Izgubljena priložnost

Prišla je kar tako.
Mimogrede.
Ob korenini lasu je zdrsnila skozi kožo.
Prerinila se je skozi lobanjske kosti
in sedla v možgansko skorjo.
Nato se je potopila globlje.
Vrtinčila se je in poplesavala.
Brenčala je, kot bi hotela nekaj povedati.

Nisem je razumela.
Njeno brenčanje me je vznemirjalo.
Poskušala sem jo pregnati.
Na vse načine, na vso moč.
Mišice so trgali krči,
veke nemirno utripale.
Po nabreklih žilah je bučala kri,
ki jo je nestrpno srce besno poganjalo po telesu.
Poskakovalo je v prsnem košu
kot pobesnel star kotel.
Noge so se drobencljaje prestopale.
Prsti so divje udarjali po tipkovnici,
a nikakor niso ujeli prave melodije, pravega ritma.
Ona pa se mi je ponujala in
– zdelo se je že tako –
se mi nasmihala.
Mahala je in mi govorila.
A njen jezik mi je bil tuj.
Tudi sama je postajala nestrpna.
Končno se je naveličala.
Nenadoma se je obrnila in odletela iz glave.
Ko mi je pokazala hrbet,
se je na njem zableščal velik neonski napis:
aprilska muza.


Posted

in

Tags:

Comments

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja