Rada bi pogladila pesem,
ki jo upogiba brleča svetloba.
Spolirala bi robove ločil,
kot brezdanja jasnost polira zatohel zrak,
ki se bohoti pod neukročenostjo navade.
Vendar ne morem.
Grenka jeza mi zakriva pogled. Črke ležijo vsenaokrog po papirju, skrivenčene in bolne. Besede so prazne, zvenijo kot neprekinjeno nabijanje žoge v steno. Tuje pametovanje mi pri tem ne pomaga. Deluje kot skupinski samomor kadilcev, katerih dim se obeša na ideje, kot bi jih želel zakriti, zamazati pred zloveščim posegom spremembe.
Ne morem več.
Odidem v gozd po svežino. Po domislice. Nekaj jih najdem na dosegu rok. Naglo jih zatlačim v hlačne žepe. Nadiham se iskrivosti, iz pljuč izpiham prah, napijem se mogočnosti gozdnega ekosistema.
Opolnomočena se vrnem.
Sem vedela, da je nekaj magičnega v naravi. Pesem se mi po tem napiše kar sama.
Dodaj odgovor