Vse se je zakompliciralo s slavisti, oz. po novem s slovenisti, ker ti naši slavisti imajo radi izumljanje besed. Govorim o jezikoslovcih, o gramatikih! Ampak ne o vseh. Samo o tistih besedičnih nacistih, ki jim je pomembneje, da se nekaj reče prav, kot pa da se sploh reče.
Skratka ti slavisti so pogledali besedo stavek, ki je tako lepo služila za tisto kar se začne na začetku, ko človek zajame in spusti glas, in se konča na koncu, ko človek glas zniža ali zviša, češ, zdaj sem stavek končal in lahko ti poveš svoj stavek.
Ti slavisti so rekli, kaj pa je to notri v stavku? In so stavek odprli. Predstavljam si, da je to izgledalo nekako tako, kot da bi odprli pokrov avtomobila. Tisto s čimer so stavek odprli je bil stavek. Rekli so: “Gremo pogledati, kako ta stavek zgleda od znotraj.” To so rekli s svojim stavkom in začeli žnarati po stavku s svojimi stavki.
In kaj so našli notri? Nekaj novega. Nekaj kar v našem jeziku še ni imelo imena.
“Novim stvarem je vendar treba dati ime,” so rekli in posegli po najbližji stvari, po stavku, ki je ležal tam na tleh, uporabljen (z njim so namreč malo prej stavek odprli).
Tako so tiste stvari, ki so v stavku, poimenovali stavki, in ni bilo več te besede za stavek sam. Stvar je bila skrajno nerodna, saj za trenutek niso niti znali komunicirati, dokler ni eden od njih vzkliknil kot kura. Zvenelo je nekako takole: po-veeed. In imeli so novo besedo za stavek. Stavku bodo od zdaj naprej rekli poved, da bodo tiste stvari v stavku lahko še naprej uporabljale besedo stavek. To so naredili in potem so se skrili in upali, da nihče ne bo opazil.
Toda niti eden od teh slavistov se ni spomnil o tej menjavi povedati jeziku (ki je vendar živa stvar), tako da ljudje še danes rečejo stavek, ko govorijo o tistem, kar bi slavisti radi imenovali poved.
In tudi jaz se štejem med te ljudi. Če nekoga vprašam, ali zna francosko, in mi ta oseba odvrne: “Znam, ampak samo par stavkov,” seveda razumem, da je govora o tistih zvokih, ki se radi spuščajo, ko se hočemo razumeti, in da najbrž ta oseba v svoji želji po komunikaciji ne šteje koliko predmetnih in koliko namernih odvisnikov je izustila.
Skratka, vse to so stavki:
- Miha je šel v trgovino.
- Nehaj!
- Koliko je ura?
- Kdove zakaj sem se krčevito posmehnil, si odpel gumbe na srajci, jih nato spet zapel, odšel h knjižni polici, vzel kirurški priročnik, hotel pogledati nekaj o prelomih lobanjskega dna, pa knjigo spet odložil. (Bulgakov, Snežni vihar)
- Prišel sem raje sem, ker imam dovolj tistih slavistov v drugi sobi.
Vse to so stavki kadar govorim o njih v kontekstu kreativnega pisanja. Ker pisanje ≠ slovnica. Mi skušamo delati nekaj drugega kot matematiko iz črk.
Da torej povzamem… Dajte nam že mir! Nismo mi krivi, da ne znate dajati imena stvarem.
Še razlaga v slikcah za tiste, ki vam to bolj paše:
Vsi komentarji o slovnici so dobrodošli na kud.pisalnistroj@gmail.com in bodo, v kolikor so na mestu, tudi upoštevani 🙂
Rok Sanda