Nasmešek (haibun)

Po mestu hodim s kralji ulice. Tu in tam izmaknem malenkost ali dve. Nič takega. Ravno toliko se nabere, da zvečer k staremu kruhu – pek mi pri zadnjem izhodu stisne kak suh ostanek – dodam še svež maslen rogljiček in flašo rdečega.

Zlezem pod most, pod najin obok, kjer je vedno suha zaplata. Veter naju premetava, a če se stisneva, če dobro zastaviva kartonsko škatlo (nekdo v visokem oranžnem bloku, mimo katerega se vračam z Mestnega trga, eno ulico pred parkom, se je pred kakšnim dobrim mesecem razveselil novega hladilnika – moral je biti ogromen, v škatli je dovolj prostora za dva), ki je že nekaj tednov najina dnevna soba in najina spalnica, nama je skoraj toplo.

Ona je še vedno tam. Zadnje čase skorajda ne vstane. Zjutraj jo vprašam, če gre žicat. Niti zagodrnja ne več. Odkar imava nov dom, se sicer potrudi – to ji že moram priznati – in gre scat dol k reki.

Ko zlezem v škatlo, obrne glavo. Ujamem njen motni pogled. Pomaham ji z vrečko, rogljiček zadiši. Tako ga ima rada. Njena razvada. Kot otrok je. Kadar ji ga prinesem, njeno veselje za nekaj hipov prelije barve čez najin svet.

Čakam. Čakam, da se ji obraz razleze v nasmešek. A tokrat se ne razveseli. Odvrne pogled. Gleda nekam skozi obok. Ležem in ji obrnem hrbet. Nocoj se je v najin dom zalezel mraz.

zven pločevinke
omama odnaša smeh
z ledenim vetrom