Včasih na dušo še potrka krmežljavo jutro, ko se odpro vrata spalnice in razmršen, bosonog zaspano smukneš v svoje gnezdo.
Še ves topel in z drobnim telesom, ki postaja z leta v leto krepkejše,
se priviješ k meni.
Dišiš po pralnem prašku in nagajivosti.
Preplavi me mehko zadovoljstvo.
Vem, da morava vstati, a ti za trenutek prepustim kazalce časa.
Priviješ se čisto k meni in namestiš nožico čez krivuljo mojega boka, kot bi bila ta narejena posebej zate. Dobro te ohomotam v odejo in te privijem k sebi.
Želim te rešiti pred zmrzaljo, ki preti na naju zunaj postelje.
Nekaj trenutkov uživava v puhastem razkošju, nato ti namignem, da morava vstati.
Delaš se, da ne slišiš. Svaljkaš se v moji neodločnosti.
Niti malo mi ni mar.
Nočem pomisliti, da obstaja trenutek, ko boš prišel zadnjikrat.
Dodaj odgovor