Andrea Šetina – Začela se je vojna

Vid stoji v dnevni sobi in meri razliko v višini med naslanjačem in kroglo, ki je obstrelila stranico skoraj novega knjižnega regala.

»Jebemti, točno v višini glave,« reče Dijani.

Ne da bi se zavedala, se ji ulijejo solze. Malo zato ker je srečno naključje hotelo, da Vid ob zadnjem napadu ni sedel v naslanjaču, ki ga je zaradi kotne pozicije smatral za najbolj varno točno v stanovanju. Malo pa tudi zato ker najdražjega regala iz Lesnine nista niti odplačala, pa je že poškodovan.

Vrtita se okoli regala in študirata, kako bi se ga dalo popraviti. Luka sedi za mizo in barva pobarvanko. Vid se sprehodi do hodnika, kjer ima za vhodnimi vrati spravljeno zračno puško, ki jo je od civilne zaščite dobil za obrambo, v primeru če vojska vdre v njihov blok. Do takrat imajo navodila, da na tanke mečejo molotovke.

Vid obupano izdihne in reče: »Kot da bo to ustavilo norce, ki harajo po naseljih. Katerakoli vojska prva pride do nas, smo gotovi.«

Špiker skozi zvočnik malega tranzistorja z resnim glasom reče: »Ni več upanja za mir, ni več upanja za Sarajevčane. Začela se je vojna.«

»Luka, zbudi se! Mami je. Luka.«

Dijana je čepela ob postelji, ko je Luka odprl oči in v krču pogledal okoli sebe. Soba je zgledno pospravljena, s plakata na steni ga gleda Saša Dončić, mamina roka se sprehaja po njegovih rjavih kodrih. Oddahnil si je; vse je v redu. Luka je eden izmed tistih srečnih otrok, ki so iz Bosne prišli živi in v enem kosu. Šolska psihologinja je pojasnila, da so nočne more verjetno posledica tega, da je kot otrok izkusil vojno. Čeprav je bil majhen in k sreči nima konkretnih spominov, so možgani nepredelane občutke zapakirali v na videz iracionalne sanje. Dijana je hvaležna, da mu vojna ni pustila trajnih posledic in da odrašča podobno kot ostali vrstniki.

Dijana in Vid sta se poročila septembra 1987, Luka se jima je rodil avgusta 1988. Živeli so na vzhodni strani mesta, v novozgrajeni večstanovanjski stavbi v naselju ob sarajevskem letališču. Prvi sosed na levo in družinski prijatelj je bil Hamo, na desno pa sta živela Spomenka in Ranko z dvema punčkama, Milico in Dragano. Vid je delal kot profesor zgodovine na Drugi Gimnaziji, njegova žena pa kot medicinska sestra v Zdravstvenem domu Ilidža. Če ne bi bil med najboljšimi študenti zgodovine, bi gotovo uspel kot nogometaš. ‘FK Željezničar’ ali krajše ‘Željo’ je bil klub, za katerega je navijal od malih nog in tam je tudi začel igrati za mladince. Dijana je bila vedno brezhibno urejena in kot prava sarajevska mlada dama je tudi v dežju in snegu nosila čevlje s peto. Živela sta povprečno življenje in to jima je zadostovalo. Pozimi so hodili na smučanje na Jahorino, poleti pa s katrco na morje v Makarsko ali Črno goro. Tako je bilo vse do aprila 1992, ko je v njihova življenja posegla vojna. Ujeti v stanovanju so do zadnjega naivno upali, da bo nekdo ustavil to nesmiselno morijo.

Ko udari moč spominov in ko ji je pri srcu težko, Dijana sestram na Nevrološki kliniki UKC Ljubljana razlaga, da je vojna nekaj najhujšega, kar se lahko zgodi človeku. Vse, v kar si verjel, se obrne na glavo. Človeško življenje je vredno manj kot škatlica cigaret ali liter mleka. Če hočeš preživeti, moraš pozabiti na človečnost. Toda Dijana je realna in si ne ustvarja lažnih upov. Ve, da sodelavke ne morejo razumeti, o čem govori. Tudi ona ni, dokler vojne in begunstva ni občutila na lastni koži. Določeni spomini so tako boleči, da jih je raje potlačila. A včasih si mora olajšati dušo, ki tiho hrepeni po tistem, česar več ni in nikoli več ne bo.

Otroci se igrajo v kotu, Dijana na kuhinjski mizi mesi kruh. Nenadoma se zasliši hud ropot, kot da bi se podiralo na tisoče kovinskih cevi. Nekdo spet strelja. Dijana se hitro zbere, pograbi Luko, Milico in Dragano in jih postavi v kopalno kad, nato se uleže čez njih. Z lastnim telesom jih poskuša obvarovati pred rafalom metkov, ki zadevajo žlebove pod streho. Tri majcena telesca pod njo so skoraj negibna in na smrt prestrašena, ker ropota kot pri norcih. Med obstreljevanjem se vojak, ki se mu je iz neznanega razloga utrgalo, na ves glas dere: »Evo vam! Ste vsi slišali? Začela se je vojna!«

»Sine, zbudi se, samo sanje so. Mami je tukaj. Luka, sine.«

Luka se je iz strašnih sanj zbudil ves prepoten. Čeprav se mu sanje večkrat ponavljajo, mami ne razlaga vsebine. Tudi o podrobnostih iz vojne ne sprašuje, ker ve, da ji je težko govoriti o tem. Po morastih sanjah je Luka še ves dan raztresen in zamišljen. Zamišlja si scenarije, kako oče med srditim obstreljevanjem pade na prvi bojni črti, ki je potekala vzdolž letališča. Predstavlja si, kako bi bilo, če bi Vid preživel in če bi vsi skupaj z begunskim konvojem prišli v Slovenijo, ne pa on sam z mamo.

Kot majhnemu fantku mu je bilo najtežje na glas povedati, da nima očeta. Ko so ga sošolci spraševali, v kateri ekipi bo njegov oče igral med dvema ognjema na razrednem dnevu, ga je bilo sram povedati po pravici. V drugem razredu se je zlagal, da očeta ne bo, ker dela v Nemčiji. Vse mu je šlo lažje z jezika kot to, da je njegov oče umrl v vojni. Zadnja stvar, ki si jo katerikoli otrok želi, je izstopati iz skupine. To je gotovo pripomoglo k temu, da je bil zadržan in vase zaprt otrok, ki je svojo osamljenost zdravil z risanjem in branjem knjig. Uteho je našel v fantazijskem svetu. Najprej ga je navduševala zbirka knjig ‘Pet prijateljev’, potem pa ‘Harry Potter’. Ko ga je Dijana peljala v kino, da bi gledal uspešnico Levji kralj, so ga ob prizoru, ko Mufasa izgubi življenje, premagale solze.

Odkar je Dijana dobila službo na Nevrološki kliniki, živita veliko bolj udobno kot na začetku. Po najboljših močeh sta se prilagodila novemu okolju. Luka hodi poleti v kolonijo na Debeli rtič, Dijana pa se je naučila speči potico. Tako kot ostali prišleki se v javnosti trudita govoriti v čisti slovenščini, doma pa se pogovarjata v čudnem jezikovnem konglomeratu, ki praviloma na vsakih pet slovenskih besed zahteva eno bosansko. Razen ko se Dijana močno razjezi – takrat vpije v čisti bosanščini. Izkušnja begunstva in revščine je med njima stkala tesno vez. Luka se pogosto čuti odgovornega za mamo, saj je to edini starš, ki ga še ima. Skrbi ga, ker mama preveč dela, doma pa obsesivno čisti stanovanje in pije veliko kave. Lahko bi rekli, da je Dijana povprečna balkanska mama – svojega otroka bi klicala sine, tudi če bi bil deklica. Vseeno pa je Dijana vse prej kot običajna mama – svojemu sinu življenja ni samo podarila, temveč mu ga je med vojno tudi večkrat rešila.

Vseeno pa mlad fant potrebuje očetovsko figuro, če ne drugega iz povsem praktičnih vidikov. Luki denimo nihče ni pokazal, kako se fantje pretepajo, ali mu pomagal normalizirati uporabo pisoarja. V šoli je tako kot doma vedno uporabljal stranišče, ker mu je bilo nerodno stopiti za pisoar, če je bil nekdo poleg, zato so ga fantje začeli dražiti, da je »peder«. Fora se je začela, ko je Magnifico izdal pesem ‘Halo, gospodična’, in trajala skoraj cel četrti razred. Nekoč so mu ukradli kolo, spet drugič ga je Zvonko naribal s snegom, zato ker je čefur. V takšnih trenutkih je najbolj pogrešal očeta, da bi ga naučil, kako se postaviti zase in kako nabutati Zvonka.

Sčasoma je v bolečini našel moč. Ponosen je bil, da je njegov oče umrl, medtem ko se je boril proti tistim, ki so oblegali njegovo mesto, da je padel za svobodo. Če je bil njegov oče tako pogumen, potem zagotovo ta isti pogum tli tudi v njem. V petem razredu osnovne šole je sprejel ključno odločitev, ki je rešila skoraj vse njegove težave – začel je trenirati košarko. Ker je bil zelo dober, so ga celo nehali zafrkavati, da je od dol. Vpisal se je na Gimnazijo Moste in še naprej pridno treniral. Razredničarka je Dijani na govorilnih urah večkrat povedala, da je Luka nadvse inteligenten, miren in tenkočuten fant. Dijana se je vsakič zgolj kislo nasmehnila in spustila pogled, ker jo je pri srcu zapeklo, da Vid ne more videti, v kakšnega krasnega fanta je zrasel njun Luka.

Bloki so prerešetani, kot bi bili iz sira. Stavbe gorijo, v zraku je vonj smodnika. Na ulicah ležijo trupla brez imen, brez duše in brez pomena. Ljudje po navodilu vojakov v gručah tečejo z ene strani ulice na drugo, medtem ko jim nad glavami švigajo metki ostrostrelcev, ki nanje prežijo s hribov. Pregnani prebivalci okoliških blokov se trudijo, da čim hitreje preskakujejo trupla pod seboj in ne gledajo, ali je med njimi kakšen znanec, sorodnik ali prijatelj. Vedo, da zagotovo je. Vsak ima s seboj le peščico najbolj dragocenih stvari. En moški nosi vrečko z otroškimi oblačili, na glavi pa kahlico, neka ženska si je pod roko oprtala violino, dolgolasi mladenič pa k sebi stiska ptičjo kletko, v kateri je še papagaj od groze obnemel. Na križišču Ivana Cankarja in Ulice Miće Sokolovića prav vsi upočasnijo, ker opazijo mrtvo žensko z dojenčkom v naročju. Babica poskuša jokajoče dete iztrgati iz hčerkinega negibnega telesa. Strta babica z dojenčkom teče naprej proti letališču, kamor so jih napotili vojaki.

Eden izmed vojakov pogleda Vida in mu reče: »Brko, ti si mlad in zdrav, ti greš na fronto. Zdaj gre zares. Začela se je vojna.«

Nočne more so bile z vsakim letom manj pogoste, vendar nikoli niso povsem izginile. Kdaj se bo to nehalo, je Luka večkrat vprašal mamo, ki ga je tolažila, da bodo sanje sčasoma zagotovo izzvenele. Potem ko bo še malo zrasel, ko bo naredil kolesarski izpit, ko bo zaključil osnovno šolo … Toda potlačeni, nepredelani spomini v obliki grdih sanj so vedno znova našli pot na površje. Kot vsaka mama je Dijana intuitivno čutila, da njen otrok v sebi trpi. Zaradi občutka nemoči, ker mu ne more pomagati, bi njena bolečina postala neznosna, če se ne bi zatekla k zanikanju. Zato se je izogibala pogovorom o vojni v Sarajevu in niti pomisliti si ni upala, da njen sin v sanjah podoživlja dogodke iz vojne.

V šestem nadstropju stavbe na Preglovem trgu v Fužinah je dišalo po sirnici. To je bosanska pita narejena iz skute, ki jo Slovenci kličejo sirov burek. Dijana je čez mizo pogrnila sveže oprano belo rjuho, lase spela v čop in si kot pravi pek nadela medicinsko kapo, ki si jo je sposodila iz UKC-ja. Ravno začela je razvijati jufko za pravi, mesni burek, ko se je na enem izmed satelitskih TV kanalov pričela petkova posebna oddaja posvečena Olimpijadi v Sarajevu. Misli so ji same od sebe ušle v leto 1984, ko še ni poznala Vida, ko še ni bilo Luke in ko se je dobivala s Seadom. Na začetku vojne je pobegnil v Kanado, tako kot polovica prebivalcev Sarajeva, ki so se kot biseri razsuli po svetu.

Dijana se je pričela spominjati, kako je Sarajevo pred vojno izstopalo po multikulturnosti. V centru mesta si lahko v razmiku samo stotih metrov videl katoliško in pravoslavno cerkev, mošejo in sinagogo. Prebivalci so v polnem pomenu besede sprejemali različnost in živeli bratstvo in enotnost. Zimska Olimpijada v Sarajevu je bila poseben dogodek, ki se je vsej bivši skupni državi, še posebej pa Sarajevu, vtisnil globoko v srce. Čeprav so zamujali z gradnjo športnih dvoran in hotelov, v katerih naj bi bili nastanjeni športniki, so na koncu nekako le zvozili. Mednarodna ekipa športnikov je bila navdušena nad prijaznostjo in gostoljubnostjo domačinov. Skupina Bijelo dugme je prav za to priložnost posnela pesem ‘Hajdemo u planine’. Dijana še nikoli ni bila tako ponosna na svoje mesto kot leta 1984. Nasmehne se, ko rečejo, da je bil moto ene najlepših zimskih olimpijad ‘nema problema’.

Oddajo je prekinil zvonec – na obisk je prišel njen brat iz Bijeljine. Nikola je vedno spoštoval nepisani balkanski bonton in gostiteljici prinesel steklenico domače rakije. Običajno jo je spil še isti večer.

Luka je pri večerji naznanil, da razmišlja o študiju medicine.

Nikola je s polnimi usti vprašal: »Opa, bato, od kod zdaj ta medicina, a nisi bil ti za košarko?«

»Zato ker bi rad pomagal ljudem.«

»Pogumna odločitev, sine, samo medicina je težek študij.«

»Pogum imam jaz v genih,« je rekel Luka in se medlo nasmehnil. »Po očetu,« je dodal in pogledal mamo.

»A tako, po očetu. Pa dobro …« je v čudnem tonu zaključil Nikola.

Luka je šel zgodaj spat, ker je imel v soboto zjutraj trening, Dijana in Nikola pa sta nadaljevala komorno družinsko srečanje in se spominjala. Obujanje spominov ima dve funkciji; da krepi nevidno vez, ki teče od srca do srca, in da prepreči, da bi utonilo v pozabo tisto, kar nas je nepovratno zaznamovalo.

»Kaj bova, Halida?« je vprašala Dijana in še naprej z visoko zbranostjo pregledovala hišno zbirko CD-jev. »Ne, čakaj, Kemal Monteno?«

»Seko, daj nekaj bolj veselega.«

»Dobro, dobro … Kaj pa Indexi?«

»E to, može. Se spomniš koncerta v Skenderiji? Karte so bile tako hitro razprodane, da smo jih morali kupiti na črno.«

»Legendaren nastop,« zamišljeno pokima Dijana.

»Takih komadov ne delajo več,« je zmajal z glavo, potem pa na široko odprl oči in zažugal s kazalcem: »Bodo je bil kitarist svetovnega ranga. Kakšen Keith Richards pa Santana,« se je kremžil. »Uh, kako sem se rinil v prvo vrsto, da bi ga videl, kako igra solo kitaro,« se je spominjal Nikola, ko so se zaslišali prvi takti njune najljubše pesmi ‘Plima’.

Že davno sta ugotovila, da se o glasbi veliko bolj strinjata kot o drugih zadevah, zato se ob slavnostnih priložnostih, ki jih ne gre kvariti s težkimi temami, raje držita obujanja lepih spominov.

Nikola je po naravi bolj redkobeseden, a ko ga domača rakija razgovori, drugi sploh ne morejo priti do besede. »Uh, mekana,« je pohvalil lanskoletno edicijo šljive, medtem ko je v ozadju še vedno igrala ‘Plima’. »Kaj potem, bo Luka šel po tvojih stopinjah, medicina?«

»Tako kaže. Zelo priden je v šoli, same petice ima. Edino, kar me skrbi, so te nočne more.«

»Še vedno?«

»Še vedno. Sanja, da se je začela vojna.«

»Pa se on kaj spomni vojne?«

»Mislim, da ne, imel je komaj tri leta. Upam. Po moje je povezano z Vidom. Pogreša očeta.«

»Še vedno misli, da je Vid padel na fronti?«

»Še vedno, kaj drugega naj mu rečem,« je dejala. »Niti na očetov grob ga ne morem peljati.«

»Kaj pa ti, ga pogrešaš?«

»Ga.« Dijana je namrščila obrvi in zmajala z glavo. V resnici ne vem, če bo kdaj minilo. Včasih ne vem, ali sem sanjala, ali je bilo vse res.«

»Nihče si ni mogel predstavljati, da bodo dovolili, da se v olimpijskem mestu začne vojna. Če bi hoteli, bi lahko preprečili,« je odkimaval. »Vojna se lahko začne kjerkoli že jutri.«

»Bog ne daj,« se je zdrznila.

»Kaj pa, vse to odvisno izključno od volje velesil, ki vojne samo prestavljajo z enega konca sveta na drugega. Svet je zanje navadna šahovnica.« Nagajivo jo je pogledal in vprašal: »Greva stavit, kje bo naslednja vojna?« V roke je prijel neuporabljeno žlico, ki je ostala na mizi. »A ti prerokujem s to žlico?«

»Daj nehaj, Nikola,« se je zasmejala Dijana.

»Jaz rečem, da nekje … nekje, kjer je nafta,« jo je dražil in z žlico delal kroge po belem prtu. »Religija, nacija, pisava … vse to so samo izgovori, na katere pali obični narod.«

»Religija je opij ljudstva in to se dá lepo izkoriščati v politične namene,« je dodala.

»Puj, majko jim pohlepno, vse za denar.«

»Mi pa kot ovce. Kar čakali smo, da nas pobijejo. Vse dokler nas niso nagnali na letališče. Še danes si ne morem izbiti iz glave tistega prizora mrtve ženske z dojenčkom. To bi lahko bila jaz z Luko.«

»Se spomnim.«

»Včasih imam more, da spet ležim v banji, nad mano metki, pod mano pa otroci.«

Nikola je odložil kozarček, se presedel in zamahnil z roko. »Mogli bi že prej oditi, tako kot vsi pametni ljudje, v Kanado ali na Švedsko. Ti si komaj živo glavo izvlekla iz tistega stanovanja. Jaz sem bil zraven, ko so čistili vaš blok. Še preden so spodaj zgradili tunel.«

»Vem, že na začetku so te vpoklicali v vojsko. Najin oče je takrat rekel, da je mislil, da nikoli več ne bo doživel še ene vojne.

Nikola se je odkašljal, da je lažje pogoltnil cmok, ki ga je tiščal v grlu, potem pa, tako kot vsakič, začel svojo pripoved. Iz lastne izkušnje, pa tudi drobcev spominov Dijane in drugih ljudi, ki so preživeli etnično čiščenje, je postopno sestavil resnično zgodbo, ki bi jo, če bi preživel, potrdil tudi Vid.

Etnično čiščenje se je junija 1992 začelo na letališkem naselju, ker je tam potekala prva bojna črta. Cilj je bil umakniti srbske ženske in otroke na varno, moške pa poslati na fronto. Usoda izločenih Bošnjakov in Hrvatov ni bila jasno določena. Več kot deset srbskih vojakov je poskušalo vdreti v blok, v katerem sta živela Vid in Dijana. Vhodna vrata v stavbo so bila z nečim blokirana, zato ni šlo drugače, kot da vrata zrušijo s streli iz avtomatskih pušk. V resnici so Vid in še trije sosedi so na drugi strani z desko tiščali vhodna vrata in naivno upali, da bodo s tem odvrnili vojake. Nikola je dojel, da so na drugi strani vrat ljudje, zato je zavpil: »Vsi na tla, postrelili vas bodo!« V momentu, ko so Vid in ostali s trebuhom butnili ob tla, so jim nad glavami že poleteli metki. Če bi eno sekundo kasneje popadali, jih že takrat ne bi več bilo.

Dijana se je namrščila in pritrdila: »Imeli smo srečo, da niso bili zadrogirani arkanovci in šešeljevci. Za njimi so ostajala samo trupla, ki so jih potem odvažali s kamioni. Gamad.«

»Mi ne,« je poudaril Nikola. »Moja vojaška enota z Ilidže je izvajala samo narodnostno ločevanje. Zato smo vas odpeljali na letališče.«

»Misliš pregnali?« je bila cinična. »In pokradli vse, kar je bilo v stanovanjih. Še naš regal, ki sva ga z Vidom tako čuvala, so baje razmontirali in odnesli.«

Vsebina neštetokrat ponovljenega pogovora je bila obema vnaprej znana. Toda to ju ni odvrnilo od še ene ponovitve povzetka dogodkov, ki so spremenili tok njihovega življenja. Nikola je pripovedoval dalje. »Pri vas je vse skupaj potekalo dosti mirno, ker sem povedal, da je vmes moja familija. Prebivalci blokov so se po navodilu moje vojske namenili proti letališču, kjer naj bi bili ločeni po narodnosti. Ženske ste šle naravnost v avtokamp, moški pa so bili zbrani v največji hali na letališču. Dva vojaka sta šla po vrsti, od enega do drugega. V vrsto, zbor. Stani mirno. Vsak, ki je bil na vrsti za pregled, je moral pokazati osebno izkaznico in povedati, kaj je po narodnosti. Samo od tega je bilo odvisno, ali boš živel ali končal pod streli. Določene smo takoj izločili in odpeljali s kamioni, spet druge poslali na fronto.«

Nikola se je ustavil samo toliko, da je napolnil kozarček, potem pa nadaljeval. »V hali je bil tudi novinar sarajevske televizije Vojko Musa, vsi smo ga poznali. Osnovno neumnost je naredil, ker se je identificiral kot Jugoslovan. Najprej so pred vsemi ustrelili njegovega psa; zlatega prinašalca je imel. Musa pa je takoj za tem vsem na očeh končal pod udarci puškinega kopita. Takrat si lahko bil vse, samo Jugoslovan ne. Vojna je uničila še zadnje kotičke zavesti, v katerih smo Sarajlije slepo verjeli v bratstvo in enotnost.«

»V kamnu nič človeškega, v ljudeh pa vse kameno,« je Dijana citirala bosanskega književnika.

»Speti ti in tvoji citati. Na letališču ti Ivo Andrić ne bi nič pomagal.«

»Nobelovo nagrado je dobil, če si pozabil.«

Dijana je obema natočila še eno šljivo, Nikola pa je nadaljeval. »Ni bilo važno, ali si profesor ali lokalni kriminalec. Ime je bilo tisto, kar je odločalo o usodi ljudi. Vid je bil kao Hrvat. Govoril sem s poveljnikom enote in z upravnikom taborišča za izmenjavo zapornikov na Ilidži, uredil prepustnico, vse je bilo zmenjeno. Ali jebiga. Samo če Vid ne bi bil taka dobričina. Pred vojno – ni hotel oditi, med vojno – ni hotel prijeti za puško. Tretja opcija je bila samo ena.«

»Vid je bil nevtralen, ateist. Njegovi sorodniki in prijatelji so bili mešani. Žena Srbkinja, najboljši prijatelj musliman. Na Hrvaško je hodil samo na morje. Kakšen Hrvat? Proti komu naj bi se boril?«

»Dobro, ampak po imenu je bil Hrvat. To je bilo takrat boljše kot musliman. Imel je šanso.« Nikola je zvrnil kozarček in si z eno potezo obrisal pot z obraza. Ravno v tem trenutku se je iz zvočnikov zaslišala ‘Balada’ z žalostno zgodbo o moškem, ki se poslavlja od tega sveta in od ljubljene ženske. Nastopila je mučna tišina. Oba sta vedela, kateri del je na vrsti. »Zadnjo noč so mu vojaki, ki so se redno izživljali nad taboriščniki, dali nalogo. V roke je dobil pištolo, da ustreli drugega zapornika.«

»Hamo.« Dijani so se oči napolnile s solzami.

»Hamo. Vajin prvi sosed, prijatelj. To sem kasneje izvedel. Dijana, vsakem primeru bi ga ubili, ker je bil musliman. Vid pa ni hotel.« Do sosledja dogodkov tiste nesrečne junijske noči je Nikola prišel na podlagi pričevanj ostalih vojakov, ki so mu bili pripravljeni povedati resnico.

Vid in Hamo sta pristala v vojaškem zaporu, ki je bil v bistvu taborišče za vojne ujetnike. Razmere v zaporu so bile nečloveške. Zaporniki so ležali na betonskih tleh, hrano in vodo pa so jim čez ograjo metale okoliške ženske. Uporabili naj bi jih za izmenjavo vojnih ujetnikov, resnica pa je bila pogosto drugačna. Vsako noč so na podlagi nekakšnega žreba izbrali in odpeljali nekaj ujetnikov, za katere še danes nihče ne ve, kako so končali. To »igro« so bojda poimenovali ruska ruleta.

Kljub različni narodnosti sta bila Vid in Hamo soseda in prijatelja. To ni bilo nič neobičajnega za Sarajevo pred vojno. Vojaki so se tega zavedali, zato so tisto noč skovali bolan plan. Oba so poklicali v veliko pisarno, kjer so se vpričo publike, ki so jo sestavljali pijani vojaki, izvajala trpinčenja. Po kakšni uri pretepanja in poslušanja žalitev na osnovi njune narodnosti, je v pisarno vstopil poveljnik Mrki. Pojasnil je, da je njuna usoda zapečatena in da je v Vidovih rokah odločitev, ali bodo to noč iz pisarne odnesli le eno ali dve trupli. Hamu je ukazal, naj poklekne na tla z rokami na zatilju. Mrki je Vidu v roke položil pištolo in zahteval, da ustreli svojega prijatelja. Če tega ne bo storil, bosta oba kaznovana s smrtjo. Vid ni dolgo razmišljal. Pri priči je na mizo odložil pištolo in rekel, da ne more. Mrki ga je še enkrat vprašal: »Brko, si siguren?« Vid je molčal. Ukazali so mu, naj tudi on poklekne. Najprej je strel v glavo dobil Hamo. Potem še Vid, dva strela. Zjutraj so njuni telesi naložili na tovornjak, ki je odpeljal v smeri Trebevića.

Dijana je zaprla oči in po vsakem licu ji je spolzela po ena debela solza.

Nikola je srepo gledal predse in nadaljeval: »Eh, kako mi je žal, da me ni bilo zraven, da bi jim preprečil. Veš, kolikokrat sem sanjal ta prizor. Ampak potem razmišljam … Tudi če bi preživel, bi moral na fronto. In spet bi bilo isto. Če ne bi bil taka reva, bi mogoče še vedno bil živ.«

»Reva? A zate je pogum, da primeš za orožje?«

»Ja, če je to edini način, da preživiš.« Z gnevom v glasu je dodal: »Koga briga, kaj bodo čez sto let o tebi pisali v zgodovinskih bukvah, ki jih itak nobeden ne bere.«

»Jaz jih berem. Mogoče bi moral začeti tudi ti,« je vrnila provokacijo.

»No kaj bi pa ti storila, če bi dobila enak pogoj, da Luka preživi, ha? Bi pritisnila na sprožilec ali ne?« Dijani se je v glavi na hitro odvil namišljeni film in presekalo jo je v želodcu. Na hitro si je obrisala omočen obraz, Nikola pa je nadaljeval: »Eh, moja Dijana, pusti to. Jaz samo hočem reči, da mislim, da bi se Vid drugače odločil, če bi v tistem trenutku mislil nate in na Luko.«

»Jaz pa mislim, da Vid ne bi mogel živeti s takšno krivdo.«

Nikola je utihnil. Grimase na njegovem obrazu so dale vedeti, da s težavo zadržuje solze. Zadela sta ga žalost in obžalovanje zaradi nesmiselne smrti Vida in zaradi lastne krivde, s katero mora živeti dan za dnem. S tihim in nenavadno globokim glasom je vseeno uspel izustiti: »Vojna je igra naključij brez zmagovalcev in srečnih koncev.«

»Vem, mali človek tu nima besede,« se je strinjala Dijana in svojo roko položila na njegovo. »Ampak kaj ti ostane, ko si v takem položaju, ko ti vse vzamejo, ko ostaneš brez vsega?«

»Nič, samo golo življenje,« je vdano skomignil Nikola.

»OK, življenje. Kaj pa ideali, vrednote?« je zvišala glas Dijana, potem pa spet tišje dodala: »Moj Vid je bil pripravljen z lastnim življenjem braniti tisto, v kar je verjel.«

»Veš, kako pravijo: za ideale umirajo budale.«

»E, jaz pa rečem: bolje budala kot morilec.«

In tako se je na obema poznan način zaključil še en pogovor, ki se bo z enakimi besedami in v istem vrstnem redu zagotovo ponovil ob naslednji priložnosti.

Luka se je v soboto zjutraj ravno odpravljal na trening, ko je slišal po radiu: Dober dan. Izredna novica: Ameriške sile so nocoj okoli 3.30 po srednjeevropskem času začele ofenzivo na Irak. Ukaz za napad je izdal predsednik ZDA George Bush. V napadu je po dosedanjih podatkih umrl en človek, 14 pa jih je ranjenih. Začela se je vojna.