»Punce, če se še tako rihtate, on bo moj,« je rekla Mara med spretnim preklapljanjem kablov v telefonski centrali.
»Kdo, o kom se pogovarjamo?« je vprašalo dekle, ki je v tistem trenutku stopilo skozi vrata.
»Jutri naj bi prišel nadzorni iz Celja,« ji je odgovorila druga. »Pravijo, da je samski in ni slab za pogledat.«
»Ampak ga je Mara rezervirala zase,« je dodala tretja in zavila z očmi. Hihitanje je napolnilo pisarno. Naslednje jutro so se dekleta res še posebej uredila. Aha, takle je, je pomislila Mara, ko je stopil skozi vrata. Najprej je opazila gladko obrito moško oglato brado in visoke ličnice. Šele potem je zaznala sloko postavo, dolge tanke prste in prijazen pogled skozi navihano priprte oči. Nato se je do nje počasi priplazil še vonj po skrbno izbrani brivski vodici. Dober bo, je sklenila.
Še nekajkrat je prišel po službeni dolžnosti, kmalu pa so njegovi obiski postajali vedno daljši in razlogi, ki jih navajal, vedno manj smiselni. Medsebojno bližino sta iskala na dolgih sprehodih, ki so času negotovosti dajali občutek, da prihodnost obstaja. Kljub temu je v zraku na začetku visela zadržanost.
»Vi, mulec, vi,« je okarala Ivana, ko je enkrat zamudil na zmenek.
»Že prvi dan ste me očarali s svojim hitrim jezikom,« ji je priznal in od strani pogledoval proti njej, medtem ko se je nerodno prestopal na mestu.
Sprehodi ob Savi so jima bili še posebej ljubi in Mara si je predstavljala, da reka počasi, a vztrajno, odnaša vse njune začetne nerodnosti in negotovosti. Povezanost med njima je postala skoraj otipljiva.
»Nekoč se bom poročil s tabo,« je dejal in izza hrbta potegnil vrtnico.
Bila sta dva mlada, običajna človeka v neobičajnih časih. Če nam že hočejo vzeti svobodo, nam veselja ne bodo, je rekla, ko jo je zaprosil za roko. Ljubezen med njima se je s časom samo krepila. »Ivan, nekaj ti moram povedati,« je zašepetala in njegovo roko nežno položila na svoj trebušček.
»Razglas so nabili,« je povedal oče, ki je prišel z opravkov iz mesta. Razposajeno govorjenje je potihnilo in vsi so poglede uprli vanj. Vajeni so bili njegovih rdečih lic, tokrat pa mu je barva popolnoma izginila z obraza.
Ivan je odmahnil z roko. »Saj je samo obvestilo. Mislim, jasno da jim primanjkuje ljudi. Toliko časa se pa tudi ne moreš tepsti.« S pogledom se je sprehodil po dvorišču. »Vidiš kje koga?« In pri tem je ostalo.
Trava, ki je še niso uspeli pokositi, je temno zeleno valovala v popoldanskem vetru. Drugo polovico travnika so že prekrivale bilke, ki so padle pod neusmiljenim rezilom kose. Delali so, kot da svet okoli njih ne bi že dlje časa razpadal. Ko so se sence podaljšale, so se skupaj odpravili proti hiši na vrhu hribčka. Stopili so skozi dvoriščna vrata in mama, ki jim je prišla nasproti, se je glasno useknila. Mara je opazila njene rdeče obrobljene oči.
»Mama, kaj je narobe?« je vprašala in glas se ji je tresel.
»Po sosedovega Franca so prišli,« je komaj izdavila mama in se sesedla na klopco pred hišo. Ponovno se je useknila in se obrnila proti Ivanu. »Pa samo eno leto je mlajši od tebe,« je iztisnila skozi hlipanje.
Mari so se zatresle roke in da bi jih umirila, je malega Miša nekoliko čvrsteje stisnila k sebi. Pogledala je moža, ki ji je samo pokimal. Češ, vse bo v redu.
Naslednje jutro so se vsi zbrali pri zajtrku. Morda zadnjič kot cela družina.
»Med partizane grem,« je rekel brez pomisleka. »Vsaj za naše se bom boril, če se že moram.« Objel je sina, ga pobožal po mehki glavici in ta se je brezzobo nasmejal. Potem se je obrnil k Mari, ki je komaj zadrževala solze.
»Kaj boš tam, nikoli še nisi držal puške v rokah.«
»Raje za naše kot za Nemce. Poleg tega, slišal sem, da iščejo veziste. To je skoraj podobno kot telefonist. Jaz bom telefonska centrala,« je izjavil in se potrkal po prsih. »Boljši od vsakega poštnega goloba,« je še glasno dodal in se nasmejal, da se je belina njegovih zob zableščala v žarkih jutranjega sonca, ki so se razlivali skozi nekoliko umazano steklo kuhinjskega okna. »Poleg tega bom blizu. Lahko me boš obiskovala,« je dodal in jo poljubil na čelo.
»Ivan, vrni se,« je zašepetala in pokazala na otroka. »Po kom naj se pa sicer on zgleduje?«
»Pazil bom,« ji je obljubil.
Skoraj vsak teden, če je le šlo, se je podala na pot, da bi ga videla. Včasih ga je našla na istem mestu kot teden poprej, drugič ga je iskala tri ure. Našla ga je vedno; kot bi bila med njima neka nevidna povezanost, ki je bila močnejša od zapletenega labirinta gozdov.
Nosila mu je čisto perilo, tudi na terenu je bil rad urejen. »Saj me ne boš hotela niti pogledati, če me boš že od daleč zavohala,« je imel navado reči in ko se je ob tem nasmejal, so se mu v licih naredile prikupne jamice. Tudi domače hrane se je vedno razveselil. »Rabim moč, da te bom še lahko odnesel čez prag, ko se vrnem,« se je šalil.
To so bili trenutki, ki so v podivjane čase vnašali nekaj normalnosti in oba držali pri življenju.
»Mama, mama,« je skoraj kričala, ko je pritekla v kuhinjo. »Mišo ima dva zobka,« je navdušeno rekla. »Moram – kako naj to povem Ivanu?«
»Tamle, vzemi en kos putra, pa naj ga ugrizne. Pa ga nesi skupaj z gatami, saj si mislila iti spet tja?« jo je vprašala.
Pokimala je. »Ne samo gate, še dva puloverja sem mu naštrikala. Pa vzela bom še nekaj parov atovih štumfov.« Zadnje dni so še živini natakali segreto vodo, da je zdržala vsaj do kosila. Mačke so se zatekle v klet, čeprav jih drugače po svetlem sploh ni bilo na spregled.
Mišo se je nakremžil, ko so mu v usta tlačili kocko masla. Skoraj je zajokal, pa ga je potem vzela v naročje in niti opazila ni, da jo je popljuval z mastno slino, ki se mu je pocedila po bradi. Kocko je kot svoj največji zaklad previdno zavila v kos tkanine in jo pospravila v malho.
Od malega se je težko poslovila. »Mamica kmalu pride, veš? Samo atiju moram pokazati, kako si že zrasel. Zelo te pogreša, vsakič sprašuje po tebi. Pa saj bo tudi tega enkrat konec, saj ga boš kmalu videl,« je govorila bolj sebi kot njemu.
»Mara, previdna bodi,« ji je rekla mama in jo čvrsto objela. »Prejšnji teden so spet odpeljali eno, ki ni imela pravih papirjev.«
»Mama, vsakič me strašiš s tem, pa sem še vedno prišla nazaj, ne?« je rekla Mara in še enkrat pobožala Miša po mehki glavici. »Zakaj bi bilo tokrat kaj drugače?«
Nase je navlekla spodnjo majico, pa srajco, čeznjo najtoplejši pulover in še plašč. Ko je izdihnila, so se v zraku tvorili ledeni kristali. No, vsaj puter bo ostal in šminka se mi ne bo razmazala, je pomislila. V snegu je, otovorjena z dvema malhama, puščala globoke stopinje.
Hodila je po poteh, ki jih je prehodila že mnogokrat, pa so se ji vsakič zdele drugačne. Cesta je tisti dan izgledala bolj siva kot ponavadi, kot da se ne more otresti nizke oblačnosti, ki je vztrajala že cel teden. Malo preden je zavila na gozdno pot, je srečala še dve, ki ju je poznala iz mesta. Sicer bolj navidez, a govorilo se je, da sta spodobni ženski.
»Zdravo, jaz sem Romihova Tončka,« se je predstavila prva.
»Jaz pa Romihova Joži,« je rekla druga.
Mara je presenečeno pogledala. Čeprav je vedela, da je njen priimek pogost, takega naključja vseeno ni pričakovala. »Tudi jaz sem Romihova. Mara me kličejo.«
»Ni ravno vreme za prijeten sprehod, ne?« je posmehljivo navrgla Joži in pokazala na Marini torbi.
»Ja, no, na obisk grem,« je odvrnila Mara. »Če koga srečamo, rečemo, da smo skupaj? Saj ne bodo posumili.«
»Seveda, seveda,« sta pritrdili obe in se spogledali.
Že kaki dve uri so skupaj hodile po gozdni poti in se pritajeno pomenkovale, ko se je z vej drevesa usul prhek sneg in se Mari stresel naravnost za vrat. Kriknila je.
»Pššššt, si zmešana? Kaj, če nas najdejo?« je šepnila Joži.
»Pa saj vama nič ne morejo, saj imata prepustnici, ne?« je kljubovalno vprašala Mara.
»Že, že,« je rekla Tončka, »ampak nikoli ne veš, ne?«
Temna slutnja Mare kar ni hotela zapustiti in preden je lahko dobro prisluhnila, so izza ovinka že prišle tri postave.
»Kaj pa ve tukaj, dekleta?« je po nemško vprašal prvi.
»Medve greva na obisk k mami,« je hitro rekla Joži in prijela Tončko pod roko.
»Pa ti?« se je obrnil k Mari.
Čutila je, kako ji toplota potuje od vratu do konic ušes. Noge so se ji zatresle skoraj kot takrat, ko jo je Ivan zaprosil, vendar tokrat občutek sploh ni bil prijeten. »Jaz,« je končno spregovorila in lasten glas ji je zvenel tuje, »k teti grem. Moji sestrični sta,« je rekla in z roko pokazala na Joži in Tončko.
Drugi jih je premeril s pogledom in privzdignil desno obrv. »Res?«
Joži in Tončka sta samo nemo odkimali. »Ravno sva jo srečali,« je rekla Joži. »Lahko zdaj greva?« je še dodala in pred njim mahala z dokumenti.
Obupano je pogledala najprej Joži, potem Tončko, pa sta obe samo skomignili z rameni. Ostala je sama s tremi uniformiranci z odločnimi, neizprosnimi pogledi. S puškinim kopitom so jo dregali v hrbet in hodili tako hitro, da se je kar spotikala čez kupe snega. Enkrat ali dvakrat se je poskušala obrniti, da bi jim dopovedala, da je to neskončna zmota, ampak se niso menili zanjo.
»Poznamo vas,« je rekel eden od njih in pokazal na njeni veliki torbi. »Za partizane, ne?« je dodal in zaničljivo prhnil. »To golazen je treba iztrebiti.«
Okoliš je poznala, v zadnjih mesecih ga je prehodila mnogokrat, a še nikoli s tako težkimi nogami. Širših cest se je sicer vztrajno izogibala, ker so jo navdajale s tesnobo, uhojene gozdne potke pa navadno niso bile obljudene. Ocenila je, da so hodili kakih petnajst minut, ko so prišli do ovinka, ki je bil v mirnih časih priljubljena razgledna točka. Zadostoval je pogled na Savo in grad na pobočju, ki je svoj čas moral biti prav veličasten, da jo je zdaj oblila kurja polt. Rajhenburga se je držal sloves predzadnjega postajališča tistih, ki so potem obstajali samo še v spominih in pripovedih. Govorilo se je o izgonu in taboriščih, govorilo se je o pustinjah, obdanih z bodečo žico, govorilo se je o mrzlih barakah in neznosni lakoti. Vso pot navzdol se je ozirala levo in desno, kot bi bila za smrekami pot, ki je ni našla prej. Stražarji so hodili preblizu, slišala je njihove pritajene glasove, a ni razbrala, o čem se pogovarjajo. Z roko je zdrsela v torbo, v kateri je začutila še vedno trdo kocko masla in v glavi ji je odzvanjal Mišov smeh.
Grad je prvič videla od znotraj. Mogočni oboki so obkrožali veliko dvorišče. Okrogle kamne, zlizane od tisočerih podplatov, je prekrival sneg. Skrbno očiščena je bila samo pot, na kateri bi se dva človeka komaj srečala. En od stražarjev je odrinil težka kovinska vrata in vstopili so na hodnik, tako ozek, da je s torbama drsala po steni. Nekoč tako umirjen kraj, domovanje desetin, morda stotin menihov, je preveval komaj zaznaven vonj po kislem, po negotovosti in strahu vseh tistih, ki so po teh hodnikih že stopali v neznano.
Ko so jo privedli v sobo, preurejeno v pisarno, je debeli oficir niti pogledal ni. S svinčnikom je drsel po seznamih z imeni in si občasno nekaj označil. Razgledala se je naokoli. Prostor je bil velik, a zelo borno opremljen. Lesen stol, na katerem je sedela, in oficirjev prestol sta bila poleg velike mize, ki so jo krasile neštete praske, edina kosa pohištva. V štirih letih okupacije se je surovost kar zažrla v beton in ko je vdihnila, se ji je zrak zazdel gost, težak.
»Kdo si?« je nenadoma rekel, ne da bi dvignil pogled.
»Romih,« je zamomljala.
Prebodel jo je s pogledom. »Kdo?«
»Romih,« je odvrnila nekoliko glasneje. »Marija.«
»Lej jo, tičko,« si je čez nekaj minut zadovoljno zamrmral v brado, ko je končno našel in podčrtal njeno ime. »Koga pa imamo pred seboj.«
Žvečil je konec svinčnika in iz ust mu je spolzel potoček sline. »Tole postaja zanimivo,« je rekel in si obrisal brado. »Adolf Romih.« Ob zvenu imena, tako grotesknega, je kar malo poskočila. Nihče več ga ni klical tako, zanjo je bil samo njen Ivan.
»Torej,« je nadaljeval, »kje ga najdemo?«
Skomignila je z rameni. Če ga niso dobile vse prelestne dekline v uradu, ga oni tudi ne bodo. Njen je in pika. Preveč črnine je že bilo v vasi, ko so mame in žene dobivale sporočila, da so njihovi moški padli na fronti. Ni želela biti ena izmed njih.
»Veš kaj se zmeniva, Fräulein,« je zafrkljivo rekel. »Ti mi poveš, kje se skriva Adolf, mi si bomo pa prihranili tole birokracijo in te izpustili, prav?«
Zdelo se ji je, da je sobo napolnil odmev svinčnika, s katerim je oficir čedalje hitreje potrkaval po mizi. »Ko bi le vedela, kje je,« je končno spregovorila.
Pogledal jo je izpod obrvi. »Ne veš? Pa tvoj mož je,« je vztrajal. »Menda ni take lepotice zamenjal za drugo žensko,« je še dodal in si obliznil ustnice, da so se pokazali od nikotina rjavi zobje. Stresla se je.
»Res ne vem, kje je,« mu je odvrnila in nekoliko privzdignila ramena in navzgor obrnjene dlani. »Lahko mi pa vi malo zmanjšate negotovost,« je kljubovalno dodala. »Že tri mesece ga nisem slišala. Obiskat je šel starše v Celje in od takrat ne vem nič. Nikoli ni prišel na cilj,« je rekla in si z rokama zakrila obraz. V mislih je prosila solze, naj je ne pustijo na cedilu in ko je pomislila, da bo njen mali fantek še nekaj časa sam, je na dlaneh res začutila nekaj mokrega in toplega.
Pogledal jo je, izraz na njegovem obrazu pa se ni spremenil. Svinčnik je po papirju puščal nečitljiv labirint sivih vijug. Vrata so se nenadoma odprla in brkati možak, ki je pogledal noter, je samo z roko pomignil oficirju. Ta je vstal in naenkrat je Mara v veliki sobani ostala sama. Stegnila se je nekoliko naprej, da bi videla papirje. K. L. Dachau je bilo označeno ob njenem imenu. Zraven je ležala pločevinasta ploščica z vrvico. Pasja svetinjica so ji rekli tisti redki, ki so imeli srečo, da so se uspeli vrniti. Vozovnica v pekel. Vsa njena notranjost je drhtela, mišice pa so se ji napele, zakrčile. Ko je obup prežel že skoraj vsa njena vlakna, je v mislih zaslišala Ivanov glas. Pametna punca si, sicer te ne bi vzel, ji je z vsakim trenutkom glasneje odzvanjalo v glavi.
Občutek pozabljenosti se je razblinil ko je v pisarno vstopil vojak, ki jo je prej pripeljal. Brez besed ji je pomignil. Hotela je ujeti njegov pogled, a ga je vztrajno umikal. Vdana v usodo je pobrala svojo prtljago in mu sledila. Po kakih desetih minutah hoje po zaviti cestici sta se ustavila.
»Warte hier auf dem Zug,« ji je ukazal in jo porinil v srednje veliko barako ob železniški progi. Slišala je, kako je v ključavnici zaškripalo in naenkrat se ji je zazdelo, da je odrezana od sveta. Tišina vseh, ki bi morali kričati do onemoglosti, je bila oglušujoča. Zakričala je z njimi, z vsemi, ki so bili tu pred njo, in odgovoril ji je odmev, ki se je odbil z vseh vogalov in z vseh robov v stene vrezanih in vpraskanih črk.
Razgledala se je po praznem prostoru, ki je ostajal v poltemi in na vratih, tik nad tlemi, opazila loputo. Ostala je trdno zaprta, njeni nohti pa polomljeni in krvavi. Sesedla se je na tla, kolena objela z rokami in se zibala naprej in nazaj. Med tihim hlipanjem je zaspala, zbudil jo je šele kovinski zvok. Nekdo je od zunaj lesena vratca nenadoma odprl, noter porinil posodo z vodo in jo, še preden je Mara uspela priti do tja, spet trdno zaprl. Tisto noč je preživela ob vratih. Naslednjič, ko se je loputa odprla, je obraz prislonila k odprtini. Stražar se je sklonil, jo pogledal naravnost v oči in namrščil obrvi.
»Nein!« je glasno rekel in odkimal. Marino edino okno v svet je tresknil in še posebej glasno porinil zatič nazaj na njegovo mesto. Žeja je minute in ure še podaljšala, jezik se ji je valjal po ustih kot tujek, ki ga ni mogla izpljuniti. Po tistem ni več poskušala.
Dneve je kmalu nehala šteti, ker so si bili preveč podobni, minevanje časa je nakazoval samo vedno višji kup pločevinastih posod, ki jih je zlagala ob steno. Hrano si je odmerjala strogo, v mrzlih nočeh pa je spala kar na Ivanovih cunjah. Dvakrat na dan se je stresla, ko je mimo prisopihal vlak in pred kratkim postankom na postaji zapiskal. Šele ko je odpeljal naprej, je lahko mirneje zadihala.
Tudi tisto jutro je s prsti odščipnila manjši košček masla, odlomila del hlebca, ki je že zdavnaj postal trd in poskušala vsaj za trenutek uživati v bornem zajtrku. Odtis zobkov je bil še vedno viden in trudila se je, da tega izginjajočega kosa, ki jo je s svojo mehko teksturo in skoraj sladkim okusom tako boleče spominjal na dom, ne bi poškodovala. Še preden je zapiskal jutranji vlak, je zaslišala škrtanje ključa. Zamežikala je, ko je skozi vhod vdrlo sonce, ki se je odbijalo od snežnih kristalov.
»Los gehen!« je rekel in ji pomignil. Pogled na puško ni dopuščal neubogljivosti. Nekje v daljavi je že videla dim, ki je puhal iz dimnika lokomotive, ki se je približevala postaji. Prišla je kot že vse prejšnje dni in zapiskala. Tokrat je bil pisk drugačen, bolj grozeč.
Ko se je vlak premaknil s postaje, jo je enakomerno drdranje koles, tako v nasprotju z njeno razburkano notranjostjo, na nek čuden način pomirjalo. Opazovala je pokrajino, ki se je kopala v dopoldanskem soncu. Na levi strani je leno tekla Sava in ob pogledu na nekaj račk so jo spomini preplavili s tako močjo kot reka ob obilnem deževju poplavi bregove. Prav po tej poti in ravno ta vlak je njo in Ivana popeljal na poročno potovanje na Dunaj. Kot poštna uslužbenca sta bila takrat še deležna določenih ugodnosti in ko ju je veliko kolo poneslo v višave, ji je veter odnesel klobuk. Otroško navdušenje je izpodrinilo njegovo odraslo resnobnost in smejala sta se, ko sta ga na tleh iskala. Med tem brezskrbnim pobegom ni mogla niti slutiti, kam jo bo ponesel vrtiljak življenja.
Na ovinku se je vlak nekoliko nagnil in zbudila se je nazaj v realnost. Ko je naslednjič pogledala skozi okno, so bili pri sotočju dveh rek. Ribam v Savi je vseeno, od kod dobijo vodo, da se le ne znajdejo na suhem, jo je prešinilo. Ko so se kolesa ponovno začela vrteti, se je skozi okno zagledala v prazne tire, ki so tekli vzporedno. Kepa, ki jo je še sekundo pred tem čutila v grlu, se je začela mehčati in razbijanje srca je začutila v sencih. Moja pogumna punca, je v mislih ponovno zaslišala Ivanov glas. Z iskrico upanja je čakala na vsako naslednjo postajo.
V Celju sta se vlaka na postaji srečala. Odrinila je vrata vagona in skočila dol, da je mešanica snega in velikih ostrih kamnov zaškripala pod njenimi nogami. Za trenutek se je ustavila in prisluhnila. Na peronu so se ljudje živahno pogovarjali. Vlak se je naenkrat premaknil še za nekaj centimetrov in vdihnila je tako sunkovito, da jo je zabolelo v pljučih. Otrpnila je in se komaj obdržala na mehkih nogah. Pogledala je proti kolesom in šele ko je videla, da so ponovno pri miru, je izdihnila. Začutila je nov naval moči in adrenalina, začela se je hitreje premikati. Ko je ocenila, da je postaja varno daleč, je prestopila povezavo med dvema vagonoma in odpahnila vrata tistega, ki se ji je od zunaj zdel najmanj zaseden. Usedla se je na prvo prosto klop.
Lokomotiva je pred odhodom ponovno zapiskala in vlak, na katerega je vstopila nepovabljena, se je začel premikati, tokrat v drugo smer. Spreletel jo je občutek olajšanja. Ljudje so klepetali, večinoma se je slišala nemška govorica in izgledalo je, da se nihče ne bo obregnil vanjo. Bliže kot so bili domu, bolj se je veselje v njej prepletalo z naraščajočim občutkom tesnobe.
»Kako daleč je še do Brežic?« je ujela košček pogovora pri sosednji klopi. Zven domačega jezika je pobožal njena ušesa kot najlepša glasba. Ko so videli, da jih opazuje, so začeli govoriti tišje.
»Od kod prihajate?« jih je vprašala. Ko so slišali materinščino, so se vidno sprostili.
»Od kod pa vi?« je vprašal eden izmed njih in pokazal na njeno precej obsežno prtljago.
Po tiho jim je začela razlagati svojo zgodbo in z vsakim stavkom so se njihove glave malo približale in oči razprle, ko so vanjo zrli z mešanico strahu in navdušenja.
»Vi ste en tak navdih, da sem začel verjeti, da se bo tudi naša Ana nekoč vrnila,« ji je rekel najstarejši in si iz kotička oči obrisal solzo.
»No ja, nisem še na varnem, pot je še dolga,« je odvrnila. »Če pride kontrola, sem v škripcih,« je dodala, tokrat s precej tišjim glasom. Obraz prijaznega možaka se je razjasnil in presedel se je nekoliko bližje.
»Pa menda ne boš rinil v težave, Janez?« mu je siknila ženska, ki je sedela ob njem.
»Spominjate me na Ano,« je rekel, ne da bi se zmenil zanjo. »Eno prepustnico več imamo. Starejša hčerka je ostala pri moji mami, ker je zbolela, pa sem jo pomotoma vzel s sabo. Mogoče tole vseeno pospravite,« je zašepetal in skoraj neopazno pokazal na pasjo svetinjico, ki ji je še vedno visela okoli vratu. Kar stresla se je in oprezno pogledala po vagonu, nato pa jo je poskušala čimbolj diskretno poriniti pod srajco. Mrzla kovina se je dotaknila gole kože.
Nekaj minut zatem, ravno so se odpeljali z naslednje postaje, je v vagon vstopil uniformiranec.
»Ausweise!« se je zadrl. Vsak od potnikov mu je ubogljivo pokazal prepustnico in ko je prišel do njihove skupine, mu je Janez pomolil vseh pet. Možak je malo postal, jih preštel, potem pa s prstom pokazal na vsakega kot bi štel tudi v mislih. En kos papirja si je nekoliko pobliže pogledal, ga preučeval z vseh strani in s prstom zdrsel čez obledel odtis žiga. Šele ko so se vrata za njim zaprla, je izdihnila ves zrak, ki ga je zadrževala v pljučih.
Tabla na postaji, ki je s petimi črkami oznanjala, da je prišla v domači okoliš, se ji še nikoli ni zdela tako lepa. Ko je zapuščala vagon, se je še enkrat obrnila k skupinici. Hvala, je oblikovala z ustnicami.
Kar skočila je iz vagona, da sta jo torbi, ki ju je imela obešeni okoli ramen, neusmiljeno udarili v bok. Skoraj je podrla oficirja, ki je nepremično stal na peronu.
»Kam pa kam? Dokumente, prosim,« jo je ustavil oficir, s privzdignjeno roko.
Prebledela je, v tistem trenutku pa so se odprla vrata čuvajnice in izstopil je prometnik. Spomnila se ga je iz vinograda, ko je dedu vsako jesen pomagal nositi brente in skrbeti, da steklenica vina iz pretekle sezone ni predolgo ostala polna. Ko je tudi grozdja na trtah zmanjkalo, so se otroci zbrali okoli njega in poslušali železničarske prigode.
»Mara!« se je drl že od daleč in se jima približeval s hitrimi koraki. »Kaj želite?« je vprašal oficirja.
»Dokumente,« je odvrnil ta.
»Aber, das ist meine Tochter,« je rekel in jo objel. »Končno si prišla, srce moje,« je še dodal v nemščini, jo prijel za roko in odvedel v čuvajnico. »Tu počakaj na konec izmene, pa kavo nama skuhaj.«
Ko jo je zagledala na dvorišču, se je mama opotekla in se oprijela naslonjala klopce. »Punčka moja, doma si!« je vzkliknila. »Toliko ti imamo povedati. Hoteli so odpeljati Mišota, ker Ivana nikakor niso uspeli najti.«
»Sem rekla, da je moj in da ga ne damo,« je hitro pristavila sestra. »Še govoriti ne zna dobro, oni bi ga pa že nemško učili? Pa ata, njega bi morala videti. Ko so prišli, jih je hotel pričakati z vilami, komaj smo ga zadržali,« se kar ni mogla ustaviti. »Potem je mahal samo z našimi domovnicami in se drl, da smo Hrvatje, naj nas pustijo pri miru. Pobrali so se še hitreje kot so prišli.« Ata je molčal, a v očeh se mu je hudomušno pobliskavalo.
Mara je bila doma šele nekaj dni, a se je ob vsakem pisku vlaka ali neznanem zvoku zdrznila kot ranjena srna.
»Za Mišota bom poskrbela jaz,« ji je čez nekaj dni rekla sestra, »dva ali trije, saj je vseeno. V zidanici te nihče ne bo našel,« je še dodala. Mara se je nasmehnila ob spominu na to, kako se je še sama zgubila med trtami in so jo našli šele, ko je iz grozdnih pešk že izoblikovala veliko srce.
Obiski domačih, na začetku bolj redki, so kasneje, ko se je ozračje umirilo, postali stalnica. Mara se je na dvorišču igrala z nečakom, ko se ji je nenadoma zazdelo, da jo nekdo opazuje.
»Ivan, moj Ivan!« je zakričala in stekla proti njemu. Objel jo je in poljub je še dopolnil slani okus solz, ki se je mešal s sladkim veseljem.
»Tale, da bi bil moj?« je vprašal, ko je pokazala na nečaka. Na čelu so se mu zarisale gube.
»Kaj, ga ne prepoznaš več?« mu je z nasmeškom odvrnila. »Res je zrasel, vem,« je še dodala.
Takrat je izza ovinka priracal še en malček in Ivanu so se zasvetile oči.
»Pridi k očku,« je rekel, počepnil in stegnil roke.
Mali je radovedno pogledal in obstal. Potem pa je, kot bi zven glasu prodrl skozi njegove najzgodnejše spomine, stekel proti njemu. Spotaknil se je in ko se je pobral, je imel obrazek umazan od marmelade, namazane na kruh.
»Masla pa ne mara, veš?« je rekla Mara in mu začela pripovedovati o rumenkasto zlati kocki, ki v njenih spominih nikoli ni dobila žarkega okusa.
Dodaj odgovor