Kolo porinem redarju, opazuje me, preveč dolgo, pregloboko, zdi se mi, da vidi vse kar hočem skriti, hitim do svojega menjalnega prostora, zraven pa gledam okoli, če bom videl obraze mojih treh, prsti so okorni, odpnem kolesarske čevlje, razmišljam, ne bi rad pozabil česa, odvržem jih na tla in nataknem superge, doma sem se navadil, da jih lahko obujem že zavezane, saj sem tako hitrejši, s tal poberem gel in si ga porinem pod dres, preverim, če imam številko na sebi, iz bidona naredim požirek postane vode in tečem,
tečem proti izhodu iz menjalne cone, ne vem ali sem vesel, da je pred mano samo še tek, vem, da je to moja najljubša disciplina in da sem vedno zatrjeval, da samo da pridem iz vode in kolesa, in končanje tistega, kar sem si tako želel ne bo več vprašanje, po drugi strani se mi v misli prikrade, da je pred mano še maraton, ampak kot sem neštetokrat vizualiziral ta trenutek, to odrivam od sebe, vse negativno mora stran v naslednjih treh urah, osredotočam se samo na korak in dihanje, vsake toliko pogledam na uro, tempo prvih pet kilometrov ne sme biti hitrejši od štirinajst kilometrov na uro, vse imam naštudirano, velikokrat sem že pretekel tako razdaljo in enostavno ne smem začeti prehitro, da kasneje ne plačam cene nesmotrnega začetka, zdi se mi, da imam vse v svojih rokah,
da imam vse v svojih rokah, ne vem pa ali so moji že tu, rad bi videl otroka, tudi njo, čeprav so bili zadnji tedni težavni, vem, da sem obljubil, da se ne grem več tega športa, vem, da sem že lani obljubil, da je to zadnjič in včeraj ko sva se slišala, mi je, preden je prekinila, siknila, da je
prepričana, da tudi ta ne bo zadnji, in to razmišljanje vpliva na počutje, na uri vidim, da se mi dviga utrip in pada tempo, kako ne razume moje želje, ona pravi, da je to obsedenost, da bi imela raje pijanca, pijanec je vsaj zjutraj doma, ne vem kako ne razume, da potrebujem to, na okrepni
postaji zgrabim plastenko vode in si jo zlijem po lobanji, vroče je, še bolj vroče je, ker mi začne šumeti v glavi, skoncentriraj se, si pravim, a ne gre, vem, da doma nekaj ne štima, dolgo že čutim, nekje sem prebral, da imamo vsi vzdržljivostni športniki problem, ki ga rešujemo s pretiravanjem, ampak jaz nisem tak kot ostali, jaz sem ogromno z otroki, ženo, rad jih imam, vse jim je podrejeno,
vse jim je podrejeno, morda pa nimam prav, zakaj potem nisem sedaj z njimi, zakaj vse to treniranje, prehrana, počitek, nekaj me zapeče v zadnji mišici, na levi nogi, to poškodbo vlečem že skoraj dve leti, bolečina je sedaj edino dejstvo, vse ostalo je neznanka, zdravnik je rekel, da moram počiti, od jutri samo še počivam in se posvečam družini, samo naj že pridejo, vedno večkrat dvigujem glavo, rad bi jih videl, morajo priti, kako ne zastopijo, da jih potrebujem, ali veš kolikokrat smo te mi potrebovali, na vsako morje si odšel s kolesom, pred službo tečeš in
ponoči plavaš, doma pa vegetiraš, brskaš po netu in bereš triatlonske knjige, kadar si želim kam iti s tabo ne moreš, ker imaš naslednji dan trening, polhn kurac te imam, slišim tri glasove, eden se smeji, eden šepeta, eden kriči, joj, ne sedaj, tako ne bom prišel do cilja, nehote pogledam na tablo ob poti, številka sedem me močno preseneti, rekel sem si, da ne bom gledal kilometre, še petintrideset jih imam do cilja, zberi se,
zberi se samo še danes, potem pa bomo srečna, normalna družina, hodili bomo na sprehode, ob jezeru pili kavo in skupaj sedeli ob hiši, prepozno je, mi je vpila zadnjič, ko sem se usedel na kolo, saj se bova zvečer pogovorila sem miril situacijo, potem pa sem ves dan vozil, imel semzadnji težji trening, ko sem prišel nazaj je že spala, zbegan sem, ko sem počasi začenjal s tem športom je bila tako navdušena, da je vesela, da ima takega športnika, z mano je hodila na vse tekme, vsakič sem jo vprašal za dovoljenje, preden sem se kam prijavil, pred letom mi je celo
sama plačala prijavnino, niti ust nisem mogel odpreti, ko mi je prvič očitala, da mi je plačala samo zato, ker me ni mogla gledati in da je upala, da bom končno sprevidel, da sem z vsakim pretečenim kilometrom kilometer bolj oddaljen od njih,
oddaljen od njih mi odmeva v ušesih, prehitevam in sem prehitevan, spomnim se na mami, razmišljam o njej, kako bi bilo, če bi bila še živa, nihče mi ne verjame, ampak v trenutkih popolne utrujenosti, se še najbolj povežem z njo, čutim jo, teče ob meni, jokam, in dobesedno letim, vedno začutim neko nenormalno sposobnost, vem, da bo padec težak, da se senca njenega obraza nenapovedano pojavi in da vedno sledi pristanek v globoki jami, ko izgine, naših še vedno ni, kaj če sploh ne pridejo, vsaj v cilj moram priti z otrokoma, o tem sem premišljeval vsako jutro, ko mi je budilka zvonila ob nenormalni uri in sem se spraševal zakaj mi je tega treba, in kaj, če jih sploh ne bo, če je tokrat res tako huda, da so ostali doma, zopet jokam, tokrat od nemoči, ali mogoče res ne bi smel početi tega, smilijo se mi ljudje, ki živijo za službe in nimajo želja, tako kot jih imam sam, morda jih imam res preveč, in se nobeni ne uprem, zdi se mi, da me to poganja, kaj pa odgovornost, si mi velikokrat rekla, moj odgovor je bil, da imava vse urejeno, pa tvoj da seveda, ko pa si za vse sama, in moj kako sama, saj vozim otroke na treninge in hodimo na izlete in pospravim po stanovanju ko pridem s športa, že vmes si se drla, da to ni vse, oziroma da je to nič,
nič, iz žepa vzamem gel, ga z usti odprem in si ga stisnem po grlu, na polovici sem, pa tako izmučen, ni mi v veselje to matranje, ker vem, da me doma čaka hiša, ki gnije in razpadajoči zidovi, plesen v najini spalnici, ki je vedno bila več kot plesen, mislim na mami, skušam misliti
na mami, rad bi se vrnil v stanje evforije, rad bi jo ob sebi, sedaj mi je težko, prosim pridi, prvič zahodim, o drek, sedaj bo šlo vse samo še navzdol, probaj teči, vsaj do naslednje okrepne postaje, pa potem malo hodi, ne morem več, ko bi vsaj prišli, nikoli več se ne prijavim, gledalcev je ogromno, vendar med njimi ni tistih, ki bi si jih želel, so samo sence, prijateljem sem govoril, da ne rabijo priti, da bom zmogel sam, sedaj nisem več prepričan, slabo mi je, karkoli vzamem na okrepčevalnici izbruham, nič ne ostane v meni, kot bi telo hotelo izločiti vso nesnago, ki jo leta nabiram v sebi, do cilja moram še petkrat skozi park, pijem, nič več ne gledam kam bruham, veliko gre po meni, saj je samo voda, pomislim,
pomislim na odstop, hodim, ves trud bo zaman, razočaral boš prijatelje, name nikoli ne pomisliš, bi rekla, če bi bila tu, najpomembnejša stvar v življenju ti je triatlon, ne drži, res ne, zakaj pa potem ne nehaš, odstopi, pridi k nam, in poskusimo še enkrat, čeprav se bojim, da je prepozno,
vse sem zasral, stojim, potem zopet naredim nekaj korakov, nisem nič posebnega, veliko ljudi doživlja isto kalvarijo, le da imajo oni verjetno ob progi družino, ki jih vzpodbuja, jaz pa sem povsem sam, v zadnjem krogu, vendar povsem na dnu, kaj mi pomeni dvig rok, če ni poleg moje
družine, in celoletno odrekanje, zakaj, hitro bom odšel domov in jih vse skupaj objel, se jim opravičil in nehal s tem butastim hobijem, ki mi uničuje življenje,
življenje pa sem tudi sam, moje sanje, hodim med tulečo množico, za katero je vsak tekmovalec junak, mnogi zadnjih nekaj metrov naredijo z otrokom, ženo, bratom, tudi sam bi, pa ni nikogar, zgrudim se v cilj, povsem nemočen ležim in jokam, vem kaj moram, vem kam moram, prostovoljci so prepričani, da jočem od sreče, čestitajo mi, me objemajo, prepričani da sem dosegel nekaj nemogočega, gledam proti Sloveniji, proti domu, družina je vrednejša od vseh Ironmanov, z medaljo, ki me žulji okoli vratu, kot bi imel ovešeno verigo tavam po ciljnem prostoru, nikoli še nisem bil tako osamljen, dovolj imam,
dovolj imam, srečam nekaj Slovencev, ki so končali preizkušnjo, hvalijo me, godi mi, skupaj stopimo do prijavnega prostora, prijavim se, drugo leto moram izboljšati letošnji čas,
drugo leto moram izboljšati letošnji čas.
Dodaj odgovor