Ko sem tistega ponedeljkovega jutra zapustila hišo, nisem dvomila, da se bom vrnila v enako. A morala bi. Zapustila sem hišo ljubezni in udobja, pustila sem varnost, ki sem jo imela za samoumevno. Ko sem ponovno vstopila, sem začutila napetost. Takšno, ki bi jo lahko rezal z nožem in ga še vedno ne bi spravil skozi. Takšno, katere nisem v naši hiši čutila nikoli prej. Takšno za katero sem bila prepričana, da je nikoli ne bom. Toda moje prepričanje se je hitro izkazalo za zmotnega, ko sem se ozrla proti kavču in zagledala obkladek na maminem očesu. Oči ni bil nikoli agresiven. Več potrpljenja ima z muhami kot kdorkoli v družini in tudi, ko mu mami ponudi loparček, ga ne vzame. Pajke ujame pod kozarec in jih z listom papirja odnese ven in ne posesa nobenih pajkovih mrež, dokler se ne prepriča, da pajka ni na njih. Tudi hitre jeze ni. Ni impulziven, nikoli ne ravna, preden o tem temeljito razmisli. Ko sem bila otrok sem mu stopala po živcih, kot to zdaj počne Talija, moja sestra. Oči se niti zgane ne. Tudi zdaj, pri sedemnajstih letih, ko objokavam svoje teste iz matematike in redno razmišljam o karieri smetarke, mi ne izkazuje nič poleg potrpljenja. Verjela sem, da je svetnik. Želela sem dvomiti. Tako močno sem si želela dvomiti, vendar je izraz na maminem obrazu povedal vse. Seveda sem ga tudi jaz videla. Težkih par mesecev je bilo, odkar je šlo njegovo podjetje v stečaj. Njegova starša, ki sta mu dala vse prej kot veselo otroštvo, pa želita ponovno navezati stik. Vse to sem vedela, ampak oči je imel vse pod nadzorom. Kaj ni? Nisem mogla pomagati mrščenju v katerega se je spremenil moj obraz, ko sem ga takrat pogledala. Stal je pred pečico, s pladnjem piškotov v roki, Talija pa ga je vsa nasmejana opazovala z njenega mesta na pultu. Izgledala sta enako kot izgledata vedno. Nasmejana in pozitivna, kot je v Talijini navadi, oči pa jo samo posnema. Veselje sedem letnikov je nalezljivo. Od popolnega očeta za katerega sem ga imela, pa ga loči ena ključna podrobnost. Njegov pogled. Zbegan je in roke se mu tresejo. Kljub nasmehu, ki ga ponosno nosi za Talijino voljo, se od daleč vidi njegovo tesnobo. Nedolžno pogleduje k mami, čisto počasi in samo za trenutek, previdno, da se njegov pogled ne obdrži na njej predolgo. Posledice njegovih dejanj strmijo v njegovo smer, on pa se jim gladko izogiba. Globoko sem zavzdihnila in svoj pogled preusmerila k mami. Sedla sem poleg nje ter jo nežno prijela za roko. Malo za njeno voljo, po večini pa za svojo. Takrat sem namreč vedela. Zdaj imam le še mamo. Očeta sem izgubila iznenada, brez opozoril ali slovesa, njegovo mesto pa je zavzel nasilnež.
Od tistega dne se ni spremenilo dosti. Sedim na avtobusu in se s povito roko odpravljam v šolo. Ne boli me več, vsaj ne toliko kot zjutraj, a je ostala brazgotina, katero sem želela zakriti.
»Nikomur ne smeš povedati Lia, saj to veš kajne? Prav nikomur, če nas ne želiš uničiti!« Oba jočeva. Glasno. Tako glasno, da sem prepričana, da sva zbudila mamo, a si ta ne upa priti v prostor. Ne zamerim ji. »Spusti me!« Jočem. Jočem zato ker boli, ne zato, ker bi me prizadele njegove solze. Naj trpi tako kot trpim jaz. Roko mi stisne močneje, pričakujoč mojega odgovora, zato zajavkam njemu že znane besede: »Ne bom povedala.« Glas se mi trese, v skladu z mojo roko. V skladu z mojim celim telesom. S težavo diham in požiram sapo po vsakem stoku, ki zapusti moje telo. Gotovo bi se sesedla, če me ne bi držal tako močno. »Ne boj se me.« Mi šepne. »Prosim ne boj se me.« To bi bilo veliko lažje, če bi izpustil mojo roko, a namesto tega jo stisne močneje. Nisem vedela, da jo lahko stisne močneje. Njegov stisk se samo še stopnjuje, dokler cmok v mojem grlu ne postane prevelik, da bi ga zadrževala v sebi in spustim krik, ki bi ga najbrž lahko slišali tudi sosedi, če bi se zanimali za nas. Končno me izpusti in izkoristim to priložnost, da pobegnem skozi vhodna vrata, na dvorišče. Ne bo mi sledil. Ve, da je prestopil mejo. Iz torbe izbrskam svoj povoj, predvsem, da zakrije rdečico. Boli, a sem vesela, da ponovno čutim kako se mi kri pretaka po žilah. Kakšen lep začetek prvega šolskega dne.
Igram se z rokavi puloverja, ko na avtobus vstopi Oskar. Le njegov obraz me ima moč spraviti iz lastne glave. »Hvala Bogu, da si tu.« Edina oseba je, ki mi lahko odvzame dih ter edina oseba zaradi katere sploh še diham. Kot vedno, najprej poljubi moje lice. Skupaj sva že leto dni, a njegov dotik se še vedno zdi kot bi ga sanjala. Še vedno mi prikliče metuljčke v trebuhu in povzroči mravljince na koži.
»Pogrešala sem te.« Mu šepnem v uho. Počitnice brez njega so pekel, njegova družina pa ga ima očitno dovolj rada, da ga vsako leto odpelje na bolj eksotično potovanje. Povabili so me zraven, a si ne predstavljam kako bi mami preživela sama. Talija še vedno nima pojma, pa čeprav je že večkrat videla očeta jeznega. Zato sem prepričana, da je Talija mamina najljubša. Ob njej oče brzda jezo.
»Ne razumi me narobe.« Začne. »Prečudovita si tudi, ko te gledam skozi telefonski ekran.« »Ampak?« Dobre volje ga bodrim.
»Nič se ne more primerjati z direktnim pogledom.« Nasmehnem se, saj me niti gleda ne. Oči ima zaprte, medtem ko mu s prsti češem kodraste lase. Prisegla bi lahko, da se mu je kostanjevo rjava barva poleti še bolj posvetlila. Sicer jih nimam preštetih, a strogo verjamem, da ima tudi pegic več kot jih je imel pred odhodom. Naravnost obožujem njegove pegice. Vsaj očala ima enaka in modri okvirji se mu še vedno podajo k očem. »Kaj je bilo z roko?« Zamrmra. Glavo mu, s čelom naprej, naslonim na ramo, saj mu je lažje lagati, ko ga ne gledam v oči. »Jahanje.« Pozorno posluša, ko si izmislim še eno noro zgodbo o nesreči in me med pripovedovanjem drži v tesnem objemu. Niti sanja se mu ne, da sem z jahanjem prenehala že pred mesecem dni. Modrice bolijo dovolj, tudi če z njimi ne sedim na konju.
Cviljenje odmeva po celem šolskem hodniku. Končno, se je vrnila. Emo stisnem v tesen objem, Oskar pa najino osladnost spremlja s strani. Zabavno je imeti najboljšo prijateljico in fanta, ki sta si v sorodu, dokler oba ne izgineta na družinsko potovanje vsako leto.
»Ta barva je krasna na tebi!« Cvilim še naprej. Temne lase si je prebarvala z vijoličnimi prameni in ne morem se je dovolj nagledati. »Resno mi daješ ideje.« Z Emo si deliva temno rjavo barvo las, zato navadno nosiva lase na enak način, da se ujemava. Kar pristaja njej, pristaja meni in obratno. Zanima me kako bi izgledala z vijolično.
»Ne.« Reče Oskar strogo in me ponovno potegne v objem. Nalašč se mu osladno nasmehnem.
»Zakaj? Mi vijolični lasje ne bi pristajali?« Dražim ga. Oba veva, da je v moji hiši barvanje las strogo prepovedano. Naj bi bil prvi korak k revoluciji.
»Ne dvomim, da bi ti pristajala tudi neon zelena, če bi si takšne želela.« Mi odgovori. »Vendar vaju obe poznam dovolj dobro, da stavim, da se barva na vama ne bo obdržala.«
»Rečeš, kot ne bi prav zdaj zažigala s temi prameni.« Ga spomni Ema.
»Le čakaj, ko ti bo barva zbledela po tednu dni. Morala bi jo videti letos.« To usmeri proti meni. »Vsak dan si je umivala lase in nihče drug ni prišel do kopalnice. Lasje so bili povsod, Lia.« Za trenutek utihne, potem pa za dramatičen učinek ponovi:
»Povsod.« Ema ga nagradi s sredincem, jaz pa ga njej v podporo nežno sunem s komolcem. Morda je res moj fant in imam ga najraje na svetu, a Ema je bila moja prijateljica prej.
Zvonec nas spravi s trenutka in med hojo do učilnice se ponovno prepustim zgodbi o mojem neuspešnem jahalnem treningu. Ker je Ema tudi sama jahačica, mora biti moja zgodba povedana z več podrobnostmi, kot sem jih delila z Oskarjem. Njen sočuten pogled pa me boli bolj kot me »padec s konja« kadarkoli je. Nisem hotela biti lažnivka. Niti mi nikoli ni šlo dobro od rok. Okoliščin v katere te zvabi življenje, pa le ne moreš spremeniti. Nisem kriva, da me je življenje pripeljalo do sem.
»Doma sem!« Stoji na vratih. Vedela sem, da bo. Z rožami v eni in mojimi najljubšimi čokoladicami v drugi roki izgleda tako nedolžno. Kot vedno je za njim mami in ga bodri. To je rutina katere sem vajena in to, da me mami ne upa pogledati v oči, spada vanjo. Krivično ali ne, nanjo sem jezna do enake mere kot sem nanj. Tolikokrat je že imela priložnost, da zbeži. Da nas reši. A nas nikoli ni.
Morala bi sprejemati pametnejše odločitve, zdaj ko sem v poziciji kjer se ne morem braniti, a mi je vseeno. Brez da bi ga sploh pogledala vzamem rože ter jih odvržem na mizo. Čokoladice bodo ostale pri njem. Naj jih uporabi na mami naslednjič, ko jih bo potreboval.
Ko sem končno v sobi, si odvijem povoj na svoji roki. Modrica je grda, a se ne oziram nanjo, ko sedem na posteljo. Huje je že bilo in verjetno tudi še bo.
Cel večer poslušam očijevo kričanje. Stavka: »Kakšno hčerko sva vzgojila?« In »Ljubi Bog, pa saj pretirava!« Se pojavita več kot enkrat.
Potrpežljivo čakam, da ga začne mami miriti, kot to stori vsako noč. Njun prepir se vedno konča tako in mami je znana po sledenju scenariju. Nikoli ne improvizira. Drži se že vnaprej skovanega govora, modro izbranih besed in vedno enakih prošenj. A ne tokrat. Besede kot so: »Odrasli ne bi smeli polagati svojih rok na otroke!« Niso še nikoli prej prišle iz njenih ust. Definitivno pa ne njemu v pričo. Oči se mi orosijo in nisem prepričana ali je to zaradi ganjenosti ali zaradi treska, ki odmeva čez cel hodnik.
Drugi naj rečejo karkoli, a zrak v bolnišnicah zares je drugačen kot zrak drugod. Večkrat kot si tu, bolj zadušljiv postane. »Bo mami v redu?« Talija zadržuje svoje solze že odkar smo prišli. Niti enkrat še ni odmaknila pogleda od mamine sobe. »Mami bo super.« Ji zagotovim. »Močno se je udarila, a ne vidim razloga, da ne bi hitro okrevala.« Rahlo prikima in vem kaj me želi vprašati. Videla je kako oči stoji nad maminim nezavestnim telesom. To je spomin, ki ga jaz pri svojih sedemnajstih letih ne bom pozabila, kaj šele ona pri sedmih. Spremljal jo bo celo življenje.
»Zakaj?« Me samo vpraša. Globoko zavzdihnem, s pogledom pa begam po hodniku. Vidim zdravnike in sestre, ki se sprehajajo gor in dol s pomembnimi kartotekami pod roko, paciente na vozičkih, žalujoče družine ali družine, ki so ravno prejele krasne novice. Ne vem v katero kategorijo bi umestila nas. Prepričam se, da nama nihče ni preblizu, preden začnem. »Se spomniš, ko si jokala zaradi pošasti pod tvojo posteljo?«
Ponovno mi rahlo pokima, to pa je vse kar dobim od nje.
»Oči je takšen.« Ji povem. »Pošast. Le, da se ne skriva pod tvojo posteljo, pač pa sedi na kavču v dnevni sobi, medtem ko gledamo televizijo. In sedi v kuhinji, ko pripravljamo kosilo.« Z vsako besedo se mi glas bolj trese in tudi Talija se že predaja solzam. »Je pošast, ki vstopi v najino sobo, ko naju poljubi za lahko noč.« Hlipam. Težke solze mi polzijo po licih, a vseeno izgovorim vsako besedo brez milosti. Da bo pripravljena. Da bo vedela kaj jo čaka. »Je pošast, ki vstopi v spalnico ter vsako noč spi ob osebi, ki ga ljubi.« Zavzdihnem. »In se zavestno odloči, da ji te ljubezni ne bo vračal.«
»Ne razumem.« Šepne. »Zakaj je potem še vedno tu z nami?«
Želim si, da bi ji znala odgovoriti na to vprašanje. Včasih so najbolj preprosta vprašanja tista, ki zahtevajo najbolj kompleksen odgovor.
»Tega ji ne smeva storiti.«
»Ampak škoduje ji!« Pokimam.
»Njegova odsotnost bi ji škodovala še bolj.« Iz strani se prikaže zdravnik, ki zmedeno pogleduje v najino smer. »Sta hčerki?« Naju vpraša. Hkrati prikimava in seveda vstanem takoj, ko ugotovim, da ima novice. On pa se ne premakne. Bulji v zid in ne spregovori, dokler se izza vogala ne prikaže oči z našimi skodelicami čaja. To je torej čakal. Da se vrne nasilnež. »Vaša žena bo v celoti okrevala.«
»O Hvala Bogu.« Joče nasilnež.
Kar daj, si mislim. Nihče ne joka bolje od nasilneža, ki hlini svoje olajšanje.
»Pri zavesti je, resnejših zlomov pa tudi nima. Le blag pretres in zvit gleženj. Dobro jo je odnesla.«
Nasmeh na Talijinem obrazu je prepričljiv. Ta na mojem tudi. Vsaj nama je mar. »Torej jo lahko odpeljemo domov?« Ne želi, da ga kdorkoli razkrinka? Ne želi dati mami priložnosti, da komu pove? Je to težava?
Na mojo srečo zdravnik odkima. »Radi bi jo obdržali še nekaj dni.«
»Mar niste rekli, da je vse v redu? Vsi testi in preiskave?« Ponovno prikima.
»Z vašo ženo je vse v redu.« Ponovi. »Skrbi nas dojenček.«
Kako dolg je rekord za najdaljše držano sapo? Nekdo naj pokliče strokovnjake, saj sem ga ravno podrla.
»Brez skrbi, njegovo stanje je stabilno.« Nas tolaži. »Samo želimo se prepričati, da bo tako tudi ostalo.« Oči prikima, kot bi za otroka že vedel. »Je…« Se oglasim. S težavo dokončam stavek. »Je fantek?« Zdravnik se mi nasmehne, a ne more ne potrditi ne zanikati. »Prezgodaj je še, da bi vedeli.« S temi besedami nas pusti same na hodniku in ker ne morem več ostati v očetovi bližini stečem. Do konca hodnika, na levo in zavijem v stranišče. Obžalujem, da sem se dotaknila šolske malice, kajti vse prihaja iz mene. Še en dojenček? Je mami vedela? Odtrgam toaletni papir in se obrišem okoli ust preden potegnem vodo. Pomembnejše vprašanje. Bo nov dojenček razlog, da se mami spametuje ali razlog, da bo ostala dlje?
Brez mami je pri hiši pekel in začela sem pisati dnevnik, da si krajšam čas. Je brez datumov in brez dni, iz njega se težko znajdeš. Trenutno je to še najboljši odraz mojega notranjega stanja.
Prvi dan: Ne morem jesti.
Drugi dan: Obiskala mami. Ne razumem o čem govori. Objema le očeta. Ne naju. Nikoli naju.
Tretji dan: Bojim se.
Četrti dan: Talija se prepira z očijem. Talija se nikoli ne prepira z očijem. Nehaj se prepirati z očijem. Ne daj mu razloga, da te pošlje v bolnišnico. Ne dovoli, da z njim ostanem sama, ne, ne, ne, ne.
Peti dan: Bolnišnica. Uspela sem videti mami brez očijeve prisotnosti. Pravi naj na vse pozabimo. Pravi, da bo vse bolje.
Šesti dan: V šolo pridem s prebito ustnico.
Sedmi dan: Oskarja skrbi. Ne razume zakaj ga ne vabim več k sebi.
Osmi dan: Emo in Oskarja skrbi. Ne pogovarjam se z njima. Ščitim Talijo.
Deveti dan: Dojenček je umrl. Oči ga je ubil, ko je porinil mami. Oči je morilec.
Deseti dan: Mami je prišla nazaj. Oči je jezen. Želel si je otroka. Prepirata se. Joka. Spet.
Enajsti dan: Nikoli ne bom takšna kot on. Nikoli, nikoli, nikoli, nikoli, nikoli, nikoli, nikoli…
Dvanajsti dan: Oskar se želi pogovarjati. Nimam energije.
Trinajsti dan: Zlomil mi je roko. Nalašč. Nikoli še nisem čutila takšne bolečine. Nikoli ne bom kot on.
Štirinajsti dan: Prikazal se je Zavod za zaščito otrok. Ne želim jih gledati. Želim Oskarja. Potrebujem Oskarja.
Petnajsti dan: Zlom roke ni najhujša bolečina, ki sem jo občutila. To je. Kajti:
Svet se je nehal vrteti.
Na petnajsti dan svojega dnevnika sem prišla v šolo z zlomljeno roko. Z Oskarjem se nisva videla že dolgo. Največkrat sem za to kriva jaz, zadnjih par dni pa je bolan ležal v postelji. Morala bi ga vprašati kako se počuti, a nisem prišla do telefona. Morda se je razbil, brez da bi to opazila. Zadnje čase ne opazim ničesar. Zavod za zaščito otrok pritiska name. Sprašujejo me vsa ta vprašanja na katera ne poznam odgovorov, oni pa odgovore zahtevajo zdaj. Ne vem, če jim smem odgovoriti. Nisem odrasla, nisem. Še eno leto imam in vse kar si želim je, da me pustijo pri miru. Želim ponovno objeti svojega fanta. Želim, da me končno spet poljubi na usta, saj me še teden nazaj ni mogel. Imela sem prebito ustnico in s poljubi na usta je prenehal takoj, ko sem prvič zajavkala. Tudi Eme nisem videla že dolgo. Tudi pisala mi ni. Ne, čakaj…pisala je. Le odgovorila nisem. Nič za to, saj jo bom danes videla. Le izmisliti si moram še eno zgodbo. Na kakšen način lahko tokrat padem s konja? Globoko izgubljena sem v svojih mislih, ko me močne roke primejo za rame ter me stabilizirajo. Še preden se dodobra zavem kaj se dogaja, že voham Emin parfum in čutim njene roke okoli svojega vratu. Ne izpusti me, ko mi zabiča: »Nikoli več mi ne naredi tega.« Naredi česa? Ni mi treba vprašati, saj pove že sama. »Dva tedna te ni bilo v šolo! Nisi pisala, nisi odgovarjala na klice, za tvojo mami sem izvedela od Talije!« Kje je srečala Talijo? In ali sta res minila dva tedna?
»Tvoja mami je noseča in niti povedala mi nisi?«
»Bila.« Jo popravim in šele po njenem zmedenem pogledu se zavem, da ne ve. Očitno Talija ni prišla tako daleč.
»Bila je noseča.« Zgodil se je zaplet. Ne bom obrazložila.
Ponovno začutim njene roke okoli svojega telesa in spustim dolgo pričakovano solzo. Samo eno. Ostale še niso pripravljene.
»Kaj se dogaja s tabo?« Niti vem ne na kaj misli. Mojo odsotnost, moj nezaslišan odnos z družino, mojo roko ali pa kar vse troje skupaj? Vendar nimam časa, da odgovorim. Oskar prihaja! Na koncu hodnika je in končno ga bom lahko spet objela. Končno bom lahko ponovno začutila njegov dotik. Njegove nežne prste, ki me trepljajo in božajo po hrbtu, ko me objame. Konico njegova nosu, ki se dotika mojega vratu, vsakič, ko mi glavo nasloni na ramo. Komaj čakam, da ponovno zavoham njegovo kolonjsko in se kopam v domačem vonju. V njegovem vonju sem se pripravljena utopiti.
Ema sledi mojemu pogledu do konca hodnika, ter ga zagleda. Potegne me za nepoškodovano roko ter mi šepne: »Počakaj še malo, Lia. Naj se ohladi.« Ohladi? Kaj pa mu je? Je še vedno bolan?
Ne poslušam je in stečem naravnost k njemu. Pogrešala sem ga. Tako zelo sem ga pogrešala.
»Oskar!« Zavpijem. Ne odzdravi mi. Srečam se z njegovim besnim pogledom, katerega na njegovem obrazu še nisem videla. Nisem si mislila, da ga premore. Takšen izraz ne spada na njegov prelep obraz.
»Nisi mi mogla povedati, da si živa?!« Zavpije.
Sredi šolskega hodnika smo in začenjamo sceno. Pogledi se obračajo v našo smer, a se nihče ne zmeni zanje. Razen morda Eme, ki zbegano pogleduje od naju pa do naših vrstnikov.
»Oskar?«
»Ne!« Zavpije v odgovor. »Klical sem te in ti pisal. Klical sem tvojo mamo in očeta in prisežem, da bi poklical tudi Talijo, če bi ta imela telefon. Prestrašila si me!«
»Oprosti.« Z očmi ga moledujem, naj neha biti podoben mojemu očetu. Naj neha kričati, naj samo stopi korak nazaj, saj se prvič v življenju ne počutim varno v njegovi bližini. »Bila sem…« »Prezaposlena.« Me prekine. »Prezaposlena za svojega fanta in za svojo najboljšo prijateljico. Zakaj? Še ena jahalna nesreča?« Ton njegovega glasu mi pravi, da točno ve, da to ni razlog. Naslov moje trenerke ima. Moral je iti tja in ugotoviti, da ne jaham več.
»Nisi padla s konja?« Se vmeša še Ema. Niti do besede ne pridem, saj Oskar odgovori tako hitro.
»Že mesec dni ne hodi! Laže nama. Vsak dan nama laže.«
»Oskar ne razumeš. Jaz…«
»Jaz ne razumem?! Moje življenje je tako zelo prepleteno v tvojega, da razumem bolje tebe kot sebe!« Mi zabiča.
Prihaja vedno bližje in racionalni del mojih možganov ve, da mi ne bo ničesar naredil, a tisti neracionalni kriči.
»Ščiti se!« Mi pravi. »Brani se, brani! Kot se nikoli do zdaj nisi mogla! Brani se!« In zato se. Visoko dvignem roko in ga nežno potisnem stran. Le, da ga nisem nežno potisnila stran. Zasliši se glasen tresk, ko moja roka zamahne po njegovem obrazu, on pa se opoteče ob omarice. Vse utihne. Tudi, ko zvonec prekine tišino se nihče ne premakne. Vse kar vidim je Oskarjev prestrašen obraz, Emino ogorčenje in mojo tresočo se roko. Takšno roko, ki jo je imel oči, ko je prvič udaril mojo mamo. In pogled na Oskarjevem obrazu se ujema z mojim tistega dne.
Oskar se vzravna. Solza mu spolzi z očesa, nato pa me pogleda in šepne nekaj kar mu očitno zlomi srce toliko kot ga meni: »Končala sva.«
Tako je nasilje naredilo cel krog. In niti zameriti ne morem Oskarju. Ne morem mu zameriti, da je tisti, ki je ta krog končal. Ne morem mu zameriti za nekaj, česar moja mami ni nikoli storila. Saj sem z vsako nočjo znova in znova molila in upala, da bo storila točno to, kar je zdaj storil Oskar.
Odšel.
Dodaj odgovor