Nisem ga slišala priti. Bil je samo tisti občutek, ko moraš dvigniti glavo in pogledati. Z rahlo iztegnjeno levico je pomignil proti prostemu koncu klopi. Še preden sem utegnila odkimati, je že sedel. Lahko bi pozdravil. Včasih so bili starci vljudni.
Ekran na telefonu je potemnel, z rokavom sem skušala izbrisati sledi prstnih konic. Stisnilo me je v trebuhu.
Starec si je pravkar previdno, skoraj nežno položil v naročje star in oguljen nahrbtnik. Z rokama ga je objel in popolnoma obmiroval. Negovani, skoraj prosojni prsti. Ne smrka, diha neslišno. Naj bo. Še vedno lahko odidem.
Počasi in tiho parkrat globoko vdihnem in izdihnem in prižgem ekran. Pod mojimi prsti polzijo podobe angleških vrtov, neznanih, neresničnih pokrajin, hobitovskih koč, pletenja, žuželk, muzejev, reklam. Plavam v premikanju podob pod prsti.
„Tlesk, tresk, tlesk!“ Zvok zatleska v mojo mlačno vodo kot pest drobnih kamenčkov v urejenem ritmu.
Imam spet odprt kak YouTube zavihek? Ne. Človek ob meni tolče na pisalni stroj! Za prank je prestar. Naj ga ignoriram? Mu rečem, da pač ni ok takole, pri vseh praznih klopcah v Tivoliju prav poleg mene! Brskam po telefonu, z izklopljenim zvokom in se trudim biti mirna. Ampak zdaj ne vidim več podob, zdaj slišim samo še ta dobro znani zvok. Čeprav je že davno, kar sem ga nazadnje slišala.
Zabolijo me oči, ko skrivaj begam s pogledom od ekrana v smer zvoka. Možak je videti popolnoma zbran. Kot da ne opazi mojega pogleda. Misli, da je sam tu? Lahko bi me vprašal, če me bo motilo. Mogoče ga je žena nagnala, ker je desetletja prenašala tole, zdaj pa… ma ja, zdaj je gotovo že gluha, razen če nista srečno ločena. Ampak res no, kdo za božjo voljo si prinese v park pisalni stroj? Videti je tak, ki bi se čisto lahko pravočasno in brez truda preklopil na digitalno. Vintage frik? Ne, ne pri njegovih letih. In nič na njem ni narejeno za instagram. Ali pa prav vse.
Pisalni stroj je iz petdesetih, lepo šklepeta. Zvok, ki je za vedno ostal v spominu. Ampak zakaj zdaj, sredi parka, na lep dan, ko sem hotela samo malo miru?
Ni mi treba poslušati, lahko grem sedet drugam. Drsam po telefonu. Zakaj prav poleg mene? Ampak zdaj bom čudna, če grem.
Tipkanje je enakomerno, ritmično. Kdor je kdaj slišal zvok pisalnega stroja, ga prepozna. Ko že sedmič zazveni tisti diiing na koncu, se moram nasmehniti… zvonček vedno nekaj končuje.
Z vajenim gibom potisne pisalni valj v levo, potegne papir za dve vrstici navzgor in tipka dalje. Veliko ima za zapisati. Popolnoma je osredotočen in se dela, da me ni. Ali pa me res ne vidi?
Zakaj se ukvarjam z njim? Lahko grem, zdaj. Ali pa počakam še malo. Še nikoli prej ga nisem videla tu. Ker če bi ga, bi se mu že na daleč umaknila, ne le zaradi hrupa, ki ga dela pisalni stroj. Čeprav niti ni tako zelo moteče in se na trenutke lepo zlije s kričanjem otrok na igrišču v bližini, hrupom policijske sirene, razbijanjem betona pri podhodu in ptičjim ščebetanjem. Medtem mi je ugasnil ekran. Strmim v črno gladko površino, polno odtisov mojih prstov. Pogledam predse in tako ostanem. Zaprem oči. Dobro je tako. Vsi zvoki se srečujejo v moji glavi in se potem razkropijo naokoli. Čutim toploto sonca na nogah in zdi se, kot bi nekdo pletel lahno ogromno jopico iz vsega naokoli in ogrinjal vse, do koder sežejo zvoki.
Nenadoma zaznam moški parfum, da skoraj na silo odprem oči. Kaj je zdaj to? Skrita kamera? Časovni stroj? Pogledam naokoli. Nikjer nič posebnega, razen v moji bližini. Starec, v klasični moški obleki, ki še vedno piše na pisalni stroj in diši po Tabacu. Videti je kot Plečnik proti koncu življenja. Negovane, od starosti prosojne roke in pečatnemu podoben prstan na levem prstancu. Diiing… Za hip nastane tišina, potem pa nad nama znova zaščebetajo vrabci. Zastrmim se v konice svojih neurejenih prstov na nogah in ko poškilim na desno, nisem presenečena, da so se še njegovi zloščeni usnjeni čevlji lepo postarali. Ampak ta vonj! Koliko let je minilo od takrat?
…tlp tlp tlp. Popisane liste zlaga na prazen prostor med nama. Lepo je videti v papir vtisnjene črke. Pike skoraj preluknjajo papir. Jasno se vidi, kateri prst je šibkejši ali katera tipka zaskakuje. Ne morem razločiti, kaj piše, tako očitno ne upam gledati. Skrbi me, da bi veter ne odnesel listov. Njega očitno ne.
Počasi se ritem umirja. Vse več časa je med posameznimi besedami. Diiing. Tlp, tlp, tlp.
In nato dolgo časa nič.
Znova zaslišim oddaljene zvoke mesta pod nama. Spet zavoham Tabac in v ozadju sivko. Kot bi nekdo odprl stilno omaro, polno skrbno zloženega perila. V žužnjanju okolice se zdi, da se je zrak brez zvoka pisalnega stroja okoli naju razredčil ali kot bi rahel veter, ki je zašelestel listje drevesa nad nama, dvignil nevidno kopreno, ki naju je prekrivala. Zrak se še vedno rahlo premika. Zdaj gre iz moje strani k njemu. Že dolgo več ne uporabljam parfuma, še deodorant je skoraj brez vonja. Ne morem ga spomniti na nikogar.
Sonce je septembra še vedno močno, a nizko nad obzorjem. Še vedno sva v rahli senci, le noge imava osončene. Še malo in bo treba zamenjati prostor.
Kaj pa, če ga jutri ne bo? Ne bom ga mogla vprašati, kako to, da je sedel k meni in kako, da še vedno piše na pisalni stroj in ga celo prenaša naokoli… Zakaj ste sedli k meni? Ste pisatej? Čudak?
Kamečki pod podplati zaškrtajo, ko se premakne. Vzame popisane papirje, jih enkrat prepogne in položi na tastaturo, zaklene pisalni stroj. Nato vzame iz zunanjega naprsnega žepa nočnomodro svileno ruto, potiskano z velikimi stiliziranimi črnimi vrtnicami, zavije vanjo pisalni stroj in papirje ter ga položi v nahrbtnik. Skrbno ga zaveže in obsedi. Za hip se zdi točno tak kot ko je prisedel.
Obrabljen nahrbtnik me bega. Zdaj se očitno oziram naokoli, iščem znamenje. Nič. S pogledom se zaletim v njegove oči. O Bog! Nekaj me rahlo nasmehne. Starčeve mlade oči me blago gledajo.
Zdi se mi, da se klop za spoznanje pogrezne ali dvigne, ne vem. Se globoko spodaj, pod najinimi podplati, pod klopco, nekaj premika? Ne morem odmakniti pogleda. Od kod poznam ta smehljaj? Kaj je to? Kdo ste?
Ohromelo brskam po spominu in nečem, na kar bi lahko pritrdila to premikajočo se klopco. Z obema rokama se je oklepam. Ne papirjev, mene bo odpihnilo.
„To je za vas.“
Ta glas! Kakšna šala je to?
„Kdo ste?“
Smehlja se in oči so tople, čeprav mi je nona rekla, da so modre oči ledene.
„Vzemite.“
Zdaj šele zares vidim nahrbtnik, ki ga drži pred menoj. Vzamem, oprimem se ga z levo roko in potem še z desno, da ne omahnem.
Dodaj odgovor