Robide

včasih
je hrup okolice
presvinčen
za obliko tvoje notranje
prezence
takrat se vračaš
v temoto presihajoče
globeli
v katranasto globino
njenih hladnih jezer
obilno nasičenih
z izbirami

prižgeš baklo
ki je nihče
ne želi
prižgati
utiraš si pot
med nasadi robid
zakopanih
zaraščenih
zapuščenih
dokler nimaš vse
polti
razžrte
od njenih osti