Ni izbiral besed. Vse, kar je težilo njegovo utrujeno dušo, vse, česar mu niso dali, ko se je dan za dnem bos dobro uro spuščal skozi vinograde v šolo in popoldne sopel nazaj proti bajti, se je skepilo v težke besede, s katerimi me je obmetaval. Brez milosti. Kot je teklo njegovo otroštvo. Kot je skozi zamete gazila njegova mladost. Nisem uresničila njegovih pričakovanj. Nisem tisto, v kar je verjel, ko se je premlad moral spoprijeti s težko odločitvijo oditi ali postati oče.
Ko je izkričal svojo bolečino, je obmolknil. Zastrmel se je vame, z odprtimi usti, ki so hotela nadaljevati, a je zmanjkalo besed, smisla in prepričanja, da je vse, kar bi hotele povedati, res. Gledal me je, kot da je šele zdaj opazil, da ves čas molčim. Potem je spustil pogled k časopisu, ki mu je ležal v naročju, in se zazrl v vremensko napoved.
***
Potresavanje postelje je bil znak, da je prvi jutranji vlak že na koncu Rožne doline. Skozi odprto strešno okno se je svetlikal pozno avgustovski dan, hladen piš je najavljal jesen. V kopreno zavesti se mi je vrivalo gruljenje golobov, ki so na balkonu iskali nadrobljeni kruh. Nihče ga še ni nadrobil. Prezgodaj je še bilo. Po telesu se mi je razlival prijeten občutek topline. Nestrpnost, odhiteti v nov dan, me je pognal pokonci.
V naglici sem se zaletela v vogal pisalne mize. Pregrnjena s karirastim prtom, ki je skrival odrgnine stare kuhinjske mize, je bila center mojega sveta. Podrgnila sem se po bolečem mestu, kjer je šele pred kratkim skozi svojo značilno paleto barv zbledela modrica od prejšnjega prehitrega vstajanja.
Na levi strani mize, ob steni, so bili zloženi srednješolski učbeniki. Mikrobiologija mi je bila najljubša, kar se je poznalo tudi na ocenah. Poleg tega pa je bil učbenik velikega formata in sem pod njega zlahka skrila kakšen roman. Pri nas je veljalo, da se je treba veliko in dolgo učiti, zato sem se ure in ure izgubljala v zgodbah drugih ljudi.
Na sredini mize so ležali formularji, pripravljeni, da jih odnesem v kadrovsko službo. Skrbno sem jih izpolnila že prejšnji večer. Podpis na koncu je bil hkrati zaveza in obljuba. Na desni strani so bili zloženi zvezki. Dnevnika ni bilo med njimi. Skrivala sem ga med spodnjim perilom, ki sem ga vedno pospravljala sama. Vseeno ga je našel in, ko me ni bilo, bral. In sklepal. Večinoma napačno. Tri pikice v mojem dnevniku so pomenile odraslemu moškemu nekaj drugega, kot zaljubljeni najstnici. Tri pikice so med nama izkopale nepremostljivo globel. Ničesar nisva naredila, da bi jo zmanjšala.
Zdaj bo vse drugače, sem si obljubila. Zdaj sem samostojna. Imam službo, dobila bom plačo, konec meseca bom na mizo položila vsoto za tretjino gospodinjskih stroškov in nihče več ne bo določal, kaj bom počela in s kom se bom družila. Še nekaj ur in odšla bom na faks, da se vpišem. Zvečer se dobim z Žanom. Vse bom zmogla.
V ulico je zapeljal prvi jutranji kamion in preplašil golobe. Vsi hkrati so glasno zaprhutali in odleteli. Zdelo se mi je, da z njimi letim tudi jaz. V novo življenje. Svobodna.
Ko bi vedela, da je zaporov več vrst.
***
Žan je stal pri izhodu iz trgovine. Skoraj bi se zaletela vanj, ko sem strmela v ekran telefona, na katerem so bili zabeleženi štirje zgrešeni klici. Ne razume, da v službi ne smem uporabljati telefona. Ustnice je imel stisnjene v tanko črto.
»Zakaj se pa ne oglašaš?« je vprašal brez pozdrava. Potegnil me je v objem in se mi prisesal na usta v strasten poljub. Avtomatska vrata trgovine so se spet odprla, za sabo sem zaslišala Jasnino in Mirino hihitanje. Stisnjena v Žanov objem ju nisem mogla videti, a vedela sem, da za nama stojita okroglolični, nasmejani dekleti s polnima vrečkama živil in se poskušata preriniti mimo naju. Žan se je ozrl k njima z izrazom, ki je napovedoval vsaj kletvico.
»A se zelo mudi? Kravi, « je zasikal vanju mimo mojega ušesa.
Ozrla sem se k njima, se v opravičilo nasmehnila in zamrmrala Adijo, čeprav smo se poslovile že pred nekaj minutami, med slačenjem grdih rumenkastih halj. Sprane sintetične halje, ki so bile naša uniforma, smo vse sovražile, čeprav so zaščitile naše obleke pred potreseno moko in celo pred pljuskom rdečega vina iz razbite buteljke. Niso pa nas mogle zaščititi pred šefovim zapisovanjem škode, nastale pri zlaganju na police. Včasih nam jo je celo odbil od plačila. Privatniki si lahko dovolijo vse. Meni je včasih pogledal skozi prste, razen takrat, ko sem z enim zamahom razbila dve steklenici njegovega najljubšega konjaka. Mogoče mi je popuščal zato, ker sem občasno popazila njegovega mulca, ki mu ga je žena dostavila kar v trgovino. Ali pa zato, ker nisem nergala zaradi nenapovedanih in neplačanih nadur kot druge punce.
Tudi danes smo morale potegniti. Samir je robo pripeljal z enourno zamudo. Zastoj na primorki, je rekel. Kaj pa naj bi naredile? Pustile vse tiste zaboje banan, kakijev in solate, ki jih je pripeljal od kdo ve kod, kar na tovornjaku?
Žana danes nisem pričakovala, čeprav je večkrat prihajal pome. Večinoma nenapovedano. Odkar je pred enim letom diplomiral in dobil službo v litijskem zdravstvenem domu, ni več prihajal vsak dan. Vsaj trikrat tedensko je delal popoldne in dostikrat se je njegov delovnik potegnil v pozen večer. Pokrival je tudi bolj oddaljene vasi, do katerih je s težavo prilezel s službenim avtom.
Rad mi je pripovedoval o dogodivščinah z obiskov na majhnih hribovskih kmetijah, od koder so ljudje le redko odšli k zdravniku. Šele potem, ko je bila babica od bolečin že vsa nemočna, je vnuk poklical dežurnega zdravnika. In potem se je Žan odpeljal na obisk v razpadajočem avtomobilu s pogonom na štiri kolesa, s spretnostjo odličnega diagnostika prepoznal napade ledvičnih kamnov in z eno samo injekcijo rešil babico hudih bolečin. Med tem, ko je na hitro popil turško kavo, je namignil vnuku, naj babici v sobi vendarle malo bolj zakurijo. Potem se je zahvalil za škatlo svežih jajčk, ki so mu jih vsilili, in se odpeljal v dolino.
Med pripovedovanjem mojih službenih zgodb je največkrat molčal. Prevečkrat se je v njih pojavil moj šef. To mi je povedal že prvi dan moje službe, ko me je pospremil od dopoldanske izmene v trgovini do popoldanskih vaj na faksu. »Od Rakovnika do Centra ves čas govoriš o njem,« mi je očital, ko sva šla čez cesto pri Zari.
Moj šef je bil prijeten človek. Tudi še kar čeden, smo se strinjale s sodelavkami, čeprav se mu je čelo že precej raztegnilo proti vrhu glave. Bil je postaven in močan, vajen prelaganja težkih zabojev. Predvsem pa je bil zelo zabaven. Med kratkimi odmori za malico, ko je bilo v trgovini najmanj strank, se je pol ekipe stlačilo v majhen garderobni prostor, ki je spominjal na jetniško celico, saj v njej ni bilo razen ozke, zarjavele omarice z našimi stvarmi, preproste stare klopi in ozke mize ničesar drugega. Na mizo smo postavile lonec vroče turške kave, mleko iz sveže zaloge in vsaka svojo skodelico, potem pa se hitro lotile sveže pripravljenih sendvičev. Šef se nam je skoraj vedno pridružil in zbijal šale. Krohotali smo se, da so nas boleli trebuhi. Lažje bi živela brez malice kot brez tistega sproščenega smeha v oblaku cigaretnega dima.
Nekega dne me je prešinilo, da se Žan ne smeji več vicem, ki mu jih povem. Tudi tistim ne, ki jih ne prinesem iz službe.
»Nisi danes delal popoldne?« sem ga vprašala, ko sva, držeč se za roke, čakala pri semaforju na Dolenjki.
Pogledal me je, kot bi ga vprašala, če je pravkar utopil mačje mladiče. Roka je močneje zgrabila mojo.
»Sem ti prekrižal kakšne načrte?«
V prstih mi je zastajala kri. »Ne,« sem odgovorila in pazila, da v mojem glasu ne bi opazil teže tisočih zabojev banan. »Nameravala sem domov. Vse dopoldne sem imela predavanja in vaje, tukaj pa, saj veš ….« Nisem nadaljevala. Moje roke so trznile, kot bi hotela nekaj odložiti. Gibi, ki sem jih po treh letih dela v trgovini izvajala že čisto avtomatsko, so se mi zapisali v gene. Včasih sem v sanjah prelagala škatle piškotov in pralnega praška. Včasih sem se zbudila sredi noči, ker sem sanjala, da sem jajca pomotoma zložila v ogrevano vitrino s pečenim mesom, meso pa na polico s čistili. Sovražila sem to delo, a dajalo mi je svobodo. Svobodo? Še nikoli se nisem ustavila pri pomenu te besede. Pustila sem jo zavito v celofan in okrašeno z zlato pentljo, pustila sem jo tako, kot sem si jo nekega dne podarila.
»Hočeš reči, da ti ni prav, da sem prišel pote,« je rinil vame.
»Ne, nisem tega rekla,« sem vzdihnila. Pogledala sem konico škornja. Tam je bila luknjica, ki jo je med lanskimi vajami v laboratoriju naredila kapljica žveplene kisline. Skoznjo se je pri dobri svetlobi videla tkanina. Ni me preveč motilo. Razen, kadar je deževalo ali snežilo. Še to zimo zdržim, potem si morda kupim nove škornje.
»Nisi rekla, si pa mislila,« ni odnehal. Njegova čeljust se je nevarno podaljšala.
Ustavila sem se. »Žan, prosim, nehaj. Utrujena sem. Ne prepirajva se.« Zaprla sem oči, globoko zajela sapo in se potopila v morje nesoglasij, ki je nenadoma pljusknilo v stene moje trdnjave iz zmehčanega plastelina. Prvi dve leti sva se samo smejala. Poplesovala sva po ljubljanskih ulicah in se veselila vsake ure, ki sva jo preživela skupaj. Nikoli se nisva prepirala. Nikoli. Dokler nisem šla v službo.
»Ti si vedno utrujena. Ampak seveda samo zame. Povej no, kako si pa v torek zdržala, ko ste imeli zabavo? Če te ne bi prišel iskat, bi šla najbrž zjutraj kar direktno v službo.« Njegov glas mi je zarezal v možgane kot tanek pisk škripajočih železniški tirov ob zaviranju tovornega vlaka na koncu Rožne doline. Stala sva pod ulično svetilko, megla se je vlekla med nama in poskušala zabrisati oblačke mojih neizgovorjenih stavkov.
»Direktno na predavanja,« sem ga popravila. Gume njegovega avtomobila so takrat, ko me je ob polnoči prišel iskat pred gostilno na Dolenjki, zacvilile tako, da je natakar stopil pogledat, če je avto morda na prehodu za pešce koga povozil. Tako so mi naslednji dan povedale sodelavke. Mira me je pri tem sočutno objela. Žan je sedel v avtu in skozi odprto okno zavpil natakarju, naj gre pome. Nisem hotela it, pa mi je namignil, da je boljše, če grem. Da je fant besen. Da bi bolje razumela sporočilo, je Žan medtem, ko sem se osramočena oblačila, dvakrat dolgo zahupal.
Rdeča luč na semaforju za pešce je merila najino potrpežljivost. Po Dolenjki je pripeljal dirkač, ki je lovil zadnji trenutek zelenega vala. Zapeljal je čez veliko lužo, da je vame brizgnila snežna brozga.
»Prekleti debil,« se je zadrl Žan, izpustil mojo roko in se ob cesti zapodil za njim. Tekel je zelo hitro, dober je bil v tem.
»Žan,« sem zaklicala, »pusti ga, saj ni tako hudo.« Iz žepa sem potegnila robček in poskusila očistiti plašč.
Žan se je ustavil šele pri avtobusni postaji. Še vedno je bentil in mahal za avtomobilom, ki je ujel zeleno tudi pri naslednjem semaforju in izginil proti centru. Nekaj časa sem samo stala in prisluškovala odštevanju v svojih prsih. Teža, ki je lebdela nad mano, je izpuhtevala v meglo. Brez njegove roke je moje telo postajalo lažje. Naredila sem korak proti njemu in opazovala kazalec na tehtnici. Previdno sem stopala po pločniku kot po mehkem oblaku in vsrkavala hladen zrak. Skozi meglo se je kot nema priča pokazala vzhajajoča Luna. Moja teža je rasla z vsakim korakom, ko sem se mu približevala. Na semaforju se je spet prižgala rdeča luč. Obstala sem. Vesolje je obstalo. Žan se je zasopel vračal. Njegovi koraki so bili dolgi in trdi.
Ko je prišel do mene, je odložil roko na moje rame.
»Žan, ne morem več,« sem rekla tiho. Čez križišče je s tulečo sireno zapeljal rešilni avto, za njim policija. Tokrat ni pogledal za njima in komentiral, kaj se je verjetno zgodilo. Nesreča. Gotovo huda, mogoče je kdo umrl.
»Česa ne moreš?«
»Ne morem,« sem ponovila. »Ne grem se več.«
Obrnil se je k meni, me zgrabil za ramena in me stresel. V vratu me je zabolelo. Njegov pogled je dolbel globoke luknje v moje možgane. »Ne nori! Kaj te je pičilo? A zato, ker sem te prišel iskat, ko si nameravala kdo ve kam?« je zdaj že tulil kot volk, ki so ga ločili od godne samice in ga zaprli v kletko. »Si bila zmenjena s kom? Povej, ženska!«
Njegove divje oči so vrtale vame. Okoli naju se je vlekla megla. Mimo naju so hiteli ljudje, vsak s svojo zgodbo, ki ne bo nikoli zapisana drugje, kot v njihovem spominu. Na prehodu za pešce je blizu naju stal par, ona, sivolasa, je njega, sivolasega, držala pod roko.
»To ni več to, Žan. Kar naprej si jezen. Ne morem.« Spet sem pogledala v konico škornja. Luknjica je bila še vedno tam. Morda celo globlja. Bi se lahko žveplena kislina počasi zažirala globlje v usnje?
»Ne smeješ se več mojim vicem,« sem izdavila. Sem pravkar pogoltnila celo jabolko? Mimo naju je se pripeljala trojka v smeri proti Rudniku. Naslednja pride čez deset minut.
Žan je strmel vame, v njegovih očeh sta se tepla jeza in strah. Usta je imel rahlo odprta, kot bi hotel nekaj reči, a ne najde besed, smisla in prepričanja, da je vse, kar bi rekel, resnično. Gledal me je, kot bi se moj obraz spreminjal v živo zeleno gmoto, iz katere pred njegovimi očmi rastejo vijolične tipalke in marsovske antene. Potem je siknil vame: »Ti si zmešana«. Iztegnil je roko, z najbližjega oblaka potegnil časopis in se zazrl v vremensko napoved
Dodaj odgovor