela za malo Laro. Upala je, da bo z zaposlitvijo dobila tudi posojilo, tako da bo lahko vrnila znesek, ki ga je že dobila po pogodbi. Emin glas jo je spet prebudil iz razmišljanja.

»Svetlana, razmišljala sva, da bi sedaj do poroda ostala v Ljubljani, da ta preostali čas zate ne bo tako stresen.«

Pogledala je Emo in v očeh je začutila solze. Zmeraj več jih je bilo in potem je planila v jok, ki ga ni mogla več zadrževati. Toliko čustev se je nabralo v njej v teh mesecih in toliko neizrečenih besed. In sedaj jima mora povedati.

Ema je vstala in ji ponudila robček. Hvaležno ga je vzela, si obrisala oči in hlipajoče izdavila: »Ema, ne morem zapustiti svoje Lare,« in spet planila v jok.

Ema je široko odprla oči in začudeno pogledala njega. Njegov strogi, cinični pogled ji je prebudil strahove, ki jih je začutila že ob prejšnjem njunem pogovoru.

»Ema, saj sem ti rekel,« jo je nagovoril v slovenščini, da ju Svetlana ne bi razumela. »Dekletu ne moreva več zaupati, zato bo ostala tukaj do poroda,« je izdavil skozi stisnjene ustnice.

»Lara je moja,« se je oglasila Svetlana. »Vrnila vama bom vajin denar, samo spustita me, da odpotujem domov. Vse to je bila velika napaka!«

Ema jo je prestrašena gledala, on pa je s hladnim glasom spregovoril: »Svetlana, to ti bom povedal po rusko, da boš razumela. Ta otrok je najin, Emino jajčece in moja sperma. Ti si samo kokoš, ki sedi na naših jajcih. Sedi, grej in potem izgini. Otrok ni tvoj in nikoli ne bo!«

Ema, ki ni razumela, kaj je povedal, se je zdrznila ob tonu njegovega glasu.

»Prosim, ne s takim glasom. Poglej jo revico, vsa se trese,« je Ema poskusila zaščititi Svetlano.

»Ema dovolj!« je on nadaljeval z enakim tonom. »Dokler bo tukaj, bo zmeraj ob njej varnostnica, da ji ne bodo prišle na misel kakšne neumnosti. In rekel sem ti, da se bo to zgodilo. Ve ženske ste tako čustveno predvidljive, da sem že včeraj vedel, da boš tudi ti jokala z njo. Zato v sprejemnici že čaka Helga, ki so mi jo priporočili kot eno najboljših osebnih varnostnic. In ta pogovor smo končali. Od sedaj bo dekle skupaj s Helgo jedla v svoji sobi in tudi tebi Ema odsvetujem, da se družiš z njo.«

Ema ga je sprva začudeno, potem pa jezno pogledala. »Poglej vendar njeno stisko! Bodi vsaj malo usmiljen.«

»Ema, ta pogovor smo končali. Tudi pri tebi so se začeli pojavljati materinski hormoni, zato postajaš zmeraj bolj zmedena. Najbolje, da se odpravimo spat, ker bo jutri za vse naporen dan,« je končal in odšel iz jedilnice. Kmalu se je vrnil z mlado žensko strogega videza, oblečeno v uniformo varnostnice, in z malo potovalko, kjer je imela svoje osebne stvari.

»Štiriindvajset ur na dan ste odgovorni zanjo,« je dejal in pokazal na Svetlano, »in prosim, da po dogovoru opravite svojo dolžnost, če je že ta oseba, ki sedi tukaj, ni bila sposobna.«

Dnevi so minevali in Svetlana se je ob molčeči Helgi v sobi za goste pogovarjala z Laro. Pripovedovala ji je ruske pravljice, pela uspavanke in skušala v zadnjih skupnih dnevih v te pogovore preliti vso svojo ljubezen, ki jo je čutila do hčerke, ki jo bo rodila. Lara je ob teh čustvenih pogovorih pogosto z drobnimi gibi odgovarjala.

V ponedeljek je bil predviden še zadnji pregled pred porodom. Ema je spremljala Svetlano v privatno ambulanto, kjer so pred devetimi meseci opravili vsaditev zarodka.

»Kako se počuti bodoča mama?« je zdravnik vprašal Emo, ki je ob tem dvoumnem vprašanju zardela.

»Gospa Ema, seveda sem mislil na vas,« je zdravnik opazil njeno zadrego.

»Dobro, gospod doktor in tudi Svetlana se počuti dobro,« je dejala in nežno položila roko na Svetlanino ramo.

»Laboratorijski izvidi krvi in urina so v mejah, tudi izvidi iz Moskve ne kažejo posebnosti. Torej bomo opravili še zadnji ultrazvok, da preprečimo presenečenja ob porodu,« je s pomirjajočim glasom razlagal zdravnik.

»No, tole vaše dekletce pa je že precej živahno. Kako ji bo ime?«

»Mojca,« je hitro odgovorila Ema in začutila Svetlanin žalostni pogled. »Svetlana jo kliče Lara,« je dodala, kot da se hoče opravičiti.

»To je pogosto, da se nadomestne matere navežejo na plod in mu dajo svoje ime,« je zamrmral zdravnik in zaskrbljeno pogledal na ekran. »Kaj pa je tole? Ali tega niso opazili v Moskvi?« je nekoliko nejevoljno pripomnil.

Svetlana, ki je na ekranu opazovala obrise drobnega bitja, se je ob tem zdrznila.

»Kaj pa je, gospod doktor?« je Ema prestrašena vprašala.

»Ena stegnenica je krajša od druge,« je zaskrbljeno izjavil zdravnik.

»In kaj to pomeni?«

»Otrok bo imel prirojeno invalidnost, ena noga bo krajša. Z operacijami bo verjetno mogoče to napako odpraviti, vendar vam tega sedaj ne morem jamčiti.«

Ob prihodu domov ju je on že čakal. Po telefonu mu je Ema že vse razložila in na njegovem obrazu je bilo videti zadrževano jezo. Vsi trije so se odpravili v salon. Ema in Svetlana sta sedli, on pa je živčno korakal gor in dol.

»Tako sem se odločil,« je začel in strogi pogled uprl v Svetlano. »Prvi del plačila si dobila in to je dovolj. Popoldan se vračaš v Moskvo in naša pogodba je s tem zaključena. Otrok ima napako, torej ga ne moremo prevzeti.«

»Ne, ne, doktor je rekel, da bi se to lahko kasneje z operacijo popravilo,« je kriknila Ema, ko je spoznala, kaj se dogaja.

»Tiho ženska! Otrok ima okvaro in rastel je v njej,« je dejal in pokazal na Svetlano, »zato ga naj kar obdrži. Saj to je menda hotela, ko je prišla v Ljubljano.«

Svetlana je molčala. Čutila je Laro, ki se je premikala v njeni notranjosti in nežno pobožala napeti trebuh. V njej se je mešala množica čustev. Veselje, da bo Lara, njen otrok, ostala pri njej, in žalost zaradi okvare, ki bo vplivala na njeno življenje. Pogledala je Emo, ki je jokala na svojem stolu. Pomislila je, kot jaz pred enim tednom, ko sem izvedela, da bom izgubila Laro, tako joka sedaj ona, ker je izgubila Mojco. Sočutno je iztegnila roko in se dotaknila Eme. Dve materi v bolečini, ki je razum ne more utišati.

Ema je sedela v salonu in brala dnevni časopis. Pogled ji je zdrsni na datum in vsa se je stresla. Pred enim letom je Svetlana z nerojeno hčerko zapustila Ljubljano. Njeno hčerko, je pomislila, saj se je on v tistem govoru odpovedal temu otroku, čeprav je bila njegova hči. Kasneje je še večkrat hotela z njim obnoviti tisti pogovor, da bi razumela njegovo odločitev, ki bi morala biti njuna odločitev.

»Hotel sem fanta, naslednika. In potem je bilo dekle, ki je imelo napako,« ji je zabrusil in nikoli več nista govorila o tem.

Ema je mnogo noči prebedela in razmišljala, kakšna je Mojca in kako raste. Vendar je on imel vse dokumente in o tej tematiki se ni hotel več pogovarjati.

Pri vratih je pozvonilo. Slišala je, da je služkinja v gornjem nadstropju, zato se je sama odpravila proti vhodnim vratom. Skozi steklo je opazila mlajšega moškega, ki se je nervozno prestopal. Verjetno nekdo, ki potrebuje pomoč, je pomislila in iz škatle ob vhodu, kjer je imela zmeraj nekaj denarja za takšne primere, vzela bankovec za pet evrov. Odprla je vrata. Mladenič pred njo je bil urejeno oblečen. Za trenutek jo je pogledal v oči, potem je umaknil pogled.

»Dober dan, sem policist v civilu iz Prometne policijske postaje Ljubljana. Tukaj je moja službena izkaznica,« je dejal in ji pokazal dokument, ki ga več ni videla.

Opazila je samo drhtenje njegovih rok in tresenje glasu. Nekje v daljavi je še slišala stavek, da je umrl v prometni nesreči, potem pa se ni spomnila ničesar več.

Kasneje se je zbudila leže na sedežni garnituri v salonu. Ob njej je bila služkinja, na čelu je čutila hladen obkladek in na stolu je sedel policist. Torej ni bil vse samo privid, je pomislila.

Naslednji tedni so ji minili kot v sanjah. Pogreb, sedmina, zapuščinska razprava in nekega jutra, ko je vstala se je zavedla, da je končno sama in, da se ne bo nikoli več vrnil. Še zmeraj jo je mučila krivda, ker si je pogosto želela, da bi po tistem, ko je spodil Svetlano in njunega otroka, umrl. A te želje so bile nekje tam v podzavesti kot maščevanje in jeza nanj, ki ji je vzel otroka. Imela sta dovolj denarja, da bi lahko obdržala tudi Svetlano in tako bi imela Mojca dve mami. A vse to je bilo brezplodno razmišljanje do tistega dne, ko se je na vratih pojavil policist.

Pogledala je proti vratom, ki so iz salona vodila v njegovo delovno sobo. Kadar ga ni bilo, je bila običajno zaklenjena in vanjo je stopila le, ko ga je poklicala na večerjo. Počasi se je napotila proti vratom. Bila so zaklenjena, vendar je tokrat imela ključ, ki so ji ga izročili poleg drugih osebnih stvari, ki jih je dobila po nesreči. Obrnila je ključ in vstopila. V sobi je še zmeraj lebdel vonj po njem, mešanica cedrovine in tobaka in prestrašena je pogledala proti knjižni omari, če je mogoče od tam ne opazuje. Stopila je proti pisalni mizi in sedla na njegov stol. Na mizi so bili različni dokumenti in na robu je bila majhna, črnobela uokvirjena slika iz katere je zrla skupina otrok v enakih oblačilih. Čudno, je pomislila, o tem mi ni nikoli pripovedoval.

Zadnji predal, ki ga je hotela pregledati, je bil zaklenjen. Poskusila ga je odpreti na silo, vendar ni šlo. Potem se je spomnila majhne škatlice s ključem, ki jo je videla v hišnem sefu. Nikoli se ni vprašala, kaj odpira, tedaj pa je vedela, da bo to ključ, ki bo odprl predal.

Dokumenti so bili v angleščini. Z ruske ambasade v Ljubljani so sporočali, da je Svetlana R. pri porodu umrla in da je otrok premeščen v državno sirotišnico v Moskvi. Ema je zajokala. Njena Mojca je v sirotišnici. Nekje tam daleč jo čaka, njo, njeno pravo mamo.

Polet iz Ljubljane v Beograd in potem v Moskvo se ji je zdel neskončno dolg. Ves čas je pogledovala na uro, kot da bi tako lahko pospešila čas. V Moskvo je prispela pozno popoldan. Za obisk sirotišnice je bila dogovorjena naslednji dan ob dvanajsti uri. Rezervirala je hotel v bližini, saj ni hotela tvegati, da bi zaradi prometne gneče zamudila na srečanje in tako izgubila možnost, da se Mojca vrne k njej.

Hotelska soba je bila skromno opremljena. Preoblekla se je in se napotila na ulico. Iz zemljevida je vedela, da je sirotišnica oddaljena petnajst minut hoje. Počasi se je približevala ogromni stavbi, ki je bila v carskih časih konjušnica, kasneje vojašnica in sedaj je že nekaj desetletje zadnje zatočišče sirot, zapuščenih otrok, ki jih je posvojil sistem in jim dal priložnost preživetja.

Ulične svetilke so se že prižgale, vendar je ulica kljub temu počasi tonila v temo. Ema se je ustavila pred enonadstropno stavbo z visokimi okni, ki so jih pokrivale zarjavele rešetke. V stavbo je bilo nekoč mogoče priti skozi velika dvokrilna vrata, ki so bila na več mestih še dodatno okovana, da niso zaradi starosti razpadla. V njihovi sredini je bila izrezana odprtina za normalna vrata, kjer so vstopali obiskovalci. V oknih je bilo slutiti šibko svetlobo in zazdelo se ji je, da sliši otroški jok. Obrisala si je solze in stekla nazaj v hotel.

Naslednji dan je bila že pol ure pred napovedanim terminom pred stavbo. V stavbo so stopali pari, ki so prišli izbirat otroke. Stopila je za njimi. Peljali so jih v veliko dvorano, kjer so se igrali otroci. Bili so čisti in lepo oblečeni. In nenadoma jo je spreletelo, da je te obleke že nekje videla, na stari fotografiji, ki jo je on imel na mizi. Zato je tako dobro govoril rusko, vendar ji ni nikoli zaupal tega obdobja svojega življenja.

Kljub igri so otroške oči radovedno in proseče zrle v obiskovalce. V njih je videla nemo prošnjo, da jih posvojijo in jim uresničijo željo po družini, mami, očetu in toplem domu. Stisnilo jo je pri srcu. Kot tržnica, kjer prodajajo otroke.

Od vrat se je zaslišal klic. Obrnila se je in videla, da ji receptorka maha, da naj se vrne k vhodu. Ko se je približala, jo je tam že čakala prevajalka in socialna delavka, ki je tudi imela dokumentacijo. Spet so se vrnili nazaj v dvorano, kjer so jih pričakale številne otroške oči. Socialna delavka je odprla mapo in vprašala po imenu otroka.

»Lara,« je odgovorila Ema.

Socialna delavka je odkimala. »Ne, v dokumentaciji, ki sem jo dobila, je mati Svetlana, ki je ob porodu umrla, rodila hčerko, ki ji je že predhodno dala ime Mojca.«

Emi se je za trenutek zazdelo, da spet vidi Svetlanina upadla lica in njen poskus, ko je hotela obdržati otroka. In ko ga je dobila, je iz hvaležnosti do Eme izbrala slovensko ime. Emo so zalile solze.

Otroci so radovedno pogledovali k njej, vendar so nadaljevali z igro. Le deklica, ki se je skrivala nekje v ozadju, se je počasi približala. Njena obleka je bila umazana in strgana, saj je osebje vedelo, da nihče ne bo posvojil otroka, ki šepa.

»Mojca?« je dejala s tihim glasom in prijela Emo za roko. S svojimi velikimi očmi se je zazrla v njen obraz. »Moya mamochka?«

Ema se je sklonila in jo objela. »Mojca, kako sem te pogrešala.«

Deklica se je stisnila k njej in ji sklenila roke okrog vratu.

»Ime otroka?« je nekaj dni kasneje uradnik vprašal pred vkrcanjem na letalo.

»Lara Mojca,« je odgovorila Ema in pobožala svojo deklico.

»Tvoja mama Svetlana, te je klicala Lara in zame boš zmeraj Lara Mojca,« je dejala Mojci, ki jo je trdno držala za roko, saj še zmeraj ni mogla verjeti, da je nekdo izbral njo, otroka s krajšo nogo in ji ponudil svoj dom.

»Potniki na letu YU0765 za Beograd, naj se javijo na izhodu 14. Hvala,« se je zaslišal kovinski glas iz zvočnika in majhni deklici oznanil začetek poti v novo življenje.