Jakob Novak – Znamenje

Odkar mesto Abensbach beleži sodne spore, še ni bilo zločina, kakršnega je bila obtožena Ingrid Bienefeld.

Velika in bogato okrašena sodna dvorana je bila natrpana do zadnjega kotička. Na čelu se je dvigoval visok sodniški pult. Poleg pulta je stal gromozanski leseni stol zastrašujočega videza. Nanj so bila pričvrščena najrazličnejša rezila, nazobčana kolesja in kovinske spone. V sprednjem delu prostora sta se vsaksebi vzpenjala dva sklopa temnih hrastovih klopi. Črnina talarjev na eni strani, je predstavljala popolno nasprotje pisani paradi žametnih telovnikov, prefinjenih francoskih čepic, srebrnih brošk, pahljač, ogrlic, perja, tančic, prstanov, kovanih mečev in okrancljanih ovratnikov na drugi strani.

Prve vrste za cerkvenim in plemiškim zborom so si prilastili premožnejši meščani. Kmetom in obrtnikom so pripadla bolj odmaknjena in neudobna sedišča osrednjega dela prostora. Ob stenah in na prehodih so se drenjali potujoči pevci, hlapci in najrazličnejši postopači. Daleč v ozadju so s svojimi posodami rožljali prodajalci pečene repice. Iz njihovega ognjišča se je vil gost dim in se dvigoval pod izrezljane oboke gotsko ozaljšanega stropa.

Straža je glasno zatrobila. Živahen vrvež je postopoma prenehal. Tišino je cefralo le še zamolklo piskanje roštilja v ozadju. Eden od stražarjev se je približal ognjišču in nič hudega slutečemu peku prisolil krepko klofuto. Ko je bila množica pripravljena, je vkorakal sivolas, resnoben mož v črni togi. Dostojanstveno se je povzpel na sodniški pult in v birokratskem tonu zdrdral uvodni nagovor:

»Ponižni služabnik, Herbert von Kielstein, bom auctoritatis potestate razsojal o primeru Ingrid Bienefeld. Obtožnica: maleficium in commercium spiritibus immundis. Die quindecima mensis Iulii anno Domini 1608.«

Stari jezuit je počakal, da pisar zabeleži njegove besede. S strogim pogledom je premeril zbrano množico. Nato je ukazal privesti obtoženko.

Majhna vratca so se škripaje odprla. V dvorani je vladala smrtna tišina. Iz sosednjega prostora se je razlegalo razburjeno vpitje in rožljanje verig. Meščani v prvih vrstah so stegovali vratove in skušali ujeti utrinek dogajanja na drugi strani. Ob donečem poku pločevine, je stražar, ki je stal pri vratih, smuknil v notranjost. Vreščanje je postajalo vse glasnejše. Rezko vpitje je dobivalo prav živalski prizvok. Množica, ki je še pred nekaj trenutki silila v ospredje, se je začela preplašeno umikati nazaj. Otroci so se stisnili k svojim staršem. Žene plemičev so si pokrivale usta.

Po dolgem in napetem pričakovanju, sta se na vratih pojavila dva moža v oklepih. Za seboj sta vlekla razmršeno žensko. Eden od stražarjev je krvavel iz nosu. Veliko naprezanja je bilo potrebnega, da sta jo posedla na stol in pričvrstila spone. Ženska je nadaljevala z zviranjem in psovanjem. Oči je spodvijala pod veke, se krohotala in vreščala na vse grlo.

Vsi zbrani so zadrževali dih, samo Herbert je ohranil mirno kri. Zdelo se je, da je bil vajen tovrstnih izgredov. Potrpežljivo je čakal, da se obtoženka utrudi. Ko ji je naposled zmanjkalo zraka in je iz njenih ust prihajalo samo še hropeče momljanje, jo je nagovoril:

»Ingrid,  dobro si oglejte škripec…«

Ženska je začela še bolj zagrizeno tuliti. Herbert je pomignil stražarju s krvavečim nosom. Fant je urno stopil k obtoženkinemu stolu in poprijel za kovinsko ročico, ki je bila povezana z nekakšnim mehanizmom. Počasi je začel obračati držalo. Primež, podoben napravi za tretje orehov, je ukleščil obtoženkina zapestja. Stražarjeva roka je obstala v pričakovanju Herbertovega povelja. Ingrid je obmolknila in si začela zbegano ogledovati primež. S prosečimi očmi je pogledovala stražarja in prestrašeno odkimavala.

»Zakaj ste utihnili, Ingrid? Ravno, ko smo vzljubili vaše vpitje.« je komentiral Herbert. Nato je pokimal stražarju.

Stražar je stisnil pest in potegnil ročico. Obtoženka je rjula od bolečine. Ljudstvo je prizor spremljalo z mešanico navdušenja in osuplosti. Strah se je začel preobražati v zmagoslavje. Ko je stari jezuit ocenil, da je bil namen dosežen, je pomignil mučitelju naj popusti prijem. Nato je nagovoril obtoženko v bolj spravljivem tonu:

»Ali ste zdaj pripravljeni sodelovati, Ingrid?«

Obtoženka je motrila svoje dlani in vrtinčila zapestja. Ker ni bilo odgovora, so se začele iz množice sipati zbadljivke:

»Odgovori, coprnica! Ne slišimo te!«

Nekdo iz ozadja je zavpil:

»Še enkrat jo privijte!«

Množica je vzklik pozdravila s salvami odobravanja. Stražar se je zganil, v nameri, da bi uresničil željo ljudstva, vendar ga je Herbert zaustavil z odločno kretnjo:

»Do nadaljnjega bodi dovolj!«

Sodnik je počakal, da se množica umiri. Nato je nadaljeval:

»Pred sodišče pozivam prvo pričo, Guntherja Kohlstadta.«

V zadnjem delu dvorane se je dvignil majhen, suhljat možak srednjih let. Oblečen je bil v preprosto suknjo. Kožo je imel nenavadno zgubano za svoja leta. Ko je prikorakal mimo Ingrid, je vklenjena obtoženka sunkovito planila proti njemu. Možak je odskočil in skorajda končal v naročju barona von Mecklenburga. Ingrid se je začela na ves glas krohotati. V tistem je iz publike priletela napol požrta popečena repica in zadela obtoženko naravnost v glavo. Njen krohot je zamrl. Počasi je zasukala glavo in svoje izbuljene oči uperila proti dečku v prvi vrsti. Otročaj je zadrgetal od strahu. Kotički njenih ustnic so se razširili v zlovešč nasmešek. Nagnila je glavo in s pridušenim glasom zamrmrala:

»Pazi kod hodiš. Najdem te ponoči.«

Njegov oče, mestni veljak, se je izstrelil na noge in vzkliknil:

»Prenehajmo s to farso! Vsem je jasno, da je ženska hudičeva priležnica.«

»Ingrid, govoriti smete samo, kadar vam dam besedo!« je obtoženko opozoril Herbert.

Nato je pogledal moškega in mu rekel:

»Sodnik razsoja, množica pa za seboj pobira ostanke hrane.«

Moškemu je pogled švignil k pozobani gomoljnici pri obtoženkinih nogah. Ingrid ga je opazovala s privoščljivo grimaso.

»Tej hudičevki že ne bom hodil blizu!« je prhnil moški.

»Torej zapustite dvorano,« je v povsem vsakdanjem tonu odvrnil Herbert.

Moški se je prijel za bok in nekaj trenutkov namrščeno bolščal proti sodniku. Nazadnje je nejevoljno pograbil sina in ga odvlekel iz sodne dvorane. Žena je odcepetala za njima. Stari jezuit je zbrane opozoril, da njegovo sodišče ni teater. Nato se je posvetil priči:

»Gospod Kohlstadt, če prav razumem, se ukvarjate z mletjem žita.«

»Tako je vaša visokost. Vsi moji predniki so bili mlinarji. Nikoli nismo bili bogati in nikoli se nismo okoriščali. Poštenost je v našem cehu redkejša kakor kurji zobje,« je s ponižnim glasom odgovoril Gunther.

»Kako bi opisali svoj odnos z obtoženko?« je vprašal Herbert.

»Težko razložim, gospod sodnik.«

»Poskusite! Je šlo za prijateljstvo, kupčijo? Ste morda imeli spor z njo?«

»Nič od naštetega. Če se je le dalo, sem se držal stran od nje. Gospa Bienefeld ni takšne vrste ženska s kakršnimi bi se spodoben moški želel družiti, če me razumete, gospod sodnik.«

»Vas je skušala k čemu prisiliti?«

Gunther je povesil pogled. Na njegov obraz je legla temna senca.

»Bilo je pozimi pred dvema letoma,« je začel pripovedovati s tresočim glasom. »V tistem času me je mučila huda nespečnost. Moralo je biti nekaj čez polnoč, ko sem z zaprtimi očmi ležal na postelji. Nisem spal, molil sem h Kristusu Odrešeniku in k milostljivi devici Mariji naj mi pošljeta spanca. Nenadoma sem začutil nenavaden hlad. Odprl sem oči…« Guntherjev glas je zadrgnil cmok.

Ozračje v dvorani je bilo napeto. Ingrid se ni menila za Guntherjevo pričevanje. Njene oči so bile uprte v strop.

»Kaj ste zagledali?« je neučakano vprašal Herbert.

Gunther je dvignil tresočo roko in pokazal proti razmršeni ženski.

»Ingrid, ste bili pred dvema letoma v spalnici gospoda Kohlstadta?« je sodnik v strogem tonu pobaral obtoženko. Ni se zmenila zanj.

S še bolj odločnim glasom je zarohnel: »Ali ste morda dali privolitev, da bi kateri izmed zlih duhov to storil v vaši podobi?«

Kot bi obtoženka ne vedela odkod prihaja glas, se je razgledovala po dvorani, in sama pri sebi polglasno mrmrala nekakšen napev. Herbert se je brez pretiranega začudenja vrnil k izpraševanju priče:

»Rekli ste, da ste začutili nenavaden hlad. Mar bi ne bilo mogoče, da ste pozabili zapreti vrata?«

»Ko sem šel spat, sem zaklenil vrata, in ko sem se kasneje vrnil, so bila še vedno zaklenjena. Najprej sem pomislil, da gre za privide, ker je ženska stala v temi. Vendar se je nato približala moji postelji in spregovorila…«  V Guntherjevi pripovedi so postajale vse pogostejše odsekane pavze. »Rekla je, da je bila poslana k meni… Bil sem prestrašen in se nisem mogel premakniti… Iz svoje halje je izvlekla knjigo… Po njenih besedah naj mi na tem svetu ne bi ničesar manjkalo, če bi se dotaknil njene knjige…«

»Ste se je dotaknili?« ga je izzval sodnik.

»Seveda ne!« je užaljeno vzkliknil mlinar. »Odgovoril sem, da se ne nameravam omadeževati z njenimi bogokletji.«

»Vas je zatem pustila pri miru?«

Gunther je nadaljeval je z mirnejšim in bolj prisebnim glasom:

»Poleti, istega leta, sem gospo Bienefeld ponovno srečal v Jelševi gmajni. Klečala je ob cesti in nabirala jagodičevje. Skušal sem se splaziti mimo, vendar me je opazila in mi prekrižala pot. Bal sem se, da me bo ponovno trpinčila. Na moje presenečenje, se je želela pogovarjati povsem običajne reči. Prosila me je, če bi zmlel njeno klasje. Ko sem se izmuznil z izgovorom, me je vprašala, če tudi jaz mislim, da je čarovnica. Odgovoril sem, da se ne spoznam na tovrstne reči in se odpravil naprej. Ko sem se oddaljil za kakih štirideset čevljev, je za menoj zaklicala nekaj skrajno nenavadnega. Njene točne besede so bile naslednje: ›Ničesar ni zunaj človeka, kar bi ga moglo omadeževati.‹«

Herbert se je ob zvoku škrebljanja pisarjevega peresa zamišljeno popraskal po bradi. Z namrščenim pogledom je opazoval obtoženko. Ingrid je še vedno vila oči proti stropu. Zdelo se je, kot bi imel sodnik na koncu jezika vprašanje, vendar se je v zadnjem trenutku ugriznil v ustnico.

»Ipse Satanas transfigurat se in angelum lucis.« je zamrmral sam pri sebi. Nato je posvaril množico: »Satan ni brez razloga imenovan oče laži. Njegovi privrženci so prepredeni z zvijačami.«

Herbert je nato Guntherju velel naj se vrne na svoje mesto.

K besedi je povabil naslednjo pričo, gospo Ursulo Coens. Začel je z običajnimi vprašanji o Coensovi družini. Ursulin mož Gerhard je bil krojač. Imela sta lepo premoženje in živela sta zgledno krščansko življenje. V trgovini jima je pomagala hči Anne. Njun mlajši sin, Arnold, je bil iz nepojasnjenih razlogov telesno šibak in bolan na umu.

»Leta 1605 je Ingrid Bienefeld obiskala Gerhardovo trgovino,« je razlagala Ursula. »Trdila je, da želi kupiti klobuk za svojega moža. Kasneje se je izkazalo, da je samska. Večkrat je prišla na laskav in prijazen način, zaradi nepomembnih razlogov. V meni je takoj vzbudila sumničavost. Ravno v tem času je Arnold, ki je bil prej zdrav in živahen otrok, močno upešal. Začeli so se pojavljati napadi. Nenehno je jokal. Postal je zmeden in brez razuma.«

»Ali je zdravnik pregledal vašega otroka?« je vprašal Herbert.

»Ko je Arnold zbolel, je mož poklical znanca, ki se spozna na tovrstne reči. Med drugim je rekel: ›Različni ljudje smo različno dojemljivi za temno magijo.‹ Vprašala sem ga kaj misli s tem. Odgovoril je, da so si zli duhovi prisvojili oblast nad telesom mojega sina. Več zdravnikov, tako domačih, kakor tujih, se strinja, da je Arnold pod vplivom čarovništva.«

Herbert je zadovoljno pokimal in se zahvalil Ursuli za njeno izjavo.

Naslednjega je pozval k besedi mladega plemiča, Felixa de Bornheima, ki je služil v pehoti cesarske vojske. Mladenič v oklepu je mimogrede odvrgel cvet meščanskemu dekletu. Herbert je nejevoljno spremljal njegovo nastopaštvo.

Mladeničevi odgovori so bili le ohlapno povezani z vprašanji. Če se je dalo, je v zgodbo vpletel kako od svojih preteklih romanc.

»Avgusta, ko sem bil na trgu, na vojaški dolžnosti, me je obtoženka pocukala za rokav in predlagala, da se pod večer dobiva na vzpetini. Coprnica sicer ni imela bleščečega slovesa, vendar bi lagal, če bi rekel, da njeni čari name niso imeli nikakršnega vpliva.«

Pri tem se je namuznil. Herbert je s priprtimi očmi poslušal njegovo pripoved in ga opozoril naj navaja samo najpomembnejša dejstva. Fant je nadaljeval:

»Ponoči sem se odpravil na dogovorjeno mesto. Verjemite mi, da sem v življenju videl že marsikaj. Vendar, čemur sem bil priča tiste noči,  me je pretreslo v globino duše. Na sredini gozdne jase je gorel ogenj. Obtoženka je stala poleg ognja. Ker me ni opazila, sem se skril v praprot. V rokah je pestovala nagnusno bitje. Podobno je bilo mački, vendar brez dlake, brez oči in s človeškimi ušesi. Napajalo se je na njenih prsih.«

Množica je prekinila Felixovo pripoved in z glasnimi kriki zahtevala grmado. Herbert jih je miril in velel mladeniču naj nadaljuje.

»V nekem trenutku je coprnica zalučala nenavadno bitje naravnost v ogenj. Plameni so se razbesneli z neobičajno močnim žarom. Bleščanje je bilo tolikšno, da nisem mogel vzdržati pogleda. Ko sem čez čas dvignil oči, je poleg obtoženke stalo novo bitje, drugačno od prejšnjega. Bilo je večje od človeka. Njegovo telo je bilo kakor telo opice, njegove noge so bile podobne nogam petelina. Na glavi je imelo deset rogov. Njegov obraz pa je bil podoben človeškemu. To je moral biti sam poveljnik zlih duhov,« je dramatično pristavil. Vzel si je nekaj trenutkov, da preveri vtis njegove zgodbe na mladenke v prvi vrsti.

»Zakaj menite, da bi vam obtoženka želela pokazati svoje obredno mesto?« se je urno vmešal Herbert.

»Kdove kakšne namene je imela z menoj. Ne spoznam se na coprnije. Vendar, najboljši del še pride!« se ni pustil zmesti mladenič.

Herbert je zavzdihnil. Felix se je nagnil naprej in nadaljeval z nekoliko pridušenim glasom:

»Poleg ognja je stal kamnit oltar. Bitje je leglo nanj. Čarovnica je vzela bodalo in naredila rez na dlani. Dala mu je piti svojo kri.« S pomenljivim pogledom je premeril množico, ki je trepetajoč vsrkavala njegovo zgodbo. »Tudi sama je splezala na oltar in se razkoračila nad mogočnim bitjem. Slekla je svojo haljo. Na lastne oči sem videl kako je zajahala Satana.«

Po dvorani je završalo. Nekaj mož in žena je odkorakalo, drugi so se križali, spet tretji so žugali in obtoženki grozili s pestmi. Herbert je odslovil Felixa z nervozno kretnjo. Nato je zgrabil knjigo, in z njo trikrat udaril po mizi. Zagrozil je, da bo dal dvorano izprazniti, če ne bo miru. Ko se je trušč polegel, se je obrnil k obtoženki:

»Zdaj je vaša priložnost, Ingrid. Zoper vas so bile izrečene resne obtožbe. Kaj imate povedati v svoj zagovor?«

Obtoženka se ni zganila. Sodnik jo je nejevoljno ošvrknil in nadaljeval:

»Če se ne motim, je vašemu sinu ime Johannes? Koliko je star, dva meseca?«

Prvič, odkar je stopila v dvorano, je Ingrid povzdignila oči proti sodniku. Herbert se je zadovoljno muzal. Kot bi ne vnaprej poznal odgovora, je začel šteti na prste. Čez čas je vzkliknil s prenarejeno presenečenim glasom:

»Rodil se je natanko devet mesecev po pripetljaju, ki ga je opisoval gospod de Bornheim!«

Z izzivalnim glasom je nadaljeval: »Ingrid, mar si lahko vsa našteta dejstva razlagamo kako drugače, kot da je Johannes plod občevanja z nečistimi duhovi?«

Ingrid je z brezvoljnim pogledom zrla v tla. Herbert je nadaljeval:

»Torej mi ne preostane drugega…«

»Dietrich Flade,« je nenadoma vzkliknila obtoženka.

»Prosim?« je osuplo vprašal Herbert.

»Dietrich Flade je Johannesov oče,« je razločno ponovila Ingrid.

Glave obiskovalcev so se začele stikati. Šušljanje se je sprevrglo v vsesplošno vpitje. Nekateri so še naprej zahtevali grmado, drugi pa so menili, da si obtoženka zasluži priložnost pojasniti svojo zgodbo.

Herbert je tolkel po mizi in rohnel. Množica se ni želela pomiriti. Nenadoma se je začel v ospredje prebijati visok in slok moški blede polti ter vranje črnih las. Oblečen je bil v elegantno suknjo. Brezbrižno se je sprehodil mimo obtoženke in se postavil pred sodniški pult. Ko je dvignil roke, je podivjana množica, na Herbertovo presenečenje, utihnila. Sodnik se je odločil, da mu prepusti besedo.

Moški se je odkašljal in z rahlo tresočim glasom nagovoril zbrane: »Verjetno ga ni med vami, ki bi ne poznal rodbine mojega daljnega pradeda Corneliusa Fladeja. Bogastvo, s katerim se ponaša naše mesto, temelji na njegovi iznajdljivosti. Moji predniki so vzpostavil trgovino z Regensburgom ter ustanovili ceh krojačev in usnjarjev. Bog bi ne blagoslovil našega truda s stoternim sadom, če bi bili Fladeji prešuštniki in krivoprisežniki. Zato vas opozarjam, ne pustite se zapeljati lažem te ženske! Obtoženke ne poznam in je, pred današnjim dnem, še nisem videl. Lahko pa rečem, da prešuštnici, pritepenki in nezakonski materi, ni verjeti na besedo!«

Množica je njegovo izjavo pospremila z glasnimi vzkliki podpore. Proti obtoženki se je usul nov val psovk in kletvic. Nekdo iz množice se je zapodil proti Ingrid. V rokah je držal kamen. Straža ga je prestregla, preden bi utegnil poškodovati obtoženko. Herbert je tolkel po mizi kot iz uma. Hrup v dvorani se je polegel šele, ko je eden od stražarjev množici zapretil z buzdovanom. Stari jezuit je Dietrichu velel naj se vrne na svoje mesto. Moški, očitno zadovoljen z rezultatom, se je brez pretiranega ugovarjanja vrnil k množici. Ingrid je sključila glavo. Sodnik se je obrnil k njej in jo vprašal:

»Lahko svoje trditve podprete s kakršnimkoli dokazom?«

Brez odgovora. Herbert je pokimal in nadaljeval: »V tem primeru bo sodišče obtoženkino trditev obravnavalo kot neresnično.«

Po dvorani se je razlegel bučen aplavz. Proti obtoženki je poletelo še nekaj ostankov hrane. Herbert se ni pretirano obremenjeval. Množica je med navdušenim kriljenjem in veseljačenjem povsem pozabila na strah pred mračnimi silami. Ingrid je imela glavo poveznjeno na prsi. Njeno neslišno stokanje se je porazgubilo sredi nebrzdanega divjanja množice. Počasi se je stokanje prelevilo v ječanje, ječanje pa v glasno vpitje. Obiskovalci v prvih vrstah so se presenečeno zdrznili, ko so obtoženkini kriki dosegli njihova ušesa. Ingrid je dvignila glavo in z rezkim glasom zavpila:

»Ima kdorkoli od vas kakršenkoli dokaz proti meni?«

Vzklikanje je prenehalo, pisarjevo pero je obstalo, celo prodajalci repice v ozadju so nehali rožljati s svojimi lonci. Obtoženkine oči so švigale, zdaj levo, zdaj desno. Kdor se je srečal z njimi, je v trenutku povesil pogled. Po nekaj napetih trenutkih, se je, kot bi se prebudil iz transa, oglasil sodnik:

»Maleficium se razlikuje od criminum communium. Nadnaravne sposobnosti, ki jih Satan zagotavlja svojim častilcem, presegajo človeško logiko. V primeru suma na čarovništvo zadošča že indicium indirectum. To je dokaz, ki se sklicuje zgolj na posledice delovanja demonskih sil. Arnoldova bolezen, denimo, šteje kot indicium indirectum. Sama prisotnost demonskih sil pa ni dokazljiva ad prima principia.«

Ingrid je prezirljivo premerila starega jezuita. Na njenem obrazu je zaigral zmagoslavni nasmešek.

»Imam dokaz,« je izjavila z zbadljivim glasom.

»Kakšen dokaz?« je zaprepadeno vzkliknil Herbert.

»V svoji koči hranim osebni predmet, ki pripada gospodu Fladeju. Iz narave predmeta je razvidno, da gre za njegovo lastnino.«

Herbertova usta so se narahlo priprla.

»Torej dokaza nimate pri sebi?« V Herbertovem glasu je bilo zaznati živčnost.

»Nimam.« je nejevoljno izjavila obtoženka.

Herbert je z roko treščil po mizi.

»Dovolj! Nehajte lagati!« je vzrojil. »Dajem vam zadnjo priložnost! Povejte po resnici, ali ste se spečali z nečistimi duhovi in ali se ukvarjate s čarovništvom?«

»Nikakor!« je izstrelila Ingrid. Dlani je stisnila v pesti.

»Kako je torej mogoče, da bi se toliko dobrih mož in žena motilo? Priznajte, čarovnica ste!«

»Moje priznanje bi bilo laž. Lagati pa pomeni žaliti Boga, ki je ustvaril Nebo in Zemljo,« je v ironičnem tonu odgovorila Ingrid in mu namenila eno od svojih porogljivih grimas.

Herbert je poskočil. Njegov stol je poletel vzvratno in se z glasnim pokom raztreščil ob steni. Kvišku je iztegnil prst in zarohnel: »Kako si drzneš po nemarnem izgovarjati Gospodovo ime!«

Nekaj trenutkov je zadihano obstal. Na njegovem zariplem obrazu so se pojavile potne srage. Z izbuljenimi očmi je prestreljeval obtoženko.

»Pripeljite natezalnico!« je zarenčal.

Ura mučnih krikov, pokanja kosti in cvrčanja mesa ni bila enostavna za gledalce, kaj šele za obtoženko. Njena vzdržljivost in kljubovalnost je presenetila samega Herberta. Izpraševanje je prekinila šele nenavadna tišina, ki je sledila zvoku drobljenja in trganja.

Stari jezuit je nemudoma ukazal osvoboditi obtoženkine ude. Stražar je panično iskal utripa. Po nekaj napetih trenutkih si je mož v oklepu olajšano oddahnil:

»Živa je!«

Stari jezuit je zapustil sodniški pult. Približal se je natezalnici in se nagnil nad podplut obtoženkin obraz. Ko mu je hlapec prinesel čeber s kisom, je vanj pomočil krpo in jo približal obtoženkinim nosnicam. Nezavestna ženska je prišla k sebi.

»Ingrid, močna ženska ste,« ji je rekel s spoštljivim glasom, medtem ko je polagal obkladke na njene otečene roke. »Vendar si ne delate usluge,« je nadaljeval. »Prihranite si muke in priznajte zločine, ki ste jih obtoženi pred Bogom in pred ljudstvom.«

Ingrid je govorila le s težavo. Njen glas je bil neprepoznaven: »Grmada je bila pripravljena, ko ste me pripeljali na sodišče. Čemu potrebujete moje priznanje?«

Herbert je zaprl oči in žalostno odkimal. Nadaljeval je v še bolj blagodejnem tonu: »Vašega priznanja ne potrebujemo. Vendar, lažje vam bo na poslednji sodbi, če priznate in se pokesate.«

»Ne upiram se zaradi sebe. Upiram se zaradi Johannesa.« je izmučeno odgovorila Ingrid. Nekaj trenutkov je oklevala, nato dodala: »Denimo, da bi prevzela odgovornost. Ali bo tudi oče mojega otroka prevzel svojo odgovornost?«

Herbert je zavzdihnil in si s prsti podprl brado. Po nekaj trenutkih premišljevanja je prekrižal roke na prsih. S kotičkom očesa je pogledal proti obtoženki in vprašal:

»Kakšen dokaz imate glede Fladejevega očetovstva?«

Grmada je bila sezidana v obliki pravokotne skladovnice. Straža je nanjo položila nezavestno Ingrid. Poleg grmade je stala množica. Župnik je izrekel molitev nad obsojenko. Stražar je Herbertu prinesel plamenico. Stari jezuit se ni takoj odzval. Nekaj trenutkov je odsotno strmel predse. Nato je pograbil plamenico in se približal grmadi. Od spodaj navzgor je premeril skladovnico. Oči so se mu na kratko ustavile pri obsojenki. Približal je plamen in zanetil suho dračje.

Ko se je vrnil k svojim stanovskim kolegom, se mu je približal Dietrich in vprašal, če ga je želel videti. Herbert je segel v žep in iz njega izvlekel svileni robec. Dietrichu ga je zataknil v suknjo in ga pogladil, da sta se zasvetili zlati inicialki, D. F. Nato mu je položil roko na prsi in rekel:

»Poskrbite za to, kar je vaše.«

V tistem se je na grmadi nekaj zganilo. Ingrid se je prebudila. S težavo se je postavila na noge. Množica se je na smrt prestrašila. Prepričani so bili, da obtoženka ne more več hoditi. Pod njenimi nogami se je kadilo in iskrilo. Ni se zdelo, da bi ji vročina povzročala kakršnokoli bolečino. Arogantno se je sprehajala po privzdignjeni ploščadi in si z nasmeškom ogledovala množico. Ko so ognjeni zublji dosegli njena stopala, je razprostrla roke in zaklicala z močnim glasom:

»Ogenj, použivaj me počasi! Za resnico po kateri hrepenim.«

Plameni so zajeli obtoženko. Mnogi so zatisnili oči. Nekateri trdijo, da niso mogli vzdržati pogleda zaradi slepečega bleščanja.

* * *

Na vratih matere prednice se je zaslišalo zadržano trkanje.

»Naprej!« je nejevoljno bevsknila Gertrud.

Skozi priprta vrata je previdno pokukal koščen obraz sestre Wilhelme.

»Vas lahko zmotim, častitljiva?«

»Škoda je že storjena,« je zadirčno skomignila stara redovnica.

Wilhelma je vstopila. V rokah je pestovala spečega malčka. Mati prednica je sklenila roke kakor v molitev in okarala mlajšo redovnico:

»Upam, da se niste spet napili Kristusove krvi, sestra! Kaj počnete z otrokom v klavzuri?«

»Oprostite moji predrznosti,« je skesano odgovorila Wilhelma. »Brez oklevanja bom izvršila vsakršno pokoro. Vendar, bogaboječa čuječnost mi ni dala, da bi s tako pomembno zadevo čakala do svita.«

»Sama ušesa so me,« je zajedljivo pripomnila Gertrud.

Wilhelma je nekaj trenutkov oklevala, nato je zajecljala: »Častitljiva, nekaj je narobe s tem otrokom…«

»Dojilja mi je že vse povedala,« jo je ustavila Gertrud. »Zavračanje hrane ni nič neobičajnega za otroka, ki je bil oddvojen od svoje matere.«

Wilhelma je povesila pogled in rekla: »Ne govorim o tem.«

Mati prednica jo je presenečeno ošvrknila.

»Ljubi Bog, potem pa že nehajte ovinkariti! Nimam časa vse do jutranjic!«

Wilhelma je nekoliko znižala ton in šepnila: »Nekaj temačnega je na tem otroku.«

Gertrud je dvignila oči kvišku: »Sveti Vitalijan in Sveti Sulpicij, spametujta to nevednico!« Nato se je obrnila proti mlajši redovnici: »Saj je vendar dojenček!«

»Tudi sama nisem verjela, dokler nisem opazila znamenja,« je s skrivnostnim glasom razložila Wilhelma.

»Znamenja?«

»Sami se prepričajte, častitljiva!« je odvrnila in začela odvijati rjuho.

Gertrud je zavzdihnila. Ko je mlada redovnica odmotala otroka, je pokazala na njegovo peto. Mati prednica se je nagnila naprej in si nejeverno ogledovala znamenje. Po obliki je spominjalo na tri šestice. Gubice na Gertrudinem čelu so se poglobile, prst je prislonila k ustnicam.

Nenadoma se je otrokov droben prsni koš napolnil z zrakom. Iz grla se je mu je izvil glasen stok. Njegove ročice so začele opletati sem ter tja in hlipanje se je počasi prelevilo v neutolažljiv jok.

Mati prednica je iztrgala otroka iz Wilhelminega naročja in ji zabrusila:

»Sram vas bodi, sestra! Do praznika Marijinega vnebovzetja boste ribali refektorij in molili za duha razločevanja!«

Wilhelma je sklenila roke na trebuh in plaho prikimala. Gertrud je pomignila proti vratom. Mlada redovnica je s sklonjeno glavo smuknila iz celice. Mati prednica se je nežno pozibavala z otrokom v naročju in mu prigovarjala:

»Ne poslušaj trdoglave sestre Wilhelme! Neizkušena je in vihrava.«

Dojenčkov jok se je umiril. Ko je malček zaprl oči in naslonil ročico na Gertrudine prsi, je mati prednica nagnila glavo in z ljubeznivim glasom dodala:

»Ne vem od kod prihajaš. In ne vem kdo te je pustil pred mojim pragom. Vendar eno sem prepričana; v tebi zagotovo ne more biti zla!«