Bil je pripravljen narediti marsikaj, da bi pomagal rešiti svet pred propadom. Takoj bi lahko podpisal, da se ne bo nikoli več peljal z letalom, ali pa, da bo oblačila kupoval samo v trgovinah tipa second hand. Zaradi njega bi lahko kar prenehali z uporabo lončkov za enkratno uporabo na mesečnih sestankih. Hudiča, sam bi se javil, da bi za vsemi pomil skodelice od kave, samo, prosim, naj vrnejo plastične slamice! Res ni razumel, kaj je bil point papirnatih – ki so bile, kot da bi se delali norca, pakirane v plastični ovitek! Če nisi pijače takoj popil, se ti je začela topiti v ustih in okus je bil res nagravžen-..
„Si končal? Bi se sedaj mogoče lahko koncentrirala na stvar, zaradi katere sva tukaj? Tudi mene skrbi globalno segrevanje, in tudi jaz se sprašujem, ali so papirnate slamice res odgovor, vendar me trenutno bolj zanima, kje bova spala drug teden, če naju vržejo iz stanovanja. Rešitev je pred nama, pa ne samo za najemnino ter to, da plačava položnice. Govoriva o tem, da bi lahko končno pustila svoji službi, in živela tako, kot si želiva in zasluživa!“
Teodor je odložil prazen lonček z razmočeno slamico ter iz prednjega predala vzel dve kapi, katerima je dan prej izrezal luknji za oči ter usta. Eno je podal Saški, in ko sta se spogledala, nista mogla zadržati smeha.
Več tednov sta raziskovala, opazovala, planirala, debatirala dolgo v noč, in sedaj je bila prava priložnost, da vzameta stvari v svoje roke in obrneta svoji življenji na bolje.
Nihče od njiju ni nikoli ukradel niti žvečilke, ali naredil karkoli, kar bi bilo proti zakonu. Teodor je še tri tedne trepetal, kaj se bo zgodilo, ko so ga pri petnajstih policaji popisali, ker je sedel na rimskih klopeh, ki naj bi bile zaščitene. Zato sta se o planu, ki ga bosta danes ponoči izpeljala, od začetka menila bolj v hecu. Sanjarila sta, kako bi bilo, če bi živela na svojem in ne v najemu, kjer je bila kopalnica polna plesni, in vhodna vrata tako izkrivljena, da so se le s težavo zaprla. Kako bi bilo, če bi lahko zadnjih nekaj dni pred plačo šla v trgovino, brez da bi računala, koliko sploh lahko zapravita. Kako bi bilo, če bi prijateljem tudi onadva kazala slike s potovanj, in ne samo od vikend izletov po hribih. Bolj ko sta sanjarila, manj je ostalo heca in vedno več pogledov izpod obrvi, ko
sta ugotavljala, ali se tudi drug spogleduje z mislijo: Kaj pa, če..
Saška je bila medicinska sestra, in večino časa je skrbela za starejše ljudi, ki niso imeli nikogar. Imeli so jo radi, saj je bila prijazna in potrpežljiva, ter si vedno vzela čas za njihove zgodbe iz mladosti.
Na eno gospo se je še posebej navezala. Gospa Stopar ni imela nobenega svojca ali prijatelja. Ko je zaradi poškodbe kolka dlje časa ležala v bolnišnici, je večkrat omenila, kako vesela bi bila, če bi imela vnukinjo, kot je bila Saška. Zalagala jo je z bonboni in čokoladami, vztrajala, da vzame njen nakit, ki ga ima tako ali tako preveč, ter ji večkrat poizkusila v roke stisniti denar. Vendar je Saška vedela, kakšne bi bile posledice, če bi vodstvo izvedelo, da od paciena vzame kaj več kot kakšno
sladico, zato jo je vsakič znova vztrajno zavrnila. Ure in ure sta kramljali, in Saška je iskala izgovore, da je vedno ona prevzela sobo, v kateri je ležala gospa Stopar. Ta ji je govorila o svojem vznemirljivem življenju, potovanjih, državah, ki sta jih obiskala z možem. O vseh ljudstvih, ki sta
jih spoznala, pa o hrani, ki sta jo preizkusila. Opisovala ji je obdobje, ko sta kupila in opremljala hišo pod Rožnikom, o vseh sobanah, veliki knjižnici, vrtu, o katerem je lahko Saška v svoji majhni garsonjeri samo sanjala. Po njunih pogovorih se je počutila večja. Od vseh novih zgodb, od polne glave prelepih podob.. Hkrati pa se je počutila majhno, nevidno, saj je vedela, da bo njeno življenje veliko manj glamurozno. Razen.. če nekaj ne spremeni.
Do odpusta gospe Stopar iz bolnišnice je Saška izvedela skoraj vse o njenem življenju. Vedela je, kje stoji hiša, v kateri je zadnjih pet let živela sama, v katerih trgovinah kupuje, ter o vseh njenih hobijih in običajih. Vedela je, kdaj je čas za večerjo, ob kateri uri prižge televizijo ter katero oddajo najrajši gleda, ter kdaj ugasne luč.
Kar se je ravno zgodilo ta trenutek. S Teodorjem sta parkirala na drugi strani ceste pri garažah, in počakala še nekaj minut, saj nista želela tvegati. Saška je sicer vedela, ob kateri uri gospa vzame tablete za spanje, ter kako hitro primejo, vendar je želela še malo počakati. Preveč je bilo v igri.
Poslušala sta, kako se jima je dihanje uskladilo, in bila sta bolj mirna, kot pa sta pričakovala. Nadela sta si vsak svojo kapo in rokavice, ter stopila iz avta proti hiši.
Ko sta prišla na dvorišče, se je Saški zazdelo, kot da je prišla na kraj, ki ga že od nekje pozna. Po opisu gospe Stopar si je lahko dobro predstavljala, kako je izgledalo, in ugotovila je, da je bilo v njeni glavi skoraj isto, kot pa je bilo sedaj pred njenimi očmi. Sprehodila sta se do vhodnih vrat in
še enkrat pogledala proti oknu spalnice. Tema. Imela sta občutek, da sta sama v celi ulici. Saška je imela vedno rada starejše ljudi, ki so bili po njenem mnenju polni življenjskih modrosti in izkušenj.
A kljub vsem izkušnjam jim je manjkal strah, s katerim današnja mladina odrašča. Saška je vedela, da gospa skriva rezervni ključ nad vhodom, in ko je z roko potipala nad vrati, jo je zapekla slaba vest. Prešinila jo je misel na vse trenutke, ki sta jih preživeli v družbi druga druge ter vez, ki se je med njima spletla. Potem pa se je spomnila na vse, kar je gospa že doživela, na krasno življenje, ki ga je živela, in preželo jo je ljubosumje. Če ne bo poskrbela zase, tega nikoli ne bo imela.
Vstopila sta v tiho, temno hišo, ter nekaj sekund stala čisto pri miru. Ko sta bila prepričana, da sta v spodnjem nadstropju sama, sta se lotila dela. Bila sta hitra in učinkovita. Nahrbtnik se je polnil z vsemi vrednimi predmeti, bankovci, nakitom, našla sta celo krznen šal, ki si ga je Saška vedno želela. Iz pripovedovanj se je Saška spomnila, da je imela gospa Stopar veliko klet, v kateri je hranila spominke s potovanj, in prepričana je bila, da bosta tudi tam našla kaj, kar bosta lahko dobro prodala. Posvetila sta po strmih stopnicah in za trenutek obstala, saj ju je odvrnil vonj stare kleti. „Si sigurna, da je tudi tukaj kaj vrednega? Glede na vonj bi rekel, da gospa bolj malo hodi sem dol..“
„Zaupaj mi. Z možem sta z leti na potovanjih nabrala toliko spominkov, da niti slučajno nista mogla vseh izobesiti. Če jih ni prodala – kar resnično dvomim, glede na to, koliko so ji pomenili skupni trenutki z možem, je vse še tukaj.“
Klet je bila velika, za celo nadstropje, polna večjih in manjših zabojnikov, kovčkov in škatel. Vedela sta, da jima bo vzelo kar nekaj časa, da vse preiščeta, ampak se bo še kako izplačalo.
„Posveti mi, jaz pa bom odpirala, da ne izgubljava časa.“ Odprla je kovček, ki je ležal pod stopnicami, in v njem našla stara oblačila. Na hitro jih je premetala, ugotovila, da ni nič vrednega, in odprla naslednjega. Ponovno oblačila. Vendar.. ko je bolje pogledala.. otroška oblačila. Zakaj bi imela gospa Stopar v kleti otroška oblačila, če nikoli ni imela otrok? Spogledala sta se in se premaknila globje v klet. Ob steni je stala omara s policami, na kateri je bilo pet aluminijastih škatel, v katerih so včasih prodajali piškote. Odprla je prvo ter jo izpustila iz rok.
Zobje. Škatla je bila polna zob. Razleteli so se po tleh in ko je pogledala Teodorja, je imel v očeh grozo, ki jo je čutila tudi sama. Roke so se ji tako tresle, da se je bala, da bo izpustila še drugo škatlo, vendar je morala pogledati vanjo. Bala se je, kaj bo odkrila. Kaj bi lahko bilo še hujše od
polne škatle zob? V trenutku, ko je zagledala vsebino druge škatle, si je oddahnila. V njej so bile samo stare fotografije. Z olajšanjem je pogledala Teodorja in se mu želela nasmehniti, a so ji kotički ustnic obstali nekje na pol poti, ko je videla njegov izraz na obrazu. Njegove oči so zaprepadeno strmele v škatlo, in ko je obrnila pogled nazaj k fotografijam, je videla, kar je videl tudi on. Na vseh slikah so bili otroci. Goli. In vsi so.. spali.. zraven čisto vsakega pa je nasmejana sedela gospa Stopar.
Imela je občutek, da je svet obstal. Da sta stala pod vodo, kjer je bil odsoten sleherni zvok, kjer so bili njuni gibi upočasnjeni, kjer sta skorajda lebdela. Hkati pa so ji misli drvele, kot da se pelje z vlakcem smrti, in ima v vsakem ovinku občutek, kot da jo bo vrglo iz proge.
Ni vedela, koliko časa je minilo. Mogoče minuta, mogoče cela večnost, ali pa samo nekaj sekund.
Za seboj je slišala zvok, ki ga ni znala točno določiti. Mogoče.. kot zvok, ko se lubenica končno vda in prepolovi. Sočno, s topim padcem. Obrnila se je in na tleh zagledala Teodorja, vendar ni izgledal.. prav? Z njegovo glavo je bilo nekaj hudo narobe. Nato pa je zagledala obraz svoje
nekdanje pacientke. Prijetne, nedolžne gospe Stopar. In ta obraz je bil zadnje, kar so njene oči kadarkoli uzrle.
Dodaj odgovor