Stari kombi je prav počasi sopihal po vršiškem klancu. V meni je vse bolj naraščal nemir. Le še nekaj ovinkov me je ločevalo do morda najbolj nore pustolovščine v mojem življenju. Strmela sem skozi okno in v steni Prisanka iskala obraz Ajdovske deklice. Začarana deklica je bila to, tako, kot sem bila že dobro leto začarana tudi jaz. Nemirno sem si popravljala sončna očala, nikakor nisem našla primernega položaja za svojo zadnjico na oguljenem sedežu kombija.
Te počitnice sem načrtovala že od marca, ko sem končala z letnimi obračuni. Nujno sem potrebovala počitek po nekajmesečnem delu. Ne le, da sem delala cele dneve, tudi marsikatero noč sem preživela v pisarni. Predvsem pa sem potrebovala nekaj dni umika od doma, od vedno istih obrazov, vedno istih družinskih obveznosti, od zidov domače hiše, kjer sem imela tudi sedež podjetja. Z možem sva se že dalj časa spopadala z zakonsko krizo. Ljubezen med nama je že zdavnaj ugasnila, agonijo zakonskega življenja sva ohranjala, kako neumno, le zaradi otrok.
Družino sem počasi pripravljala na to, da si bom vzela nekaj dni zase. Iskala sem variante, kam bi se podala. Toplice so se mi uprle. Za to, da bi šla kar nekam brez veze, dokler mi ne bi zmanjkalo volje in denarja, mi je manjkalo poguma. V hribe! Cel julij sem čakala lepo vreme, ki ga kar ni hotelo biti. Začel se je že avgust, sicer najprimernejši mesec za obisk hribov in res so vremenarji napovedali dalj časa trajajoče lepo vreme. Zdaj ali nikoli!
Ves čas sem upala, da tega dopusta vendarle ne bom preživela sama. Že dolgo je v meni tlela želja, da bi ga preživela skupaj z moškim, ki me je zavrtel, kolikor sem bila dolga in široka. Pred dobrim letom mi je padel v oči na neki prireditvi. V trenutku, ko sem ga zagledala, me je zadelo. Začutila sem, da me je vesolje pripeljalo tja in sem ga morala srečati. Ves čas trajanja prireditve sem postavala v njegovi bližini in ga občudovala. Visoko, vitko telo, nekoliko daljši, črni lasje, bil je pravi lepotec, ki je deloval nekoliko skrivnostno. Pozanimala sem se, kdo je, kje je zaposlen in mu napisala pismo. Odgovoril mi je. S tem se je začelo najino dopisovanje, vmes sva se nekajkrat na kratko srečala, večkrat pa sva tudi govorila po telefonu. Spoznala sem, da sem se noro zaljubila vanj in želela sem si ga čim bolje spoznati. To pa bi bilo najlažje, če bi bila dlje časa skupaj. Torej sem zavrtela telefonsko številko in ga direktno vprašala:
»Greš z mano v hribe?«
Za trenutek je ostal brez sape.
»Kaj? Kdaj? Kam pa greš?«
»Mislila sem napraviti turo od Vršiča do Bohinja, za kar bi rabila štiri dni. Grem sama in bi bila zelo vesela, če bi se mi pridružil.« Srce mi je divje utripalo v pričakovanju njegovega odgovora.
»Maaa, ne vem, moral bi si vzeti prosto, ne vem, če se mi bo izšlo. Pa tudi štiri dni hoje je zame preveč, ker sem len za hodit. Ne vem…«
Vedela sem, zakaj okleva. Ni bil problem samo v tem, da je imel dogovorjene nastope, niti v tem, da ni bil vajen hoditi. Iz mojih pisem je vedel, da se v meni prebujajo močna čustva in tega se je zbal.
»Glej, greva v hribe, popolnoma brez obveznosti. Poslala ti bom načrt ture in točen seznam vse potrebne opreme, ti pa se medtem odloči.« S cmokom v grlu sem tiho dodala: »Peter, zelo si želim, da bi šel z mano.«
Res sem še isti dan pripravila natančna navodila glede opreme, obleke in hrane ter mu skopirala karto in označila pot.
»Desetega avgusta okrog poldneva se dobiva na Vršiču pri Tičarjevem domu,« sem še zapisala in odposlala zajetno kuverto.
Taka so bila vsa moja pisma, ki sem mu jih v zadnjem času pošiljala, vsakokrat sem napisala najmanj štiri, pet strani. On je o meni vedel praktično vse, saj sem mu pisala po večkrat na teden o vsem, kar sem počela. Z njegove strani je pošta prihajala mnogo redkeje. Vse redkeje. Pravzaprav sem hotela videti, v kakšno smer se je razvil najin odnos, če bi temu sploh lahko tako rekla, zato sem ga povabila.
Do Kranjske gore sem prišla z avtobusom. S petindvajset kilogramskim nahrbtnikom na ramenih sem se postavila na vršiško cesto in dvignila palec. Kje so že tisti časi, ko sem večino svojih poti preštopala! Tako sem se znašla v tem kombiju, ki je na Vršič peljal skupino starejših ljudi. Bo prišel? Me bo čakal? Živci so delali s polno paro. Še malo…in klanec se je položil, prispeli smo na 1611 m visoki Vršič. Šofer je ustavil pri kiosku in izstopila sem. Od razburjenja niti nisem čutila teže nahrbtnika, kar tako mimogrede sem si ga vrgla na rame in zakorakala proti koči. Srce mi je noro razbijalo, pogled mi je taval po ljudeh in iskal ljubljeni obraz. Nenadoma sem ga zagledala. Na klopi je sedel ves izgubljen in tisti trenutek je tudi on zagledal mene. Vstal je, jaz pa sem stopila proti njemu:
»Peter! O, Peter, prišel si…« Samo to sem izdavila, čeprav sem ves čas sanjarila, kako mu bom planila okrog vratu. »Si že dolgo tu?«
»Ne, pravkar sem prištopal z bovške strani. Veš, že dolgo nisem štopal, prav zanimivo mi je bilo. Pravzaprav sem imel kar srečo in sem hitro prispel. Tu je dosti prometa, tako da ni bilo problema dobiti prevoz.«
»Si upošteval moja navodila glede opreme?« sem vprašala ob pogledu na njegov mali nahrbtnik.
»Glede na tvoje izkušnje ti zaupam in sem vzel vse, kar si napisala.«
»No, potem pa predlagam, da greva v kočo in rezervirava ležišče. Postelje bodo hitro zasedene, že zdaj je tu veliko pohodnikov.«
Ko sva si uredila prenočišče, sem rekla:
»Še celo popoldne je pred nama. Kaj praviš, greva za ogrevanje na Sleme?«
Prijetna in nič težka pot naju je pripeljala na čudovito razgledno točko, od kjer se je pred nama bohotil fant od fare, Jalovec. Lansko leto sem stala na njegovem vrhu. Pod nama je ležala dolina Tamarja s Poncami, Mojstrovki sta se raztezali na strani proti Vršiču. Nebo je bilo čisto, razgled res čudovit. Posebna značilnost Slemena so majhna jezerca, ki so polna vode tudi v najbolj vročih dneh, in ovce, ki so tako domače, da si kar same postrežejo s hrano iz nahrbtnika. Celo uro sva sedela pod vrhom, sam vrh je bil namreč poln ovčjih iztrebkov in temu primerne so bile tudi vonjave. Tiho sva sedela in uživala v razgledu.
»Da se ne bi vračala po isti poti, pojdiva ob vznožju Mojstrovke. Tam je sicer kar nekaj melišča, tudi preko snega bo treba iti, vendar ni nič hudega,« sem rekla in vstala. Vedela sem, da v resnici nima pohodniških izkušenj in da bom morala paziti, kakšne poti bom izbrala, da se mu ne bi hribi zamerili. Krenila sva. Med potjo sem mu pripovedovala o legendarnem Šraufu, ki ga je prav tu zasul plaz.
»Si utrujen?« sem ga vprašala, ko sva se vrnila na Vršič.
»Ni hudega,« je odvrnil. »Če bo tako tudi naslednje dni, bo kar v redu.«
»No, tako zelo lahko ne bo, vendar sem prepričana, da boš zmogel tudi najtežje dele. Včasih bo treba malo poplezati, večina poti pa bo prav prijetna, boš videl.«
V strahu, da ga ne bi vse skupaj minilo, nisem hotela več razlagati o poti, ki naju je čakala. Vedela sem, da bo na nekaj mestih precej zoprno zanj, ki ni vajen jeklenice in klinov. Pravzaprav sem to odločitev, da ga povabim v hribe, sprejela zelo neodgovorno, saj sem vedela, da nima v bistvu prav nikakršnih visokogorskih izkušenj. In ob tem sem se imela za pametnega hribovca! Pojedla sva joto in še nekaj časa uživala ob sončnem zahodu. Klepetala sva o vsakdanjih stvareh in opazovala množico ljudi, ki je postopala okrog koče.
»Mislim, da bo najbolje, če greva kar spat, zjutraj bo treba zgodaj vstati, če se hočeva vsaj delno izogniti hoji po vročini. Ta nama sicer ne uide, vendar je mnogo prijetneje hoditi v jutranjem hladu.«
V sobi je prespalo še sedem drugih planincev. Noč je minila mirno, brez smrčanja, tudi utrujen ni bil nihče in vsi smo dobro spali. Zbudila sva se ob šestih, ravno prav. Na hitro sva se umila, tu je bila še topla voda, česar v naslednjih dneh ne bova več deležna. Po obilnem zajtrku sva si nadela nahrbtnike in krenila proti Prisanku. Premišljevala sem, kako naj mu povem, zakaj sem ga pravzaprav povabila. Gotovo se je tudi on ukvarjal s tem vprašanjem. V strahu, da bom uničila dopust že takoj na začetku, sem molčala. Dobri dve uri sva hodila po lepi poti pod Prisankom, ko sva končno prispela do prvih skal. Zame se je tu šele začel pravi užitek, kajti od vsega v hribih sem najbolj ljubila stik s skalo. Ob majhnem potočku sva se ustavila.
»Dosti energije bova rabila za vzpon na Razor, zato se dobro okrepčajva,« sem rekla.
S čisto studenčnico sem obema napolnila plastenko in vanjo dodala cedevito. Povedala sem mu, da je pred nama prva resnejša preizkušnja in mu natančno razložila, kako naj se obnaša v skali, da bo lažje premagoval napor. Ko sva si temeljito odpočila, sva nadaljevala pot. Kmalu sva pospravila palice v nahrbtnik in zaplezala v prve skale.
»Plezaj pred mano, da te bom imela vedno pred očmi. Če kje ne boš vedel, kam bi stopil ali se prijel, se ne boj povedati, vodila te bom. Predvsem glej, kje je skala umazana, to je najbolj zanesljiv znak, da je kamen trden, ker se ga je tu prijelo že mnogo rok. Pa še to, ne boj se jeklenice in klinov, kajti tu so za varno plezanje. Tudi če ne boš čutil potrebe, se le primi za jeklenico, nočem, da pride do kakšne neumnosti. Pa srečno!« sem nama zaželela.
Plezala sva po zajedi, pot je bila lepo speljana in dobro varovana. Nenadoma se je strmo spustila navzdol.
»Imaš vrtoglavico?« me je zaskrbelo, ko sem opazila njegov prestrašen pogled. Zatrdil mi je, da je vse v redu.
»Ne boj se, ta spust navzdol bova morala nadoknaditi in se ponovno dvigniti in to se bo še mnogokrat zgodilo,« sem ga v šali potolažila. »V skali hitro napreduješ, mnogo hitreje, kot na melišču ali travnatem terenu, kajti tu greš v glavnem le navzgor. Vse bo v redu.«
Njegov pogled mi je pričal, da mi ne verjame povsem. Po kakšni uri plezanja sva ponovno počivala. Uživala sva v družbi rumenega metulja, ki nama je neprestano sedal na roko. Bila sva že zelo visoko, pogled nama je uhajal v pobočje Jalovca in Mangrta. Kako sta lepa ta vršaca!
»Daj, sedi tako, da boš za sabo imel oba vrhova, to bo čudovit posnetek!« sem ga prijela za roko in telo mi je streslo od tega dotika. Ne, ne smem početi neumnosti, sicer bom izgubila razsodnost in tvegala nesrečo. Paziti moram nanj. O bog, kako bi ga rada objela. Premagala sem noro željo in napravila nekaj posnetkov z njegovim foto aparatom. Krenila sva dalje. Prišla sva že pod sam vrh Razorja, ko sem nenadoma zagledala kozoroga, ki je na grebenu izvajal svojo predstavo.
»Poglej tja gor, kozorog. Kako je važen, kot bi poziral,« sem se veselila prizora.
Tudi on se je razveselil in videla sem, da se mu je vrnilo veselje za nadaljevanje poti. Prispela sva na preval, s katerega sva že videla kočo na Kriških podih, kjer bova spala. Pod skalo sva odložila nahrbtnika in se odpravila na Razorjev vrh. Žigosala sva razglednice in se kar hitro spustila nazaj na preval, kajti čakal naju je najtežji del poti tega dneva. Pred leti sem delala to pot v nasprotni smeri in od takrat sem si ta del zapomnila kot sploh najtežji del vseh mojih planinskih poti. Dobro uro sva se spuščala po zoprnem melišču in z gruščem posutih skalah, kar je bilo izredno utrudljivo. Le sem ter tja so bile nameščene jeklenice in klini, katerih sva se prav otroško veselila. Končno sva prispela do koče, kar prilično utrujena. Pogledala sem ga:
»Kako je? Prvi dan si preživel, čestitam!«
Bil je pošteno zmahan in ni odgovoril. Šla sva naravnost v kočo, ki je bila že polna. Še preden sva se preoblekla, sem šla rezervirat ležišče. Ob pogledu na številne pohodnike sem si resnično želela, da bi dobila posteljo, pa čeprav na skupnih ležiščih. Medtem je tudi Peter že prišel k sebi. Slekla sva mokra oblačila in si naročila segedin. Po obilnem obroku sva kar obsedela.
»Boš laško ali union?« sem vprašala in se napotila proti šanku.
»Laško,« je odvrnil in se mi pridružil. Vsak s svojo steklenico v roki sva šla ven. Sedla sva na klop pred kočo in se zastrmela globoko v dolino.
»Upam, da ti še ni žal, da si se spustil v to avanturo,« sem načela pogovor po nekaj minutnem molku. »Celih deset ur hoje je za nama, dobro si se držal, res,« sem ga pohvalila.
»Moram kar pošteno priznati, da sem precej utrujen. Še nikoli v življenju nisem toliko časa skupaj hodil. Ma kaj hodil, ta nahrbtnik je tako težak! Sicer pa razen tega spusta na koncu ni bil cel vrag. No, ampak zdaj sem že bolje. Segedin je bil zelo dober, a ne? Zanimivo, kako ima hrana v hribih čisto drugačen okus, kot doma,« se je nasmehnil. »Kar skupaj lezem, kar zaspal bi,« je še rekel.
»Nasloni se name in malo zamiži.«
Komaj sem čakala, da sem mu lahko ponudila svoj objem. Postrani me je pogledal, kot da ne ve, ali resno mislim.
»Daj no, ne bom te pojedla, sem že večerjala,« sem se pošalila in ga z roko objela okrog ramen. Narahlo sem ga potegnila k sebi. Voljno mi je sledil in se skušal na trdi klopi čim bolj udobno namestiti. Glavo mi je položil v naročje. O nebesa, že celo leto sem sanjala o tem trenutku! Nekaj časa sem ga pustila pri miru, molčala sva. Čez čas je pričel govoriti. Kako se je odločal, naj gre ali ne. Kako mu je nerodno, ker mi ne odpiše na moja številna pisma. In potem je govoril in govoril, o vsem mogočem. Tiho sem ga poslušala. Vsake toliko sem mu šla z roko skozi dolge črne lase. Govoril je o svojem otroštvu, o bratu, ki je med služenjem vojaškega roka umrl, o službi, o svojih sanjah in načrtih… Moja roka se ni več ločila od njegovega lica, božala sem ga, mu kuštrala lase, nežno sem ga stiskala k sebi. Rada bi ga poljubila, pa si nisem upala. Kljub temu je moje srce vriskalo od veselja in sreče, kajti izpolnila se mi je davna želja, da bi izvedela o njem še kaj več, kot mi je bil pripravljen napisati v tistih redkih pismih. Sonce je že zdavnaj zašlo, polna luna se je bohotila na nebu in se nama smehljala. ‘Luna, bo moj?’ sem v mislih vprašala in zdelo se mi je, kot da se mi je nagajivo nasmehnila. ‘Vse je v tvojih rokah,’ mi je pomežiknila. ‘Ampak….če pa se bojim! Bojim se, da se bo ustrašil in pobegnil. Bojim se, da bom preveč vsiljiva, da si ne bo upal prevzeti odgovornosti, ki jo razmerje prinese.’ Doslej je bil svoboden kot ptiček na veji, počel je, kar in kadar je hotel, zavedala sem se, da ni enostavno zavezati se v odnos, še zlasti s poročeno žensko. Pogledala sem v zvezde in v mislih vzdihnila: ‘Vesolje, pomagaj mi, prosim. Če sva oba zrela za to, naju združi v ljubeč, bogat odnos. Prosim!’
Tudi Peter se je medtem izgubil v svojih mislih in nekaj časa sva oba molčala.
»Prav prijetno mi je v tvojem naročju, ampak klop je pa le pretrda,« se je zdramil. Dvignil se je, se pretegnil in zaklical:
»Poglej, kozorogi! Poglej, koliko jih je!«
Res, v bližini koče je bilo vsaj dvajset kozorogov in dva samca sta se borila za vodstvo črede. Oba velika in mogočna sta se postavila na zadnje noge in udarila skupaj z rogovi. Kozorogi se niso zmenili za množico ljudi, ki jih je opazovala. Krasna noč se je naredila in vsi smo še kar posedali zunaj. Bilo je prav prijetno toplo, strmeli smo v milijone luči pod nami in nad nami. Zaradi takih trenutkov je lepo priti v gore! Čez čas sem ga objela okrog pasu in mu šepnila:
»Pridi, greva spat. Zjutraj bo treba zgodaj vstati.«
Prijel me je čez rame in me stisnil k sebi. Tesno objeta sva se napotila proti koči. Dvignila sem pogled k njegovemu obrazu, ustavila sva se. Z obema rokama mi je objel obraz in mi nekaj časa zrl v oči.
»Nič ne reci, prosim, nobenih izjav in obljub, ki bodo nekoč bolele. Uživajva ta trenutek, ki nama je dan,« je rekel in me poljubil.
Postala sem čisto mehka, tla so se mi zamajala pod nogami, počutila sem se kot najstnica pri prvem poljubu. Vsa omotična sem mu sledila, ko je vstopil v kočo. Spravila sva se vsak v svoj pograd, on spodaj, jaz zgoraj. Preden sem zaspala, sem roko spustila proti njemu, stisnil mi jo je in vsa srečna sem zajadrala v svet sanj.
Naslednje jutro sva se zbudila okrog sedme ure. Nerodno je umikal pogled, ko sva sedela pri zajtrku.
»OK, saj se ni svet podrl, če si se mi odprl bolj, kot si želel,« sem rekla. »Spoštujem tvojo željo, da sva prijatelja, čeprav dobro veš, da jaz do tebe čutim mnogo več. Vsi tisti izlivi v zadnjih pismih, vse pesmi, ki sem jih napisala zate, vse to je resnica, ki jo že dolgo nosim v sebi, le povedati si nisem upala. Zdaj veš. V nič te ne bom silila. Presrečna sem, da si se mi pridružil na tej poti in trudila se bom, da bova pot tudi končala kot prijatelja, če tako hočeš.«
»Veš, da je tako bolje za oba,« mi je končno pogledal v oči.
»Ja,« sem odvrnila in pogoltnila solze, ki so se mi začele nabirati. »Le brž se odpraviva, sicer bova hodila po največji vročini,« sem ga začela priganjati.
Kozorogi so naju že čakali ob poti, nič se niso pustili motiti pri svoji jutranji paši. Pot naju je vodila po skalnih ploščah proti Bovškemu Gamsovcu. Kmalu sva pospravila palice in spet zaplezala. Dobro nama je šlo od rok in nog, v strmini sva pozabila na zadrego, s katero sva začela dan. Med komentiranjem poti sva lepo napredovala. Priplezala sva do ključnega dela vzpona, do zelo ozkega kamina, z obeh strani obdanega s klini. Zelo na tesno sva se z nahrbtniki zrinila skozenj, kjer pa naju je čakala še ena past. Velika skala, klini pa precej narazen vsaksebi. Peter je plezal naprej, s težavo se je povlekel čez skalo, jaz pa, ki sem bolj kratkih nog, sem obstala prilepljena na skalo, z nogama na široko razkoračenima in rokama daleč nad glavo. Naenkrat nisem vedela več ne kod ne kam. V noge sem dobila tresavico in skoraj me je že zagrabila panika, ko sem končno le odkrila, da pravzaprav vodi čisto lepa pot okrog skale, midva pa, junaka, lezeva čeznjo! Na vrhu Bovškega Gamsovca sva počivala in podoživljala opravljeno pot. Sledil je dolg spust do Luknje, kjer sva malicala, potem pa še precejšen spust in seveda temu primeren tudi ponovni vzpon do Doliča. Tu sva načrtovala spet prenočiti. Zadnji dve uri sta se neznosno vlekli, hodila sva po hudi vročini, nikjer ni bilo nobene sence in vsa presrečna sva bila, ko sva zagledala kočo.
»Še malo, pa bo konec te kalvarije,« sem rekla med sopihanjem. »Ko le ne bi sonce tako žgalo, saj tehnično je pot povsem nezahtevna, le ta neznosna vročina…«
Obema je bilo že dovolj. Koča je bila polna. Dolič je točka, kjer se zbirajo poti iz vseh strani. Veliko planincev je prišlo s Triglava, nekateri so se samo ustavili za počitek, veliko pa jih je tudi čakalo na prenočitev. Zjutraj bodo nadaljevali pot po dolini triglavskih jezer, nekateri na Triglav, nekateri v Zadnjico, pa na Kriške pode… v vse smeri. Na poti sva srečala mnogo Čehov, pa Italijanov, Nemcev, Štajercev…Najslabše opremljeni so bili zagotovo Čehi. Ni čudno, da je toliko nesreč. Pojedla sva mineštro in obsedela. Oba sva se trudila, da se ne bi spozabila. Kramljala sva o vsakdanjih stvareh, govorila sva o poti, ki naju jutri čaka, opazovala množico okrog sebe. Počakala sva zahod sonca. Strmela sva v zvezdnato nebo, ko je Peter vzkliknil:
»Utrinek, si ga videla?«
In res, nešteto utrinkov si je sledilo na jasnem nebu, občudovala sva jih in se veselila.
»O, Peter, a ni čudovito? Tudi zaradi takih trenutkov se splača priti v hribe, se strinjaš? Presrečna sem, da to doživljam s tabo. Hvala ti.«
Prijela sem ga za roko in molče sva še nekaj časa občudovala zvezde. Le njegov stisk roke mi je povedal, da je z mano. Brez besed sva krenila v kočo. Kar kmalu sva se pospravila vsak v svojo posteljo. Ko mi je zaželel lahko noč, me je pogledal s tistim svojim nagajivim pogledom, v očeh sem za trenutek videla iskrico in vedela sem, da je moj, čeprav tega ne bo nikoli priznal. Dobro sva spala in že sva se zbudila v jutro najinega zadnjega skupnega dne. Oba sva bila dobre volje in kmalu po zajtrku sva zakoračila v strmo melišče proti Hribaricam. Čeprav sem sovražila melišča, nama je šlo dobro in kmalu sva bila na planoti. Odločila sva se, da se ne bova spustila po dolini sedmerih triglavskih jezer, ampak bova šla po levem grebenu nad dolino. Grebenske poti so čudovite in pričakovala sem, da bo taka tudi ta. Nisem se zmotila. Pot naju je najprej popeljala mimo Velike Zelnarice na Malo Zelnarico, pa Veliko in Malo Tičarico in že sva bila na Štapcah. Kako čudovit razgled sva imela z grebena na obe dolini! Fantastičen! Za nekaj minut sva postala in tehtala, kam naj greva dalje. Lahko bi šla čez Planino Ovčarijo, Dedno polje, Planino pri jezeru pa na Staro Fužino. Planine so čudovite, pot je lahka, samo zelo dolga. Odločila sva se, da greva raje kar po zloglasni Komarči do Savice, čeprav sva bila že zelo utrujena.
» Komarča je zelo strma, vendar si dokaj hitro v dolini.«
Tako sva storila in okrog pete ure popoldne sva pritavala h koči pri slapu Savica. Prišla sva v civilizacijo. S tem pa je prišel trenutek najinega slovesa. Cmok se mi je nabiral v grlu zadnjih nekaj ur, nemir je rasel v meni. Ko sva se preoblekla in se najedla in napila, sva se še pozanimala za odhode avtobusa. Peter je imel avtobus čez pol ure, jaz kasneje. Odločila sem se, da bom kar štopala. Nisem se hotela več zadrževati tam. Odpravila sva se proti avtobusni postaji. Molk je pretrgal Peter:
»Zelo lepo mi je bilo te štiri dni. Do konca svojega življenja jih ne bom pozabil. Veliko izkušenj sem si pridobil, veliko sem spoznal o sebi. Verjetno sem si prvič v življenju res vzel čas, da sem razmišljal o sebi, o svojem življenju, o svoji prihodnosti. Mnogo sem se naučil. Hvala ti. Bilo je naporno, zelo, ampak bila si mi tako prijetna vodnica, da se bom z veseljem še kdaj odpravil v hribe. Ampak zdaj se morava ločiti. Vem, pričakuješ, da ti bom rekel, da te ljubim, da si želim ostati s tabo in to… Nič ne bom rekel. Veliko mi pomeniš, to je res, ampak ne želim ti vzbujati lažnih upov, ne tebi, ne sebi. Poročena si, doma te čakajo otroci, mož, ki se mu še sanja ne, da si tu z mano. Mene ne čaka nihče, samo mama. Oba bova morala živeti dalje po utečenih tirih, le v najglobljem kotičku srca bova hranila spomin na te čudovite štiri dni…Nič ne reci, prosim, ne otežuj mi zadeve. Ne moreva… ne smeva….Vedi, da ne bom pozabil. Ko mi bo najtežje, se bom spomnil najinih skupnih doživetij. Z veseljem se jih bom kar naprej spominjal. In pri tem naj ostane.«
Korak nama je zastal, za trenutek sva si zrla v oči in se združila v neskončno dolgem objemu. Ko sva se ločila, sem se obrnila in odšla. Nisem se ozrla, da ne bi videl potoka solz, ki se mi je ulil iz oči. Fak, fak, fak, je kričal vsak moj korak, koza, reva, trapa… sem si ponavljala, kaj si vendar mislila, kaj si sploh pričakovala, kako nisi vedela, da se ne bo izšlo…sem že skoraj tekla stran. Samo stran od tu, kjer so se končali štirje najlepši dnevi v mojem življenju, kjer je ostala moja ljubezen, kjer je ostala moja bolečina. Kot da nisem še dovolj hodila, sem hitela po vročem asfaltu. Stran, stran, stran…
Dodaj odgovor