STIL: rap komad
Po mestu se oziraš iz svoje višine,
ko nov goreč plamen skoz nebo šine.
Udari ob stavbo dve ulici stran.
Mesto žari kot da zadnji je dan.
Čeprav včasih žalosten zreš k minaretu,
zdaj si hvaležen, da sam delaš v mestu.
Da sam si šel v mesto, v delo zagnan,
da žena, otroci res daleč so stran.
Ko to razmišljaš, spet nova hreščeča
raketa razreže nebo, besna, rdeča.
V kotu zdaj slika družine dol padla –
zatrese se – kmalu bo stavba razpadla!
Stopnišče je uničeno, treba bo plezat.
Iz tvoje višine počas dol se spuščat.
Zdaj vidiš, da nisi edini v tem sranju.
S sosedi od zgoraj in spodaj v bežanju.
Železna konstrukcija škripa in stoka,
ko se počasi vsi spuščate z bloka.
Na tleh si, na varnem, ko svet zahrumi,
ozreš se prot stavbi, ki zdaj je več ni.
Gluh si od hrupa, v očeh vse rdeče,
nekdo te na varno za avto povleče.
A varnost je kratka, vse se zdaj ruši,
telo skoraj mrtvo, zdaj moliš v duši.
Kaj se dogaja, o Bog, me kaznuješ?
Koga sem žalil, da zdaj me žrtvuješ?
Kje je pravica, da zdaj tu hiram?
Kdaj haram storjen bil, da zdaj tu umiram?
V srcu zdaj slišiš ga,
ki vse ve in vse zna,
ki neskončno rad nas ima—
al-rahman ti zaigra.
Tvoja duša se kesa,
ker je vanj kdaj dvomila.
Težko je verjet v boga,
ko trpiš ta molk sveta.
Dodaj odgovor