STIL: rap komad
doma ni več zdržal, odide v tujino, tam lažje bo dihal, na novo se odkrival
ves širni svet videl, vse skrito razkrinkal, a sebe še vedno sam sebi je skrival
ni važno kam šel je, ni važno kak daleč, ni važno sploh kam greš, al preč al predaleč
ne moreš pred sabo zbežati, ne da se, na koncu sveta vedno sam sebe najdeš
vsepovsod iste težave je srečal, doma, v tujini, povsod bil osamljen,
nesprejet, za umret, bil je brez pravega jedra, emocionalno pohabljen.
zdaj vedel je, da ni težava tam zunaj, ampak da mora sam vase pogledat
če končno bi slišal, bo mel za poslušat, in mel bo marskej sam seb za povedat.
ko vase je gledal, je videl praznino, ogromno, grozečo, vse tisto kar noče,
v tej temni samoti jasli so stale in v njih neutolažen dojenček, ki joče,
hi hoče, da bi ga nekdo potolažil, mu rekel, hej mali, saj vse bo še v redu
res je težko, če si sam in osamljen, sam nisi več sam, glej, sem jst k teb se usedu
zdaj vidim te, nič več ni temna ta soba, sem dvignil rolete, in luč notr sveti,
nisi več sam, zdaj obdan si z življenjem, škoda bilo bi ga ne izživeti
A smeješ se? Brez skrbi, svetla je doba pred tabo, pozab na pozabo
tisti dojenček v fanta je zrasel, iz fanta pa mož, ki bo vedno bil s tabo.
Kot da bi gledal skoz šipo spomina,
čutim ta klic neutolaženga sina,
ki kliče iz teme in joče mi v breme,
ker nočem ga slišat, ko joče čez mene.
tam iz temine me kliče in hoče,
da ga objamem kadar se joče.
Jaz ga pa nočem, ga raje odženem.
Kaj bom objemal? Kdo je pa mene?
Kdo me bo objemal, če nočem sam sebe?
Kdo me bo objemal, če nočem sam sebe?
Dodaj odgovor