Avtor: Janja Plevnik

  • Pesem ptic trnovk

    Zveniš kot da ti gre za življenje.

    Ah, saj res, saj ti res gre za življenje.

    Pa ti? Ti zveniš, kot da ti ni mar.

    Ja, tebi res ni mar.

    Pravzaprav ti je mar

    – zate in za tvoj užitek,

    zate in za tvoj prav.

    In ti? Ti zveniš, kot da želiš …,

    kot da želiš …

    Hm, ničesar si ne želiš. 

    Tako zveniš.

    Ne živiš.

    Životaruješ.

    Čakaš, da pride kak sunek.

    Da pride kaka barva, gib, oblika,

    kak krik, smeh ali jok,

    ki te za hipec zbudi

    iz mrtvoudnosti.

    A vendar te noben gib,

    nobena oblika in nobena barva,

    še najmanj pa jok,

    ne obudi več.

    Pozabil si, kaj je dih,

    kaj je solza,

    kaj je smeh.

    Čakaš na svojo vozovnico tja čez,

    pa niti ne veš, da sediš na postaji.

  • Nasmešek (haibun)

    Po mestu hodim s kralji ulice. Tu in tam izmaknem malenkost ali dve. Nič takega. Ravno toliko se nabere, da zvečer k staremu kruhu – pek mi pri zadnjem izhodu stisne kak suh ostanek – dodam še svež maslen rogljiček in flašo rdečega.

    Zlezem pod most, pod najin obok, kjer je vedno suha zaplata. Veter naju premetava, a če se stisneva, če dobro zastaviva kartonsko škatlo (nekdo v visokem oranžnem bloku, mimo katerega se vračam z Mestnega trga, eno ulico pred parkom, se je pred kakšnim dobrim mesecem razveselil novega hladilnika – moral je biti ogromen, v škatli je dovolj prostora za dva), ki je že nekaj tednov najina dnevna soba in najina spalnica, nama je skoraj toplo.

    Ona je še vedno tam. Zadnje čase skorajda ne vstane. Zjutraj jo vprašam, če gre žicat. Niti zagodrnja ne več. Odkar imava nov dom, se sicer potrudi – to ji že moram priznati – in gre scat dol k reki.

    Ko zlezem v škatlo, obrne glavo. Ujamem njen motni pogled. Pomaham ji z vrečko, rogljiček zadiši. Tako ga ima rada. Njena razvada. Kot otrok je. Kadar ji ga prinesem, njeno veselje za nekaj hipov prelije barve čez najin svet.

    Čakam. Čakam, da se ji obraz razleze v nasmešek. A tokrat se ne razveseli. Odvrne pogled. Gleda nekam skozi obok. Ležem in ji obrnem hrbet. Nocoj se je v najin dom zalezel mraz.

    zven pločevinke
    omama odnaša smeh
    z ledenim vetrom

  • Haiku


    oblak v ostenju
    krik reže zgodnje jutro
    korak v praznino

  • Vse teče

    Na steno jo pribiješ da tiktaka
    In te priganja vsak trenutek dneva
    Hitiš in predeš mreže brez postanka
    Nič več ne vidiš bledosti v odsevu

    Ne veš kod stopaš kam si se podala
    Nikamor več ne pojdeš brez biričev
    Priženejo te skoraj do prepada
    Ki v slepih je očeh še ves naličen

    Le kdaj pa kdaj te spreleti resnica
    Da vedno znova se odrekaš bistvu
    Počakaš če požene kri ti v lica
    A čas koraka vedno v istem ritmu

    Od včeraj v jutri se podajaš v sliko
    Ki jo je čas zarisal v belo platno

  • Bolezen

    Zajec Bruno poležava.
    Toži, da boli ga glava,
    pravi, da ga peče grlo,
    da nebo se bo odprlo.
    Daje resna ga okužba.
    Zdaj zaman ga čaka družba,
    da pridruži se na spletu.
    Vso noč v virtualnem svetu
    bi s princeso jezdil zmaja,
    klanjala bi se mu raja
    – kot vladar bi plemeniti
    dal stvari tako urediti,
    da bi plačo vsak dobival,
    če vse dneve bi počival
    in moči za noč nabiral.
    A zdaj svet se mu podira,
    kar vročina mu narašča,
    in vsega je kriva tašča.
    Le kaj v glavi ji je vzklilo,
    da abrahamu za darilo
    je dala čisto pr(a)vo službo.

  • Prelomi

    vse se zgodi ob prelomu dneva
    takrat
    ko se začne poslavljati nepredirna tema
    ko vidni korteks začnejo presevati žarki
    prve jutranje svetlobe
    ali takrat
    ko se začne svetloba poslavljati
    ko melatonin prevzame vajeti
    in predelavo vsrkanega spustiš
    na nižje ravni možganskega valovanja

    takrat se vse dogaja
    takrat se misli prebujajo
    ali začnejo ugašati
    morda se lotiš sinopsisa dneva
    ali pa načrtovati novega
    takrat si bolj osredotočen
    ali bolj umirjen
    ali bolj vznemirjen
    ali kar pač si
    ko vstopaš
    skozi (vedno) nova vrata

  • Konec

    Za hip ali dva postojim.
    Zaprem oči in
    globoko vdihnem.

    Nočem prehitevati.

    Iztegnjeni prsti me prestrašijo.

    Sklenem roke,
    jih položim na prsi,
    poskušam zaznati premikanje
    prsnega koša,
    vek,
    česarkoli.
    Nič.

    Konec je,
    pomislim.

    A spet me je pretental nos.
    Iztegnem roko in
    sežem
    po topli orehovi potici.

  • Izgubljena priložnost

    Prišla je kar tako.
    Mimogrede.
    Ob korenini lasu je zdrsnila skozi kožo.
    Prerinila se je skozi lobanjske kosti
    in sedla v možgansko skorjo.
    Nato se je potopila globlje.
    Vrtinčila se je in poplesavala.
    Brenčala je, kot bi hotela nekaj povedati.

    Nisem je razumela.
    Njeno brenčanje me je vznemirjalo.
    Poskušala sem jo pregnati.
    Na vse načine, na vso moč.
    Mišice so trgali krči,
    veke nemirno utripale.
    Po nabreklih žilah je bučala kri,
    ki jo je nestrpno srce besno poganjalo po telesu.
    Poskakovalo je v prsnem košu
    kot pobesnel star kotel.
    Noge so se drobencljaje prestopale.
    Prsti so divje udarjali po tipkovnici,
    a nikakor niso ujeli prave melodije, pravega ritma.
    Ona pa se mi je ponujala in
    – zdelo se je že tako –
    se mi nasmihala.
    Mahala je in mi govorila.
    A njen jezik mi je bil tuj.
    Tudi sama je postajala nestrpna.
    Končno se je naveličala.
    Nenadoma se je obrnila in odletela iz glave.
    Ko mi je pokazala hrbet,
    se je na njem zableščal velik neonski napis:
    aprilska muza.