STIL: rap komad
Zadnjič sem ležal v travi po dolgem času
— gledal v nebo in se vprašu
a je kdo tam zunaj nekje v vesolju
ki tud je ujet v tem svetobolju
ki vidi, da svet obstaja
ki opazi, ko sonce vzhaja
ki čuti, ko kdo premine
ki loči hrup od tišine
ves naš svet je v naši glavi
če ni nas se cel svet ustavi
ne zato, ker zares kaj mine
ampak ker z zavestjo vse izgine
upam, da je kje daleč
vsaj še kdo, ki vidi to reč
sam za naša ozka polja
res bi škoda blo vesolja
tak široko in prostrano
večji del nam je neznano
še kar vidmo, pol je skrito
to vesolje čudovito
na tem koščku smo ujeti
drug ga drugmu hočmo vzeti
ta planet je naša barka
od Tezeja do svet Marka
mi edini budni žvimo
na tej modri piki ždimo
med živalmi smo edini
ki sploh slišmo v tej tišini
vsa širna je zemlja le pikica bledo-modra
čist nepomembna na vsej tej širini odra
v vroči puščavi le majhna bilka
v temačnem vesolju le švoh svetilka
ko prvič je človek v nebo pogledu
mogoče je prvič sploh kdo izvedu
da je sploh v tem svetu kej za videt
zavedat se, uvidet, sploh kaj sprevidet
a je kje sploh še kdo ki lahko šteka to
da se ve loh sploh to, da rože zacveto
da ni vse avtomat, ki sam sebe je navil
je še kje kak substrat, ki zavest je vzkalil
ker na nas res ni fajn, da bi se zanašalo
z nami pač je tako, da bo kmal vse ugašalo
ker smo pač takšni, da se sploh ne zavedamo
kak je lep ta naš dar, da lahko sploh vidimo
to sem razmišljal, ko sem ležal
pod soncem, med bilkami, skor zaspal
in sem opazil, da sem zavest,
mentalna slika, svoj palimpsest,
kaj bo ko enkrat več nas ne bo,
to da ne bo nas bo res slabo
če smo edini, ki vidimo
a smo edini, ki vidimo?
upam, res upam, da ni tako.
upam, res upam, da ni tako.
Upam da je kje še kak oko
ki lahko vidi to pravljico
Dodaj odgovor